Polnost življenja

na dan

(Jn 10,1-10)

Preden začnemo premišljevati o današnjem evangelskem odlomku bi vam rad povedal majhno skrivnost. Navadno je tako, da je ključna vrstica evangeljskega odlomka tista, ki smo jo prebrali nazadnje. In tako je bilo tudi danes, ko smo kot zadnji stavek prebrali: “Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.”

Če namreč ne razumemo in ne sprejmemo Jezusove polnosti življenja; če svoje vere ne čutimo kot velik dar odnosa z Bogom, ne razumemo kot lepote razodevanje živega Boga, ki nam želi najboljše in najlepše v našem življenju — potem bomo besede o pastirju, ovcah in vratih razumeli kot nekakšen moralizem, kot Jezusovo igranje s simboli, podobami in miselnimi preskoki, ne pa kot to, kar je: upodobitev in uresničevanje čudovitega in ljubečega odnosa, ki ga ima Bog do nas in nas s svojim življenjem blagoslavlja. Podoba pastirja je namreč živi prikaz odnosa Boga do vsakega človeka. In kako lepo in resnično zvenijo besede, ko Jezus pravi: “Kličem jih po imenu.”

Bog nas napolnjuje z veseljem, daje nam izjemno izkušnjo polnosti svoje ljubezni in nas s tem zaznamuje z najlepšim in najboljšim, kar lahko človek doživi v kateremkoli odnosu. To je izkušnja čiste ljubezni živega Boga, ki je naš odrešenik in Gospod.

Ta odnos pa nam je pogosto nedostopen, v nas se bolj kopičijo dvomi, kakor da bi rasla dobrota in ljubezen. Ker čutimo ta dotik Boga samo “na pol”, vanj dvomimo in ga postavljamo pod vprašaj. In zakaj se nam to dogaja?

Verjetno ni nikogar, ki še ne bi bil zaljubljen. Zaljubljenost je lepa stvar. Preplavi nas s čustvi in dovoli, da na nek način v naše srce vstopi drug človek. V zaljubljenosti človek na nek nenavaden način premaguje zagledanost vase in drugi ali drugemu da prostor, da nekaj časa prebiva v njem. Zaljubljenost je nekaj dobrega. Bog ve, če bi lahko človek brez tega milostnega časa zmogel svoje srce tako odpreti drugemu, dekle fantu, fant dekletu, da bi lahko kasneje to čustvo preraslo v iskreno prijateljstvo, globoko ljubezen z osebo, s katero naredimo celo nekaj zelo nenavadnega: odločimo se, da bomo z njo vse življenje živeli in si vse delili. Tako stvarne kot duhovne stvari. Zato je zaljubljenost Božji dar, saj si je Bog ob stvarjenju človeka zamislil, da mu da nekaj časa, v katerem se bo povsem odprl drugemu človeku.

Toda raziskovalci, ki preučujejo odzive človeškega telesa na zunanje dražljaje, povedo, da je zaljubljenost včasih nenavadno podobna psihični bolezni. Obe namreč zmanjšata človekovo sposobnost presoje in spremenita pogled na stvari. Človek, ki je zaljubljen, je zaradi ljubljene osebe pripravljen spregledati celo vrsto drugih stvari ali jih sploh ne opazi, kakor da bi bil omejen v svojem razumevanju. Toda to je “pozabljanje”, da bi lahko naredili v svojem življenju nekaj več, ne da bi življenje zamudili.

Hudo pa je, če človek dopusti, da v njegovo dušo na enak način vstopijo stvari, da dobrine zavzamejo v našem srcu tisto mesto, ki je odprto samo za človeka, za drugega, kar lahko edino vodi naprej, v bolj polno življenje. Pa ne samo stvari. Naše srce lahko prenapolnijo tudi občutki ali ideje. Vse to človeka omeji in ga zasvoji. Lahko ga poškoduje za dolgo časa ali za vse življenje.

Naša vera pa ni ne stvar ne občutek ne ideja. Je človek, Jezus Kristus, ki nas neskončno ljubi in nam daje svoje življenje, da bi ga imeli v izobilju. Pred nas je v veri postavljen samo eden, Bog, ki nam pomaga, da bi se naše navdušenje, naša “zaljubljenost” nadaljevala v zrelo in dobro ljubezen, zato za nas umre, na nek način odide, izgine, da bi mi lahko samostojno zaživeli zrelo ljubezen do njega. Če seveda vero doživljamo kot idejo, kot pravilo, samo kot moralni sistem, samo kot občutek, čustvo, ne bomo mogli prerasti v zrelo ljubezen živega Boga; v takšni rasti ne bomo mogli prejeti pomoči od Boga, ker bomo neprestano odrivali njegovo ljubečo roko in si oči zatiskali pred tem, kar nam govori.

Zakaj to pripovedujem? Zato, ker so tudi učenci v sorodnih besedilih današnjega evangelija, pa tudi v njem doživljali nekakšno “zaljubljenost v stvari”. Pred enim tednom smo prebirali evangelij o učencih, ki potujeta v Emavs. Na poti se jima je približal sam Jezus in jima začel razlagati pismo. Toda onadva sta bila tako zagledana, zaljubljena v svojo idejo mesija, ki mora zmagati na njun način, da je bil veliki petek zanju konec zgodbe; bila sta tako potrta zaradi dogodkov smrti, da sta tudi življenje razumela, kot da je smrt, in nista verjela ženam; žalost je tako prenapolnila njuno srce, da je postala model interpretacije za vse njuno življenje. Tudi ko se jima je Jezus približal, ga nista spoznala, celo njegov glas in njegova beseda ni bila dovolj, da bi ga prepoznala. Čeprav je njuno srce kričalo po Jezusu, povrhnjice njunega bivanja ni prebilo. Prepoznala sta ga šele, ko je razlomil kruh. S tem je tako rekoč postal spoznanje v njiju.

Če bi prebrali nekaj vrstic nad današnjim evangeljskim odlomkom bi videli, da podoba pastirja ne “visi v zraku”, ampak je pripeta na širše razmišljanje o tem, kdo je Jezus. V prejšnjem odlomku namreč Jezus ozdravi nekoga, ki je bil slep od rojstva. Ko sledimo odlomku, pa spoznamo, da slepota ni samo telesna, še več: slepota je vsesplošna značilnost človeka. Ko je namreč slepi ozdravljen na telesu, odide, da bi se pokazal Judom. Toda tam doživi še večjo, polno manifestacijo slepote, saj Judje nočejo videti, kar se jim svita, pa zanikajo. In tudi ko ozdravljeni sreča Jezusa, ga sprva ne prepozna. Motiv slepote je prisoten v celotnem odlomku.

Ko pa preidemo na odlomek o dobrem pastirju, prepoznamo neko novo obliko odnosa. Učenci so še vedno “slepi”, saj odlomka ne razumejo. Morali bodo počakati do prihoda Svetega Duha. Tudi ovce ne prepoznajo pastirja. A to je neka nova oblika nevednosti. Ta slepota ima tisto, kar nadomesti vse. Ovce prepoznajo svojega pastirja po glasu. In ta glas jih takoj prepriča, da sledijo pastirju, Jezusu. To je nova vrsta poznanja – zgodi se po preprostih dejanjih, dogodkih in glasu, a skozi njega sije velika in celostna pot življenja.

Jezus je pastir, je Dobri pastir. Je vrata k ovcam, vrata, skozi katera ovce hodijo noter in ven. Gotovo to pomeni, da je vera vedno izmenjava, svoboda in iskanje, da v veri lahko spoznavamo, kako čudovit je Bog v svoji nežnosti in kako nas njegova beseda ne “ustroji”, ne vklene, ne omeji, ampak osvobodi. Če kristjan kdaj začuti, da ga Jezusovo beseda zasužnjuje, je zgrešil pot; tedaj je dobro, da si vse Jezusove besede znova prebere ali se o življenju z Jezusom začne učiti od začetka.

Razumeti Jezusa kot dobrega pastirja pomeni enako kot sprejeti Njega kot tistega, ki ga čutimo v ozadju blagrov. Blagor ubogim, lačnim, žejnim, usmiljenim … Ne blagor tistim, ki so postali žalost, ne blagor tistim, ki so se vdali pred težo življenja. Če v resnici doživimo, kako blagri po Jezusovi živi besedi prinašajo novo življenje, potem vemo, kako je Jezus lahko pastir, pogumni iskalec Božjega v nas in On, ki s svojim telesom brani nas, ki smo mu zaupani, pri tem pa dobiva rane in udarce, ki bi morali zadeti nas. Tudi danes Jezus s svojim telesom brani svoje ovce. Če želimo to doživeti, se samo ozrimo v Jezusovo telo, evharistijo, pa bomo videli, kako se to pastirovanje dogaja v duhovnem, a za to nič manj resničnem svetu.

Kakor blagri o novem življenju, ki se uresničuje, pa Marija priča o tem življenju, ki je v njeno bivanje že prišlo. “Moja duša poveličuje Gospoda… “ je znamenje, po katerem da Marija jasno vedeti, da ji je Bog podaril polnost življenja in da ga ona že živi. Ona tega ne doživlja samo v sebi, ampak vidi to polnost v vseh ljudeh, v vsem stvarstvu. Bog je lačne napolnil z dobrotami, Bog je izkazal usmiljenje od roda do roda. Celo trpljenje, zasramovanje in zavrženost, ki jo Marija doživi, tega zavedanja polnosti življenja ne prekine, ne prepreči Mariji, da bi opevala Boga zaradi polnosti in lepote življenja. Čeprav mora Marija z Jožefom in Jezusom bežati, čeprav vidi zlo svojih sorodnikov in trpečega Jezusa na križu, ne neha peti pesmi, s katero opeva lepoto Boga … Moja duša poveličuje Gospoda

Dragi bratje in sestre. To življenje je naša resnica. To življenje je naša polnost. To življenje je naše izhodišče. Gotovo, da bomo doživeli še veliko hudega, mnogo bomo trpeli. Toda Bog nas ne bo zapustil, zlo nima zadnje besede in ne more odločilno vplivati na našo prihodnost. Bog nas je namreč izvolil, da bi imeli življenje, da bi ga polno živeli tukaj, ne prepuščeni sami sebi, ampak nežni roki Boga. Zemeljsko življenje ni samo sebi namen, ampak ima svoj pomen kot del večnega življenja. Amen.

Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s