Že dolgo časa si želim pisati blog. Ker…? Ker opažam, da večina mojega dela sestavljajo besede. In so nekatere, ki so prav zanimive. Redko pa se ohranijo.
Prosim, ne berite teh besed iz spoštovanja ali iz občutka dolžnosti.
Če bo kdo to bral, bo lepo; če ne… bo vaja v pisanju.
Skratka. Sem Bogdan, p. Bogdan Rus. Član reda manjših bratov. Z veseljem duhovnik. Ima pa to tudi svoje težave.
Rojen sem leta 77 na prvi poletni dan.
V vrcu sem bil en dan. V malo šolo sem hodil, ko je še obstajala. Osnovna šola Prežihov Voranc v centru Ljubljane je bila zraven.
Po enem letu Ekonomske srednje šole sem se vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. Potem na Teološko Fakultato.
Ponosen sem na očeta Ferdinanda in mamo Vlasto. Pa na Veroniko, Tomaža, Kristino in Jasno. Ostane za vedno del tebe.
Koliko ljudi sem srečal na svoji duhovniški poti na Vič, Brezje, Maribor, Šiška, Sveta Gora… Bog hvala ti, da si mi vse te poslal.
V mojih besedah sem kritičen. Velikokrat. Morda celo preveč včasih.
Ena gospa, ki sem jo obhajal v DSO mi je vedno rekla: “Še kej pridte, pa n’kar kej ne zamerte”.
uredublog 