Skrb ali nežno zaupanje

Besedila, ki jih beremo letos na koncu februarja, opisujejo od Boga podarjeni dar zaupanja. Evangelij nam postavi pomembno vprašanje: “Zakaj skrbeti?” Cvetlice na polju niso v skrbeh. Ptiči niso v skrbeh. Zakaj bi bili mi? Če Bog skrbi zanje, zakaj ne bi enako skrbel za nas? Izaijeva besedila govorijo o Božji nežnosti, ki je taka kot nežnost matere do otroka. Materin pogled v otrokove oči rodi zaupanje – enako kakor se otrok v tem močnem pogledu nauči, kako zaupati. Odlomek iz Pisma Korinčanom zagovarja, da so oskrbniki vredni zaupanja, in nakazuje, da se zaupanje vzpostavlja, ko oskrbujemo, kar nam je bilo zaupano.

Veliko ljudi danes trdi, da so duhovni, ne pa religiozni. Pogosto trdim, da enega brez drugega ni. Duhovni vidik človeka mora segati po religioznem in religiozna plat mora segati po duhovnem. Kako nadzorujemo krhko zaupanje v svoji notranjosti brez zaupljivega oskrbništva religioznih ali drugih ustanov? Predstavljajmo si, da šole in učitelji, duhovniki in pastorji, odvetniki in politiki ne bi bili vredni zaupanja. Duh v nas bi se posušil. Ko duhovne in druge institucije izgubijo vlogo in ljudje več ne najdejo pomena v njihovem delu, postanejo malodušni in čutijo, da se podira povezava med notranjim in zunanjim življenjem v zaupanju.

Lucy Bergman v intervjuju, ki je povzet v članku “Duhovnost: Razvozljavanje svetlobe besede” (Bearings, Jesen 2016), pravi, da “beseda duhovnost sije tako močno, da je o njej težko reči karkoli resnično slabega.” Samo to spoznanje “nas mora pripraviti do čudenja”. Navaja tudi dejstvo, da obstaja najmanj 92 definicij za duhovnost in da jo običajno razumemo kot dober topel občutek ali nek predmet. Meni sta najljubši definiciji duhovnosti: občutek za smisel in občutek za povezanost. Temelj smisla in povezanosti je zaupanje. Vsak otrok potrebuje oči svoje matere, da bi bil odvisen in bi lahko odrasel kot oseba, vredna zaupanja. V sebi razvijamo notranjo svetlobo, da lahko ustvarjamo zunanje povezave, ki so polne smisla. Postajamo ustvarjalci zaupanja, da bi nam lahko drugi zaupali – posebej zato, da tisti, ki ne morejo zaupati ali niso nikoli našli zaupanja v očeh svoje mame, lahko najdejo pot do nežnosti, ki jim jo daje Bog.

Mnogi od nas čutimo zmedenost zaradi izjemno močne negotovosti – v Cerkvi, v okolju, v tehnologiji. Družine se borijo vzgojiti svoje mlade, kajti čas, za katerega vzgajajo, se zelo spreminja. Zdi se mi, da mi spremljanje hitrih sprememb v svetu pomaga, da se vadim v zaupanju. Ne dvomim v to, kar se dogaja, ampak raje samo vidim, opazim, rečem in ocenim.

Terorizem in javno nasilje v današnjih dneh je težko razumeti. Mnogo ljudi je močno izčrpanih. Niti si ne moremo zapomniti zadnjega grozljivega dejanja, glede na to, kako pogosto se tragedije dogajajo. Zato pride do žalostnega rezultata: pozabimo na nežnost Boga znotraj nas. Skrbi nas. Zato nas začne skrbeti zaradi skrbi.

Namesto tega lahko postanemo bolj duhovni, bolj religiozni, bolj polni smisla in povezav. Lahko postanemo ustvarjalci smisla, oskrbniki velikih darov. Lahko strmimo z očmi otroka, ki se uči zaupati tako, da gledamo v nežne Božje oči.

Lahko molimo današnji psalm: “Zaupajte vanj [v nežnega Boga] ob vsakem času, o Božje ljudstvo, pred njim [našim nežnim Bogom] odprite svoja srca.” (Ps 62, 9).

  1. nedelja med letom. Leto A. 2017

Avtor: Donna Schaper

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s