Blizu človeku

P. Bogdan Rus, frančiškan in covid prostovoljec, o srečevanju z akutnimi točkami človeštva

»Pojdite med ljudi, na obrobje,« nas vedno znova poziva papež Frančišek in te njegove besede si vedno znova močno jemlje k srcu tudi frančiškan p. Bogdan Rus. V petnajstih letih redovniškega poklica je služboval v šestih frančiškanskih svetiščih in tako od blizu spoznaval stiske in vero v različnih koncih Slovenije. V zadnjih mesecih se srečuje z ljudmi kot prostovoljec na covid točkah poliklinike v Ljubljani in bolnice v Šempetru ter ob njih razmišlja, kakšno upanje bi jim lahko ponudila Cerkev.

P. Bogdan, kaj delate kot prostovoljec na covid točkah?

Stojim pri vratih in sprejemam ljudi: izpolnim vprašalnik, jim izmerim temperaturo in jih usmerim k medicinskemu osebju. Opominjam jih, naj si nadenejo masko, naj držijo razdaljo. Želel sem si, da bi delal na covid oddelku, imam tudi nekaj praktičnih negovalnih izkušenj iz časa, ko sem skrbel za bolne sobrate, a me tja zaenkrat niso dodelili, ker je treba imeti formalna potrdila.

Zakaj ste se odločili za to prostovoljstvo? Vas ni strah okužbe?

To čutim kot del svojega duhovniškega poklica. Zdelo se mi je, da se je naš narod poenotil v skupni borbi, ki sem si ji želel pridružiti. Morda pa bo zaradi tega kakšen zdravstveni delavec imel uro prostega časa več, morda kdo od njih ne bo zbolel. Okužbe me ni strah; na svojem facebooku sem zapisal, da bi ob zdravnikovem dvomu ventilator, če bi ga potreboval, z veseljem odstopil drugemu.

V teh dveh mesecih sem srečal ogromno dobrih ljudi. Podarjen mi je bil pogled na zunanji svet in malo občutka, kako ljudje živijo svoj vsakdan, osemurni delovnik dan za dnem. Z zaposlenimi spontano pride tudi do pogovorov o tem, kako živijo, o njihovi veri. Hvaležen sem za to izkušnjo. Verjamem tudi, da s svojo prisotnostjo tam pričujem, da duhovniki želimo ljudem dobro. Moja žrtev je majhna. Poznam redovnico, ki spada v rizično skupino, pa skrbi za bolnike s covidom, pa prijateljico šibkega zdravja – verjame v dobro in dela v UKC. Občudujem prijateljico, ki kljub lastni stiski prostovoljno dela z umirajočimi. Želim si, da bi z vsemi temi po koncu služenja daroval sveto mašo. Upam, da me poiščejo.

Na korona krizo ste se odzvali tudi s covidkatehezami. O čem govorijo?

Versko neznanje je danes ena od najhujših stvari, zato kateheza. Ko so se cerkve zaprle za ljudi, sem razmišljal, kje bi jih vendarle lahko srečal. Tako kot mnogi drugi duhovniki sem se odpravil na splet. Ob epidemiološki uri, ob devetih zvečer, se srečamo na spletni povezavi, se pokrižamo, jaz na kratko razložim temo, ki sem si jo izbral za tisti večer, izrečemo prošnje, molimo desetko ter gremo spat. Petnajst minut vsak večer, to je zadosti. Tako ostajamo povezani.

Razlagam osnovne pojme naše vere: ‘Se Bog igra z nami?’ ‘Sem lahko tudi v Merkatorju kristjan?’ ‘ Duhovnik, ne hvala!’ ‘Cerkvena navlaka’ in podobno. Mislim, da so te osnovne informacije tisto, kar ljudem lahko dam. Pomagam jim vstopati tudi v Sveto pismo. Tako opremljeni se bodo lažje podali na dnevno pot vere. Ljudje so dobri, želijo si verovati, rabijo samo malo spodbude. Od začetka drugega vala smo ob veri na spletu prebili skupaj 18 ur!

Na svojem Facebooku redno objavljate svetopisemske odlomke in kratke razmisleke ob njih. Dejavni ste v bibličnih skupinah in delate doktorat iz biblične teologije. Kaj vam pomeni Sveto pismo?

Sveto pismo doživljam kot steber svojega duhovnega življenja. Ob različnih ljudeh sem doživljal globino božje besede, kako vodi naše življenje. Sveto pismo je kot prostor, v katerega vstopaš in v njem srečaš Boga. To je preprosta hrana, ki se daje prav na tak način, kot jo potrebuješ, vsakič malo drugače. Kot kakšna sodobna umetniška slika, katere interpretacija se ustvari šele v povezavi s tvojim notranjim svetom.

Širina sporočila božje besede me vedno znova pretrese in nesrečen sem, ko je ne morem prenesti ljudem v vsej polnosti. Poskušam se naslanjati na lastno navdušenje. Če poveš neko zgodbo, neko sodobno primerjavo, se zelo hitro lahko zgodi, da bodo ljudje slišali samo to in ničesar drugega. Le z vsakodnevnim delom ustvarjaš skupen jezik med seboj in poslušalci. Tudi tu me prostovoljstvo prenavlja.

Pri biblični skupini zelo rad uporabljam psalme. Praktično ni niti enega človeškega čustva, ki ga v psalmih ne bi našel. Vse od užaljenosti, prizadetosti, gnilobe človeškega mesa v skrajni preizkušnji, do najlepšega izraza odrešenja. Sveto pismo ne prizanaša. Ta polnost, neizprosnost, temeljitost svetopisemskih besed, ki gredo do živega, je ena od stvari, ki si jih danes moramo upati oznanjati. Zdi se, da sodelujemo z razvajenostjo sodobnega sveta in tudi sami postajamo vse bolj razvajeni. Če bomo namreč v cerkvi postajali vedno bolj vljudni, če bodo vse naše pridige in kateheze imele samo srečen konec, bodo ljudje rekli, da take cerkve ne rabijo, ker njihova življenja pač nimajo vedno srečnega konca.

Na svojem blogu ste pred božičem zapisali, da vas za spoved lahko pokličemo tudi opolnoči. Zakaj je tako pomembna?

Spoved je pravo praznovanje božjega usmiljenja. Brezje, Sveta Gora – na teh mojih postojankah me je najbolj zaznamovala spovednica. V spovednici sem doživel najgloblja spoznanja, najlepše ideje, najbolj globoko tudi svoje spreobrnjenje ob ljudeh, ki so k spovedi prihajali res duhovno poglobljeni. Na veliko področjih opazujemo, kako Cerkev propada, na drugi strani pa imamo ljudi, ki s takim žarom pokleknejo pred Boga in z vso ponižnostjo priznajo svoje napake. Pri kakšni spovedi prav pomislim: V tem verniku je nov vir življenja Cerkve!

Kakšna ideja pa se rodi v spovednici?

Eden najlepših projektov mojega življenja se je rodil tam: romanje alkoholikov na Brezje. Mnogi so me poskušali prepričati, da je to nora ideja, da ne bo nikogar, naj vendar to poimenujemo z bolj splošnim imenom. Bog mi odpusti, nekomu s škofije sem se takrat zlagal, da so plakati s tem imenom že natisnjeni. (smeh). V resnici smo bili pred prvim romanjem vsi na trnih in še deset minut pred začetkom maše so bili v cerkvi le redni obiskovalci. Potem pa se je nakapljala polna cerkev. Škof Stres jih je zelo lepo nagovoril in po maši smo imeli še srečanje v dvorani nad zakristijo, kjer smo na koncu vsi do zadnjega jokali. Tudi eden od patrov, za katerega smo mislili, da je prišel molit za druge, je v resnici prišel molit zase.

Z zasvojenostjo sem imel nekaj stika v svojem sorodstvu, pa v skupnosti Cenacolo, in zdaj ko sem v Novi Gorici, v skupnosti Srečanje. Teh stvari se ne bojim in pomembno se mi zdi, da te rane zdravimo, ne pa da jih pometamo pod preprogo. Na poti iz zasvojenosti ni bližnjic! Lahko rečem, da sem od ljudi, s katerimi sem trpel zaradi njihove zasvojenosti, več prejel, kot sem jim dal.

Na svojem blogu ste zapisali: »Gradimo svojo vero na odnosu do Jezusa, do našega Gospoda, ki se nam daje, da bi lahko živeli polno življenje. To je odnos, ki ni odvisen samo od pravil, to ni zapoved, s katero se bojujem, ampak je bližina, ki se mi daje.« Na kakšen način približujete ljudem Jezusa?

Iskreno verjamem, da dobra priprava na pridigo in katehezo ni stran vržen čas. Ne smem pa neučakano iskati rezultatov, kot bi vlagal v banko po vnaprej znanih procentih rasti. Trudim se, da poslušam ljudi okrog sebe. Biti blizu človeku je zelo dragocena stvar. To seveda ne pomeni, da se prilagajam človekovim všečnostim. Zato je potrebno imeti moč razločevanja. Če živimo v skupnostih Jezusovega zaupanja je nujno, da dovolimo govoriti tudi kritičnim jezikom. Če bodo utihnili ljudje, ki govorijo resnico, bo Bog našel drugo pot – brez nas. Morda so to razlogi, zakaj smo v samostanih: da »zabijamo« svoj čas z Bogom in premlevamo te nianse, ki jih ljudje v službah ne utegnejo.

In da odkrivate tudi preživete stvari?

Gotovo! V Cerkvi je mnogo stvari, za katere sploh ne vemo več, zakaj smo jih uvedli. Ne sodijo več v ta čas in prostor, zato jim moramo pustiti, da umrejo. Uvedimo kaj novega, kar bo nadomestilo prejšnje, a na bolj bolečem stiku z življenjem! Preveč jokamo, kaj je bilo včasih in česa danes ni. Glejte, kako lepo smo praznovali letošnji božič, pa čeprav v omejenem obsegu. V resnici razen petja nisem čisto nič pogrešal. Je pač del našega življenja, da je ta trenutek tako.

Kjer ljudje sami pri sebi čutijo, da jim nimamo kaj dati, jih ne bo zraven. Prav je, da se cerkev kdaj sprazni. Zelo dobro pa bi bilo, da se tudi duhovnik zamisli, zakaj se je to zgodilo.

Ali bo Cerkev dala upanje svetu, ki je utrujen od epidemije?

Zdi se mi, da bi lahko naredili več. Ko so mrtvašnice polne, za moj okus ni najbolj primeren trenutek za ukvarjanje z našimi verskimi pravicami. Zdaj je čas, da ljudem pokažemo nezaustavljivo upanje. V zadnjih parih mesecih je v Sloveniji veliko ljudi umrlo, mnogi od njih prezgodaj, in za njimi je ostala množica prizadetih svojcev in prijateljev. Nastalo je veliko ran. Slovenska cerkev bi temu ranjenemu narodu morala bolj aktivno stati ob strani, mu pomagati pri soočenju s smrtjo, pri žalovanju in mu pokazati moč vstajenja, ki ni le dobra misel ali filozofski koncept, ampak edino resnično življenje. V tem prizadevanju bi morali malo bolj enotno nastopiti, ne le vsak posebej, kakor ve in zna. Nujno potrebne državne omejitve pa bi lahko nadgradili še s kakšno pozitivno spodbudo.

Kateri je za vas glavni nauk koronavirusne bolezni za človeštvo?

Ne bi rad zašel v kakšne teorije zarote: ali je to povzročil človek ali Bog ali hudič. Lepota krščanstva je v tem, da je to popolnoma vseeno. Pandemija je tukaj in vprašamo se lahko le, kaj lahko naredimo. Gotovo pa je, da smo danes zaradi naše razvajenosti v takih situacijah veliko bolj ranljivi. Znanost je šla naprej, človeška zrelost pa ne. Evropska kultura je nekoč znala ta naravna gibanja malo ustavljati, zdaj pa jih mogoče celo potencira.

Močno do izraza je prišla tudi naša nezmožnost, da delujemo kot skupnost. Skupnostne vrednote so drugačne kot posameznikove. Obstaja razlika med grškim junakom in svetnikom. Grški junak je bil sam in vsi so ga občudovali. Svetnik pa prejema milosti in jih takoj daruje cerkvi, skupnosti, ki se na ta način gradi. Tudi Cerkev danes trpi zato, ker vztraja pri tem, da so dobri ljudje kakor junaki, ki se učijo krščanskih vrednot, ne pa skupnost, ki se oblikuje in raste. V nebesa želim iti z vsemi mojimi dragimi. Verujem pa, da ima Bog še boljši načrt.

Cifra

77
covidkatehez v 10 tednih

Bio

1977
Rojen v Ljubljani, odrašča v 7-članski družini.

1996
Po zaključku škofijske klasične gimnazije zaprosi za vstop k frančiškanom.

2005
Posvečen v duhovnika.

2005 – danes
Deluje v šestih različnih frančiškanskih župnijah.

2017
Začne doktorski študij biblične teologije.

2020
Kot prostovoljec deluje na covid točkah v bolnicah.