Vse je mogoče

na dan

Današnji evangelij se začne z Jezusovim klicem svojim učencem, naj imajo vero vanj. Konča se s šokantno izjavo, da bodo tisti, ki bodo tako delali, delali še večja dela, kot on sam. Ti dve izjavi se lahko razume kot temeljni princip krščanske skupnosti. Ko ju vzamemo resno, slišimo, da Jezus samega sebe imenuje razodevalec, njegovo poslanstvo pa morajo izpeljati njegovi učenci, ki jim zaupa ravno tako, kot jih prosi, da bi oni zaupali njemu.

Apostolska dela nam kažejo različne načine, kako si je skupnost prvih kristjanov vzela k srcu Jezusovo zaupanje in klic k poslanstvu. V današnji zgodbi iz Apostolskih del vidimo skupnost, ki se sooči z velikim notranjim izzivom. Težavi notranjega razhajanja in medsebojnega ljubosumja sta jih je postavila pred izziv, ki je mnogo bolj nevaren, kot so zunanja preganjanja. Težava sama na sebi je bila pravzaprav enostavna: skupnost je tako zrasla, da vodstvo ni moglo odgovoriti na vse potrebe, za naslednjo stvar pa ni bilo poskrbljeno pravično. Grško govoreče vdove niso dobile dnevne pomoči, ki so jo potrebovale, medtem ko je bilo videti, da so bile aramejsko govoreče postrežene.

Ko so dvanajsteri, skupina, ki se je ponovno oblikovala po Jezusovem vstajenju, spoznali svojo nezmožnost, da bi primerno poskrbeli za vse ljudi, so v presojo vse skupnosti položili skrb za rešitev tega problema. Rešitev, ki se je pokazala, je bilo imenovanje sedmih mož, da bi poskrbeli za neizpolnjene potrebe. Resnično nas ne bi smelo presenetiti dejstvo, da nato o dnevni razdelitvi hrane ne slišimo ničesar več; ta težava je bila nekako rešena. Medtem pa sta Štefan in Filip, edina dva, ki sta bila ponovno omenjena, začela opravljati enako delo kot apostoli.

Današnje berilo iz prvega pisma apostola Petra temelji na enaki ideji. Pismo je Petrov poziv celotni skupnosti, da bi bila odgovorna do svojega klica. Dvakrat jih opomni, da so v izpolnitvi starodavnih prerokb kraljevo duhovništvo, to pa vključuje tudi dejstvo, da so izvoljeni, svet narod in Božje ljudstvo. Peter pravi, da je krst za te ljudi spremenil vse. Medtem ko je bil njihov krst v njihovo osebno dobro, pa je tukaj poudarek na njihovem poklicu, to pa je povzeto v ideji, da so poklicani živeti svoj poklic kot duhovniški ljudje, živi tempelj.

Če želimo vzeti te odlomke v pripravi na praznik binkošti vzeti resno, se moramo vprašati, kako se nanašajo ne našo cerkveno skupnost enaindvajsetega stoletja. Grško govoreči kristjani in vdove med njimi niso bili ravno “najpomembnejši” v prvi skupnosti, ko pa so spregovorili, se je njihova skupnost odzvala tako, da je razširila število svojih služabnikov.

Ko poslušamo o neizpolnjenih potrebah grško govorečih vdov se nam mora zdeti nemogoče spregledati podobne primere v današnjem času na Bližnjem vzhodu. Kot kristjani se moramo vprašati, kako kličemo skupaj skupnost, da bi odgovorili na njihove potrebe. Ko slišimo, da smo poklicani živeti našo poklicanost kot duhovniško ljudstvo, moramo pomisliti, na kaj se to nanaša v našem položaju Cerkve danes. Decembra lanskega leta je National Catholic Reporter poročal, da ima nadškofija Chicago 766 duhovnikov, ki danes služijo 2,2 milijonom katoličanov, predvidevajo pa, da bo leta 2030 duhovnikov samo še 240. Ta resničnost, ki se odraža v skoraj vsaki škofiji v državi, če ne po celem svetu, zahteva, da se kot katoličani vprašamo, kako kličemo našim skupnostim, da bi prepoznavale načine, s katerimi bi odgovorili na neizpolnjene željo našega ljudstva po zakramentalnem življenju. (Gl. https://www.ncronline. org/news/people/cardinal-cupich- shoulders-chicagos-catholic-future.)

Ko pogledamo v naš svet, lahko začutimo, da so težave zla in nepravičnosti nepremostljive. To je logičen zaključek za vsakega, ki nima vere. Toda krščanska vera temelji na zaupanju, da Bog deluje tudi v zgodovinski perspektivi in bo naredil nekaj nepredstavljivega. Tisti, ki sprejmejo Kristusovo povabilo, da bi položili svojo vero vanj in v Očeta, lahko verjamejo, da resnična pot v življenje stoji na temelju sledenja Njemu v soočanju z zlom proti zmagi, ki jo lahko izbojuje le Bog. Evangelij nam govori, da je Kristus dal svoje življenje za nas in nam je zaupal svoj misijon. Ponovno kliče po našem zaupanju, da bi lahko sprejeli njegov misijon in ga negovali, da bi obrodil sadove na nove, veličastne načine, načine, ki so tako zvesti in ustvarjalni, kakor tisti, ki so jih vršili naši krščanski predniki.

Bog, daj nam poguma, da bi spremenili stvari, ki jih lahko spremenimo samo mi, a le s tvojo milostjo.

 

Apd 6,1-7

V 6. poglavju beremo, kako se je prvotna skupnost kristjanov soočala s svojo večjo notranjo težavo. Vse delovanje Duha, ki se je zgodilo med njimi, znamenja in čudeži, učinkovito pridiganje in delitev dobrin v skupnosti je na zunaj dajalo odličen vtis, a življenje znotraj skupnosti vedno ni bilo dobro. Niti preganjanje ni imelo tako negativnega učinka kot Ananija in Safira, ki sta bila neodkrita do svoje skupnosti. Z rastjo števila članov je naraščala tudi napetost med skupinami, ki so se rahlo razlikovale. Ko Luka poroča, da so se “helenisti” pritoževali čez “hebrejce”, se to nanaša na Jude, ki so govorili različne jezike. Helenisti, ki so govorili grško so bili morda bolj napredni kot hebrejci, ki so govorili aramejščino kot svoj prvi jezik. Po drugi strani pa morda grško govoreči niso odraščali v Sveti deželi in zato niso bili med temi, ki so bili blizu Jezusu za časa njegovega življenja. Tako neznatne so razlike, ki se lahko razplamtijo v velik razdor.

Kar zagotovo vemo je to, da so bile napetosti med dvema skupinama in so se helenisti čutili prikrajšane, ker revni v njihovi skupnosti niso bili obravnavani na enak način kot tisti v drugi skupini. Kaj narediti? Dvanajsteri voditelji so bili dovolj modri, da niso sami sprejeli odločitev, nad katero bi se pritoževali obe skupini, ampak so prinesli odločitev pred skupnost kot celoto. Skupnost je tako izvolila sedem sodelavcev, ki so prevzeli odgovornost za reševanje sporov. Imenujemo jih “diakoni”, a ta naslov jim ni bil nikoli dodeljen, čeprav se je delo “služenja” pri mizah opisalo z besedo diakoneo, iz česar izhaja njihov naziv.

Nenavadna razsežnost te zgodbe je, da so dvanajsteri rekli, da ne morejo zanemarjati oznanjevanja zaradi pomoči revnim, pa vseeno ne slišimo nič o tem, da bi teh sedem opravljalo služenje. Edina, ki ju Luka sploh, omeni kasneje nimata nič opraviti s strežbo pri mizah; v resnici nadaljujejo enako preroško službo kot dvanajsteri, s čimer postanejo bolj posnemovalci apostolov kot ljudje s posebno službo. (Filip gre oznanjat v Samarijo in Judejo, Štefan pa dela znamenja in čudeže in oznanja do trenutka svojega mučeništva.)

Če bi si želeli vzeti prve kristjane za vzor, bomo opazili, da je način, kako so prvi kristjani prišli do rešitev, bolj pomemben za nas kot rešitve, ki so jih našli za posamezne težave v svoji skupnosti. Okoliščine, ki nam jih opiše Luka opiše, posledica povečanja skupnosti do te mere, da prvotni voditelji niso več mogli oskrbeti vseh. Potrebe ljudi so presegale moč voditeljev, da bi se odzvali, zato so spoznali okoliščine kot klic k prilagoditvi svojega delovanja in skupnih struktur novim okoliščinam.

Ko so se soočili s težavo, so dvanajsteri pokazali svojo vero v Svetega Duha med njimi tako, da so vse poklicali v iskanje rešitve. Tukaj vidimo primer moralne in duhovne rasti, ki so jo izkusili Jezusovi prvi učenci. Skupina dvanajsterih, ki so v Jezusovem času postali znani po medsebojnem tekmovanju in ljubosumju, je bila sedaj sposobna deliti svojo avtoriteto z zbranimi. Še več, ko je bila osnova zamisel ustvariti drugo stopnjo služenja, “ni prav, da zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi,” pa so tisti, ki jih je skupnost izbrala, v resnici opravljali isto nalogo, kot so jo imeli dvanajsteri. S tem se je  pravzaprav razširila skupina dvanajsterih, namesto, da bi ustvarili hierarhijo služabnikov in gospodarjev.

Luka konča ta del zgodbe s podatkom, da je skupnost še naprej rasla. S tem med vrsticami potrdi nov enakopraven slog služenja, še posebej ko doda, da so se jim pridružili tudi duhovniki, ki so tako zapustili razslojeno služenje v templju. Očitno je, da za Luka nadaljevanje rasti pomeni potrdilo za smer, ki jo je skupnost ubrala, da bi se soočila s svojimi težavami.

 

1 Pt 2,4-9

Ta odlomek Prvega Petrovega pisma uporablja podobo kamnov in duhovništva. Kristus je predstavljen kot dragoceni, živi kamen, ki je temelj nove Božje skupnosti in kamen spotike, ki spotakne vsakogar, ki zavrže Božji načrt. S to podobo avtor kliče skupnosti, naj dovolijo, da bi bili zgrajeni kot novo duhovno središče, ki je utemeljeno na živem in vogelnem kamnu.

Ta ideja bi lahko vodila h govoru o skupnosti, ki je zbrana skupaj z milostjo in bi stala kot mesto na gori ali novi tempelj za vsa ljudstva, pa Peter te misli ni razvil v tej smeri. Podoba stavbe, celo take, ki je narejena iz živih kamnov se je zdela preveč statična, da bi lahko opisala poklicanost prve skupnosti. Peter je nadaljeval tako, da je povabil ljudi k sprejetju njihovega duhovniškega poklica.

Prvi opis duhovniških ljudi jih kliče svete in jim daje nalogo darovati duhovne daritve. Drugi Vatikanski koncil o misijonski dejavnosti Cerkve opisuje, kaj misli s tem, da verniki sestavljajo kraljevo duhovništvo v njihovem sodelovanju pri evharistiji, njihovem pitju Božje besede in dobrodelnosti (Ad Gentes #15). Ko Peter drugič kliče skupnost kraljevo duhovništvo razloži, da je njihova naloga oznanjati slavna dela tistega, ki jih je poklical iz teme v luč, z drugimi besedami: oznanjati Evangelij.

To berilo gradi na zapuščini dvanajsterih v Apostolskih delih, ki ne kličejo skupnosti samo, da bi poklicala dodatne služabnike, ampak da bi postali skupnost dejavnega služenja. Če se berilo iz Apostolskih del osredotoči na potrebe skupnosti po dodatnih ministrih, pa Prvo Petrovo pismo kliče samo skupnost, da bi odgovorila na potrebe vsega sveta.

 

Jn 14, 1-12

Današnji evangelij nas vodi nazaj k mizi zadnje večerje. Janez je uredil svoj evangelij tako, da zadnja večerja od umivanja nog do Jezusove velikoduhovniške molitve zavzame pet od enaindvajsetih poglavij evangelija, v katerem je bilo edino pomembnejše dejanje Jezusovo umivanje nog učencem. Vse ostalo besedilo je sestavljeno iz povezemanja tega, kaj Jezus misli o sebi, svojem odnosu do Očeta in življenju, ki ga je ponudil učencem.

Na začetku našega odlomka je Jezus rekel, da odhaja, da ga bo Juda izdal in Peter zatajil. Jezusova naslednja izjava, naše začetno vodilo je, “vaše srce naj se ne vznemirja”. To mesto je edino v evangeliju, kjer Jezus pravi učencem, naj ga ne posnemajo. Janez nam je povedal, da se je Jezus “vznemirjal” ob več priložnostih: ob smrti Lazarja (11,33), ko je naznanil, da bo prišla njegova ura (12,27), in ko je govoril, da bo izdan (13,21).

Ker je Janez tako jasen glede dejstva, da je Jezus globoko pretresen, nam daje vtis, da Jezus govori iz svojega lastnega izkustva, ko kliče učenem, naj presežejo zaskrbljenost. Ko Jezus pravi, naj se ne bojijo, stanje vznemirjenosti postavi nasproti temu, da ima nekdo vero: lahko so zaskrbljeni ali imajo lahko vero, ne pa obojega. Strah izhaja iz domneve, da boš premagan, zaupanje pa temelji na zavedanju, da je Bog s teboj, tudi, ko si ne moreš zamisliti dobrega razpleta dogajanja. Ko jih kliče k zaupanju, Jezus zagotavlja učencem, da ne bodo nikoli sami. Seveda on odhaja, to pa ne pomeni, da ne bo prisoten pri njih. Ta misel predstavlja vstop v njegov govor o hiši njegovega Očeta.

Na začetku evangelija je Jezus grajal ljudi, ki so oskrunili “hišo njegovega Očeta” s tem, da so tempelj spremenili v tržnico. Takrat je oznanil, da bo tempelj postavil v treh dneh, če ga bodo podrli, misel, ki jo je Janez razjasnil tako, da je povedal, da govori o templju svojega telesa. Tako je v značilnem janezovskem stilu Jezus pravzaprav kraj, kjer prebiva Oče, oseba, po kateri bodo učenci izkusili mir.

Nekaj časa bo trajalo, da bodo učenci spoznali, kaj jim Jezus govori. Od njihovih dni do danes je je ideja o “mnogih krajih prebivanja” zanetila mnogo predstav z mnogo podobami. Če to poslušamo v luči Janezove miselnosti, pa spoznamo, da Janez ni govoril o arhitekturi ampak o prisotnosti. Ker je prebival v Očetu, Oče pa v njem, je bila njegova obljuba ta, da je postal pot, ki naj jo učenci posnemajo. Njihova vera, njihova predana edinost z njim jih bo pripeljala v enak odnos z Očetom, kot ga uživa tudi sam.

 

Avtor: Mary Mcglone

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Načrtovanje za 5. velikonočno nedeljo

Skupno duhovništvo

Današnja berila ponujajo novo temo za sodobno mistagogijo. Prvo berilo poroča o ustanovitvi zbora diakonov v prvi Cerkvi. Čeprav je vloga tedanjih diakonov zgodovinsko širša od opisane (diakoni v Apostolskih delih opravljajo večje naloge kot je samo strežba pri mizi), pa dogodek razodene nekaj točk, ki jih je dobro premisliti.

Najprej bodimo pozorni, da je to proces iskanja soglasja, da bi ozdravili delitve v Cerkvi. Pogani so želeli od dvanajsterih več pozornosti. Dvanajsteri so se želeli osredotočiti na oznanjanje Božje besede. Rešitev je bila v tem, da so oblikovali drugačno služenje, ki bi skrbelo za razdeljevanje hrane.

To nas nadalje uči, da lahko Cerkev oblikuje nove službe, da bi zapolnila resnične potrebe skupnosti v veri. Nismo za vedno zaklenjeni v preteklost; Duh nas lahko tudi danes vodi, kakor nas je v preteklosti.

Tretjič, služenje strežbe skupnosti je mnogovrstno. Predolgo so katoličani mislili, da vse služenje pripada duhovniku (prezbiterju). Pozabili smo na mnogovrstnost služb, ki so obstajale v prvi Cerkvi. Klic papeža Frančiška po preučevanju vprašanja diakonis v današnjem času je nov korak, da bi premislili diakonijo.

Drugo berilo še razširja naš pogled s tem, da nas spominja, da vsi krščeni deležijo v duhovništvu Kristusa: “Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne daritve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu.” Še vedno smo daleč od tega, da bi popolnoma obnovili to resnico v naših občestvih. Zdi se mi, da mnogi katoličani še vedno vidijo mašo kot duhovnikovo delo in ne kot delovanje vsega občestva, ki mu predseduje duhovnik.

Razumevanje pomena krsta (to je mistagogija) vključuje poglabljanje v duhovniško poslanstvo krščenega. Niso samo vsi krščeni poklicani k temu, da darujejo evharistično daritev ampak smo tudi poklicani, da darujemo daritev svojega življenja vsak dan v služenju Bogu. Poklicani smo, da nadaljujemo poslanstvo Cerkve; krst ni samo za naše osebno dobro ampak zaradi Božjega kraljestva.

Pridigarji in načrtovalci se bodo danes morda osredotočili na različne načine na katere se Kristusovo duhovništvo izvršuje v svetu po posvečenih služabnikih ali duhovništva vernikov.

Oblikujmo prošnje, ki bodo izražale molitev za vse vrste služenja v Cerkvi. Molimo za moč, da bi izpolnila služenje, ki je zaupano vsakemu članu zbranih. Molimo za tiste, ki služijo na različne načine. Molimo za duhovne poklice, duhovnike in diakone, pa tudi za to, da bi vsi krščeni sprejeli od Kristusa svoje poslanstvo.

 

Avtor: fr. Lawrence E. Mick

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Pridigati mladim

KLJUČNE VRSTICE: Filip mu je rekel: “Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo. Jezus mu je dejal: “Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta.”

TEMA: Jezus s svojim življenjem odgovarja na vprašanje: “Kakšen je Bog?”

PRIMER: Neka zgodba govori o deklici, ki je risala na kos papirja. Njena mati jo je vprašala, kaj naj bi to bilo. Deklica je odgovorila: “Rišem podobo Boga”. Mati je odgovorila: “Ljubica, nihče ne ve, kakšen je Bog.” Deklica je odgovorila: “No, od zdaj naprej bodo pa vedeli.”

OSREDNJE VPRAŠANJE: *Nihče ne ve, kako je videti Bog. Toda ali imamo kakšno idejo, kaj je Bog? *Če bi oglaševali, da neka knjiga opisuje, kakšen je Bog in bi imela ta knjiga navdušeno priporočilo papeža in svetovnih krščanskih voditeljev, ki bi napisali: “Brez dvoma, takšen je Bog!”, bi jo prebrali? *Kaj je razlika med evangeliji in novejšimi opisi Jezusa? *Zakaj ne izkoristimo knjige, ki nam pove, kakšen je Bog?

SMERI ZA RAZISKOVANJE: *Filip ni razumel. Pogosto tudi mi ne. Slišimo mnogo beril iz evangelijev, ki navajajo Jezusove besede in dejanja – in se še vedno sprašujemo: “Kakšen je Bog v resnici?” *Popolnoma človeški Jezus je imel kakor druga človeška bitja mnogo različnih osebnostnih značilnosti. Vsak vidik nam pove nekaj o Bogu. *Ker imamo opravka z Bogom, vsaj ko umremo, če ne drugače, bi bilo modro, da bi se zdaj naučili, kakšen je Bog. * Skupini ponudi namige za razlago odlomka iz evangelijev z vidika: “To pove, kakšen je Bog.”

CITATI: *”Človek, ki poskuša nadzorovati svoje življenje brez Boga, je kakor 7-letnik za volanom športnega avtomobila.” *Živeti brez Boga je enako kot hoditi po dežju z zaprtim dežnikom.

 

Avtor: Jim Auer

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s