Lukov evangelij, Wansbrough

Še nepopravljeno, grobo prevedeno besedilo v nastajanju…

LUKOV EVANGELIJ – EVANGELIJ SVETEGA DUHA

Opozorilo: Ta skripta so napisano s predpostavko, da je bralec že preučil knjižico o Markovem evangeliju, ki jo je mogoče najti na http://www.henrywansbrough.com/booklets. Pričujoča knjižica razprava o nekaterih temah (n. pr. prilike, pasijonska zgodba) gradi na razpravah v prejšnji. Drugih razprav, ki so pred kateremkoli študiju evangelijev (npr. oblikovna kritika) ni moč najti tukaj ampak so obravnavane v Markovi knjižici.

VSEBINA

1. Kako je luka začel pisati svoj evangelij?

2. Viri Lukovega evangelija.

3. Struktura Lukove misli.

4. Luka in Sveti Duh v Apostolskih delih.

5. Luka in Sveti Duh v Jezusu.

6. Kso se more rešiti?

7. Lukove prilike

8. Lukova pasijonska zgodba

9. Zgodbe otroštva.

10. Srečanja z vstalim Gospodom.

BIBLIOGRAFIJA

Barton, J & Muddiman J Oxford Bible Commentary (OUP, 2001), article by Eric Franklin

Burridge, Richard       Four Gospels, One Jesus? (SPCK, 1995), chapter on Luke

Brown. Raymond E    Introduction to the NT (Doubleday, 1996)

Drury, John                 Tradition and Design in Luke’s Gospel (DLT 1976)

Dunn, JDG (ed)          Commentary on the Bible (Eerdmans, 2003), article by David Balch

Fitzmyer, Joseph         The Gospel according to Luke [Anchor Bible] (Doubleday 1981)

Goulder, Michael        Luke (Sheffield Academic Press, 1989)

Green, Joel B              Theology of the Gospel of Luke (Cambridge UP, 1995)

Howard Marshall, I     Gospel of Luke (Paternoster Press, 1978)

Perkins, Pheme           Introduction to the Synoptic Gospels (Eerdmans, 2007)

Tuckett, Christopher   Luke [NT Guides] (Sheffield Academic Press, 1996)

Wansbrough, Henry    Luke (www.henrywansbrough.com/booklets/luke)

Wansbrough, Henry    Luke [People’s Bible Commentary] (BRF, 1998)

1. POGLAVJE: KAKO JE LUKA ZAČEL PISATI SVOJ EVANGELIJ?

Čeprav je spis evangelista Luka osrednji predmet te razprave, pa je pomen potrebno preučevati iz pravega, Markovega evangelija. Jasno je, da Marko ni sprejemal iz izročila več kot le neko splošno podobo Jezusovega služenja kot okvir v katerem je uredil in dogodke in izreke, ki jih je prejel iz tega izročila. V vsakem primeru je napačno domnevati, da je antični življenjepis imel enaka pravila kot sodobne biografije, ki so navadno urejene v časovnem zaporedju, kronološko. Plutarhovo delo Vzporedni življenjepisi, ki je bilo napisano kakšnih pol stoletja po Markovem evangeliju se začne z rojstvom in mladostjo opisovanih oseb, in se konča z njihovo smrtjo, poleg tega osnovnega okvirja pa združuje dogodke in prigode po precej drugačnih načelih. Starodavni življenjepisi na nek način želijo poveličevati svoje osebe. Markov namen ni bil v tem, da bi samo opisoval življenje svojega junaka ampak tudi, da bi naprej predal sporočilo Vesele novice in s tem razložil, kaj pomeni kaj pomeni krščanstvo.

Grška beseda za evangelij (euangelion) se je le sčasoma začela uporabjati za knjigo evangelija. Ta beseda se je že pogosto uporabljal apostol Pavel za oznanilo, ki ga je prinašal. Rad ima to besedo; 60 od 76 samostalniških rab v Novi zavezi prihaja iz njegovih pisem; med drugimi primeri jih je polovica v Markovem evangliju. Luka nikoli ne uporablja samostalnika, a pogosto uporablja glagol. Matejev evangelij enkrat uporabi glagol evangelizirati, med evangelisti pa je Luka edini, ki ta glagol uporablja. Zdi se, da Pavel v glavnem uporablja besedo zato, da bi razločil svoje lastno sporočilo vesele novice od Judovskega načina odrešenja, ki temelji na postavi. Kot to velja za veliko Pavlovih misli je stvar razprave, ali ta njegova ideja izhaja iz grško-rimskih ali iz Judovskih virov. V grško-rimskem svetu je ta izraz tesno povezan z kultom rimskega cesarja. Povezan je z dobro novico o kronanju rimskega imperatorja ali o njegovi zmagi ali o rojstvu naslednika ali celo z novico, da ima namen opraviti državniški obisk v mestu. Ker so imperatorja imeli za boga so imeli taki dogodki prizvok razodetja boga svojemu ljudstvu, trenutek veselja in praznovanja. A mogoče je tudi, da je Pavel uporabljal ta izraz kakor Jezus. Gotovo je, da ta izraz prinaša odlomek iz Izaijeve knjige za katero se zdi, da je oblikoval njegovo misel (Iz 61,1; prim: Lk 4,18-19; 7,21-22):

Duh Gospodov je nad menoj,

ker me je mazilil,

da prinesem blagovest (euangelion) ubogim.

Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje

Ni jasno, če kateri izmed primerov, ko uporablja besedo euangelion odslikava Jezusov izrek a Izaijev odlomek je gotovo podlaga za Lukovo uporabo izraza.

Še bolj značilo ne, da je pomembnost euangelisasthai v Lukovem evangeliju verjetno tesno povezana z oznako Jezusa kot ‘Gospoda’. V grško-rimskem svetu je oznaka Jezusa ko oznaka gotovo v resnem nasprotju s tem, da so imperatorja klicali gospod. Pavel gotovo nakazuje na nasprotje med kristjani in nekristjani glede te oznake: “Nihče ne more reči ‘Jezus je Gospod’, razen v Svetem Duhu.” (1 Kor 12,3). Naziv kyrie je v drugih evangelijih uporabljen dovolj pogosto kot vokativ, ki Jezusa naviva ‘gospod!’ V tem smislu, v vokativu v resnici ne pomeni nič drugega kot vljuden izraz spoštovanja. Ta izraz je na tak način uporabljen pri Marku (možne izjeme Mr 5,19; 13,3). Pri Luku pa je vendar ta naziv zapisan z določnim členom, ‘Gospod’, kar pa nakazuje najmenj, da o Jezusu govori kot o določenem ‘GOSPODU’ kar pa pomeni na tudi Gospod Bog, saj je ‘GOSPOD’ uveljavljen prevod za sveti tetragram YHWH. Gotovo na to nakazujejo mnogi odlomki, n. pr, 7,13. 19; 10,1 (verjetno 10,39.41); 12,42; 12,42; 13,15; 17,5-6; 18,6; 19,8; 22,61; 24,3.34. Uporaba po vsem evangeliju neposredno vodi k izvirnemu božanskemu češčenju vstalega Godpsoda v 24,52, kjer je uporabljena enaka beseda, kakor v 4,8: ‘Gospoda, svojega Boga, počásti in samo njemu služi!” V Apostolskih delih to postane še bolj pomembno, saj je pomembna točka Patrovega govora na binkoštni dan, da bi pokazal, kako je vstali Gospoda v resnici poveličani Gospod, pri tem pa uporablja Ps 11 v Apd 2,33-36.

2. LUKOVE TEHNIKE S KATERIMI JE OBLIKOVAL SVOJ DVODELNI SPIS, EVANGELIJ IN APOSTOLSKA DELA.

Popolnoma gotovo sprejemamo, da je Lukov evanglij in Apostolska dela napisal isti avtor. V tej študiji vse bolj jasno postaja, da ta dva dokumenta oblikujeta par, pa tudi v uvodu v Apostolska dela avtor omenja svoje prejšnje delo, ki ne more biti nič drugega kot Lk. Dve deli imata skupni pristop, skupni izgled, skupno teologijo in razločen skupen besednjak.

Avtore je bil vešč in vsestranski pisatelj, ki je bil sposoben uporabljati raznoliko gradivo in je sposoben pisati v široki paleti slogov. Če lahko vsaj kot delovno hipotezo sprejmemo sinoptično rešitev, da Luka temelji na Marku in Mateju, potem izhaja, da je uporabil ta dva evangelija za okostje svojega lastnega evangelija. Celo tu je vendarle vešče predelal in izpostavil gradivo z namenom, da bi izrazil svoje lastne poudarke ali oznanilo svoji skupnosti. Poleg tega je pisal tudi brez drugega gradiva, vsaj zgodbe Jezusovega otroštva, nekaj zgodb o čudežih, veliko število prilik in zgodbe o srečanjih z vstalim Gospodom, ki nimajo vzporednice v Mr in celo v Mt. Za apostolska dela nimamo nobenih Lukovih virov, ki bi nam bili dostopni zato ne moremo reči, do katere mere ali v kateri meri jih je spreminjal. Lahko domnevamo, da je Luka ravnal na nekako podoben način, kakor pisatelji njegovega časa. Njegovo pisanje bi lahko označili kot ‘upodabljajoča histografija’, kar pomeni, da gre za pisanje zgodovine z uporabo upodabljanja. Domnevamo, da je najčistejša izmed Lukovih tehnik ohranjena v Apostolskih delih, zato bomo preučili dele Apostolskih del, da bi razločili te tehnike.

A. Luka in takratno svetno pisanje.

Vsaka polovica Lukovega dvojnega spisa se začne z uvodom, kar ju postavi v posebno vrsto spisov. Kratke razprave, ki so bile približno tako dolge kot Lukovo delo so bile nekaj običajnega v tistih časih in običajno je bilo, da so se zečele s takim uvodom, kar pa je vključevalo taka dejstva kot je ime avtorja in prejemniki, namen, viri njegove vsebine, pomembnost zapisanega in navedba o osebni usposobljenosti za nalogo. Lukov uvodnik je skladen s temi določili, kakor je bilo pokazano pred nedavnim pa je bolj podoben medicinskim, tehničnim, vojaškim ali matematičnim zapisom kot zgodovinskim delom.

Lukov uvod je izjemno podoben uvodniku jožefa Flavija k Zgodovini Judovske vojne:

(odlomek iz Flavija)

Tako Luka kot Flavij svoje delo postavita v nasprotje s prejšnjimi nepopolnimi deli in nakažeta, da sta njuni deli pomembnejši in bolj zanesljivi. Pomembna razlika je, da Luka ne trdi, da je osebno prisoten v dogodkih (čeprav jih imenuje “dogodki, ki so se dopolnili med nami”). Morda je to razlog, da ona v nasprotju z Jožefovo avtobiografsko skico ničesar ne nakaže o svoji lastni osebnosti.

Lk 1,1-4 pove, da piše “po vrsti”. To seveda nujno ne pomeni, da je red kronološki ampak le, da je red tak kot Luka meni, da bi moral biti. Tako Lukova trditev ni neskladna z trditvijo, da je v Apostolskih delih Luka oblikoval tri Pavlova velika misijonska potovanja iz precej bolj razpršenega gradiva, morda celo omemb različnih manjših potovanj.

Že dolgo je znano, da Apostolska dela kažejo na prepričljivo poznavanje materialnih elementov, tako učenja kot pravnih podrobnosti. V sredozemlju so bile zelo velike razlike med pravnimi ureditvami različnih mest, njihova sodišča so imela različna imena in različne moči in vse Apostolska dela pravilno poimenujejo, omenjajo ‘prokonzula’, ki je vladal Cipru, ‘oblastnika (strategos)’ kot oblastnika v Filipih, ‘prokonzuli’ in ‘mestni pisar’ kot uradniki v Efezu.

Kljub temu pa lahko dvomimo, da so vse podrobnosti dobesedno enako, kakor to pričakujemo od sodobnega zgodovinarja. Od časa Tukidita, 500 let pred Lukom, je veljalo, če zgodovinar ni vedel, kaj je govorec povedal ob določeni priložnosti, je zgodovinar položil v njegova usta tisto, kar je bilo zanj primerno, da bi rekel.

V tej knjigi sem uporabil vrsto govorov ozmed katerih so bili nekateri podani tik pred vojno, drugi pa med vojno. Ugotovil sem, da si je težko zapolniti natančne besede, ki so bile uporabljene v govorih, ki sem jih sam poslušal; zato je bila moja metoda taka, da sem se čim bolj držal splošne vsebine vsebed, ki so bile uporabljene in sem tako sem govorcem položil v usta tisto, kar je bilo po mojem mnenju primerno za tiste okoliščine. 

Peloponeške vojne, I,22.

To je postal za zgodovinarja pomemben način, kako je zgodovinar združil svoj pogled na dogodke. Pred opisom bitke je bilo za zgodovinarje običajno, da so v usta nasprotnih generalov položili govor svojim vojakom s katerim so razlagali, zakaj se borijo, kako so stvari prišle tako daleč ter možne posledice poraza ali zmage. Odličen primer so govori Rimskih in Škotskih generalov pred bitko pri Mons Grapius [? – Grampians], po kateri je končno Anglija pripadla Rimljanom. Govora škotskih in rimskih generalov sta oba dolga po dve strani. [ali pa sta generala govorila dvem pažem] Morda sta generala res imela v mislih te zadeve, če sta bila dovolj preudarna, a je zelo malo verjetno, da sta generala izrekla te stvari pred vojakom, ki so bili lačni spopada, zgodovinarjev komentar pa je zato močnejši in bolj dramatičen, kakor če bi poročal o sodobni obliki natančnega poročila, gre pa vendar za zgodovinarjevo lastno interpretacijo. Prav mogoče je, da so pri pripovedovanju uporabljena ta načela pri podajanju govorov v Apd, posebej pri Štefanovem govoru pred njegovim mučeništvom. Ta govor povzema napako, ki ga je storil Jeruzalem, ko mu je bila drugič ponujena priložnost, da bi sprejel Kristusa (prva priložnost se je končala ob križanju), in je postavljen nasproti ozadju neprestane trdovratnosti in uporništva Judov skozi zgodovino.

Podobno so bili antični zgodovinarji manj natančni pri preverjanju posameznih dejstev. Qvintilian, takratni razsodnik vseh stilov, da se v zgodovinsko poročilo vključi tudi podrobnosti, ki so značilne za nek dogodek (npr. opleniti mesto), tudi, če to v tem konkretnem primeru ni zabeleženo.

Nekateri prizori so sami lahko povezani za takratno literaturo. Obstaja jasna primerljivost med zgodbo o smeri Heroda Agripa v Apd 12,20-23 in isto pri Jožefu:

Velika množica se je zbrala, samih prvakov in takih, ki so bili v njegovi provinci polni časti. Oblekel je oblačilo, ki je bilo v celoti iz srebra in je bilo iz resnično iz čudovitega tkanja, ter je prišel že zjutraj v gledališče; ob tem času je bilo srebro njegove obleke razsveteljeno z bleščečim odsevom sončnih žarkov, ki so sijali nanj ter odsevali na čudovit način in je bilo sijajno za tiste, ki so ga nepremično gledali; prisotni občudovalci so začeli kričati, iz različnih krajev in ga nazivati, da je bog… Kljub temu kralj ni niti protestiral niti ni zavrnil njihovega brezbožnega laskanja. Toda ko je v trenutku pogledal navzgor je zagledal sovo, ki je sedela na vrvi nad njegovo glavo in je razumel, da je ta ptič naznanilec slabih novic in je zapadel v najhujšo žalost. Začutil je ostro bolečino v svojem trebuhu, ki ga je zajela naj najbolj divji način. Pogledal je na svoje prijatelje in rekel, ‘Jaz, ki me vi imenujete boga moram v tem trenutku zapustiti to življenje’… Bolečina ga je uničevala pet dni, nato je zapustil to življenje.

Judovska zgodovina, 19,8.

Jožefov opis je še popolnejši, saj pokaže, da se je Agipa načrtno predstavil ko bog sonca, vključi tudi prinašalca slabih novic in (prepozno!) lepega govora, ki je izražal kesanje. S tem, da ga je udaril angel in so ga požrli črvi (Apd 12,33), kar je le malo drugačen košček izročila od nerazložene petdnevne bolečine po Jožefu. Gre za različna načina izraza Božje kazni za človeka, ki se ima za Boga.

Podobnosti v Apostolskih delih pa, vendarle niso samo v zgodovinskem pisanju. Takratna literatura je vključevala tudi neko obliko razvedrila, kar je bil tudi lukov vzor. Prizor v Listri (Apd 14,11-18), ker je nevarnost, da bodo Barnabi in Savlu darovali žgalno daritev jasno in duhovito kažena Ovidovo pripoved (Metamorfoze, 8,620-724) Bogova Jupiter in Merkur (v grščini sta to Zeus in Hermes) se sprehajata po bitinijski pokrajini in ju do konca ne prepoznajo, zabavata pa ju dolgo poročena Baucius in Philemon pa ju predano zabavata. Ta stari par ju prosi, da bi postala duhovnika in bi umrla isto uro. Na njuno grozo ju spremenita v drevo iz dveh debel in sta tako zaklenjena v večni objem. Izgleda, da so bile množice v Likaoniji navdušene nad enakimi uslugami bogov saj se je sam Ovidij strinjal, da je bila njegova zgodba lepa a neverjetna. Tudi v Apostolskih delih je zgodba polna divjih neverjetnosti, zaradi česar veselo ostaja ljudska prigoda.

Bolj splošno rečeno je treba priznati, da je je v Apostolskih delih uporabljenih veliko motivov vznemirljivosti, razen spolnosti, kakor je to v sodobni romantiki, in romanih za na tržnice Haritona, Ajshila, Statija in (nekoliko kasneje) Ksenofonta iz Efeza: napetost, spletka, zaseda, hitra povrnitev moči po nasilnem mučenju, govori nasprotnikov in prizori iz sodišč, zaradi dramatičnosti pretepene množice ter brodolomi. Eden od najpogosteje uporabljenih motivov je nepričakovana izpustitev iz zapora.

Tak primer je zgodba o Petrovi izpustitvi iz zapora v Apd 12,1-19. Le ta je polna duhovitosti, parodije in preobratov:

* ni Peter tisti, ki je ubit ampak straža

* Petra iz zapora vodi ravno angel, in ostane zunaj kot angel.

* Ni jasno, ali je Peter ali je Roda tista, ki je bolj zmedena.

Toda to ne povzroči dvoma, da je Peter bil zaprt po Agripu in bil spuščen na način, ki ga je krščanska skupnost prepoznala kot čudežnega in poslanega iz nebes. Morda bi kdo lahko celo mislil, da je Luka uporabil Ovidovo duhovitost, pri opisovanju Akojta Tirenca pri njegovi izpustitve iz Pantejevega ujetništva:

sama od sebe baje na stežaj so se vrata odprla,

same od sebe se z rok mu, brez truda, odpadle verige.

Metamorfoze 3,699-700.

Enako razlago bi lahko imel tudi Pavlov izpust v Tesaloniki (Apd 16,25-40), kjer je veliko ljudskih motivov in težko verjetnih motivov:

* Ne zdi se, da so mestna oblastnika opazila velik potres

* Drugi zaporniki ponižno ostanejo v ozadju

* Opazimo lepo drobno zgodbico o prijateljstvu med Pavlu, ki zajtrkuje z ječarjem.

* Oblastnika prideta do spoznanja Boga preko Pavlovega spretnega trika, ko je prepozno razglasil svoje rimsko državljanstvo.

* In zakaj Pavel po svoji zmagi tako hitro odide?

B. Luka in svetopisemski spisi

Na enak način in verjetno še globlje, Luka namensko uporablja Sveto pismo za svoj stil pisanja. Poročilo o savlovem spreobrnjenju je podano s pomočjo poročil o drugih svetopisemskih preganjalcih Božjega ljudstva, (Balaama 4 Mz 22-24) ali Heliodorja (2 Mkb 3,24-36):

* Po izkušnji Boga so vsakega od njih nemočnega odpeljali njegovi učenci;

* Vsak od njih je naredil nasprotno od tega, kar e nameraval (Balaam blagoslovi, namesto, da bi preklel; Heliodor daruje v templju, ki ga je prišel razrušit),

* Vsako poročilo se konča s pričevanjem vsem o delu najvišjega Boga.

Namen takega podajanje je pokazati pomembnosti Pavlovega spreobrnjenja: gre za spreobrnitev preganjalca Božjega ljudstva, kar ga spremeni v delavca za Božjo slavo. Toda uporaba svetopisemskih podob za teofanijo ne skvari opisa religioznega izkustva, ki je postavljeno jasnovidcu v nasprotje. najdemo tudi mnogo drugih namigov na različne dogodke iz Stare zaveze, najnje bodimo pozorni v opombah.

Tudi rojstvo Cerkve s prihodom Svetega Duha na binkošti je polno namigov na biblične dogodke. Razumevanje teh dogodkov je ključno za razumevanje tega prizora.

* Močan veter in ogenj sta znamenji Božje prisotnosti, do katere pride tudi, ko se Bog prikaže Eliju (1 Kr 19,11-12).

* Osrednji namig, ki daje pomen celotnemu prizoru je iz zunajbiblične judovske tradicije, kjer najdemo, da so v trenutku, ko je bila Mojzesu na sinaju dana postava prišli jeziki, kakor plameni na sedemedeset starešin (kar predstavlja tradicionalno štebilo sedemdesetih narodov sveta), kot simbol, da je lahko postava dana vsem narodom. Na nek način je bilo to nekakšno rojstvo Izraelskega naroda, kakor so binkošti rojstvo novega Božjega ljudstva. Tukaj so narodi sveta predstavljeni na seznamu ljudstev, ki so poslušali Petrov govor.

* Morda je osrednji pomen najbolje podal Peter v svojem govoru, da je ta trenutek izpolnitev Joelove prerokbe (3,1-5), “Izlil bom svojega Duha na vse meso…”.

Praktična vaja:

1. Kateri so glavni svetopisemski citati, ki jih Peter uporabi na binkošti?

2. S svojimi besedmi razloži Patrovo razlago zanje.

3. Povzemi Petrov argument. Se ti zdi prepričljiv? 

V evangeliju tudi, posebno, kjer Luka ne sledi Marku, zato piše bolj svobodno, je povezava z drugimi deli svetega pisma ključna za pomen. To še posebej velja za majhne epizode zgodb o Jezusovem otroštvu, Jezusovem oznanjevanju v nazareški sinagogi, in vstajenju vdovinega sina v Nainu. O teh točkah bomo razpravljali, ko bodo prišle na vrsto.

VIRI LUKOVEGA EVANGELIJA

1. VPRAŠANJE VIROV

Prvi trije evangeliji imejo skupnih toliko podatkov, da gotovo med njimi obstaja neka literarna povezanost. Enako struktura dogodkov lahko opazimo v vsakem od njih (z nekaj spremembami); zato jih imenujemo ‘sinoptični’ evangeliji (=’na prvi pogled’; jih je mogoče postaviti kot vzporedne stolpce v sinopsi, da bi tako pokazali njihovo sorodnost). Samo dva dogodka v Mr v Lk in Mt popolnoma umanjkata. V nekaterih primerih gre za enako besedilo v dolgih odlomkih. To ne more biti slučaj. Zadnji dve stoletji so bile dolge razprave o tem, ali sta Mr in Mt temelja za ostale. V nasptoju s tem pa je bilo predlagano, da sta oba, kakor tudi Lk odvisna od zgodnješe zapisane različice evangelija ali nekaj rahlo različnih verzij.

Vse pa se še zaplete, saj ne moremo biti do črke prepričani glede dobesedne točnosti evangeljskega besedila. Imamo samo besedilo ki je bilo prepisano iz kopije, ki je bila prepisane od kopije kopije. Napake so se lahko zgodila na vsaki stopnji. Na primer, v Mrkovem evangeliju 1,1 nekateri rokopisi imajo “Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina” medtem ko nekateri izpustijo zadnji dve grški besedi. Sta bili del Markovega besedila ali ne? menim, da je na tej stopnji lažje, če domnevamo, da ssta bili dodani kasneje kot razlaga, kakor pa da bi rekli, da jih je izpustil prepisovalec. V Mr 1,2 imajo nekateri rokopisi “kakor je zapisano pri preroku Izaiju”, nekateri drugi pa imajo “kakor je zapisano pri prerokih”. Navedena prerokba, ki sledi je v resnici dvojni navedek iz Malahija in Izaija, zato je bolj natančna različica verjetno (menim) popravek oroginalne prejšnje različice. Pogosto se je zgodilo, da so prepisovalci nepazljivo zapisali v en evangelij različico, ki so jo poznali iz drugega evangelija. Tako je mogoče, da je prepisovalec na koncu Mr 14,24 (postavitev evharistije) dodal “v odpuščanje grehov,” kar mu je bilo znano iz Matejevega evangelija in morda tudi iz bogoslužja, kar se je lahko zgodilo zaradi nepazljivosti ali pa je bila to napačen popravek z dobrim namenom.

Iz več razlogov je pomembno, da bi ugotovili, kateri izmed evangelijev je bil napisan prvi. Najprej je zgodovinsko gledano pomembno poznati najbolj privinsko in izvirno obliko izročila. Na tem mestu smo najbližje Jezusovim izvirnim besedam. Nadalje pa je to pomembno teološko. Evangelisti so uredili in prilagodili podatke, da bi izrazili svoj pogled in pogled njihove Cerkve na Kristusa in Cerkev. To so storili na primer z izborom gradiva, in z majhnimi popravki tu in tam; Matej poudari Jezusovo dostojanstvo in večičastvo bolj kot Marko. Bolj se tudi posveti krščanski skupnosti in njenim težavam ter vodstvu. Luka pa se s svojega stališča osredotoči na teme kot so ljubeče odpuščanje  Boga, potrebnosti molitve in nevarnost bogastva. Markov evangelij je preprostejši in bolj svež in se osredotoča na razodetje Jezusove osebe in čudenju o njej. Glede na to, da ima vsak evangelist tako različne poudarke in stališče je pomembno videti pot razvoja. Na ta način je lažje razumeti natančne poudarke teologije vsakega evangelista.

Spoznanja o prvenstvu evangelija in izvoru drugih so zelo pomembna. Ni pa mogoče dobiti trdnega in dokončnega odgovora. V vsaki obravnavi evangelijev pa je pomembno, da imamo vsaj neko delujočo hipotezo glede tega kot temelj preučevanja.

2. ZUNANJI DOKAZI

Zunanji dokaz o pisanju evangelijev prihaja od Papija, škofa v Hierapoli na začetku drugega stoletja. Dvesto let kasneje njegove spise navaja ga cerkveni zgodovinar Evzebij; toda Evzebij, ki je o svojem pisanju vedel veliko več kot mi njegovih dokazov ni visoko cenil; to bi lahko bilo pomembno tudi s tem, da je Evzebij močno nasprotoval Papijevemu milenarizmu. Vendar pa je bila vrednost Papijevih izjav pred kratkim ponovno ocenjena. Baucham datira Papijeve zapise v 110 po. Kr. in meni, da ko Papija govori o različnih očividcih od katerih je zbiral dokaze, govori o obdobju okoli letoa 80 po Kr.Torej ni nemogoče, da bi sprejel dokaze od samih Jezusovih učencev.

Skoraj pomen skoraj vsakega njegovega izraza je bila preučen. V praksi pa raziskovalci navajajo Papija zelo selektivno in navajajo samo tiste dele njegovih izjav, ki se skladajo z njihovo vnaprej oblikovano teorijo, ostalo pa zavržejo. Zapisal je,

Marko, razlagalec Petra, je vse, kar je Peter trdil, da je Gospod rekel ali naredil zapisal natančno a ne po vrsti, saj Gospoda ni slišal ali mu ni sledil ampak je sledil Petru. Matej je dobil zapise v hebrejskem dialektu in vsakega razložil, kolikor je mogel.

Ta izjava je očitno netočna, najprej za Mateja. Matejev evangelij ne sestavljajo Jezusovi izreki ampak prav tako ključuje dejanja. Niti ni bil napisan v hebrejščini ali aramejščini, saj svojo zgodbo podaja z uporabo grškega svetega pisma v 1,23 in 8,17. Trditev, da je bil Marko razlagalec in spremljevalec Petra temelji na 1 Pt 5,13, kjer je rečeno “Marko je pri meni,” kar pomeni, z avtorjem pisma. Toda ‘Marko’ je bilo eno najpogostejših imen v Rimskem svetu za pismo pa splošno velja, da ga ni napisal Peter a se mu pseudoepigrafsko pripisuje. Še vedno pa je bolj pomeno dejstvo, da Papija ne razlaga najprej avtorstva evangelijev ampak kakovosti Markovega evangelija (“natančno, a ne po vrsti”) in Matej (“v hebrejskem dialektu”, s čimer verjetno misli “s hebrejskim načinom razmišljanja”).

Papija je najzgodnejša priča izročila. Naslednja izjava glede izvora in avtorjev evangelija prihaja od Ireneja, ki je pisal okoli leta 180 po Kr. Zdi se, da on in vse izročilo temelji na Papiju in bolj ali manj ponovi njegovo stališče.

3. TEORIJA DVEH DOKUMENTOV

Najširše sprejeta teorija o neodvisnosti evangelijev je teorija dveh virov. Skozi večji del prejšnjega stoletja je bilo to stališče v ospredju, v večini okolij pa je splošno sprejet kot gotovo. Na primer v New Jerome Bible Commentary, ki velja za avtoriteto je v članku o sinoptičnem problemu (št. 40), Frans Neitynck, eden od najbolj predanih in natančno preučevanih avtorjev namenil 14 stolpcev k izpeljavi svoje teorije, samo dve pa “drugim rešitvam”.

A. Teorija

Marko naj bi bil med tremi evangeliji napisan prvi. Če vsi trije evangeliji omenjajo izrek ali dogodek je Marko vir, ki ga uporabita Matej in Luka. Če Marko ne poroča o izreku ali dogodku, Matej in Marko pa o tem poročata v glavnem podobno, oba črpata iz zbirke Gospodovih izrekov. Ta zbirka, ki jo imenujemo Q več ne obstaja; že zelo zgodaj je izginila in jo samo črpamo iz poročil. Iz dokumentov, ki so bili leta 1945 najdeni v Nag Hamadi, da je taka zbirka izrekov obstajala. Pomembna zbirka izrekov je Tomažev evangelij za katero raziskovalci menijo, da vsebuje zgodnje različice nekaterih Jezusovih izrekov. Q je mogoče videti samo kot zbirko Izrekov (ne dejanj), ker se taka podobnost med Matejem in Lukom, ki je Marko ne podpira pokaže samo v odlomkih, ki so izreki, ne dogodki.

B. Argumenti za

1. Argument zaradi vrstnega reda. V velik večini primerov se podatki, ki so skupni vsem trem evangelistom pojavijo v Mateju in Luku v enakem vrstnem redu enot kot v Marku. Kjer se vrstni red spreminja, je to mogoče razložiti v okviru teoloških spremem in drugih redakcijskih želja, ki so značilne za posameznega evangelista. Matej je, na primer skrben učitelj in zbere izreke v pet velikih zbirk. To ga včasih vodi do tega, da uvrsti Markove podatke v zgodnejši fazi kot to naredi sam Marko. Tako v prvi veliki zbirki izrekov, v Govoru na Gori, Matej uporabi učenje, ki se le kasneje pojavi v Marku (na pr. prepoved ločitve). Podobno naredi v svoji veliki zbirki čudežev v 8. in 9. poglavju uporabi zgodbe (na pr. pomiritev viharja), ki se v Marku pojavi kasneje.

2. Argument natančnne redakcije. Tako jezik kot teologija pri Mateju in Luku sta bolj razvita kot pri Marku. V več primerih Matej in Luka izpilita Markovo nerodno in preprosto grščino. Oba tudi z majhnimi popravki in opustitvami predstavita Jezusa bolj dostojanstveno in bolj jasno predstavita njegovo veličastvo in slavo. Pokažeta večje spoštovanje do učencev in izpustita večino Jezusove kritike njihove počasnosti razumeti, ki je ena od glavnih točk v Marku.

Mogoče je, da je Marko namerno bolj izpopolnjeno grščino, ki jo je našel v svojih virih naredil bolj ljudsko, ni pa to zelo verjetno. Mogoče je, da je želel predstaviti manj povzdignjeno podobo Jezusa in ga je želel narediti bolj privlačno človeškega. Mogoče je, da je osebno vnesel kritiko učencev, da bi pokazal, da Jezusovi učenci niso bili nič bolj počasni kot kasnejši učenci. Nič od tega pa ni zelo verjetno. Še najbolj nemogoče pa je, da bi Marko pri Luku in Mateju bral take odlomke kot so zgodbe o otroštvu, govor na gori (vključno z blagri in Gospodovo molitvijo) in srečanja z vstalim Kristusom in se bi odločil, da jih izpusti.

C. Težave

1. Pomembno je delati s celovito predstavo o Q. Temeljita raziskava pokaže na veliko odlomkov (na pr. Oznanjevanje Janeza Krstnika, skušnjave v puščavi, polemika o Beelzebulu, prilika o gorčičnem zrnu), ki jih podajo vsi trije evangelisti, kjer Matej in Luka kažeta izjemno medsebojno podobnost v nasprotju z Markom, kjer zagovorniki te teorije morajo pritrditi trditvi, da je bil ta odlomek tako v Marku in tudi v Q. To se imenuje “Mark-Q prekrivanje”. Takih splošno sprejetih primerov je sedem, nekateri raziskovalci pa jih vidijo še veliko več. S to oznako pa je vendarle Kloppenborg Verdin (glaj spodaj) predstavil celovito in privlačno predstavo o Q.

2. Q tudi tudi prerašča meje vira izrekov, ki se uporablja le, da bi dopolnili Marka. Za nekatere izmed teh dogodkov (na pr. skušanje, ozdravitev centurionovega sina) lahko rečemo, da gre za v osnovi za izreke z majhnim narativnim okvirjem. Za druge (na pr. Ozdravitev Gobavca v Mr 1,40-45) tega ne moremo reči. Zato moramo pritrditi, da Q ni bila preprosto zbirka izrekov z občasnim narativnim okvirom.

3. Največja težava je, kjer se Matej in Luka manj ujemata med sabo kot v primerjavi z Markom. To se dogaja tako pogosto, da je je težko pripisati te skladnosti naključju ali neodvisnemu urejenju. Temu rečemo “manjše skladnosti”. Če je Matej poznnal besedilo od Luka ali pa je Luka poznal Matejev evangelij, ni nobene potrebe po tem, da predpostavljamo Q. Matej je morda neposredno uporabljal Luka, mogoče pa je tudi v obratni smeri (čeprav je ta smer, da je Matej uporabljal Luka zelo redko omenjena). Vendar pa, če sta v resnici neodvisna in sta oba želela spremeniti Marka, pa ostaja preveliko naključje, da sta neodvisno drug od drugega vedno znova prišla do natančno enakega zaključka. To težavo navadno rečimo na enega izmed treh načinov.

a. Matej in Luka neodvisno drug od drugega naredita enak popravek. Marko na primer uporabi do določene mere primitivni zgodovinski prezent “on je pravi”. Za druga dva evangelista je to očitno nerodno in to popravita (na pr. v svojih odlomkih, ki se nanašajo na Marka 3,33) v “je rekel”. Druge opustitve bi lahko bile narejena na temelju teologije, na primer, tako Mt in Lk bi lahko izpustila obtožbo, da je Jezus iz uma (Mr 3,20-21) razlog pa bi lahko bil, da je to nespoštljivo do Jezusa. To je sestavljeno iz števila “manjših skladnosti” a ne v vsem. Najbolj očiten in zapleten izmed vseh je skladanje Mt in Lk nasproti Mr 14,65 (glej c. spodaj).

b. Matej in Luka sta uporabljala zgodnejšo različico Marka v katero so bili kasneje dodani krajši stavki. Na primer Mr 2,15-16 vsebuje: … je veliko cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in z njegovimi učenci; bilo jih je namreč veliko in so hodili za njim. Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji…” Besed, ki so v mastnem tisku v Mateju in Luku Ni. Možno je, da so bile dodane kasneje kot razjasnitev potem, ko sta Matej in Luka uporabila zgodnejši evangelij.

c. Matej in Luka sta uporaabila zgodnejšo različico Marka od katerega so bili kasneje izbrisani manjšai odlomki. Na primer stavka, “…kdo te je udaril,” ki ga najdemo v Mateju in Luku ni v vzporednem odlomku in Mr 14,65.

D. Oblika Q.

Čeprav je Q že dolgo izgubljen, pa je so raziskovalci po vsem svetu opravili veliko delo, da bi ga rekonstruirali. Najbolj podrobno delo je objavil J. Kloppenborg Verbin, Excavating Q (T&T Clark, 2000) na katerega se ta del mojega dela močno naslanja. Gradivo je je seveda zbrano od dvojnih prič – Mateja in Luka, a glede na to, da je Matej več kot očitno predelal gradivo v svojih pet velikih razprav je Luka postal najbolj sprejemljiv vir za rekonstrukcijo njegove oblike. Zato so navedki, ki jih pripisujemo Q zbrani iz Lukovega besedila.

Osnovno besedilo Q je sestavljeno iz vrste modrostnih pridig, vsaka od njih pa je enako zapakirana (zadnja je nekoliko nejasna). V tretjem elementu vsake pridige je uporabljenih nekaj majhnih urejenih prilik. Z izjemo “začetne pridige”, ki prinaša gradivo za “pridigo ubogim” (h kateri je dodan edini viden ne-Q dodatek, zbirka štirih “gorje”), in dva kratka odlomka pridiganja Janeza Krstnika, je celotno gradivo Q uporabljeno odlomku velike končne poti v Jeruzalem.

a. uvodna pridiga

1. Skupina splošnih izrekov6,20b-23 (Lukovi blagri)
2. Drugoosebni velelniki6,27-35 (“Ljubite svoje sovražnike!” in primeri)
6,36-45 (“Bodite usmiljeni!” in primeri)
3. Opozorila, kazni, nagrade: 6,46-49(Prilika o gradnji na skali ali pesku)

b. Navodila za oznanjevanje

1. 9,59-62 Težave poslanstva
2. 10,2-11Navodila za poslanstvo
3. 10,16.23-42Obljuba nagrade

c. O molitvi

1. 11,2-4Gospodova molitev
2. 11,9Prosite! Iščite! Trkajte!
3. 11,10-13, 23Obljubljeni odgovor na molitev (prilika o kači in škorpijonu)

d. Zaupanje Bogu

1. 12,2-3Vse se bo razodelo
2. 12,4-7Ne bojte se!
3. 12,8-12Obljube varnosti in odpuščanja

e. Glede zaupanja v Boga

1. 12,22b-23Ni nam treba skrbeti
2. 12,24-34Pomislite na lisice, svoje srce naravnaj na Kraljestvo!
3. 13,18-21Prilike o rasti Kraljestva (gorčično seme, kvas)

f. O odpuščanju

1. 14,26-27Potreba po odpovedi družinskim vezem.
2. 17,32-33Spominjajte se Lotove žene!
3. 14,34-35Izziv tega klica (prilika o soli, ki izgubi okus)

V te zbirke je bila na kasnejši stopnji vključena zbirka izrekov o sodbi:

Oznanilo Janeza Krstnika o sodbi, 3,7-9 + 16-17.

Grožnje galilejskim mestom (10,12-15), proti Jeruzalemu (13,34-35), proti “temu rodu” (11,29-32, 49-51; 13,24-30)

Nenadnost (12,39-40; 17,23-24) in ostrina (12,42-46; 19,12-27) sodbe.

To pa ne velja za čisto vse gradivo, ki si ga delita Matej in Luka, posebej ne za “prekrivanje Mr-Q” a vendar daje dokumentu osnovno podobo in koherentnost.

Zato si postavimo vprašanje glede objektivnosti učitelja, ki je oblikoval to zbirko in skupnosti, ki jo je oblikovala. Vodilni motivi, ki so prisotni v zbirki so motivi ločitve od družinskih vezi, zaupanje v Boga in oznanjevanje; na drugi ravni (a mora biti v drugem časovnem obdobju?) je veliko veliko opozoril proti mestom in drugim samozadostnim praksam. Nekateri raziskovalci so poudarili, da je to značilno za potujoče grške pridigarje Cinike na kar so drugo odgovorili, da v Galileji ali Judeji ni sledu o tej vrsti Helenističnega gibanja.

Najbolj presenetljivo spoznanje od vseh je, da Q ne vsebuje nobene omembe procesa proti Jezusu, trpljanja, smrti in vstajanja niti nobenega poročilapa tudi ne nobenega pričakovanja o tem in ne odziva. Eno od sklepov je, da je Q na ta način le delno poročilo Jezusovega oznanjevanja in ni presenetljivo, da je kot samostojen dokument izginil. Q tudi ne more predstavljati temelj za relevantno kristologijo. Nasprotna trditev pa je, da ta podoba Q predstavlja Jezusovo resnično osebo in poslanstvo, poudarek pa, ki ga v drugih evangelijih najdemo na pasijonu in vstajanju (“Poročila o Jezusovem trpljenju z razširjenim uvodom”) so rezultat Pavlove “iznajdbe” krščanstva, ki temelji na judovski teologiji mučeništva, ki je bila popolnoma tuja Jezusovemu resničnemu oznanilu. To je težko uskladiti z povzetkom izročila, ki je podan v 1 Kor 15,3-5.

4. HIPOTEZA DVEH EVANGELIJEV

To hipotezo je najprej predstavil J. J. Griesbach l. 1789, in jo pogosto imenujemo “Griesbachova hipoteza”. Leta 1960 jo je povzel prof. William Farmer in Dom Bernard Orchard, in še vedno uživa določeno podporo.

A. Hipoteza.

Matej naj bi bil tisti evangelij, ki naj bi bil napisan prvi, za kristjane judovstva. Luka naj bi bil napisan potem, pred 60 po Kr., za Pavlove poganske spreobrnjence. Mt in Luka je uporabil Marko, ki v nekem trenutku izbere iz Mateja, drugč pa iz Luka in skače od enega do drugega med dogodki, včasih pa med dogodki.

B. Argumenti za.

1. Pogosto se zgodi, da ima Marko dvojno omembo (1,32: “ko se je zvečerilo in je sonce zašlo”), polovica tega stavka je v Mateju (8,16: “ko pa se je zvečerilo”), drugi del pa pri Luku (4,40 “ko je sonce zahajalo”). To se zgodi tako pogosto, da bi to lahko imeli kot dokaz in ne, da se to dogaja po naključju, da Matej in Luka slučajno izbereta vsak polovico Markovega stavka; bolj ekonomična je rešitev, da se je Marko odločil izbrati tako Matejevo kot Lukovo različico.

Toda, danes je splošno sprejeto, da so podvojeni izrazi, kot je 1,32 običajni element Markovega govornega sloga. Matej in Luka smatrata to za nadležno in nepotrebno. Včasih je res, da Matej izpusti ena polovico, Luka pa drugo, toda večkrat pa oba opustita isto polovico. Zato ta argument propade.

2. Vrstni red gradiva pri Marku bi lahko razložili na predpostavki, da je bil oblikovan na osnovi Mateja in Luka. Marko skače od Mateja do Luka in spet nazaj, ne da spremenil njun vrsti red. Včasih se zgodi, da je njegov red podprt od obeh a vedno od enega od dveh.

Toda skakanje od enega do drugega je mogoče razložiti tudi kot namerne od Markovega  redosleda dogodkov. Tako Matej pogosto prestavi odlomek na zgodnejši čas kot del svojega zbranega učenja o neki zadevi. Na primer, učenje o ločitvi prestavi, da bi ga vključil v Govor na gori (Mt 5,31-32). Ozdravljenje slepega v Betsajdi v Mt 9,27-31, da bi ga pridružil svoji zbirki desetih čudežev ozdravljenja. Tudi Luka prestavlja dogodke a iz točno določenih razlogov: zavrnitev v Nazaretu prestavi bolj na začetek, da bi iz tega naredil prizor “Jezusovega programskega manifesta” (Lk 4,16-30); Govor na gori se pri njem ne pojavi čisto na začetku, kakor pri Mateju. Luka prestavi poklic učencev na kasnejše mesto Lk 5,1-11, da so imeli učenci možnost biti priča Jezusovim čudežem in učenju. Griesbachova Hipoteza ne daje razlage, ki bi se nanašela na to, zakaj Marko nenadoma skače od enega do drugega.

3. “Dejstvu, da je Matej nastal prvi v večjem delu dvatisočletne zgodovine niso nasprotovali niti pravoslavni, niti heretiki”.

Toda to je preveliko pripisovanje pomena nekemu dokazu, čeprav je res, da je od Ireneja v poznam drugem stoletju naprej veliko cerkvenih očetov trdilo, da je Matej tisti evangelij, ki je bil napisan prvi. Irenej je sam rekel, da Matej že pisal, medtem ko sta Peter in Pavel še oznanjevala v Rimu, Marko pa šele “po njuni smrti”. Pomembnost in razširjenost Mateja v prvi Cerkvi sta morda pripeljali do zaključka, da je njegov evangelij prvi, posebej zato, ker Markovega evangelija niso tako zelo upoštevali. Od drugega do tretjega stoletja se nam je ohranilo 30 rokopisov evangelijev in samo en od teh je Marko.

5. TEORIJA “VEČKRATNE PREVERBE”

Ta teorija, zelo podrobna in zapletena, je povezana za imenom M.-E. Boismard in z drugimi uglednimi raziskovalci francoskega dominikanskega Ecole biblique v Jeruzalemu. Ne-frankofonska skupina raziskovalcev ji ni posvečala veliko pozornosti, morda zaradi njene zapletenosti. Vsak dogodek in izrek je potrebno razumeti samostojno in eno izmed poglavitnih načel je, da vsako pretirano poenostavljeno splošno načelo zgreši bistvo vseh dokazov.

A. Teorija

Izročilo evangelijev v osnovi izhaja iz treh dokumentov: A (palestinski protoevangelij), B (pogansko krščanska predelava A), in C (tretji dokument raznolikega značaja, ki v teoriji igra vlogo spremenljivke). Vsak nam znani evangelij je prešel skozi različne stopnje predelave, z navzkrižnimi vplivanji od drugih srednjih stopenj drugih evangelijev. Končna različica Marka ima na primer podrobnosti, ki kažejo, da je nanj vplivala končna različica Luka. Predgovor Markove zgodbe je v zasnovi vseh treh evangelijev in je obenem tudi odvisen od prejšenje različice, ki ga Boismard imenuje “srednji Marko”. Celotno zgodovino besedila je mogoče odkriti samo z uporabo patrističnih navedkov, ki pogosto kažejo na hitro nihanje od sednjega evangeljskega besedila in odraža zgodnejše različice evangelijev.

B. Argumenti za

1. O vsaj dveh dokumentih, A in B si je mogoče vzpostaviti jasno sliko in ju lahko razumemo kot temelj izročila.

2. Argumentacija za razvoj vsakega odlomka je tako podrobna, da je nemogoč vsak poskus za to, da bi napravili povzetek ali ga posplošili. “Preskakovanje” je urtemeljeno na dejstvu, da izrazi, ki jih štejemo za značilne za en evangelij lahko najdemo tudi v drugem in jih lahko pripišemo vplivu določenega evangelija na drugega v kasnejši dobi razvoja izročila.

3. Tudi če Boismardovih zaključkov ne sprejmemo v podrobnostih pa nam argumentirana debata pokaže, da obstaja fenomen, ki ga ne moremo uvrstiti v nobeno izmed ostalih teorij.

C. Težave

1. Opisani proces bi zlahka bil ops razvoja ustnega izročila, preden je bilo evangeljsko gradivo zapisano. Tako preskakovanje in interakcija bi bolje ustrezalo gibljivejši konsistenci ustnega izročila, ki je iskalo med različnimi pričami, preteklimi in prihodnjimi, kakor kakor bi to ustrezalo bolj določenim in utrjenim pisnim virom.

3. Različice v navedkih prvih Cerkvenih očetov lahko bolj odražajo njihove lastne zmotne spomine kot razlike v izvirnem besedilu.

6. TEORIJA ENEGA VIRA

Pred kratkim se je uveljavila privlačna teorija, ki jo zagovarja M. D. Goulder in temelji na Markovem prvenstvu brez vira Q. To je ponovno oživljeno in razširjeno stališče, ki ga je zagovarjal Oxfordskegi raziskovalec, Austin Farer, “On Dispensing with Q” (1955) 

A. Teorija

Edini zapisani vir za evangelista Mateja je bil Marko, ki ga je uredil in razvil preko svojih lastnih virov. Gradivo iz Mateja, ki ni vzeto iz Marka in uporaba Markovega gradiva kaže na konsistenco metode in pristopa, ki je lahko samo znamenje, da izvira iz enega uma. Elementi, ki naj bi bili značilni za Q so v resnici značilni tudi za Mateja, saj se pojavijo tudi v odlomkih, ki so značilni za Mateja in njegovi predelavi Marka. Veliko teh dodelav je razvitih iz refleksije o Jezusovem delu in življenju v luči svetega pisma z metodami, ki spominjajo na takratno judovsko eksegezo poimenovano “midraš”. To pomeni, da Matej razivje Marka na sebi lasten način, ne da bi uporabil še kateri zapisan vir. Ni živel pod steklenim zvonom ampak so nanj je bil deležen mnogih krščanskih vplivov, brez dvoma tudi dostop do jezusovih izrekov v ustni obliki. Ni potreboval zapisanih dokumentov, da je razširil Markovo sporočil. Nekaj podobnega je, ko Luka nastane iz stilistično in teološko konsistentnega urejanja Mateja in Marka, ne da bi iskal še dodaten zapisan vir. Zato izven Marka ni potrebno iskati nek zapisan vir za sinoptične evangelije. 

B. Argumenti za

1. Natančni argumenti za enovitost Matejevega sloga in interesov so predstavljeni v prepričljivih podrobnostih v M. Goulderjevem delu Midrash and Lection in Matthew (S.P.C.K., 1976), za Luka pa v njegovem Luke–A New Paradigm (Sheffield Academic Press, 1989). Tudi če ne damo natančne ocene lahko rečemo, da sta ti dve deli natančni in prepričljivi.

2. Ta teorija se naslanja na množico tako imenovanih “manjših skladnostih” Mateja in Luka, ki kljub poskusom razlage ostajajo odprta vprašanja za teorijo dveh virov.

C. Težave

1. Taka razlaga Luka mora predpostalvjati, da je Luka delal tako z Matejem in Markom, ki jih je imel pred sabo in je oba previdno sestavljal in se poglobljeno premikal od enega do drugega z podrobnim urejanjem. Ali ni to bolj prikladno za sodobnega zbiratelja kot za antičnega avtorja?

2. velika večina Matejevih velikih razprav (kot je Govor na gori) se pojavijo v Lukovih krajših odlomkih; je mogoče, da je Luka tako razdrobil te natančno oblikovane razprave? Goulder trdi, da je bil Lukov motiv v tem, da jih je razbil v bolj obvladljive enote, ki jih je bilo lažje prilagoditi, pri tem pa je Luka računal na to, da je 17 vrstic vse, kar lahko bralci sprejmejo naenkrat. Po drugi strani pa Luka v Apostolskih delih dovoljuje svojih junakom (na pr. Štefanu v Apd 7), da govorijo mnogo dlje.

3. Je res sprejemljivo, da so evangelisti sami, čeprav jim je bil podeljen dar Svetega Duha, tako obširnio razvijali izročilo evangelija, ne da bi imeli za to kakšno zgodovinsko osnovo ali pa, da bi vsaj prejeli dodatne zgodovinske podatke?

4. Če je Luka uporabljal Mateja je težko razložiti, zakaj je izločil in preuredil toliko Matejevega gradiva, posebej glede na to, da redko preureja vrstni red gradiva, ki ga je prejal od Marka.

5. Mark Goodacre v svojem Goulder and the Gospels (Sheffield Academic Press, 1997), je odkril, da je mogoče dvomiti v mnog Goulderjeve sklepe, na pr. tiste besede, za kater Goulder trdi, da so značilno Matejeva to v resnici niso.

ZAKLJUČEK

Sinoptičnega problema ni mogoče rešiti na enostaven način. Vsako od zgornjih stališč zagovarjajo resni raziskovalci pri čemer stališča zagovarjajo z gorečnostjo in prepričanjem. Nobena teorija ni brez težav. Sam sem prepričan o tem, da je Marko nastal prvi in se negotovo nagibam proti teoriji dveh virov, čeprav se mi zdi tudi zadnja rešitve zelo privlačna.

Osebno raziskovanje.

1. Preglejte opise opisanih teorij in se odločite, katera teorija vas najbolj privlači. Napišite nekaj strani kot utemeljitev svoje odločitve.

2. Kaj so posledice vaše odločitve z ozirom na delo Svetega Duha, ki je deloval v avtorjih in skupnostih, ki so evangelij napisali? Dve ali tri strani premisleka!

Bibliografija

Poleg del, ki sem jih omenil zgoraj je kratka razlaga podana v večini uvodov v Novo Zavezo ali k evangelijem, na pr. Graham N. Stanton, The Gospels and Jesus (O.U.P 1989), str. 35-39,. čeprav Raymond Brown (Introduction to the New Testament) meni, da je vse vprašanje nepomembno. Natančno in uravnoteženo razpravo (rahlo zastarel0), s primeri, lahko najdemo v E.P. Sanders in Margaret Davies, Studies the Synoptic Gospels (S.C.M. 1989), str. 51-119. Celotno poročilo pa se nahaja v mojem članku v Oxford Bible Commentary (2001), “Four Gospels Synopsis”.

3. POGLAVJE. VZORCI LUKOVE MISLI.

Vsak pisatelj ima značilno osebni vzorec misli preko katerega ga lahko prepoznamo, kakor preko prstnega odtisa. V primeru Markovega evangelija je določena (verjetno nezavedne) tehnike lahko prepoznati. Tudi Luka ima neke vzorce misli, ki jih lahko vidimo kot njemu lastne prstne odtise.

1. Izpolnitev prerokbe

Za Luka so prerokbe izjemnega pomena. Povezane so za dvojnimi temami prisotnosti Svetega Duha, ki usposablja tiste, ki so tako navdihnjeni za prerokbo in k izpolnitvi Božje volje. Luka pogosto naznanja, da se mora tako in tako zgoditi (dei), s tem, da razume, da je to izpolnitev Božje volje. Tako “moram biti v tem, kar je mojega Očeta (2,49);” “moram oznanjati evangelij” (4,43; tudi 9,22; 12,12; 13,14.33, itd).

Luka velikokrat poda prerokbo za katero zelo skrbno poudari, da se tekom dela tudi uresniči:

* Učenci naj otrosejo prah s svojih nog, ko zapuščajo mesta, ki ne verujejo. 

izpolnitev v Apd 13,51

* Jezusove napovedi trpljenja (9,21.44; 18,32-33)

izpolnitev v 24,6-8.44

* Moč stopati na škorpijone (10,18)

izpolnitev v Apd 28,5

* Jezusovo ponavljajoče se objokovanje Jeruzalema (13,34; 19,41-44; 23,28)

izpolnitev 70 po Kr.

*Jezusovi učenci bodo imeli težave (21,12-15)

izpolnitev v Apd 4,3-5; 5,17-42, itd.

*Sodili bodo Izraelove rodove (22,30)

izpolnitev v Apd 5,1-11

* Prejeli bodo moč najvišjega (24,50-53)

izpolnitev v Apd 2,1-13

* KLmalu bodo krščeni v Svetem Duhu (Apd 1,5)

izpolnitev v Apd 2,1-13

* Agabova prerokba o Pavlovem ujetništvu (Apd 21,11)

izpolnitev v 21,37

V skladu s tem je Jezus pogosto predstavljen kot prerok (7,16). Njegov vnebohod je opisan v obliki, ki spominja na Elijevo vnebovzetje na ognjenem vozu. Morda gre tu tudi za vzporednico skrivnostni podobi Enoha. V prvem stoletju je Enoh veljal za velikega oznanjevalca, ki je pokazal skrivnosti nebes in so ga imeli za avtorja Enohove knjige. Tudi on je bil vzet v nebesa: “Henoh je hodil z Bogom, potem ga ni bilo več, kajti Bog ga je vzel.” (1 Mz 5,24)

2. Paralelizem

a. Janez Krstnik in Jezus

V zgodbah o otroštvu je poudarjena vzporednica med Janezom Krstnikom in Jezusom:

JanezJezus
Predstavitev staršev1,51,26-27
Prihod angela1,111,26
Starši v stiski1,121,29
“Ne boj se, rodil se bo sin”1,131,30
Poslanstvo in narava sina1,14-171,31-33
Vprašanje o videnju1,181,34
Angelov odgovor1,19-201,35-36
Končni odgovor roditelja1,221,38
Prišel je čas rojstva1,572,6
Veselje nad otrokom1,582,10
Obreza in imenovanje1,59-622,21
Himna1,67-792,29-32
Otrokova prihodnost1,662,33
Otrok raste1,882,52

Kot bomo videli te vzporednice niso popolne. Prikrojili smo jih, da bi poudarili, kako ne gre samo za primerjavo ampak tudi za nasprotje med Jezusom in Janezom Krstnikom. To je eden izmed načinov, kako Luka pokaže na naravo Janeza Krstnika in še večjo Jezusovo naravo.

b. Evangelij in Apostolska dela.

Najbolj razširjena vzporednost pri Luku pa je med evangelijem in apostolskimi deli. To je ena od oblik Lukovih načinov, kako pokaže, da življenje in služenje Cerkve nadaljuje Jezusovo življenje in služenje. Posebn pa je ta način v službi temi delovanja Svetega Duha, ki deluje v življenje Jezusa in prva skupnosti.

evangelijApostolska dela
Oba se začneta s prologom in posvetilom Teofilu1,1-41,1-2
Delovanje se začne s spustom Svetega Duha na Jezusa / učence3,21-222,1-4
Sveti Duh se spusti v fizični obliki3,222,2-3
Javni razglas v moči Svetega Duha in glede izpolnitve prerokbe4,14-272,14-36
nekateri to zavrnejo4,28-302,13
Jezusova oblast ozdravljati4,33-373,1-10
Veliko bolnih prinesejo k ozdravljenju4,40-413,14-16
Spor z verskimi voditelji5,29-6,114,1-8,3
Štefanovo mučeništvo je podobno Jezusovemu
proces verskih voditeljev22,66-176,8-7,57
zavrnitev prič22,686,10
“Sin človekov na Božji desnici”22,697,56
– to izzove končno reakcijo22,717,57
usmrtitev zunaj mesta23,267,58
odpuščanje rabljem23,347,80
Centurion, ki ga Judje spoštujejo pošlje sporočilo, da bi pripeljali Jezusa / Petra, in prosi za pomoč7,11-179,36-43
Vodova in darovanje za življenje7,11-179,36-43
Pavlov proces je podoben Jezusovemu
oba tepejo služabniki velikega duhovnika22,3632,2
Guverner ga trikrat razglasi za nedolžnega23,4.14.2323,9;25,25;26,31
Herod prisluhne primeru23,6-1225,13-27
guverner si želi, da bi ga izpustili23,1626,32
Judje kričijo “proč z njim”23,1821,36

c. Peter in Pavel

Poleg ponavljanja Jezusovega življenja, zgodba prva skupnosti in do neke mere Apostolska dela oblikujejo vzporedno zgodovino misijonskega delovanja Petra In Pavla. Luka je skrben pri tem, ko želi pokazati, da njun misijon izražen v istih izkušnjah in delovanjih od katerih se mnoge od njih pojavijo v Jezusovem misijonu. Tukaj je Lukov namen, da bi uravnotežil oba apostola in pokazal, da sta to dva velika voditelja Cerkve, ki se je pravkar rodila, ki sta delovala skupaj, čeprav ločeno in sta želela širiti vero. Trudi se tudi, da bi pokazal edinost namena v apostolski Cerkvi, ki je eden od glavnih Lukovih namenov v Apostolskih delih.

Razodetje Svetega Duha2,1-413,1-3
vodi do apostolskega oznanjevanja2,14-4013,16-20
Ozdravitev hromega moža,3,1-1014,8-13
ki ji sledi govor3,12-2614,15-17
Soočenje z čarovnikom8,9-2413,6-12
Mrtvi oživi9,26-4320,9-12
Petru/Pavlu je izkazana božanska čast10,25-2614,13-15
Čudežna rešitev iz zapora12,6-1116,24-26

d. Podobni vzorci

V Luku v manjši obliki najdemo tudi druge podobne vzorce. Rad podaja misli v parih in četvorčkih. V ima skladu s tem namesto Matejevih osem blagrov štiri, ki so uravnoteženi s štirikratnim “gorje” (6,20-26), čemur pa sledijo štiri naročila (v vsaki vrstici 6,27-30). Temu sledita še dva para parov (ne sodite, ne obsojajte, odpuščajte, dajajte) v 6,27-38. Naslednji četvorček se pojavi v 14,12-13: prijatelji – bratje – sorodniki – bogati sosedje (podobno v 21,16); štiri četverice vojakov stražijo Petra (Apd 12,4).

Morda so še bolj pomembni primeri, kjer Luka razbije v par, kar ima Matej v trojki; pri oznaki ”pometeno in urejeno” v 11,25 spusti Matejevo oznako “prazno”; v 11,49 “preroke in apostole… umorili in preganjali” namesto Matejevega “preroke modrece in pismouke… ubili, križali in preganjali”.

3. Dramatični prizori

Luka je genij  za oblikovanje manjših dramatičnih prizorov in mnoge od njih so kot najpomembnejša posoda v kateri se skriva njegovo teološko oznanilo. Nekatere od teh, Jezusov vstopni nastop v Nazaretu, Binkošti, Pavlovo spreobrnjenje, smo že omenili. Oblikovani so tako, da so še bolj dramatični – in bolj primerni za predstavitev – preko natančne predstavitve vstopov in izhodov in z dialogom med osebami v neposrednem govoru (kar ustvarja kontrast izgovorom povabljenih gostov v Mt 22,5-6 in Lk 14,17-20). Ko si Luka pusti svobodo pri pisanju, kar pa ne pomeni, da ne uporablja gradiva iz izročila (kar je mogoče videti v nastopnem oznanjevanju in pri desetih gobavceih), z veseljem uporablja to obliko. Tukaj poudarjamo samo nekatere od teh primerov.

* Jezusov vstopni nastop v Nazaretu se začne z vstopnimi besedami: “Prišel je v Nazaret… in je… šel v shodnico”), nadaljuje pa se z dialogom (zgrajenim na Mt 6,1-6) in se zaključi z izhodom iz zgodbe (“On pa je šel sredi med njimi in je odhajal.”).

* Ozdravitev desetih gobavcev v Lk 17,11-19 se podobno začne z vstopnimi besedami (“mi je nasproti prišlo deset gobavih mož”), in se nadaljuje z dialogom (vzetim iz Markove ozdravitve gobavca v Mr 40-45, a v temi, ki je značilna za Luka kot so Samarijan, zahvala in dajanje slave Bogu), konča pa se z nakazanim izhodom iz zgodbe (“Vstani in pojdi!”)

* Zaslišanje pri Herodu (23.7-11) se začne z “ga je [Pilat] poslal k Herodu”, nadaljuje pa se z zaslišanjem (“spraševal ga je z mnogimi besedami”) in se zaključi z “in poslal nazaj k Pilatu”.

* Na poti v Emaus (24,13-22) “se jima je približal sam Jezus in hodil z njima”; nadaljuje pa se z razpravo o izpolnitvi starozaveznih prerokb, dokler “pa je izginil izpred njiju”.

* Ob vnebohodu (Apd 1,6-12) “Ko so bili zbrani” se pogovarjajo z Jezusom, dokler ga ni “oblak zastrl njihovim pogledom” in so “se vrnili v Jeruzalem”.

* Ob krstu etiopijca (Apd 8,26-40) je Filip pohitel, se z etiopijcem začel pogovarjati o izpolnitvi starozaveznih prerokb; po krstu pa je “Gospodov Duh vzel Filipa”, etiopec pa je šel “veselo naprej po svoji poti” – veselje pa je naslednja značilnost Lukovega evangelija.

V pripovedi o Jezusovem otroštvu so uporabljene enake tehnike tako pri oznanjenju Zaharuju in Mariji, obiskanju, obrezovanju Janeza Krstnika, rojstvu, darovanjem v templju in najdenju Jezusa v templju.

4. Karakterizacija

Luka se od drugih sinoptičnih evangleijev razlikuje glede na njegov interes za človeški značaj. To se posebej a ne zgolj, pokaže v prilikah. V Markovih in Matejevih prilikah nastopa le nekaj osebnosti, tiste pa, ki nastopajo so preprosto ljudje, ki ali pa še najbolje predstavniki svojega poklica ali stanu. Tako Marko vključi viničarje, hišne gospodarje, služabnike in vratarje in jim ne jih ne poosebi. Matej vključi kralja, hišnega gospodarja in trgovca. V vseh teh primerih je jasno, da je osrednja osebnost Bog, nižje osebnosti pa so ljudje. Ne najdemo predstavitve različnosti in kompleksnosti človeškega življanja, evangelista ne zanimajo okoliščine človeka, dvomi, strahovi, samospraševanje, počutja, dvoličnost ali dileme.

V resnici je edina značilnost, ki jo uporabita “dober” ali “slab”. Denarni zneski so, po vzoru rabisnkih zgodb astronomski, kar je vidna razlika med miloščino Markovega kmeta na eni strani in Lukovimi premišljenimi komercialnimi zneski.

V Lukovi pripovedi pa so osebne značilnosti izstopajoče. Za začetek naj omenimo, da so okoliščine osebnosti zelo raznolike: nadležen nočni popotnik in njegov neodziven prijatelj, pokvarjen in nezanesljiv sodnik, revni človek, ki je pokrit s čiri, ki se je spoprijateljil s psi, natančna gospodinja, premišljeni Samarijan (ki je velikodušen a premišljeno ravna z gostilničarjem). Osebnosti neposredno vstopijo v pogovor in se zagovarjajo (8,7), se pritožujejo (13,7), se norčujejo (14,30), delijo svoje veselje (15,6), obžalujejo (15,21). Kontrast med Matejem in Lukovim pristopom lahko vidimo iz dveh prilik:

a. O izgubljenem sinu (15,11-32)

Velika verjetnost je, da je ta prilika Lukova lastna predelava Matejeve prilike o dveh sinovih (21,28-32). Matej opisuje njemu značilno popolno nasprotje in kontrast med dvema sinovoma, ne brez prizanesljivosti; razloga, zakaj ta dva ubogata ali ne ubogata ni, ali pa, zakaj se starejši sin premisli, pa tudi ne najdemo razloga za očetov odziv. Pod Lukovim peresom se ta zgodba razcveti v živahno zgodbo o predrznem predlogu mlajšega sina, izprijen način njegovega življenja in pokoro, ki najde svoje nasprotje v brezidejnem, marljivem in zamerljivem starejšem bratu, medtem, ko si oče nežnega srca na vsak način prizadeva za mir med njima.

b. Velika gostija (14,15-24)

Matej okorno predstavi (21,1-10) kralja s skupino sužnjev, povabljenih sužnjev, ki preprosto odidejo po svojih opravkih in celo brez razloga pobijejo sle, dokler kralj ne zapade nerazložljivemu besu in pošlje svojo vojsko, da bi požgali njihovo mesto. Vsak človek se kdaj odzove pretirano. V nasprotju s tem pa ima Luka samo enega preobremenjenega služabnika, ki mora zadihan hiteti od enega opravka do drugega. Povabljeni gostje premišljujejo o godrnjavih izgovorih in jih izražajo z nedvoumnimi besedami (kakor je to običajno v Lk), a imajo vsaj spoštovanje, da se izgovorijo.

Kontrast pa ni prikazan le v prilikah ampak tudi v pripovedi o otroštvu. Pri Mateju ni izmenjave med ljudmi, nobenega dajanja in sprejemanja, nobene toline; Jožef niti ne spregovori z Marijo o njunih težavah. Pri Luku pa vidimo vesele zabave ob rojstvu otrok, tople družinske sprejeme in objeme, kakor tudi ostrino revščine. Marija celo ošteje svojega pobeglega sina in se nato modro ugrizne v ustnico pri njem značilnem odgovoru dvanajstletniku, “Ali nista vedela…”?

Še en značilno Lukov karakter je Zahej (19,1-10), falot, ki dela dobro je jasno predstavljen, ko pohiti za hrbet množice in s tem poskušal dobiti pogled na Jezusa in na sikomoro in iz nje. V Apostolskih delih (ki jih ni mogoče postaviti v nasprotje z Lukom ali katerim drugim evangelijem) se enak opis osebe nadaljuje s priliznjenim govorom čarovnika Simona, ki si želi, da bi mu uspela simonija (8,19), Ananijevimi prestrašenimi izgovori, da bi se izognil srečanju s Pavlom (9,13), naklonjenost, ki jo vsi pokažejo za simpatično Dorko (9,36-39), Petrov prefinjen gnus, ko je bil povabljen, da bi jedel nečisto hrano (10,14) ter smešno zmedena Roda, ki je zaloputnila vrata Petru v obraz (12,14).

Kar pa Luka včasih uspe v domišljiji pa mu vendarle primanjkuje v logiki in stvari postavi na glavo. Ni potrebe po tem, da bi Zahariju kazali znamenja (1,62) saj je nem, ne gluh. Ženi v Simonivi hiši je odpuščeno, ker je mnogo ljubila; Simon pa se v nasprotju s tem mora naučiti, da ljudje veliko ljubijo, ker jim je bilo veliko odpuščeno (7,42-50). Prilika o dobrem Samarijanu ima nalogo opisati komu naj pomagamo; v resnici pokaže ravno nasprotno: kdo pomaga meni.

Se nadaljuje!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s