Ali ni bilo najino srce goreče?

Se vam je kdaj pripetilo kakšno pretresljivo doživetje, ki je postavilo pod vprašaj vaš pogled na svet in vse, kar ste do sedaj verjeli? To je tisto, kar se je zgodilo Kleopu in drugemu učencu, ki ju srečamo v današnjem evangeliju. Srečamo ju, kako hodita v Emavs, stran od Jeruzalema, stran od mesta trpljenja in izgubljenega upanja. V svoji zmedenosti poskušata razumeti, kaj se je zgodilo pred tremi dnevi. Tujec se jima tiho približa in ju vpraša: “O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?”

Osupneta in si mislita: “Ali ne vedo vsi, kaj se je zgodilo?” Zato mu povesta žalostno zgodbo, kako je bil nekdo, v katerega sta polagala vse upe, križan kot navaden kriminalec! Povesta mu o ženah, ki so šle h grobu in ga našle praznega in kako so povedale smešno zgodbo, da so se jima prikazali angeli in jima povedali, da je Jezus živ. “Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.”

Videti pomeni verjeti. Učenca nista bila pripravljena sprejeti te očitne prevare. Nista nameravali odpreti svojega srca in tvegati, da bi bili spet prizadeta. To bi morala narediti takrat, ko se jima je prikazal Jezus, tujec, ki ga nista prepoznala. Razložil jima je odlomke Svetega pisma, ki kažejo nanj, in tudi to, da je trpljenje del načrta. “Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?”

Kasneje ga prepoznata med večerjo, toda nato on izgine. “Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?” Ko srečata vstalega Kristusa, se njun obup spremeni v navdušenje. Spet lahko upata, verujeta, zaupata in ljubita.

Srečanja z vstalim Gospodom se še vedno dogajajo običajnim ljudem, kot smo mi. Pomislimo na te dogodke. Ste se kdaj borili s težavo in je kar naenkrat pristopil tujec, ki vas je poučil o čem pomembnem ali pa vas je samo potolažil? Se je Jezus kdaj pojavil v vašem življenju, morda v “boleči preobleki”, kakor o tem govori sv. Terezija iz Kalkute?

Sam delam kot kaplan na urgenci v Phoenixu. Nekega dne sem, medtem ko sem hodil po hodniku, da bi obiskal bolnike na svojem seznamu, opazil mladega, zelo suhega Afroameričana, za katerega se je zdelo, da je bil brezdomec. Dremal je na klopici s torbo imetja ob svoji nogi.

“Pozdravljen”, sem rekel in ga prestrašil. Predstavil sem se in ga vprašal, kako mu gre. Kmalu sem spoznal, da je res brezdomec, da se je v Arizono preselil iz Kalifornije, ker je v življenju zabredel in bi rad začel novo življenje. Pokazal je na obvezo na spodnjem delu njegove noge. Ravnokar so ga na urgenci oskrbeli zaradi ugriza psa, sedaj pa se je poskušal odločiti, kam naj gre in kaj naj dela. Prisluhnil sem njegovi zgodbi in bil presenečen, da je tako jasen, moder in odrasel.

Kmalu je začelo moje srce goreti v meni. Vprašal sem ga, če lahko molim z njim, on pa je željno zagrabil za mojo roko. Moj “amen” ni bil konec najine molitve. V trenutku je brezdomec zamenjal vlogo in začel moliti in mi služiti ter me klical po imenu. On je postal moj kaplan. Kar malo sem bil pretresen, ko sem odprl svoje oči in srečal njegov neustrašen, ljubeč pogled.

To ni bil več tujec. Jezus se lahko skrije v komerkoli, ko nas želi poučiti, razsvetliti, razložiti, potešiti, potolažiti, zdraviti in ljubiti.

Kadar torej tvoje srce začne goreti v tebi, bodi pozoren, poslušaj in se zahvaljuj.

 

3. velikonočna nedelja. Leto A. 2017

Avtor: Judy Esway

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s