Pred leti sem poslušal predavanje znanega profesorja teologije, ki je trdil, da je način, kako je spev Magnificat napisan, dokaz, da tega speva gotovo ni sestavila Marija.
Meni se je zdelo takrat to zelo nenavadno in tudi v tem zapisu se ne želim opredeljevati do te trditve. Je pa lahko zanimiva iztočnica za razmislek, kakšno je mesto, ki ga zavzema v evangelijih Marijina hvalnica Magnifikat. Zdi se mi, da to mesto najbolje opisujeta izraza topos in novo življenje. Zakaj? Pojdimo po vrsti.
Štirje evangeliji nam podajajo vsak svojo podobo Jezusovega učenja. Včasih so želeli svetopisemski razlagalci ta nauk v celoti razumeti in ga tudi predstaviti. Tega dela so se lotili tako, da so poskušali razumeti vsak posamezen izraz, posamezne enote, pa tudi celoto evangelija. Že na prvi pogled je jasno, da se ta celota v evangelijih ponovi štirikrat. Če odmislimo manjše variacije, lahko rečemo, da gre za štirikrat ponovljeno zgodbo. Toda to je površen pogled na evangeljsko pripoved.
Ko so svetopisemski razlagalci po opravljenem študiju odlomkov in celote želeli predstaviti svoje izsledke, so nekdaj sestavljali evangeljske harmonije in nekateri celo poskusili evangeljsko zgodbo predstaviti kot eno besedilo. Na srečo se taki poskusi niso prijeli.
Danes se vse bolj uveljavlja pristop, ki evangelij doživlja kot štiri pristope k eni in isti evangeljski pripovedi, ki imajo nekatere skupne značilnosti. Štirje evangelisti spregovorijo šele, ko sem jaz, bralec, pripravljen postati peti evangelist, ki opazuje, kako se zgodbe medsebojno razlagajo. Pri tem medsebojnem razlaganju so pomembni tako posamezni izrazi, kakor tudi odlomki, tako motivi, kakor simboli, tako podobnosti kot razlike. Razlike pa niso različnost, kakor jo pogosto razumemo v našem času. Razlike v besedilih niso slučajni odmiki od celote ampak hoteni izrazi namernega osebnega pristopa, ki s svojo motiviko kaže na presežnost sporočila.
Zakaj tak tehničen uvod k sicer vzneseni pesnitvi Marije, božje matere? Zato, ker ob branju tega besedila vse bolj opažam, da z običajnim aparatom razumevanja na pridem daleč.
Marija se prepusti slavljenju Boga
Okolica Marijine hvalnice nam pove, da je ta hvalnica zapisana na precej nenavadnem mestu. Ena najlepših himenv Svetem pismu ni zapeta v templju ali na romanju, ampak v hiši Zaharija in Elizabete. Tudi dejstvo, da gre za duhovniško hišo, verjetno ne opravičuje takega presežka literarne oblike, v kakršni je napisan Magnificat. Nekaj podobnega se sicer zgodi ob obrezovanju Janeza Krstnika (Lk 1,59-79), ko Zaharija vzdigne svoj glas v hvalnici. Njegova hvalnica je zapisana v podobni obliki, a skoraj v celoti zazrta v preteklost in sedanje dogodke vidi v izpolnitvi obljub, ki so bile dane izvoljenemu ljudstvu. Tematike Zaharijeve hvalnice so: božja prisostnost v človeštvu; izpolnitev obljub, ki so bile dane Davidovi rodovini; rešitev pred sovražniki; zaveza, dana očetom; Janezova vloga pri delu odrešenja, zlasti kot glasnika mesije; videnje dogodka kot epifanije Najvišjega, ki prodira v vse pore ljudstva.
Marijina hvalnica pa je v celoti zazrta v prihodnost. Marija opeva Boga, ki je sprejel njeno življenje; Božje ime je sveto; njegova moč se kaže predvsem proti hudobnim; spremenil bo ureditev tega sveta – nizki bodo povišani in lačni bodo nasičeni; zavzel se je za Izrael. Marijina hvalnica preseneti po svoji univerzalnosti. Božje obljube se ne izpolnijo ali se bodo šele izpolnile, ampak so veljavne v celoti, vedno in za vselej: njegovo ime je vedno sveto, znotraj menjave rodov Bog izkazuje svoje usmiljenje; Bog je pravičen, zato je že prinesel odrešenje, ki je predvsem izkaz tega, kar Bog je.
Še enkrat se lahko vprašamo, zakaj taka hvalnica na tem mestu Marijinega življenjenja. En sam pozdrav (1,45), pa čeprav tak, da se dotakne bistva, bi težko bil edini vzrok takega speva. Zakaj je evangelist Luka želel to hvalnico dati na tako pomembno mesto v začetku svoje evangeljske pripovedi?
Magnificat in Izaija – eno Jezusovo poslanstvo.
Na tem mestu si lahko prikličemo v spomin spoznanja iz začetnega dela tega spisa. Lukovo besedilo je sad božjega navdiha in namerno zapisano v s prilikami bogati obliki. Na to kaže več vrst tematskih primerjav, za to razmišljanje želim omeniti dve.
Marijina hvalnica ali Magnifikat je tematsko zelo blizu Jezusovemu nastopu v shodnici v Nazaretu, kjer Jezus pove, zakaj je prišel. Svoje poslanstvo izrazi z besedami iz knjige preroka Izaija (Lk 4,18-19; Iz 61,1-2). V resnici gre za sorodno tematsko jedro, ki se glasi: Bog je prišel na svet, da bi se sklonil k ubogim. Da bi se ta Božji prihod zgodil točno tako, kakor je po volji Bogu, nasprotujejo sorodniki Janeza Krstnika, ko nasprotujejo Elizabeti, ki izbere ime Janez; vsi v shodnici pa pobesnijo ob tem, ko Jezus pove, da Božji prihod prebija njihove predstave o izvoljenosti ljudstva. Ta izvoljenost ni v tem, da so se božje obljube omejile znotraj nekega naroda, ampak v tem, da so deležni Božjih obljub vsi, ki gredo za Gospodom, božje delovanje je brezmejno in neskončno. V tej brezmejnosti in neskončnosti je verjetno izraženo tudi novo življenje, ki ga je Jezus prišel oznanjat. Ne Marijina hvalnica ne Jezusov nastop nista socialno naravnano besedilo oz. družbeni manifest. Sta ubeseditev skrivnostnega božjega delovanja, ki se največkrat razodeva tako, da močno preseneča in presega naše predstave o tem, kako naj bi to delovanjev resnici izgledalo. Božja pobuda človeka upošteva, a je čisto življenje in delovanje v svoji najlepši obliki in nima mej, kakor izrazi v svojem pismu tudi apostol Pavel: Božja beseda ni vklenjena. (2 Tim 2,9b) in ravno v tem odlomku Pavel nakaže, kakšno bi moralo biti novo življenje v Kristusu.
Sam berem zato Magnificat kot programsko besedilo, za katerega bi lahko rekli, da ga Luka namerno postavi v Marijina usta, saj je Marija tudi neke vrste “programska oseba evangelija”. Pojavi se pri napovedi rojstva in rojstvu, prej še pri Zahariju in Elizabeti. Potem pri darovanju Jezusa v templju; pri izostritvi oznanila o tem, kaj je pomembnejše (Lk 8,19-21): se človek odreši po redu tega življenja (rodbina) ali pa je potrebno, da vstopi v novo življenje (po božji besedi). Marijina prisotnost torej prinaša sporočilo o novem življenju v Kristusu, ki pa se pri Luku izraža v presenetljivi obliki v nasprotju s pričakovanji okolice.
Magnifkat je najdaljše besedilo, ki ga izrazi Marija in ki temeljito ubeseduje njeno vlogo in stališče. Ostale besede so le kratki odzivi.
Evangelistu lastni način oznanila.
Verjetno bomo do neke mere lahko izluščili poseben namen evangelista Luka v tistih besedilih, ki so lastn samo njemu. Evangelisti svojo teologijo izražajo v prilikah in podobah. Luka jih kot evangelist navede največ. Kar 17 prilik je takih, ki jih ne najdemo v nobenem drugem besedilu. Nekatere so sicer podobne po elementih, a je sporočilo povsem drugačno od tega, kar izraža naš evangelist. Zato lahko sklepamo, da ta posamezna besedila tvorijo neko pomensko celoto tega, kar želi evangelist posredovati bralcem. Še več. Morda je ravno v teh prilikah tisti topos, miselno izhodišče, preko katerega sv. Luka želi posredovati veselo vest odrešenja. Ta topos se kaže tudi v programskem besedilu Jezusovega nastopa v templju in njemu sorodnem besedilu Magnifikata.
Topos je namreč prvotno kraj, locus; nadalje pa ta izraz označuje neko filozofsko duhovno izhodišče oz. strukturo, ki jo uporablja sveti pisatelj, da bi lahko z njim pokazal neko težko ubesedljivo resničnost, v našem primeru neizrekljivo ali božansko. O svetopisemskem konceptu toposa je pisalo veliko razlagalcev in prišli do raznih izsledkov. Topos je lahko določena metoda argumentacije; literarne teme in motivi, ki so večkrat uporabljene, pogosto le kot namig in niso do konca izdelane, pojavljajo pa se tudi na moralno – filozofski ravni.
Teme magnifikata in Luku lastnih prilik.
Branje Magnifikata nam prikaže različne vrste tem. V grobem so to naslednje: prisotnost Boga v Mariji in Marijino zavedanje te prisotnosti (1,46-49); delovanje Boga človeški resničnosti (50); Božje delovanje, ki krepi temeljno človeško ponižnost (51); enakost, ki kaže na resnična razmerja v družbi (52); Božja vzpostavitev pravega odnosa do stvarnih dobrin (53); delovanje Boga v neprekinjenosti zaveze (54-55). Sam menim, da je mogoče razbrati pravi pomen Magnifikata le tako, da se izognemo črno-belemu pogledu na stvarstvo in odnose. Gre za afirmacijo in ne za revolucijo; za krepitev dobrega in ne v prvi vrsti za boj proti slabemu. Na ta način lahko v resnici tvorimo tudi stališče, topos, ki nas vodi skozi ves evangelij in nam posebnosti evangelista Luka izrazi v polnovredni pritrditvi dejstvu, da je mogoče živeti novo življenje v Kristusu že sedaj. Menim, da evangelist Luka svoje podajanje želi nakazati tudi preko presenetljivih in nepričakovanih zapletov v svojih prilikah, v katerih se je ponovno treba ogibati črno-belega branja.
Tako nam Obed pri farizeju Simonu (7,36-50) pokaže, kako naj človek zares stopi v dialog z Bogom. Ta dialog se pogosto odvija zunaj človeških in obrednih pravil. Pomenljivo je, da nekateri angleški prevodi ta dogodek poimenujejo Dva dolžnika. Usmiljeni Samarijan (10,25-37) pokaže na to, da je ljubezen, ki je znamenje novega življenja v Kristusu pogosto skrita in najde vzrok le v drži človekovega srca. Naj bo pogled na ubogega še tako šokanten, pomoč bo nudil tisti, ki bo v svojem srcu živel polnost božjega življenja. V priliki Samarijan nima niti imena, niti službe. Obstaja le kot človek usmiljenja. Sposoben je Jezusovega pogleda na drugega (prim. 19,5). Nadležni prijatelj (11,5-10) kaže na to, da je lahko tudi v tistem, ki prosi drža vere prisotna tako, da pomeni bistveno razliko. Novo življenje se izmika preračunljivosti tega sveta. Bogati norec (12,13-21) doseže vrhunec svoje uspešnosti a ne preseže ujetosti v ta svet. Novo življenje je mogoče pri nerodovitni smokvi (13,6-9) slutiti. To življenje ni dosegljivo takoj in z enim dejanjem ampak je potrebna pot in rast. Gostije Lukovega evangelija (14,7-11) predstavljajo celoto medčloveških odnosov. Jezus poudarja naj bomo sposobni v pričakovane odnose prinašati božjo novost ne le tistega, kar je znano že vnaprej. Po drugi strani pa novo življenje človeku ni nedosegljivo na način, da ne bi mogel v tem smislu ničesar narediti. Graditelj stolpa (14,28-30) je spodbuda človeku, da bi lahko z vsakodnevno rastjo postajal vse bolj domač s tem, kar Bog želi uresničiti v nas. Enak poudarek prinaša vojskujoči kralj (14,31-33). Izven meja preračunljivosti nas popelje izgubljena drahma (15,8-10) še bolj pa Izgubljeni sin (15,11-32) , ki novo življenje doseže preko osebnega brodoloma v nasprotju z vedno pravilno delujočim bratom, ki pa ne zmore bistvenega koraka. Evangelist nas preko krivičnosti nezvestega oskrbnika (16,1-13) opomni, naj bomo čuječi in novo življenje v Kristusu postavljamo na prvo mesto tudi v polomiji svojih ravnanj. Na nas je, da novo življenje posvojimo, dokler je še čas. Hudobni bogataš (16,19-31) se je povsem potopil v utesnjenost svojih brezbrižnih odločitev in iz njih ni izstopil celo v podzemlju. Okviri tega sveta nam pomagajo, da prepoznavamo logiko božjega. Po njih smo poklicani, da gledamo naprej. Služabnik (17,7-10) mora sprejeti zakonitosti tega sveta in znotraj teh zakonitosti poiskati novo. Podobno kot kruh, ki ga ponoči dobi nadležni prijatelj tudi vdova (18,1-8), s svojo vztrajnostjo pokaže na božjo popolno zavezanost pravici. Kljub religioznim izrazom človek lahko ostane v okvirih pritlehno človeškega kakor farizej (18,9-14) in ne zazna, kaj je resnično novo življenje, ki naj bi ga človek sprejel.
Sveti Duh in novo življenje.
V teh prilikah in zgodbah najdem podoben topos, kakor v magnifikatu, le da je Marija že povsem ohranjena v to, kar je božje in že živi novo življenje. Kakor je v prejemu Svetega Duha (1,35) prehitela apostole (Apd 2,4), ki se je šele skozi celotno zgodbo evangelija v njej začel izkazovati, tako Marija živi novo življenje tiho (nizkost –1,48) a ga vseeno prinaša s svojo prisotnostjo v bistvenih dogodkih evangelija.
uredublog 