Mali misijonski nagovor za radijski misijon 2021 z generalnim naslovom: “Bili so skupaj.”
Zdi se mi, kakor da teh besed nočemo razumeti; kakor da bi se izogibali soočenju z njimi.
Naj mi bo dovoljeno brati te vrstice evangelija najprej s človeškimi ušesi, čisto preprosto, kakor da bi se to dogajalo meni, danes. Ko mi kdo reče … “ti veš (nekaj, kar bi moral vedeti sam)”, potem imam občutek, da se izmika odgovoru, je sam nezrel glede tega, kar govori ali pa sam sebi ne verjame. In ob tem človeškem branju se zdrznem in se vprašam: Verjamem temu, kar govorim? Verjamem temu, kar molim?
Verjamem temu, kar verujem?
Beseda me nagovori lahko samo tako, da jo sprejmem res kot besedo: ne kot zvenenje glasov, ampak v njeni polni vsebini.
Smo v postnem času. Prav mogoče je, da se naš post odvija spet po načrtu, kako izstradati svoje telo ter svoj duh preobložiti z novimi duhovnimi domislicami, ob katerih se bomo morda počutili uspešni. Pa res verjamemo v to? Jaz ne.
Čistost Božje besede je eden od bistvenih namenov postnega časa. Morda je Cerkev to hotela izraziti tudi v bogoslužju. Beseda namreč v postnem času postane spet živa in zaželjena, konkretna in učinkovita, svoj vrh pa doživi v velikonočni vigiliji. In takrat smo lačni besede, lačni Božje besede in zato beremo pri velikonočni vigiliji kar 8 beril, kajti beseda postane naš življenjski credo. To je moj duhovni DNK – genski zapis, ob katerem želim ponovno doživeti veliko bogastvo dneva Gospodovega vstajenja.
V tem bomo uspešni, če bomo pustili Božji besedi, da zaživi v nas v vsej svoji preprostosti in čistini.
In kako doživeti Božjo besedo? Kako preseči poslušanje besed in preiti k vsebini? Tako, da spet vzljubimo tišino, ki je dvojčica besede. Včasih smo v trenutkih vožnje z avtomobilom, sprehoda, sedenja v čakalnici ali mirovanja v karanteni zmogli tišino ali molili. Ta del našega življenja so zavzeli najrazličnejši brnilci in prikazovalci – telefoni in radijski programi brez vsebine.
In kako naj bo postni čas tudi čas tišine? Kako naj ubežim temu, da ne bi besede “ti veš, da te imam rad” zvenele zlagano in prazno?
Apostol Peter v tem povstajenjskem srečanju z Jezusom ni blefiral, ni se hotel z besednimi triki izvleči iz zanke pogovora z Jezusom iz oči v oči.
Peter je dojel, kdo je in kakšno je njegovo mesto. Da je majhen, da je ubog, da je samo človek.
Kako je to spoznal? Uberimo zelo preprost način. Če v Svetem pismu česa ne razumemo, si namreč lahko pomagamo tako, da preberemo, kaj se dogaja nekaj vrstic pred in po dogodku, o katerem beremo, in gotovo bomo našli vsaj kakšen namig.
In nekaj vrstic – točno 14 – prej je zapisano: “Odšli so, stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli.”
Spominjam se 90-letne gospe iz Dalmacije. Ko smo jo z družino obiskovali, me je kot fantička, ki je rad lovil ribe, takole pogledala in rekla: “U ribara mokre gaće, za večeru ne zna šta će,” kar pomeni: Ko ribič na lovu ne ujame ničesar, je za večerjo zelo lačen. In res. Ribičeva lakota je zares težka, njegov kruh je trd in strah pred tem, da ne bi nič ujel, je prisoten ves čas. Ribič se utrujen, resnično utrujen in s porezanimi rokami se vrne z lova in njegova uteha je vsaj to, da nosi ribe za večerjo.
Peter je Jezusa srečal po tem, ko je doživel opisano ponižanje ničelnega ulova. In njegovo ponižanje je bilo veliko. Za večerjo bo jedel trdi ječmenov kruh, če ga je kaj ostalo. In ko se bo vračal z lova, se mu bodo znanci smejali in govorili: “Glej ga, toliko časa je zapravil s tistim sanjačem, da je še to pozabil, kako se lovi ribe.”
In v to razočaranje stopi Jezus in Peter se na besedo brata v veri, apostola Janeza, Jezusu navdušen približa. Prepričan sem, da je sprejetje tega razočaranja, ob katerem se ni zagrenil, pomagalo, da je Jezusa sprejel kot živega Boga in njegovo besedo sprejel v vsej resničnosti in zahtevnosti. Ni mu bilo več težko, da je pred Jezusom majhen in zmotljiv.
Od Petra se lahko učimo. Meni se zdi, da moja Cerkev vsako leto manj ujame. Nisem pa do sedaj opazil, da bi se bili pripravljeni iz tega pičlega ulova kaj naučiti. In tudi ne sprejemam, da je ta skoraj ničelni ulov Božja volja.
Dokler bo šlo, bo šlo, slišimo. In ne kaže, da bi bili pripravljeni kaj spremeniti v načinu svojega delovanja.
Bojim se ribičev, ki dobijo denar zato, da ne lovijo rib, bojim se birmanskih slovesnosti, ki se jih veselimo, ker bomo enkrat za vselej opravili z veroukom in veroukarji; bojim se Cerkve, kjer ne moreš kupiti osnovnega orodja, brevirja in mašne knjige, bojim se postnega časa, ki se konča s prerekanjem, kdo bo nesel bandero na velikonočni procesiji, in bojim se ljudi, skupnosti v preizkušnjah, ki se ničesar ne bojijo in si lažejo, da tako pač mora biti.
Mar ni že čas, da stopimo s Petrom zadnjič v čoln, ujeli tako ali tako ne bomo nič, potem pa se opasamo in Jezusu pogledamo v obraz?
Postni čas je čas trenutka praznega ulova, ki očiščuje, ki besede vrača v njihovo prvobitnost, izvirno resničnost in stori, da začnemo spet izgovarjati besede, v katere verjamemo.
Za to potrebujemo veliko poguma. To so takšne besede, ki bi jih bilo dobro v svojih župnijskih občestvih jasno in v imenu resnice povedati tudi, če jih je težko slišati. Tudi svojim duhovnikom, če morda od njih pričakujemo več; če morda od njih pričakujemo, da bi v večji meri postali duhovni očetje. A ni dovolj reči, pripravljeni moramo biti vstopiti v dialog, v iskren pogovor in tudi prisluhniti. Mnogokrat sem bil priča občestvom, ki proste urice preživljajo ob kozarčku, kljub temu da je pri njih nekaj posameznikov, ki so zasvojeni z alkoholom in jim je tako druženje pretežka skušnjava. V takih okoliščinah radi rečemo: ne bom tvegal in se zameril. Podobno je tudi v župnijah, kjer se okrog duhovnika zbere le zaprt ožji krog in se imajo prijetno in lepo. Si upamo reči, da nihče ni poklican, da bi iskal prijetnost?
Pogovor med Petrom in Jezusom nas uči tudi, da v Cerkvi nista dve vrsti ljudi, govoreči kleriki in poslušajoči laiki. Kako rad bi bil kot duhovnik le poslušalec, nekje med množico, ki si je ustvarila zdravo okolje! Ustvariti množico skupin, ki imajo preproste naloge, branje Svetega pisma, spodbuda k rasti v veri ali skupni molitvi. Skupine v katerih si pripovedujemo dobre izkušnje življenja v veri. V njih drug drugemu pomagamo preko edine usposobljenosti, ki jo za to potrebujemo: da smo bratje in sestre med seboj.
To bomo lahko začeli delati samo, če bomo ugotovili, da so naše mreže res prazne.
In to bodo koraki, ko bomo spet začeli verjeti svojim besedam, saj ne bomo pričakovali ulova, ki temelji na na naših sposobnostih ampak je sad Jezusove besede.
Ne bojmo se preizkušenj, ne bojmo se praznih mrež. Vse to naj spodbudi v nas ljubezen do Jezusa, tudi križanega in trpečega. Ne bojmo se ljudi, ki so v naših skupnostih preizkušani in trpijo, ki so padli ali ga kako polomili. Prav ti so lahko za našo skupnost bistveni. Morda so ti ljudje le ilustracije duhovne zgodbe naše skupnosti, ki se je s prostim očesom ne da videti. Ne postavljajmo jim meril. Živimo z njimi v ljubezni. In če smo skupaj na Jezusovi poti, je to mogoče!
Če bomo hodili po Jezusovi poti, bo na koncu poti vedno, ne glede na to, kako uspešni ali neuspešni smo, vzklik: “Jezus, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.”
Kakšna moč je v besedah: “imam rad”! V njih je stvariteljska moč. Bog nam daje milost čutiti ljubezen zato, da bi vedeli, kako se lahko naše celotno bitje zgane z enim samim razlogom: imeti rad, biti cel za drugega in za Boga. Bog nam daje tudi milost ljubezni do bližnjega zato, da bi začutili resničnost. Izreči rad te imam ni kar tako. Je zaveza, je nekaj neizbrisnega, je odločitev, ki te zaznamuje za vse večne čase. V Svetem pismu je beseda “ljubezen” velikokrat uporabljena pa ne zato, ker bi jo Bog po svetih pisateljih zlahka uporabljal, ampak zato, ker je ljubezen osrednja tema Božjega oznanila. Ljudje smo pripravljeni ljubezen zamenjati in zanikati iz najrazličnejših razlogov, največkrat pa, ker se bojimo, da nas bo ljubezen spremenila. Toda ljubezen vedno spremeni človeka. Posebej, če smo ljubljeni iz vsega srca. Ne moremo ljubiti in biti ljubljeni in ostati isti. To je nemogoče. Bog nas ljubi in mi mu postajamo še bolj podobni, mi pa ljubimo Boga, da bi se nam vse bolj odkrivala njegova podoba.
Ljubezen ima prednost celo pred Božjim. Ne dajajmo čemurkoli prednosti pred resnično ljubeznijo!
Pomembna uresničitev tega Božjega ljubečega klica se dogaja te dni. Celjska škofija dobiva novega škofa Maksimilijana, ki je sprejel pastirsko službo Jezusa Kristusa. V mislih imam vse poslušalce radia Ognjišče, te besede pa posvečam tudi njemu:
Gospod, prosimo te za škofa Maksimilijana.
Da bi si upal ostati tak, kot je,
da bi razumel, da se mu zaradi škofovske službe ni potrebno spremeniti,
saj ga je Bog izbral, da bi s svojo preprostostjo obogatil Cerkev.
Vernikom, ki mu bomo prisluhnili, daj čuteče srce, da bomo opazili
njegovo osebno skromnost
in jo razumeli kot Kristusovo uboštvo,
da bomo spoznali njegovo osebno pravičnost in vedeli,
da je nastopil čas Božjega delovanja,
da bomo občudovali njegovo ljubezen do Božje besede
in vedeli, da je nastopil čas resnice.
To nam daj, da te bomo v občestvu Cerkve, ki ga škof predstavlja,
slavili kot skupnost vernih. Amen.
uredublog 