Posnemaj Kristusa

na dan

Če je v Jezusovem času želel obrtnik prenesti svojo obrt na svojega otroka, se je ta proces začel zgodaj in se je nadaljeval, dokler otrok ni bil sposoben uporabljati očetovega orodja. Do takrat se je tako vadil v umetnosti posnemanja kretenj, gibov in prijemov svojega očeta, da se je očetovo obrabljeno orodje prilegalo njegovi roki kakor rokavice. Če se je kdo učil drugačne tehnike, se mu je zdelo orodje te družine nerodno, ker pa so šla orodja iz roda v rod, se je vsak delavec počutil resnično v stiku z družinsko tradicijo.

Ta proces je podoben Petrovemu predlogu kristjanom, kaj naj delajo, da bi posnemali Kristusa. Ko Peter govori o odzivu na nepravično preganjanje, za hojo po Jezusovih stopinjah uporablja grško besedo, ki v resnici opisuje natančen proces opazovanja črk, ko se nekdo uči pisati. Ko se učenci učijo oblikovati svoje obnašanje po vzoru njihovega učitelja, jim svetuje dolgoročno zbranost in predanost.

Peter podrobno opisuje, kako naj učenci posnemajo Kristusa. Opogumlja jih, naj premišljujejo, kako je Kristus zavrnil, da bi bil ujet v vzorec obnašanja, ki vrne z enakim in kako ni grozil svojim preganjalcem. To je skoraj enako, kot če bi Peter rekel: “V tem svetu ne morete preživeti brez vzorov, zato se jih začnite zavedati in izberite vzore, ki vplivajo ali celo določajo vaš način življenja.” Ko to uči, Peter doda, kar je pridigal na binkošti, ko je spodbujal ljudi, da bi se dali krstiti v Jezusovo ime, da bi bili rešeni iz “pokvarjenega rodu”.

Ne da bi uporabljal besednjak 21. stoletja, je Peter spodbujal svojo skupnost, da bi bila nad kulturo tedanjega časa in bi uresničevala nenasilje, h kateremu poziva tudi papež Frančišek v svojem sporočilu za svetovni dan miru 2017. Papež Frančišek nas vzpodbuja, naj “gojimo nenasilje v naših najbolj osebnih mislih in vrednotah.” Kako bi lahko to storili drugače kot s posnemanjem Kristusa? V okrožnici “Veselje evangelija” je papež Frančišek navajal svojega predhodnika Benedikta, ko je rekel: “Na začetku krščanstva ni etična odločitev ali kakšna velika ideja, temveč je srečanje z dogodkom, z Osebo, ki daje našemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.”

Peter je v svojem prvem pismu poudaril, da nobena filozofija, nobeno politično gibanje ni sposobno vzdrževati dela za mir na dolgi rok. Nenasilje je preroško, navidez pa tako nestabilno in neuspešno, da ga ni mogoče zadržati brez pomoči Božje milosti. Ta milost prihaja h Kristjanom po veri v Jezusa Kristusa. Papež Frančišek je v svojem sporočilu za mir leta 2017 rekel: “Kdorkoli sprejme Jezusovo dobro novico, je sposoben zaznavati nasilje in je lahko ozdravljen z Božjo milostjo, obenem pa postaja orodje odpuščanja.” Kakor Peter, ki je spoznal, da so bili on in njegovi družabniki slabotni učenci, nas Frančišek ne kliče, naj bomo popolni, ampak naj se zavedamo nasilja znotraj nas ter dejstva, da lahko nasilje preobrazimo v Kristusovo delo. Ko nas Peter spomni, da je Kristus nosil naše grehe, nakazuje, da je Kristus sprejel zlo, ki se je zgrnilo nanj, ne da bi postal del njega. To je svoboda, ki jo ponuja svojim učencem, milost, ki se lahko dotakne zla, ne da bi mu podlegla.

V navdušenju prve velike noči so prvi kristjani verjeli, da je vse mogoče. Živeli in oznanjevali so Jezusovo sporočilo, celo za ceno svojega življenja. Imeli so dovolj vere, da so posnemali Kristusa, kako je prenašal greh sveta, in zaupali, da življenje in ljubezen zmagujeta nad vsako obliko smrti. Papež Frančišek nam ponuja trdne zglede, kako lahko enako ravnamo v našem času. Vabi svoje učence, da bi živeli blagre v vsakdanjem delu ali pa pokazali usmiljenje s tem, da “zavrnejo izključevanje (»škartiranje«) ljudi, uničevanje okolja ali zmago za vsako ceno.” (Svetovni dan miru 2017). Spodbuja nas, da bi se znali “odločati se za solidarnost, ki je slog za ustvarjanje zgodovine in vzpostavljanje družbenega prijateljstva,” ko pokaže, da “je edinost močnejša in bolj plodovita kot konflikt.”

Prvega januarja 2017 je papež govoril v našem imenu in rekel: “Obljubljam pomoč Cerkve v vsakem naporu, da bi gradili mir skozi dejavno in domiselno nenasilje.” Mi smo Cerkev. Papež Frančišek ni naredil nič drugega kot položil dejavno sodobno vsebino na Jezusovo zapoved, naj gremo po vsem svetu in oznanjujemo evangelij. Ne bomo se motili, če bomo menili, da je poslanstvo posnemanja Jezusa in razširjanja njegove nenasilne poti srečevanja zla danes bolj nujna, kot v kateremkoli trenutku zgodovine. Pustil nam je svoje orodje in navdihnil mnoge naše prednike, da bi ga uporabili. Oni so nam ga izročili in naš svet čaka pomoč, ki je bila obljubljena.

 

Apd 2,14a, 36-41

Luka pravi, da je bila Petrova prva pridiga o vstalem Gospodu daljša, kakor jo je zapisal. Toda ključ je v eni vrstici: “Zagotovo naj vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.” Luka nam pove, da jih je ta vrstica “pretresla do srca”.

Domnevamo, da je množica, ki je poslušala Petra, nekako sodelovala v dogodkih, ki so pripeljali do križanja. Morda so bili del “ljudstva”, ki je kričalo, naj Pilat raje izpusti Baraba, in morda so bili med zraven stoječimi, ki so se po Jezusovi smrti “trkali na prsi, ko so se vračali” (prim. Lk 23,48). Petrovo sporočilo je, da nobena stvar ni neodpustljiva – in kdo bi lahko bolje kot Peter oznanjal to resnico? Poslušanje Petra, ki tako pridiga, nas pelje nazaj v prizor pri zadnji večerji, ko je Jezus rekel, da bo Petrova vera poražena, a dodal: “In ti, ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate.” (Lk 22,32).

Luka nas komaj zaznavno popelje na začetek evangelija kjer so množice enako vprašanje postavile Janezu Krstniku: “Kaj naj storimo?” Kakor je Janez klical ljudi h krstu v vodi in načinu življenja, ki je nakazovalo kesanje, Peter kliče h kesanju in h krstu v imenu Jezusa Kristusa za odpuščanje grehov. S tem da navaja enak prizor kot v začetku evangelija, Luka vabi bralce, naj še enkrat preberejo celotno zgodbo evangelija v luči dejstva, da je Bog naredil Jezusa “Gospoda in Kristusa”. Pomen tega poimenovanja, ki ga Luka predstavi v zgodbi o Jezusovem rojstvu, postaja vse bolj jasen v teku njegovega življenja.

Ko si množica želi krsta, se zaveda, da je to krst v imenu križanega in vstalega Gospoda, tistega, ki so ga zavrnili in izdali. Ta isti krst jih bo tudi spravil z Jezusom in Očetom in bo predstavljal vrata, skozi katera bodo prejeli dar Svetega duha – edinstveno znamenje krščanskega življenja. Prošnja za krst pomeni, naj prosijo, da bi se celovito spremenili.

Petrov končni opomin je: “Rešite se iz tega pokvarjenega rodu.” Ljudem je pokazal, kako so napačno sodili Jezusa in njegovo oznanilo; pomagal jim je razumeti, da je vstajenje Božja potrditev vsega, kar je Jezus rekel in storil. Nadalje jih vabi, da zavrnejo vse družbene pritiske, ki napadajo Jezusovo oznanilo in vidijo v njem tistega, v komer bodo rešeni oni in svet.

Luka nam ne pove, kako prepričljivo je bilo Petrovo oznanilo. Preprosto pove, da se je skupnosti tisti dan pridružilo 3000 ljudi. To pove dovolj.

 

1 Pt 2,20b-25

Pripravljalci lekcionarja so modro začeli ta odlomek po odstavku, ki kaže, da je odlomek naslovljen na domače sužnje, ki so bili po krivici tepeni. Ta del pisma hoče spregovoriti, kako ravnati z nepravičnostjo, ne pa, kako biti pokorna in potrpežljiva oseba. Ko je prvi odziv na razpravo, kako se morajo obnašati sužnji, (kasneje še žene), mimo, spoznamo, da Peter govori o položaju ljudi, ki so nižje na družbeni lestvici, a ne zato, da bi predstavil kristjane, ampak samega Kristusa. Vsi smo poklicani, da bi sledili vzoru ponižnega, zaničevanega in trpečega služabnika.

Noben drug del krščanskega Svetega pisma tako jasno in zavestno ne uporabi speva o Božjem služabniku iz 53. poglavja Izaijeve knjige; in v njem vidi Kristusa. To pismo nam pomaga, da bi videli, kako je prva skupnost iskala svoje vire, da bi našla način za razumevanje skrivnosti, ki se je dogajala med njimi in v vsakem od njih. V tem odlomku Peter Jezusovo skrivnost vidi o okviru etike oziroma konkretnih dejanj in izrazi stališče o problemu trpečih in nedolžnih.

Peter ne govori o trpljenju, ki je posledica slabih odločitev, kot je kazen zaradi prometnega prekrška ali pridržanja zaradi tatvine. Niti se ne ukvarja z vprašanjem trpljenja, ki je lastno človekovemu stanju, kot je bolezen, umrljivost itd. Tukaj govori o trpljenju nedolžnega, ki je nastopilo kljub dobremu dejanju. To je trpljenje, ki so mu bili podvrženi preroki; to je trpljenje, zaradi katerega bi lahko mislili, da si je nesmiselno prizadevati za dobro stvar glede na to, kar bo neizogibno povzročila. Peter, ki je veliko časa in moči porabil za to, da se je izogibal bolečini, pravi, da smo poklicani zdržati ravno to vrsto trpljenja.

Ko razpravlja, kako se približati takemu trpljenju, Peter uporablja bogato podobo, da bi govoril o posnemanju Kristusovega zgleda. Beseda, ki je prevajamo z “zgled”, prihaja iz procesa, ko se nekdo uči pisati. Beseda hypogrammus (primer) se nanaša na vzorec, ki mu morajo učenci slediti, dokler ga ne bodo sposobni narediti samostojno. Da bi lahko razložil to misel, Peter spomni skupnost, da Kristus ni uporabil moči svojih besed za povračilo, ko se je soočil z žalitvami, niti se ni zatekal h grožnjam in posmehu, ko je bil priča nasilju. Jezusov odgovor na nepošteno preganjanje pokaže, da je imel veliko več vere v Božjo ljubezen kot v moč, ki jo je zlo stresalo, ko ga je skušalo pokončati. Ko Peter uporabi to podobo kot simbol Kristusovega življenja, kliče kristjane, naj si zapomnijo in premišljujejo Jezusova dejanja, da bi lahko posnemanje njega postalo nekaj vsakdanjega, skoraj tako naravno, kot je pisanje za pisatelja.

Ko nas Peter spomni, da je Kristus nesel naše grehe na križ, nas poziva, da bi nadaljevali Kristusovo odrešujoče delovanje. Peter pravi, da je bil Kristusov križ posledica greha; da ga je “premagal”, pa ga je sprejel na način, da ga ni uničil, ampak ga je sprejel kot globlji izraz ljubezni. Njegove rane so ozdravile greh, tako da so spremenile posledice greha; trpeti brez maščevanja razjari zlo, kar povzroči, da zlo ostane brez moči in dokončno brez posledic.

Kakor poudarja razlagalec Reinhard Feldmeier (Prvo Petrovo pismo), Jezusovo sprejemanje trpljenja ni bil stoičen prikaz hladnokrvnosti in apatije, nekaj, kar bi lahko pripisali takratnemu višjemu sloju. Ljudem, ki so razmišljali na način grške filozofije, ki niso razumeli ne njegove nedolžnosti in ne poslanstva, se je njegovo trpljenje zdelo kot šibkost ali poraz. Krščanska alternativa razume križ kot dokončni izraz Božje ljubezni do tistih grešnikov, ki so jo zavrnili. V najbolj čutečem smislu besede je bil največje nasprotje stoicizmu ravno pasijon.

Ko Peter pravi, da je trpljenje nedolžnega milost, se zdi, da govori isto misel, kot jo najdemo v Kol 1,24: “V svojem mesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim.” Kristus je vzor, ki nam je izročil svoje poslanstvo. Dokler v svetu obstaja greh, se mora Kristusovo poslanstvo nadaljevati in to bo neizogibno nadaljevalo trpljenje nedolžnega zaradi roke zla. Zadnja vrstica tega odlomka nas spominja, da smo blodili kot ovce, a kar nas določa, ni naš greh, ampak naša pripadnost Kristusu, našemu pastirju.

 

Jn 10,1-10

Četrta velikonočna nedelja je po tradiciji “nedelja dobrega pastirja,” a Jn 10,1-10 pravzaprav Kristusa imenuje vrata in pastir. Janez predstavi misel o Jezusu kot dobrem pastirju in vratih takoj po zgodbi o sleporojenem. S tem poudari vlogo Kristusa kot vhodnih vrat za tistega, ki je bil izločen iz skupnosti, in kot pastirja, ki premaguje roparje, ko varuje nemočne.

Poslušalci so voditelji, ki so razpravljali z nekoč slepim možem, in to je ista skupina, ki je slišala Jezusa, kako je govoril o razbojnikih, ki bi si želeli vstopiti v stajo tam, kjer se ne sme. Janez je ob tem dogodku ob koncu Jezusovega javnega delovanja hotel poudariti, da so naraščala nasprotja med Jezusom in verskimi voditelji, ker se ni vzdržal kritike. Nasprotje podobe pastirja je duhovnik, ki izključi slepega človeka; pastir pa svoje kliče po imenu, jih pozna in je zato edini, ki mu sledijo.

Eden izmed ključev, ki združujejo podobo vrat, ki vodijo na varno, in podobo pastirja, ki skrbi za svoje ovce, je, da sta obe podobi naravnani v korist ovac. Zaključek današnjih beril povzema pomen Jezusovih besed: “Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.” Ko gledamo to misel v luči drugih beril spoznamo, da prejemamo dar polnosti njegovega življenja, naš najpristnejši odziv pa je, da bi to življenje delili z vsemi ljudmi.

4. velikonočna nedelja. Leto A. 2017

Avtor: Mary McGlone

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Je še vedno velika noč?

Smo v bližini sredine petdesetdnevnega praznovanja velike noči. Načrtovalci bogoslužja bodo morda ocenili, kako dobro župnija skrbi za velikonočnega duha veselja in praznovanja.

Razglejmo se po naši cerkvi. Ali okrasitev še vedno izraža, da praznujemo Jezusovo vstajenje? So rože tako lepe, kakor so bile na velikonočno nedeljo? Če ne, ali ne bi bilo morda treba premisliti, kako skrbimo za velikonočno okrasitev, da bi imeli dovolj načinov za ohranjanje slovesne podobe skozi ves čas?

Ali glasba, ki je izbrana za današnji dan, še govori o veliki noči? Ni potrebno, da bi bila vsaka pesem velikonočna himna, a ne bi smelo biti dvoma v doživljanju vsakega vernika, kaj je (tudi) danes osrednja tema.

Ker je danes prva nedelja v maju, bi si morda kdo želel, da bi pozabili na veliko noč in se osredotočili na Marijo. Čeprav ni neprimerno, da bi vključili marijansko pesem, morda med pripravljanjem darov (kar je sicer liturgično narobe, je pa lahko kompromis op. prev.), pa pobožnost do Marije ne sme prevladovati. Pomislimo o pesmi “Raduj se, Kraljica nebeška” ali kakšni drugi, ki Marijo povezuje z veliko nočjo. Vstopna pesem bi morala biti močna velikonočna pesem, ki bi usmerila vso pozornost v praznovanje od vsega začetka. Lepa velikonočna pesem na koncu maše pomaga ljudem, da ponesejo velikonočnega duha s seboj, ko odidejo v širni svet.

Prvo obhajilo: Zaradi podob dobrega pastirja v današnjih berilih je ta dan primeren za prvo obhajilo. Vedno, ko se obhaja prvo obhajilo v župniji, se morajo načrtovalci liturgije pogovoriti s kateheti, da bi videli, na kakšen način so otroke uvedli v svete skrivnosti za njihov praznik. Mistagogija je uvajanje v svete skrivnosti po obhajanju zakramentov, posebno pa je potrebna za mlade, ki morajo še rasti v razumevanju in spoštovanju evharistije.

Oblikovalci, kateheti in duhovniki bi se lahko prav tako bolj na široko pogovorili, kako bodo podprli obhajanje ostalih zakramentov. So mladi deležni nadaljnje pomoči  po prvi spovedi, da bi poglobili svoje razumevanje greha in pomena tega zakramenta? Se staršem krščenih otrok nudi pomoč v letih po prejemu krsta, da bi lahko vzgajali svoje otroke v veri? To se lahko začne s preprostim pogovorom o zakramentalnem izkustvu v dneh, ki sledijo krstu. Kaj pa pari, ki so se poročili v župniji? Imajo podporo in izziv, da bi rasli v spoštovanju svojega zakramenta po poročnem dnevu?

To ni samo odgovornost oblikovalcev bogoslužja ampak tudi katehetov, duhovnikov in vseh, ki sodelujejo v duhovnem oblikovanju. Mistagogija pomaga ljudem, da se učijo bolj polno sodelovati v obhajanju Božje ljubezni v liturgiji.

 

  1. velikonočna nedelja. Leto A. 2017

Avtor: fr. Lawrence E. Mick.

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Pridigati mladim

OSREDNJE VRSTICE: (Jn) “Jezus je znova spregovóril: “Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji … Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.”

TEMA: Hvaležnost za Božjo skrb.

PRIMER: Katehet je nekoč prosil mlade, da bi mu podali sodobno različico 23. psalma (“Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka”.) Naj navedemo nekaj predlogov: “Gospod je moj trener za baseball; ne bom udaril stran.” “Gospod je moj frizer, moji lasje niso skuštrani.” “Gospod je moj mehanik, moj avto se ne bo pokvaril.” “Gospod je moje telefonsko omrežje; lahko pošljem neskončno sms-ov in imam neskončno količino prenosa podatkov.” “Gospod je moja sodnica Judy (sodnica iz znane televizijske oddaje); nimam izkrivljene podobe o sebi.”

OSREDNJE VPRAŠANJE: Zakaj mislite, da je Jezus sebe označil kot pastirja in vrata za ovce? *Vam je težko razmišljati o Jezusu kot o pastirju, zlasti kot o vašem pastirju? *Če je tako, je to zato, ker ne želite razmišljati o sebi kot o ovcah? *Kakšno podobo bi uporabili, da bi ponazorili ljubečo predanost, tudi do točke žrtvovanja življenja za tiste, ki so komu zaupani?

SMERI ZA RAZISKOVANJE: *Ovce niso najbolj pametne živali. Pogosto zaidejo stran v nevarne in samouničujoče smeri, ko vidijo priložnost. Tudi mi se včasih  obnašamo podobno; posledica tega je, da resnično potrebujemo pastirja. *Predstavljaj si sodobne “tatove in roparje”, ki prežijo na našo duhovno blaginjo: potrošništvo in neskončno kopičenje; prikazovanje spolnosti na prazen, tehničen način, kakor da bi bila nekaj predpisanega; uporaba vseh sredstev, “samo, da je učinkovito”, v iskanju ciljev; predstava telesnega užitka kot sreče.

CITAT: “Bog je na nas v resnici pogledal iz večnosti in nas je ljubil kot edinstvene posameznike. Vsakega izmed nas je poklical po imenu kot dobri pastir kliče svoje ovce po imenu.” (Papež Janez Pavel II.)

 

  1. velikonočna nedelja. Leto A. 2017

Avtor: Jim Auer

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

“Faconetelj”

Pastirji so vedno vedeli, da njihove ovce prepoznajo njihove glasove. Ovca ne bo poslušala ukaza tujca.

Znano je, da novorojenčki pokažejo zanimanje za nežne glasove svojih mater. Raziskava kanadskih in kitajskih znanstvenikov je pokazala, da lahko otrok v trebuhu prepozna glas svoje matere. Ko so zarodki slišali glas svoje matere, je njihovo srce začelo hitreje biti. Neznani glasovi imajo nasproten učinek. Raziskovalci so zaključili, da se je bitje srca fetusa upočasnilo, ker so bili zaposleni z natančnim poslušanjem nepoznanega glasu in so ga poskušali prepoznati.

Pri vernih je enako. Poslušanje Božjega glasu v nas je pomirjujoče. Sposobni smo ločiti prav in narobe; ko nas pokliče hudobni glas, smo lahko skušani, a mu ne bomo sledili. Resničen Božji glas povzroči, da naše srce začne hitreje biti, in želimo si slediti njegovemu naročilu.

 

  1. velikonočna nedelja. Leto A. 2017

Avtor: diakon Dick Folger

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s