Pot

(Uvodnik revije Božjabeseda danes, avgust 2022.)

Korak za korakom – pot. Če ima ta pot cilj, ima tudi smer. Če je ta cilj nekaj dobrega, božjega, ima pot smisel. In posvečuje sama na sebi, ne da bi se neprestano spominjali, kje je njen cilj.

Ta številka revije Božja beseda danes prinaša razmišljanja o poti. Želi se dotakniti Cerkve sedanjega časa, ki je, dokler je živa, neprestano na poti in se spreminja. Oznanilo tega časa, ki ga želimo poudariti  v Cerkvi, je, da lahko  po tej poti hodimo skupaj.

Eden izmed osnovnih pojmov Svetega pisma je pojem zgodbe. Skoraj vse se dogaja v okviru zgodbe. Bralec to zlahka opazi, četudi so nekateri deli pisani tudi kot meditacija trenutkov, ki so za zgodovino še posebej ključni, in se zdi, kakor da bi se sveti pisatelji  sem in tja ustavljali pri raziskovanju njihovega pomena.

V veliki večini delov Svetega pisma pa se pojem zgodbe pokriva s pojmom poti. Temeljna besedila Svetega pisma so v resnici različne poti. Mojzes najprej opiše pot počlovečenja, beg, ustalitev in se na to pot odpravi kar dvakrat. Tudi Jezus je neprestano na poti. Pri sinoptikih je ta pot jasna na prvi pogled, napredujejo korak za korakom. Bolj zapleteno je slediti poti v Janezovem evangeliju. Če beremo ta evangelij in imamo prst ene roke na besedilu, prst druge pa na zemljevidu, ugotovimo, da je ta pot kakor pretrgana, nemirna in skače sem ter tja – z razlogom.

Abrahamova pot je pot vere. Pavlova pot je pot oznanila, a ni nepomembno, da je Pavlova prva pot neuspešna, zadnja pa ga vodi v smrt.

Če arheologija in zgodovina včasih ne moreta do popolnosti ugotoviti, kakšna je pot, ki jo opisuje Sveto pismo, pa je notranja pot – papež Benedikt jo imenuje romanje vase –, na katero je bralec povabljen, izjemno močna rdeča nit svetega besedila. V nobenem drugem besedilu notranja pot biti ni tako trdna, skromna in klena kakor ravno tukaj. Vedno sem občudoval, kako je mogoče, da v svetopisemskem besedilu ni nobenega pretiravanja – tega besedila v resnici ne moremo uvrstiti v noben drug litararni slog, ker je tako izvirno. Ko berem Božjo besedo sledim načinu: zgodba – pot – notranja pot. Najprej doživim zgodbo, kakor se je zgodila. V njej razberem pot. Pot, ki je opisuje Sveto pismo, pa govori tudi o neki drugi poti, notranji poti, ki ji je mogoče metaforično slediti v celotnem besedilu. In ob tej poti prepoznam pot svojih misli, svojo bivanjsko pot. Kako lepo bi bilo, če bi znali prepoznavati svoj položaj na naši življenjski poti, da bi znali vsaj začutiti, kje na poti svojega življenja smo. Vedno sem občudoval ljudi, ob katerih sem začutil, da se globoko zavedajo svojega notranjega sveta. Moja notranja pot življenja se oblikuje in utrjuje tako, da jo postavim ob besedilo, ki ga berem, in ob človeka, za katerega sv. Janez Pavel II pravi, da je evangelij, ki ga ljudje danes še želijo brati. Do poti moje biti nimam neposrednega dostopa. Kakor se poglabljam v besedilo od zgodbe do poti, tako se poglabljam tudi vase od svoje zgodbe, svoje zunanje poti, do svoje notranje poti.

Veselo na pot!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s