Ozare, poletje 2022

Nagovor 25. 6. 2022

»Veliko bolj dragoceno je, če te ljudje vedno spoštujejo, kakor da te včasih občudujejo.« (Jean-Jacques Rousseau)

Nisem raziskoval, v kakšnem sobesedilu je Rousseau zapisal zgornji stavek in bo za izhodišče tak, kot je.

Danes so v modi knjige pregovorov. 100 pregovorov za srečo, pa oni pregovori za krepitev iskrene ljubezni, modrosti za poslovno uspešnost in še marsikaj drugega. Toda vse te misli so kot utrinki, ki razsvetlijo sicer mirno in temno nebo. Toda utrinkov se naveličamo, zbuditi se je treba v nov dan. In ta je včasih zelo siv in če se zapiramo samo v svoj zorni kot, nas to izčrpa.

Občutek imam, da hoče Rousseau reči: bolje je v odnosih ohraniti neko hladno distanco, kakor se prepustiti vrhovom, ki nato vedno razočarajo. S tem se ne strinjam.

Vsak zdrav odnos je sestavljen iz vzponov in padcev. In to ne samo znotraj pričakovanega. Včasih izstopi iz začrtanih mej. Velikokrat se zgodi, da drugega v odnosu občudujemo, ga postavljamo visoko, celo nad sebe; se mu prepustimo. Kljub temu, da smo nato pogosto razočarani, je nujno, da v drugem priznamo lastnosti, ki jih sami nikoli ne bomo mogli doseči. In enako zahtevno je, ko v odnosu začutimo, da smo mi občudovani. Spoštovanje pa ni najnižja raven odnosa; je podton vsega odnosa skozi celoten čas – tudi takrat, ko mislim, da me drugi presega, se mi izmika ali od mene celo beži.

Če želimo živeti res polno, bomo morali garati, iskati bližnje, ob katerih bomo rasli, in se iz težav življenja učiti, odpovedati se bomo morali želji po obvladovanju vsega. 

Tudi evangelij je bil napisan tako, da je bilo vanj združenih veliko modrih izrekov. Toda ti izreki nas ne navdušijo in pustijo prazne, ampak v nas tiho gradijo Božji temelj. Evangelij je namreč v vsaki točki podpisan z daritvijo življenja, izrečeni izreki pa ne stojijo sami zase, ampak so povezani v zgodbo Boga in njegove skupnosti. Evangelij je treba brati kot živo besedo, nikoli samo kot idejo, misel, izrek. V Jezusovih odnosih ni nobenega bežanja od resnice, sta bližina in zgoščeno srečevanje, zgodba evangelija je prepletena zgodba skupnosti o ljubečem Bogu.

Nagovor 9. 7. 2022

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem.« (Lk 10,27)

Po nekaj letih redovnega življenja me je nekdo vprašal: Uboštvo, pokorščina, čistost; to so strahotno težke obljube. Živeti ubogo, tudi prositi za čisto običajne stvari; skozi vse svoje življenje pogosto delati tako, da v najboljšem primeru vsaj ni čisto po tvoje; se odpovedati življenju z ženo in imeti otroke. Strahotno težko, kako je mogoče to sploh izpolnjevati? Vsaka izmed teh zapovedi je strahotno težka! In odgovoril sem: Res, vsaka zapoved je pretežka, nemogoče jo je izpolniti. Ker živimo vse tri skupaj, pa kar gre. Vsaka obljuba naslavlja eno značilnost mojega življenja; vse zapovedi skupaj pa so opis tega, kar sem.

V srečevanju z ljudmi, ki me sprašujejo o veri, doživljam nekaj podobnega. Ali smem k obhajilu, če nisem bil pri spovedi; moram k spovedi, če nisem bil prejšnjo nedeljo pri maši; ali je greh imeti spolne odnose pred poroko; smem orati njivo v nedeljo; ta papež mi je všeč, prejšnji mi ni bil, predprejšnji pa mi je bil na pol – moram vse tri ubogati?

Ob takih vprašanjih me prime, da bi pobegnil nekam daleč stran. Odgovora pač preprosto ne vem.

Vsekakor obstajajo v krščanstvu zapovedi in treba se jih je držati. Zlo obstaja in če mu dovolim, da v meni zavlada, bom čutil njegove posledice. Če mi bo vseeno za Boga, ne bom opazil njegove ljubezni, kako me prosi, da bi me le prepričal in mi pokazal lepo življenje. Zapovedi se je treba držati, ker so zlata pot do Boga. Toda …

Če se bom ustavljal pri posameznih zapovedih in nikoli ne bom na vso moč vstopil v celotno resničnost Božje ljubezni, se mi bo vse skupaj zdelo neverjetno težko in neizvedljivo. Bog nas vabi, da sprejmemo njegovo povabilo in navdušeno vstopimo na njegovo pot, ne na pol, ampak v celoti.

Bog se bori za nas in edina stvar, pri kateri Bog ni pripravljen na noben kompromis, je naša sreča tukaj in odrešenje v večnosti.

Nagovor 23. 7. 2022

»Na dan, ko sem klical, si me uslišal, povečal si moč v moji duši.« (Ps 138,3)

Danes ni moderno govoriti o svoji veri. No, vsaj do pred kratkim je bilo tako. Toda osebno si ne predstavljam, kako živeti brez vere, čeprav morda ne boste verjeli: poskušal sem živeti tudi brez Boga.

Zdi se mi, da imamo v glavi tole razumevanje: normalno je, če si neveren, ateist. To pritiče človeku. Vse ostalo je dodatek, ki si ga človek sam izbere, neka eksotika, ki je plod človekove navajenosti, tradicije, v katero se je rodil in se ji predal, ali pa celo svobodne odločitve. Toda prepričan sem, da ni tako.

V resnici pa, s kom se sploh pogovarjam, ko se pogovarjam z Bogom? Ne vidim ga, ne slišim, a v resnici vem, da je, da je z mano in me v življenju spremlja. V sebi čutim, da mi stoji ob strani in je v resnici velikokrat bolj resničen kot vse, kar v življenju doživim. In presenečenje – kar ne znam opisati z besedami, sam Bog napravi, kar čutim v svojem srcu, prepoznavam v skupnosti bratov in sester, ki se zbere. Tej skupnosti rečemo Cerkev, sinoda.

Ne maram čudežev. Verujem sicer, da so Božji dar. Dopuščam možnost, da se v resnici dogajajo. Toda žalosti me, ker skoraj praviloma po tem, ko se čudež zgodi, ljudje gledamo čudež in ne Tistega, ki je z neskončno dobroto svojega srca ta čudež storil. Oprostite primerjavi, ampak neka meni znana psička lastnika pogosto nalaja isto sekundo, ko pred njo položi skledo s hrano. Ker brani hrano – tudi pred tistim, ki ji hrano vedno znova prinaša.

Ko sem klical Boga, je povečal moč v moji duši. Tako pravi psalm. Vedno bolj razumevam, kaj sploh pomeni ta vrstica. Vera v Jezusa Kristusa živega Boga ni lovljenje čudežev in razsvetljenj. Tak dar je tudi mogoče prejeti, a še zdaleč ni v središču naše vere. V srcu naše vere je občestvo, občestvo je naše razsvetljenje, je naš Božji poseg, je naše preseganje in rast v neskončnost. Ko Boga kličem, nisem sam, sem vedno v občestvu, vedno se moj jaz pomakne malo proti mi!

Rad sem veren, ker je v evangeliju vse razkrito. In rad se poglabljam v Boga, ker tam vedno srečam brate in sestre.

Kratka vprašanja:

• Kdaj je človek zadovoljen? Najbolj sem zadovoljen, če mi uspe streti kakšen dolgotrajni problem svojega življenja in to iskušnjo podariti še drugemu.
• Kako lahko človek najde Boga? Človek lahko najde Boga na mnogo načinov. Meni je nejvečji privilegij, da lahko Boga srečam v bogoslužju.
• Kakšno nalogo imate v življenju? Nimam naloge v življenju, imam pa poklic. Naloga mine, poklic pa je za vse življenje.
• Kakšno vrednost imajo preproste reči? V preprostih stvareh vidim priložnost, da Bog močneje spregovori.
• Kako pomembno se je smejati? Zelo pomembno se je smejati. Smeh me pokaže takega kot sem.
• Kakšna je vaša definicija vere? Izpolnitev Jezusove obljube: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.