Načrt za gradnjo Božjega kraljestva.

V začetku mojega bivanja med reveži v Peruju sem bila presenečena, ko so vsi moji bližnji prijatelji odšli na praznovanje rojstva ali krsta. Postregli so s hrano, za katero sem mislila, da je niso mogli postreči gostom, ki so prišli z njimi molit, ko so v dnevnih sobah bedeli z družinami umrlih. Zakaj niso pomislili na varčevanje in zbrano hrano shranili za jutri?

Počasi sem se privadila na drugačen vrednostni sistem. Lepo praznovanje pomeni, da je oseba zaradi katere smo se zbrali – najsi bo živa ali mrtva – neprecenljive vrednosti, denar pa je samo denar, ki hitro izgublja na vrednosti. Ljudje, ki živijo iz rok v usta, najbolje vedo, da jutrišnji dan ni gotov. Morda lahko privarčuješ nekaj centov, a kdo lahko zagotovi, da bomo jutri še tu, da jih bomo lahko uživali? To natančno vedo prebivalci Haitija, ki so preživeli potres v letu 2010, zatem pa jih je leta 2016 prizadel še hurikan Matej! To je dežela, ki “je slavna” na Wikipediji že zaradi naravnih katastrof, zato njeni prebivalci razumejo Jezusovo trditev, da se lahko svatje veselijo, dokler je ženin med njimi, a bodo odkimali ob reku: “Kar pridelaš, gotovo prihraniš.”

Revščina na nek način uči ljudi, da nam srečanje z neznano in negotovo prihodnostjo pomaga v sedanjem trenutku narediti vse mogoče. Ne hodijo ven nagi v upanju, da bo Bog povzročil rast oblek na njih, a se obenem zavedajo tudi nesmiselnosti zaskrbljenosti – saj ta prav nič ne doda h kakovosti ali širini življenja in zdravja.

Še neka druga modrost je skrita v praznovanju v revščini. Praznovanje namreč ustvarja skupnost. Ljudje sodelujejo v življenju drug drugega in s tem postanejo vedno bolj povezani. Španski pregovor: “Moja hiša je tvoja hiša” se uresniči, ko celotna soseska pazi na otroke, ki se igrajo na ulici, in vsakdo ve, da bo starec na vogalu odšel brez kosila, če nekdo od njih v tem popoldnevu ne poskrbi zanj.

Med mojimi perujskimi prijatelji sem se naučila še nečesa: prepoznavanja Božjih nagrad. Ko je starejši gospod na koncu ulice dobil pladenj s kosilom, je rekel “Bog poskrbi”. Spominjam se, da je takrat za kosilo poskrbela gospa Mendoza. A spoštovani gospod Quispe je vedel, da za vsem tem stoji Bog, gospa Mendoza pa se je s tem strinjala. Neka druga darežljiva ženska je nekoč rekla: “Če bi imeli veliko njivo koruze, je ne bi smeli vse požeti. Če bi jo poželi, kje bi revni našli hrano?” Če to ni Božja previdnost na delu, kaj pa je?

Revni ljudje, ki so živeli kot bližnji, so očitno našli načrt za gradnjo Božjega kraljestva. Vprašali so: “Kakšen svet soustvarjamo?” Če bi si gospod Quispe ustvaril dom kot trdnjavo z zaklenjenimi vrati, bi na dan, ko ne bi več mogel skrbeti zase, tega nihče ne vedel, če pa bi vedeli, pa morda ne bi mogli do njega, da bi mu pomagali.

Jezus je naročil svojim učencem, naj ne skrbijo za življenje, hrano, pijačo ali obleke, ampak naj raje iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, sicer bo na njegovo mesto stopilo vse drugo. Zdi se, da več kot imamo, bolj bomo računali na našo lastno sposobnost, da si sami priskrbimo in ohranimo to, kar potrebujemo. Ali bolj zaupamo vremenskim satelitom, zavarovalnim policam in dobrim ključavnicam kot Bogu? Odgovor na to vprašanje se skriva v dejstvu, koliko smo pripravljeni žrtvovati, da bi pomagali našemu bližnjemu, najsi bo to nekdo čez cesto ali pa begunci, ki prosijo za varno okolje, saj so njihove domove uničile vojskujoče se strani, na katere nimajo vpliva. Ko je moja prijateljica rekla, da bi pustila nekaj koruze na svoji majhni njivi, me je učila nesebičnosti. Če bomo gledali samo nase, revne matere ne bodo mogle nahraniti svojih otrok. In kot mama je vsakega otroka gledala tako, kakor bi bil njen.

Jezus svojim učencem ni rekel samo, naj zaupajo v Boga, ampak jim je tudi obljubil, da bodo tisti, ki bodo zapustili varnost svojega doma in družine, zato prejeli stokrat več kot povračilo. Ta obljuba se uresniči, če ustvarjamo skupnost, ki lahko praznuje zato, ker je življenje dobro in ker lahko delimo tisto malo, kar imamo, ker se zavedamo, da je vse podarjeno.

 

Iz 49,14-15

Ta kratek odlomek vsebuje dve podobi Boga. Ena prihaja iz potrtega Siona, druga pa iz Božjih ust. Zanimivo je, da Sionova pritožba čez Boga stoji neposredno za mnogimi vrsticami, v katerih Bog obljubi, da je njihovo rešenje blizu. Očitno se je zdela izpolnitev Božje obljube “obdobja blaginje” zelo daleč, ker se današnje vrstice začnejo s pritožbo ljudstva, da jih je Bog pozabil.

Pritožba Izraela proti Bogu naredi ljudstvo podobno zapuščeni ženi. Pravijo: “Zapustil me je Gospod”. Jokajo v obupu. Žalujejo, da niso imeli niti možnosti za pravice, ki pridejo z ločitvijo. Čutijo se zapuščene in pozabljene, kot da bi Bog preprosto odšel. Kot žena, katere mož je izginil, se čutijo javno osramočene in se sprašujejo, če je odnos sploh kdaj obstajal.

V tem je razlog, da Bog sprejme njihove obtožbe popolnoma drugače. Pobegli mož? Pa ne ta! “Lahko žena pozabi otroka svojega telesa?” Če je izbira soproga zaveza, kako močna je šele odločitev Boga, da podari življenje svojim ljudem? Božji odnos z njimi lahko primerjamo le z materinstvom, intimnostjo, ki je neponovljiva in neuničljiva. Toda Bog gre še dlje: mati se ne odloči, kateri otrok bo njen: Bog se odloči za ljudi. Božja obljuba je nepreklicna: Nikoli vas ne bom pozabil.

 

1Kor 4,1-5

Da bi se približali temu odlomku iz prvega pisma Korinčanom lahko pogledamo nanj kot na raziskavo identitete. Pavel vabi skupnost, da bi se sami in skupaj z njim imeli za “služabnike” in “oskrbnike” Božjih skrivnosti. V nadaljevanju razloži vsakega izmed teh izrazov.

Beseda, ki jo tukaj prevajamo kot “služabniki” je nekoliko nenavadna in dobesedno pomeni “nižji veslači”, ki so del posadke na galeji. To predstavlja podobo skupnosti v gibanju proti cilju, ki je zanje določen. Pavel je kot nekdo, ki je poklican, da daje takt veslanju in usmerja sodelovanje veslačev. Pomen, ki ga želi poudariti s to slikovito besedo je očitno naloga in cilj, ki jih je vključil v nekaj večjega kakor so oni sami in njihove lastne ambicije.

Druga beseda, ki jo Pavel uporablja, oskrbniki, je bolj domača njegovim poslušalcem in krščanskim spisom. “Oskrbnik” je bil navadno suženj, ki je opravljal določeno odgovornost. V tistih časih človek ni bil nujno suženj vse svoje življenje in gotovo ne v pogojih, ki jih poznamo iz Amerike 19. stoletja. Suženj si je lahko zaslužil dovolj, da si je kupil svobodo. Suženj oskrbnik je dobro vedel, kaj se dogaja v hiši. Od oskrbnika se je pričakovalo, da je bil zvest in usklajen z gospodarjem.

Pavlov opis skupnosti vključuje dve dopolnjujoči se dimenziji. Člani skupnosti so najprej Kristusova posadka, delavci, brez katerih ni mogoče doseči cilja. To vključuje garanje in ubogljivost. Ideja oskrbništva dopolnjuje vlogo veslačev s tem, da poudarja njihovo avtoriteto in odgovornost za gospodarjevo delo.

Pavel nadaljuje svoj govor s tem, da pravi, da niti njegove sodbe niti sodbe koga drugega nič ne pomenijo pri življenju oskrbnika. Ker so Kristusova posadka, bodo najbolje ravnali, če bodo verjeli, da jih vodi Bog. Želijo si napredovati proti cilju, ki je tako privlačen, da so pripravljeni staviti svoje življenje nanj, čeprav včasih priznajo, da ga komaj razumejo. Bog ni obljubil uspeha in ga tudi ne zahteva. Vse, kar Bog zahteva, je zvestoba. Pavel uporablja te podobe, da bi pomagal skupnosti videti samo sebe preko dovršitve časov. Do dneva, ko bo Kristus dopolnil vse, ne smejo soditi. So le oskrbniki in veslači, ki poskušajo v sebi nositi skrivnost, ki jim daje življenje in upanje.

 

Mt 6,24-34

V današnjem delu Govora na gori Jezus poučuje o zahtevah, ki jih ima do svojih učencev. Kasneje bo rekel učencem, naj odhajajo na pot brez popotnice (Mt 10,9-10). Vtis zgodnjih stikov med Jezusom in učenci je, kakor da bi jim Jezus kot novincem kazal smer in jim poskušal kolikor je mogoče jasno povedati, da je hoja za njim dogodivščina na vse ali nič. Jezus uporablja besednjak sužnjelastništva, da bi opisal njihov odnos do Boga – čeprav bodo v tem primeru posamezniki svobodno izbrali, kateremu gospodu bodo služili.

Ko bo razvijal svoje učenje, bo Jezus še naprej uporabljal slikovit jezik za opis hoje za njim. Ko je rekel, da lahko služabnik “služi” samo enemu Gospodarju, pa evangelist Matej uporabi grško besedo, ki pomeni oklepati se nečesa na tak način, da tisti, ki se oklepa, postane tak kot tisti, kogar se oklepa. Ponovitev te misli najdemo v priliki o talentih (Mt 25, 14-30), kjer so bili služabniki, ki so ravnali kot gospodar, nagrajeni, tisti pa, ki so se ga bali, so bili zavrnjeni. Moč te misli se da dobro prevesti v slovenščino z besedo “predanost”. “Predanost” je sestavljena iz besed, ki pomenijo “dati se do konca”. Religiozna sopomenka “predanosti” je “pobožnost”. Odnos, ki ga Jezus pričakuje med učenci in Bogom, je brezpogojen. V takem odnosu ni dvoma.

Nasproti predanosti Bogu je služba mamonu. Mamon ni hudič in tudi ne ozko gledano denar, gre za imetje v najbolj splošnem smislu. Jezus izpostavlja, kako enostavno postajamo sužnji tega, kar mislimo, da imamo. Samo pomisliti moramo, kako lahko mobilni telefon zavlada nad vsem, od družinskega obeda do voznikovega sedeža. S tem da smo pripravljeni na neposredno in takojšnjo pokorščino telefonskemu zvoncu, bi lahko nekdo pomislil, da zamuda klica pomeni javni greh. Majhno olajšanje je spoznanje, da je nagnjenost k temu, da popuščamo stvarem, da vladajo nad nami, vse prej kot nekaj novega v človeški zgodovini.

Potem ko govori o posebnosti zvestobe v hoji za njim, Jezus nadaljuje s pojasnjevanjem, kaj hoja za njim daje. Na ta del bi lahko gledali kot na dolgo trajajočo in najbolj poslušano reklamo, ki je bila kadarkoli predvajana. Že skoraj 2000 let človeštvo posluša Jezusove besede: “Ničesar vam ni treba skrbeti! Obleka? Če ptic ne skrbi, zakaj bi vas? Hrana? Če morda niste opazili, so zemlja in njeni oceani narejeni tako, da proizvajajo in predelujejo hrano za vsako bitje, ki bo kdaj živelo!” Vprašamo se lahko, zakaj je tako lahko verjeti nekaj takega kot “Triglavov zavarovalniški komplet v celoti poskrbi za vas,” medtem ko tako neradi pustimo, da nas vodijo Jezusova zagotovila. Morda je to razmišljanje tipa: bolje vrabec v roki kot golob na strehi; kakor obupani ljudje pri Izaiju, bomo tudi mi bolj zaupali neke vrste gotovosti naših avtomobilskih zavor, kakor pa Božji obljubi življenja.

Napotek, naj ne skrbimo, moramo razumeti kot nadgradnjo Jezusovega učenja, kako hoditi za njim. Jezus je v tratenju časa s stvarmi, kot sta hrana in pijača, prepoznaval poganstvo. Po Jezusovem nauku je življenje iskanje Božjega kraljestva, in če to delamo, bo vse ostalo na pravem mestu.

V resnici je bilo v Jezusovem času podobno kakor v našem: imamo ozek razpon tega, čemur lahko posvetimo svojo pozornost. Tudi glede tega, kar poslušamo in gledamo, se moramo odločiti, kaj si zasluži našo pozornost in kaj je postranskega pomena. Jezus ne predlaga, da se nam ni treba obleči za delo ali si pripraviti malico, ampak naj to naredimo na način, ki bo razlikovalen. To je kakor razlika med dvema delavcema v 13. stoletju, ki sta delala skupaj v Chartresu; ko so ju vprašali, kaj delata, je eden odgovoril, da zlaga opeke, drugi pa je rekel, da gradi katedralo.

Papež Frančišek nam pomaga razumeti, da služiti Bogu in iskati Božje kraljestvo pomeni “skrb po združitvi vse človeške družine pri iskanju vzdržnega in celostnega razvoja našega sveta” (Laudato Si, O skrbi za skupni dom #13). Jezusovo smer za nove učence in smer, ki jo uči Frančišek, lahko imenujemo “Pot za Kristusom 2017”.

V današnjem evangeliju smo poklicani postati predani učenci, ki zaupajo, da nas Bog ljubi kot mati in nam obljublja, da bomo prejeli vse, kar potrebujemo, dokler bomo pripravljeni to deliti.

 

  1. nedelja med letom. Leto A. 2017

Avtor: Mary McGlone

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Načrtovanje za 8. nedeljo med letom 2017.

Današnja berila nam ponujajo svojevrstno vstopno mesto za duha postnega časa. Morda je ta duh še najbolje opisan v odpevu psalma: “Le pri Bogu se umíri, moja duša!” Postni čas je obdobje, ko smo pozorni na tista področja svojega življenja, ki se morajo spremeniti. Moč za to spremembo pa lahko pride le od Božje milosti. Postni čas bi bil lahko najprej čas, ko se spočijemo v Božji prisotnosti z molitvijo in premišljevanjem. Bolj ko bomo povezani z Bogom, bolj se bodo naša življenje spremenila v skladu z Božjo voljo.

Prvo berilo nam zagotavlja, da nas Bog nikoli ne bo pozabil, mi pa zlahka pozabimo nanj. Post je čas, da povabimo ljudi, da bi se bolj zavedali, da je Bog v našem življenju neprestano prisoten. V današnjem evangeliju Jezus vztraja, da ne moremo služiti dvema gospodarjema, zato moramo Boga postaviti na prvo mesto v svojem življenju. Ne pozabimo, da nas evangelij opominja, kako Bog skrbi za nas celo bolj kot za cvetlice na polju in za vrabce. Zavedanje, kako močno Bog skrbi za nas, mora biti osnova vsega našega duhovnega življenja in razlog, zakaj živimo po Božjih zapovedih in si želimo živeti v Božji ljubezni z ljudmi okrog nas, posebej s tistimi, ki živijo v pomanjkanju. Post je čas, ko okusimo veliko in globoko Božjo ljubezen in ji pustimo resnično vstopiti v naše mišljenje in srca, saj nas naš Stvarnik neguje in nas vabi, da bi z Njim delili Božje življenje.

V zadnjih letih se kontemplaciji v krščanstvu namenja vedno več pozornosti. Pomislimo, da bi župljanom ponudili, da med postnim časom okusijo ta način molitve, ki ima moč, da nas popelje še globlje v Božjo prisotnost. Tudi na druge načine lahko spodbudimo kontemplativno molitev, na primer s “Knjižnico postnih knjig”, kjer bomo ponudili knjige o kontemplaciji. Nazadnje ponudimo razlago in možne vire o tem načinu molitve v župnijskih oznanilih ali župnijski spletni strani.

Pepelnična sreda: Postni čas se začne to sredo. Nedelja pred njo je zato dober trenutek, da zberemo zelenje cvetne nedelje lanskega leta in pripravimo pepel, ki ga bomo uporabili v sredinem bogoslužju. Povabimo vernike k sodelovanju pri tej preprosti slovesnosti, kjer bomo zažgali zelenje.

Na pepelnično sredo ponudimo nekaj možnosti preko dneva, da bi lahko ljudje prišli k pepeljenju. Vsak obred temeljito opravimo, najsi bo znotraj maše ali znotraj bogoslužja Božje besede. Vse, kar potrebujemo za ta obred najdemo v rimskem misalu ali v knjigi Blagoslovi.

 

  1. nedelja med letom. Leto A. 2017

Avtor: Fr. Lawrence E. Mick

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Pridigati mladim

OSREDNJI STAVEK: “Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, ali za svoje telo, kaj boste oblekli … Vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete.”

TEMA: Radikalno zaupanje v Božjo skrb.

KAKO BI SE LAHKO MLADI ODZVALI NA ZAČETKU: Ali ni bil Jezus nekoliko naiven?

ZGODBA: Del današnjega evangelija bi nas lahko spominjal na pesem Bobbyja McFerrina “Ne skrbite, bodite veseli” (Don’t worry, be happy). Jezus pravi “Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali pili, kaj boste oblekli.” Ta pesem pa poje, “Ali nimaš mesta, kamor bi položil glavo? Je nekdo prišel in ti vzel posteljo? Ne skrbi, bodi vesel. Nimaš denarja in ne ugleda? Nimaš nikogar, da bi te razveselil? Ne skrbi, bodi vesel.”

OSREDNJE VPRAŠANJE: *Ali sta Bobby McFerrin in Jezus nerealna? *Zakaj je težko izbrati daljšo pot ali videti celotno sliko Božje obljube večnega življenja in sreče? *Zakaj pogosto “merimo” Božjo skrb za nas, kako trenutno uspeva  naše življenje ali kako dobri ljudje smo?  *Nas preveč skrbi, da imamo dovolj stvari?

SMERI ZA RAZISKOVANJE: *Pesem in Jezus nam dajeta razloge za to, da nas ne bi skrbelo. Pesem: “V vsakem življenju je nekaj težav. Ko skrbiš, jih podvojiš. Ne skrbi, bodi srečen.” Morda je ta razlog dovolj resničen. Jezus nam da boljši razlog: zaupanje v Boga skrbi za vsakega izmed nas. *Zapomnimo si nežne Božje besede pri Izaiju in se jih spomnimo v težkih časih. *V današnjem evangeliju je Jezus nagovoril ljudi, kot smo mi (pogosto preveč v skrbeh za materialno), ne ljudi, ki so na robu smrti zaradi bolezni, ki jo rodi revščina.

POVEZAVA Z MEDIJI: Ko oseba iz filma “O, Bog” vpraša Boga, zakaj dovoli stradanje in veliko drugih oblik nepravičnosti, mu Bog odgovori: “Jaz jih ne dovolim. Ti jih”. *Poklicani smo, da blažimo trpljenje naših sester in bratov. Ta naloga ni samo za Boga.

 

  1. nedelja med letom. Leto A. 2017

Avtor: Jim Auer

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s