Dragi bratje in sestre!
Božja beseda nas spet preseneča. Že v prejšnjem tednu nam je dajala spodbude, da bi lahko svojo pot življenja zares usmerili k temu, v kar smo poklicani, in bi obenem zaživeli resnično življenje z Bogom, predvsem pa, da bi se usmerili k temu, kar v resnici smo!
Prejšnji teden smo brali odlomek iz Markovega evangelija (Mr 10,17-30), ki je spregovoril o bogatem mladeniču, ki je prišel pred Jezusa z vprašanjem: “Kaj naj storim, da bi dosegel večno življenje?” To njegovo vprašanje je iskreno, rekli bi iz vsega srca. To je lepo, a obenem je to tudi tragično vprašanje. Zakaj?
Zdi se, da ta bogati mladenič odrešenje in zveličanje – doseči večno življenje – razume kot nekakšen šport. Zmagovalec bo prišel v nebesa, v najboljšem primeru bo prišlo v nebesa prvih deset najbolje uvrščenih. Toda vsakdo misli le nase, na svojo izpopolnjenost in izurjenost v svetosti. Kakor da bi bila svetost izpiljenost naših čutov in sploh življenjskih sposobnosti. Še huje je, ker v tem vprašanju ni bližnjih. Da bi nam lahko to vprašanje docela postalo bližje, se lahko vprašamo: kdo izmed nas je pripravljen žrtvovati kogarkoli izmed bližnjih ali ljubljenih, če bi bila to odkupnina za njegovo pot v nebesa? Verjetno ne bi bilo ‘junaka’, ki bi rekel: jaz hočem biti odrešen, za drugega mi je vseeno. V vsakdanjem življenju se nam kaj takega zdi nesmiselno, tuda v veri včasih dopuščamo take zaključke.
Bogati mladenič pride pred Jezusa in ga prizna za dobrega učitelja, pade pred njim na kolena in ga je pripravljen celo po Božje počastiti, a v njegovem načrtu poti v nebesa ni prostora za Boga. Bog je simbol, je podoba, je svetovalec. Ni pa Bog, ki je resnični temelj bivanja in tisti, ki kliče v bivanje in v svojo skupnost. Pri bogatem mladeniču je dvoje povezano: ker ni prostora za bližnjega, ni prostora za Boga (in obratno); na poti proti nebesom mladenič ostane sam. Pa so to res nebesa, kar si želi?
Nekaj podobnega se zgodi v današnjem evangeljskem odlomku. Zebedejeva sinova, ki že dolgo hodita z Jezusom, želita, da bi jima uresničil neko željo. Pustimo ob strani grenki občutek, ki nam govori, da bi onadva želela, da bi Jezus, Bog, delal po njunem nareku. Tudi onadva si želita, da bi si zagotovila posebno mesto v nebeškem kraljestvu. Jezus je v njunih očeh že postal Bog, a ta Bog je zanju zgolj izpolnjevalec želja in zagotovilo njunega statusa. Da sta Zebedejeva sinova dva rodna brata je samo namig, da nista presegla družinske navezanosti in je njuno življenje ostalo na ravni naravnega, tega, kar znotraj človeškega življenja govori glasneje kot šepet Božjega duha. Znotraj rodovne povezanosti ostajata Zebedejeva sinova še vedno naravno pogojena, zaprta v krog rodu in krvi in nista naredila koraka naprej. In tako tudi ne moreta razumeti, kako lahko obstaja skupnost, kjer je vsak pomemben in enako ljubljena od Boga. Želita si, da bi sedela – eden na levici in eden na desnici; da bi bila nekakšna podpredsednika Božje vlade, pri tem pa ju niti malo ne moti, da sta pozabila na to, da jih je bilo poklicanih 12; da je ostalih 10 tudi poklicanih in nanje še pomislita ne.
Ko ljudje pristanemo, da ni osnova našega življenja to, da nas je Bog ustvaril in poklical, se vedno začne nekakšno primerjanje. Ali se bolje počutim kot boljši ali slabši od drugih, kot višji ali nižji, kot bolj ali manj pomemben, je navsezadnje vseeno. Velikokrat imamo slovenski kristjani večje težave s tem, da se predstavljamo kot manjši, slabši, nesposobni. Pripravljeni smo biti zgube, krivi, žrtve, da le ne bi bilo treba pokazati misli svojega srca. Ko ne sprejmem čiste obdarjenosti od Boga, se začne mučna in nikoli dobljena bitka primerjanja in tehtanja, kje je moja pozicija v družbi, v kakšnem razmerju sem do drugega. Toda Bog nas ni poklical v razmerje, poklical nas je v odnos, poklical nas je v to, da skupaj hodimo. Z eno besedo: v ljubezen.
In zato nam Cerkev v tem času ponuja pot, ki je zelo pomembna. Da bi lahko začutili Cerkev kot skupnost, občestvo. Beseda sinoda prihaja iz izdraza syn-hodo, kar pomeni: skupaj hodim. In to je ena največjih kvalitet. Biti skupaj. Ne to, da tiščimo skupaj in smo soodvisni. Privzeti si duha skupnosti in v skupnosti rasti in se veseliti, je velika vrednota, o kateri se bomo pogovarjali in se pri tem spodbujali v naslednjih dveh letih. Da bi naša vera imela naravo skupnosti – da bi bila skupnostna vera.
Da bi bilo pa to mogoče, se moramo po papeževih besedah naučiti poslušati. Prav noben član Cerkve ni manj pomemben in nobenega ni mogoče pogrešati. Bogastvo Cerkve so njeni ljudje in ti so Jezusovo resnično telo v svetu. Mi, verujoči v Kristusa, smo tisti, ki lahko prinašamo Boga svojim bližnjim, tudi tistim, ki ne verujejo ali so se od Kristusa oddaljili. Če želimo to doseči, je potrebno, da smo res izvedeni v poslušanju, da postanemo živi dialog, pogovor Bog-bližnji-jaz. Navsezadnje se v tem trikotniku dogaja tudi vsako naša bogoslužje. Vloge pri bogoslužju so razdeljene tako, da ima vsakdo svojo vlogo. II. vatikanski koncil je bil tisti, ki je vlogo vsakega pri bogoslužju zelo poudaril. Bogoslužje pred koncilom je bilo zelo lepo, estetsko, mistično in je nadvse močno poudarjalo vrednost skrivnosti in Božje prisotnosti v evharistični skrivnosti, človekovem načinu delovanja in obredju samem. A sedaj je na to mesto stopilo nekaj pomembnejšega: dialog vsakega vernika z drugim in z Bogom. To mora postati primer, vzorec tega, kar kristjani smo. Ko se srečujemo v Cerkvi in obhajamo bogoslužje, se pravzaprav spominjamo in spodbujamo, da bi postali prava Cerkev. Bogoslužje je v resnici dialog Cerkve. Ob bogoslužju Bog očitno deluje v Cerkvi, s tem pa postaja vzor vsakega trenutka življenja kristjana. Tudi takrat, ko sem sam, morda celo v okoljih, ki so veri nasprotna ali celo sovražna, sem lahko še vedno človek, ki v sebi nosi globoko izkušnjo tega Božjega dialoga, ki je vzorec vsega našega ravnanja. Morda smo bili doslej zadovoljni s tem, da je bila Cerkev prostor, kjer je govoril papež, škof, duhovnik ali diakon, ostali pa so bili poslušajoči. Današnji čas nam kaže, da je tak način nezadosten. Izgube sodobne Cerkve temeljijo prav v tej nezadostnosti.
Samo poslušati, še tako polno, ni dovolj. Potrebno je tudi spregovoriti. Potrebno je, da se v Cerkvi vedno bolj zavedamo, da smo nekdo, nekdo, ki je naslovnik Božjega klica, nekdo, ki daje v skupnost samega sebe. Ravno to je bila že od vsega začetka odlika Jezusovih učencev. Morda najpomembnejša značilnost, ki je spreminjala družbo, kjerkoli so Jezusovi učenci bivali: Jezusovi učenci so v resnici bili to, kar so bili; verjeli so, da v pristnost človeka; v to, da obstaja nekaj takega, kot je to, da je človek pristen, tak, kot je. Niso verjeli samo v sistem, človekove pridobljene položaje in vse, kar si je človek dal kot masko pred obraz. Da mu ni treba neprestano spletkariti za pridobitev svojega položaja v družbi, tako zelo, da te spletke segajo celo v nebesa, kot bi to lahko videli v primeru Zebedejevih sinov. Ko rečemo, se nam zdi enostavno, da smo taki, kot smo, a ni. Da smo taki kot smo, potrebujemo Boga. Njega, ki nas kliče in ki nas ljubi.
uredublog 