(1 Mz 37-50)
Egiptovski Jožef je človek, ki je po našem razumevanju rešitelj revežev. Ko v 1. Mojzesovi knjigi beremo zgodbo tega velikega in pogumnega moža, se nam odpira več vprašanj.
Naše srečevanje v biblični šoli EG je na neki način že samo po sebi uresničitev namena te šole, saj je čas, ko v skupnosti beremo, si delimo in oznanjamo Božjo besedo, obenem že tudi čas izpolnitve. Podatki in študijske poglobitve, ki jih ob tem posredujemo, le pripomorejo, da bi se to dogajalo še bolj intenzivno. Vedno pa je naše osnovno dejanje vračanje k besedilu, najsi bo to poslušanje ali branje.
Jožefova zgodba je presenetljiva. Da ne bi bila presenetljiva le v neznanem, poskušajmo odgovoriti na nekaj vprašanj.
1. Kako se je lahko zgodilo, da je nek izraelski suženj postal tako rekoč drugi človek za faraonom, ki je bil v takratnem Egiptu celo v vlogi boga?
2. Kaj so vodilne teme njegove zgodbe, v katerih se nam izkaže kot pomočnih ubogih in lačnih?
Da bi lahko izluščili glavne teme si najprej poglejmo strukturo besedila.
(37,1-11) – Odlomek je kot uvod, ki povzame vse. Že omemba, da je to Jakobova zgodba, Jakobov rodovnik (37,2) kaže, da vendarle ne gre za kronološki opis z Jožefom v čistem središču. Ta prvi del nam za razliko od preostalega besedila ne pove nič časovnega. Ne gre za zgodbo, ampak za opis nekaterih bistvenih dejstev, kakor da bi šlo za navajanje osnovnih tem.
In tu se izluščita že dve temi, ki slonita na dveh podobah sanj.
Prva podoba so sanje o tem, kako so vezali snope na polju (37,7). Osnova tega dela je delo na polju, torej žito – lahko bi sklepali, da je ena bistvenih tem zgodbe gmotno preživetje ljudi.
Druga zgodba sanj (37,9) pa je bolj usmerjena na človeka, na samo osebo Jožefa (pri prejšnjih sanjah gre za to, da so se snopi priklanjali snopu, tu pa, da so se nebesna bitja priklanjala Ježefu samemu).
Prva tema bi torej lahko bila – gmotno preživetje oz. pomanjkanje, lakota; druga tema pa je osebno stanje človeka, povišanje (se pravi, podreditev celo nebesnih sil, celo boj med Jahvejem in egiptovskim bogom) ali najhujše povišanje – suženjstvo. In v resnici sta to temi, ki se nam kažeta skozi celotno zgodbo.
Zgodovinska spoznanja.
Sledim nekaterim spoznanjem profesorja Izraela Knohla, profesorja na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu.
Za časa faraona Siptaha (vladanje 1197 – 1191 pr. Kr) je imel Egipt vplivnega vezirja, visokega državnega uradnika, ki mu je bilo ime Baya. Arheološke raziskave kažejo, da je se je to dogajalo sredi dolgega obdobja suše in lakote, ki je pestila Sredozemlje. Lakota se ni pojavila samo v Egiptu, ampak tudi v okoliških deželah. To se je dogajalo ob koncu 13. stoletja in v prvih desetletjih 12. stoletja pr. Kr. Lakota se je začela za časa Ramzesa II., ki je vladal 66 let od 1279-1231 pr. Kr.
Egipt je bil v drugačnem položaju kot druge države, ker je njegovo kmetijstvo temeljilo na poplavljanju Nila in ne na padavinah. Dokaz v besedilu: Bratje so bili v Dotanu, in so Jožefa vrgli v vodnjak. Ta je bil suh, se pravi, suša je bila že takrat. (37,24).
Lakota je bila tako huda, da je Egipt dobil prošnjo celo iz Hetitskega imperija iz Anatolije (današnja Turčija). Hetiti so prosili za hrano svojega takratnega tekmeca – Egipt. Egipt seveda hrane ni dal zastonj. Zabeležen je posel, v katerem je Egipt poslal 15 ton žita, Hetiti pa so plačali v srebru in dodali še 100 šeklov modro in rožnato obarvane volne, kar je ogromno plačilo za tako malo žita. Hetitsko kraljestvo se je ravno zaradi lakote sesulo. Iz istega razloga se je sesula tudi mikenska kultura.
Mnoga ljudstva so hodila v Egipt, saj so si iskali hrano. Naselili so se večinoma v delti Nila, ki je najbolj rodovitna. To je lahko tudi ozadje Jožefove zgodbe.
Tretje sanje, ki spremenijo Jožefovo življenje, pa so sanje faraona o sedmih suhih in sedmih debelih kravah. Jožef je te sanje razložil. Jožefov odgovor v 41,25-36 je obširen in nas navduši, ker uspe Jožefu prek sanj razložitis krivnostno resnico. Nad tem delom smo navdušeni tako, da morda niti ne opazimo zadnjega dela odgovora 41,33-36, kjer Jožef faraonu pove tudi za strategijo, s katero naj faraon reši ljudstvo.
Za Egipt je bilo nekaj običajnega, da je nekdo upravljal s premoženjem faraonove hiše in bil priključen kraljevi hiši, bilo pa je zelo nenavadno, da je tak položaj dobil tujec.
Visok državnik Baya je bil pomemben pisar in dvorni uradnik, ki je izhajal iz severa (Kanaan, Transjordanija ali Sirija) med vladanjem faraona Setija II (1203-1179). Njegov visoki položaj razodeva tudi njegova velika grobnica, ki je bila ogromna in na pomembnem mestu (v egiptu je bilo prepričanje v posmrtno življenje zelo močno, zato je način pokopa zelo pomenljiv).
Ime Baja
Nekoč so egiptologi pisali njegovo ime kot “Baj”, kar pomeni “človek”. Po jezikovnih raziskavah najdb pa so prišli do odkritja, da so na koncu imena izgovarjali samoglasnik a – Baja. V egipčanskem jeziku beseda Baja nima posebnega pomena, zato domnevajo, da je beseda semitska.
V pomoč nam boste dve vrstici.
Ps 68,5 (hebr: 68,4):
Pojte Bogu, igrajte njegovemu imenu,
poveličujte njega, ki jezdi skozi puščavo;
GOSPOD [בְּיָהּ] se imenuje, vriskajte pred njegovim obličjem.
Iz 26,4
Zaupajte v GOSPODA vekomaj,
kajti samo GOSPOD [בְּיָהּ]BOG je večna skala.
To isto poimenovanje najdemo tudi v kasnejši, rabinski literaturi. Vsekakor gre za jahvistično poimenovanje in pri tem obstaja neka povezava. V 5 Mojzesovi knjigi in v Knjigi sodnikov se različica pojavi tudi kot ime kraja.
Kaj druži Jožefa in Baja:
+ Oba sta bila tujca in sta prihajala iz severa ter sta delala za faraona.
+ Oba sta delala v času lakote.
+ Oba sta opravljala delo državnega funkcionarja in zakladnika.
+ Baja je služil kot regent faraonu, ko je bil še otrok, Jožef pa zase pravi: “Tako torej, niste me vi poslali sem, temveč Bog. On me je postavil faraonu za očeta in za gospodarja vsej njegovi hiši …” (1 Mz 45,8)
+ Baja je imel povezave z Onom (Heliopolis, prebivališče Boga sonca), Jožef pa se je poročil s hčerko duhovnika On-a – Boga sonca.
+ Oba imata jahvistično ime in sta privzela egipčansko ime.
Ni gotovo, da gre za isto osebo, ta primerjava pa nam govori, da obstajajo zgodovinske osnove za to.
Vodilne teme. Lakota in suženjstvo.
Gotovo je, da je vodilna tema te zgodbe Božji načrt. Toda od stranskih tem se nam pokažeta še dve. Prva je revščina oz. skrajna revščina, lakota in druga, suženjstvo, kratenje osebne svobode in izguba vseh pravic.
Judje so imeli zelo izdelan sistem suženjstva. Poleg vojn, ki so zasužnjile cele pokrajine, je bila prav revščina tista, ki je povzročila zasužnjevanje. Izjemno pomembno je, da so Judje gledali tudi na duhovne ravni človeka, predvsem se je to izražalo v bogoslužnih prvinah. Na ta način so imel nekakšen nadnaravno razširjen sistem človekovih pravic.
V 37,27 je zapisana beseda Juda, enega od Jožefovih bratov:
Dajte, prodajmo ga Izmaelcem, naša roka pa se ga ne loti, saj je naš brat, naše meso.
Na tem mestu gre za nekakšno redukcijo gledanja na človeka. Judje so priznavali sužnost. Glede tega je obstajal določen sistem. Toda ta sistem je veljal le znotraj izraelskega naroda. Kdor je obubožal je lahko prodal svoje sorodnike ali sebe kakemu judovskemu gospodarju. Sčasoma se je lahko osvobodil. Prepovedano pa je bilo prodajati Juda tujcem, ker mu tujec ne bi zagotavljal možnosti, da bi lahko Jud na tujem opravljal svoje verske oz. bogoslužne dolžnosti. To je bilo prepovedano.
Zato je tudi dejanje Judovih bratov strogo prepovedano in predstavlja prelom. Samo Bog lahko popravi to hudo dejanje. Kar se v Jožefovi zgodbi tudi zgodi.
*Ob rob tej zgodbi. Jožefov načrt, kako bi ljudi ohranil pri življenju in pomagal faraonu, se zdi genialen. Toda v resnici ni bil. Bil je naravnan tako, da je v zameno za hrano zasužnjeval množice in jih podredil faraonu. To ni bil dobrodelen, ampak zelo premišljen sistem. Z izjemo Jožefove družine oz. verjetno Judov. Na tem mestu se kaže problematičnost koncepta izvoljenega ljudstva, ki ga kasneje naslovi Jezus na več mestih in je povzročila tako hudo jezo njegovih sodobnikov. Izvoljenost kot ekskluzivnost (kakor da drugi niso pomembni) je zelo problematičen pojem.
Lakota.
V 43,11 beremo:
Nato jim je oče Izrael rekel: “Če je pa tako, storite tole: vzemite v svojih vrečah najboljše pridelke te dežele in nesite možu darilo: nekaj mastike in nekaj medu, kozlinca in ládana, pistacij in mandeljnov….”
Iz tega lahko jasno vidimo, da revščina ni bila popolna in skrajna. Ni šlo za to, da ne bi mogli preživeti. Tisto, kar so Judje potrebovali, je bilo žito. Žito je bilo v vsem Sredozemlju osrednja hrana in brez tega si niso mogli predstavljati svojega načina življenja.
Uživali so različne stvari. Toda žito je po pojmovanju sredozemskega človeka edino zagotavljalo podlago za prehranski minimum zdravega človeka.
Na koncu naj omenim še dve lepi omembi egiptovskega Jožefa.
Mdr 10,13-14.
Ko so pravičnega podali, ga ni zapustila,
ampak ga je rešila iz greha.
Z njim je šla dol v ječo
in v verigah ga ni zapustila,
dokler mu ni prinesla kraljevskega žezla
in oblasti nad njegovimi gospodovalci.
S tem je postavila na laž njegove obrekovalce,
njemu pa podelila večno slavo.
Sir 49,15
Tudi se ni rodil mož, kakršen je bil Jožef,
voditelj svojih bratov, opora svojemu ljudstvu;
celo njegovim kostem so izražali spoštovanje.
Predlog za branje:
1. Preberimo zgodbo s stališče osebne svobode. Kako se spreminja osebna svoboda pri katerikoli izmed oseb. Npr. v 44,16 se kar bratje kar sami javijo, da bodo sužnji.
2. Preberimo zgodbo iz stališče revščine in pomoči revežem.
uredublog 