1. meditacija 2020: Župnijski pevski zbor župnije Kostanjevica
TU V KRUHU VSE SVETOSTI, NEBEŠKEGA DARU, V POROŠTVU IN SKRIVNOSTI LJUBEZNI IN MIRU: SPOZNANO HVALJENO, ČEŠČENO LJUBLJENO, NAJ JEZUSOVO SRCE MED NAMI VEDNO BO.
Pravzaprav ne vem, od kod je vzel p. Hugolin Sattner besedilo, ki ga je tako čudovito uglasbil. Brati ga je mogoče kot kakšno teološko razpravo, ki ni nastala iz knjig, ampak iz doživetja, čudenja, češčenja.
Osrednjo vlogo te pesmi ima Jezusovo srce, ki pa ga avtor vidi predvsem skozi sveto evharistijo. To je slavilna pesem, v kateri se poslušalec lahko zaveda, da vstopa v samo skrivnost Boga, še toliko bolj pa pevec, ki je prvi deležen Božjih darov in sodelavec pri bogoslužju.
Toda ni pomembno, kako zapleteno je to besedilo. Vsakdo izmed nas pozna moč čudenja. Čudimo se lahko največjim odkritjem, lepemu doživetju ali pa majhnemu, preprostemu daru, ki nam ga nekdo podari ob pravem času. Posebej radi občudujemo naravo, še raje pa tisto, kar nosi spomin na ljubljeno osebo. Vsi križci, zlati, srebrni, beli, darila, kipci ali podobe, ki smo jih prejeli za rojstni dan ali ob pomembnih življenjskih dogodkih, nam pomenijo veliko. Pravzaprav samo mi poznamo njihovo vrednost. Včasih mora človek umreti, da lahko njegove spominčke vržemo stran, kajti z njim je umrl tudi pomen spominčkov, ki jih ima na policah ali obešene na steni…
Ljudje radi polagamo na majhne predmete svojo notranjost, svoj spomin, tako rekoč položimo sami sebe, zato dobijo ti predmeti posebno vrednost, preustvarimo jih po lastni podobi. Ta svet občudovanja pa včasih človeka izčrpa.
Povsem nekaj drugega je Jezusovo telo, kruh svetosti, ki ga pesem opeva. Kruh svetosti človeka ne utrudi, saj človeku ni potrebno, da bi mu dajal kakšen poseben pomen. Ta kruh nima posebne oblike, nima nič takega, kar bi ga razlikovalo od drugega kruha. Cerkev je izbrala najpreprostejši kruh, zato pa je tako bogat po svoji notranjosti. Bog sam ga je posvetil in postal je kruh svetosti, Jezusovo telo. V tem kruhu je živa, močna, dejavna Božja pobuda, ki človeka obogati.
Zato ne mislimo, da moramo pred tem Božjim kruhom kaj posebnega delati. Češčenje je res le češčenje. Izročanje, predajanje Bogu. Je čas, ko sem pred Bogom tak, kot sem. Ni potrebno, da bi kaj posebnega izgovarjal; ni potrebno, da bi Bogu govoril, kaj potrebujem. Bog vse to že ve. Včasih se našim potrebam malce nasmehne. Včasih smo težko pristni, ker ljudje nekaj želijo od nas. Bog si želi le to, da smo pred njim pristni, iskreni – taki, kot smo.
In kakor častimo Boga v Najsvetejšem, tako tudi prepevajmo. Prepustimo se molitvi, melodiji in veselju. Prepustimo se glasbi, ki ni za samopoveličevanje, ampak Bogu v slavo. Bogoslužna pesem je prošnja in zgled, da bi Bog dal moč vsem v Cerkvi vživeti se v njegovo skrivnost in jo počastiti.
2. meditacija 2020: Župnijski pevski zbor župnije Kostanjevica
9. oktober 2020
Kyrie /kürie/ eleison. Christe eleison. Kyrie eleison. = [Κύριε ἐλέησον. Χριστὲ ἐλέησον. Κύριε ἐλέησον.]
Gospod, usmili se je edini del mašnih spevov latinske maše, ki ga prepevamo pravzaprav v grščini. Stara grščina je jezik nove zaveze Svetega pisma ter nekaterih delov stare zaveze. Grščina je bila v Jezusovem času jezik pogovora, a nekako tuja; sploh pa je bila tuja latinščina, ki je bila jezik okupatorjev – Rimljanov. Grščina se je v Judeji široko uporabljala, predvsem v umetnosti, ne pa v upravi, za kar so oblastniki Rimljani zahtevali latinščino. Pravoverni Judje so znotraj svojih krogov še vedno govorili hebrejsko, Jezus pa je govoril aramejsko in hebrejsko. Gospod, usmili se je mašni del, ki je v naše bogoslužje prišel iz vzhodne liturgije, kjer se je prepeval v grščini. Na srečo se nam je na ta način v liturgiji ohranila beseda kyrios, ki je označevala pomembne može v družbi, kasneje pa se je začela uporabljati kot beseda za Boga. Ta beseda pomeni Bog, Gospod. Lahko jo imamo za ime, ki spominja na starozavezni JHWH – Jahve.
Zakaj je to zelo pomembno? Zato, ker je v središču kristjanove vere prav oseba in ne ideja. Je odnos do Jezusa, GOSPODA, kyriosa. Prva beseda bogoslužja znotraj mašnih delov je torej ravno beseda GOSPOD. S tem poudarimo to resnico. Hoditi za Gospodom je nekaj, kar nas naredi za kristjane, vernike, spodbudi nas, da bi lahko živeli polnost vere.
Sveti Janez Pavel II. je v Postojni rekel tole: Apostol Tomaž je bil kritičen do tega, kar so mu pripovedovali drugi apostoli, toda ostal je odprt za resnico. In ob srečanju z Vstalim je v polnosti odkril, da je resnica živa oseba, Jezus Kristus. Vpričo njega je doumel svoje življenje kot poklic in kot poslanstvo. Jezusu je ponudil vse svoje sile in življenje sámo, ko je odšel v daljno Indijo, da bi tja prinesel evangelij.
In res. Velikokrat nas lahko razočara Cerkev, morda naša družina, kako nam je predala vero, tudi tradicija, ki jo živimo, se sčasoma izkaže prazna. Ne more pa nas razočarati oseba, Jezus, ki je resnična resnica, prisotnost in veselje našega življenja.
Gradimo svojo vero na odnosu do Jezusa, do našega Gospoda, ki se nam daje, da bi lahko živeli polno življenje. To je odnos, ki ni odvisen samo od pravil, to ni zapoved, s katero se bojujem, ampak je bližina, ki se mi daje. Preden začutim Jezusov klic, zapoved, ukaz, začutim njegovo ljubezen, bližino, človeškost.
Zato je ena najlepših molitev ravno tista, ki smo jo omenili zadnjič pri pesmi “Tu v kruhu vse svetosti”: češčenje. Ne molitev, v kateri pred Boga stresem vse možne prošnje ali zahvale, kar je tudi potrebno. Češčenje je molitev, ko okušam, da SEM pred Bogom, da obstajam; češčenje je molitev, v kateri se potrjuje v meni misel (kar ni lahko), da si Bog želi, da sem, da bivam in da sem tak, kot sem. Včasih občutim, da mora biti Bog zato zelo potrpežljiv…, a tudi to je sad molitve češčenja.
Ko bomo pri maši peli besedico kyrie, jo izgovorimo z velikim spoštovanjem, saj bomo morda znotraj delčka sekunde, kolikor traja ta beseda, komu podarili svoje notranje razumevanje odnosa do Boga. Nekatere uglasbitve (na primer Missa de angelis in drugi koralni spevi, pa tudi kasnejše uglasbitve) imajo pod besedo kyrie podpisano dolgo melodijo. To je morda zato, ker je ta melodija kakor čas za češčenje Božjega imena. Privoščimo si začutiti veselje ob Božji prisotnosti in ga počastimo s pesmijo.
uredublog 