Križev pot alkoholikov

O pridite stvari – kaj, glejte, se godi,

edini Božji Sin – strašno za nas trpi.

Ta križev pot želimo prehoditi z, vsemi, ki trpijo zaradi alkohola in drugih zasvojenosti. Darujmo ga za slovensko Cerkev, da bo znala gojiti takšne vrednote, da bo vedno kraj, kjer bodo ljudje našli pomoč v svojih stiskah.

Razbičan, zapljuvan – in kronan, zasramvan,

pred sodni stol zdaj gre – nedolžen v smrt izdan.

1. postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

V prvi postaji križevega pota Jezus stoji pred človeškim sodnikom in ponižno dovoljuje, da se nad njim izreče sodba. Premislimo, kako smo  sprejemali obsodbe v preteklosti, ko smo bili zasvojeni z alkoholom.

Jezus je pripeljan pred Poncija Pilata, rimskega guvernerja Izraela. Obtožen je zločinov, ki jih ni zagrešil. Svojim tožnikom se ne upira. Bil je nedolžen, za kar so ga obtoževali. Mi smo seveda krivi za dejanja, ki smo jih storili, medtem ko smo pili in se predajali drugim zasvojenostim. Drugi imajo pravico, da obsodijo naša dejanja. Prizadeli smo druge, velikokrat smo jih razočarali in se obnašali neodgovorno. Vsak seveda na svoj način, a vsi smo povzročili bolečino drugim ljudem.

Smo sprejeli napade nase z enako ponižnostjo kot Jezus? On je imel vso pravico in razlog, v luči človeškega razmišljanja, da bi se boril proti svojim tožnikom; a to je sprejel tiho in se ni upiral. Nastavil je drugo lice. Kako se odzovemo na bolečino in zavračanje, ki smo ga  prizadeli ljudem? Zaslužimo si nezaupanje tistih, ki so nam zaupali, in hladne odnose, ki zahtevajo dolgo časa, da se spet ogrejejo. Toda ali je On zaslužil svojo agonijo?

V času pitja smo delali napake do drugih. Nobenega razloga nimamo, da se opravičujemo ali da branimo svoja dejanja. Truditi se moramo za spreobrnjenje, ko je to mogoče in primerno. Toda neprestana jeza in nezadovoljstvo ali izgovarjanje na zasvojenost niso pravi načini za življenje v treznosti.

Vsak doživi malo smrt, ko je soočen z dokazi svojega napačnega ravnanja. To je naša zavest, ki se odzove na manj zgledno ravnanje. Naša zasvojenost je bila temeljni vzrok za to obnašanje, toda z njo smo sodelovali. Tisti del nas, ki je to obnašanje ohranjeval, je očiščen. Naše kesanje in pokora nam pomagata, da se znebimo te osebnostne napake. Drugačni smo kot prej. Še bolje je, če izboljšamo svoj odnos in se vprašamo, kaj bi lahko še storili, da bi ga lahko popravili.

Na prvi postaji križevega pota je nedolžen človek obsojen na smrt. Na naši postaji križevega pota je oseba, ki je obsojena na smrt, naša zasvojenost. Tudi če smo »čisti« in trezni že mnogo let, nam razmišljanje o tem pomaga, da zasvojenost ohranimo mrtvo.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Glej, križ mu nalože – na ranjene rame,

objame ga voljno – in nese vseh dolge.

2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na drugi postaji križevega pota vidimo, kako Jezus vzame in si naloži križ. Premišljujmo, kako si mi, kot njegovi učenci, nalagamo svoje križe.

Jezus si potem, ko ga Pilat obsodi na smrt, naloži svoj križ in gre po poti trpljenja naproti svoji usmrtitvi.

Kot kristjani sledimo Kristusu. Poklicani smo, da bi bili kot On, in če nas pokliče, da umremo kot On. Kot kristjani sprejemamo križe, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju.

Če so ti križi velike grožnje življenju ali nastopijo trenutki, ko je ogroženo naše preživetje, ali pa so samo majhne stvari, ki jih je včasih težko prenašati,  nič ne moremo zavrniti in bežati pred njimi.

Krščanstvo, posebej katoliško krščanstvo, pozna vrednoto trpljenja. Trpljenje nas uči in se nam pomaga spoznavati, kaj je resnično vredno v življenju. Kako bi lahko spoštovali veselje, če ne bi bilo trpljenja? Pomaga nam, da bližje prirastemo k Bogu; kakor je njegov sin Jezus trpel zaradi tega, kar je bil, tako moramo mi trpeti za to, ker smo njegovi učenci. Ni lahko biti kristjan v svetu, ki nasprotuje sporočilu evangelija.

Kot ozdravljeni alkoholiki in zasvojenci moramo nositi veliko križev. Večina ljudi bi te križe poimenovala »normalno življenje«, saj nam je kar pogosto težko storiti nekaj, kar drugi naredijo z lahkoto. Kot odgovor na našo nesposobnost in odpor, da bi zmogli, pijemo in se omamimo.

Tako moramo nositi nove križe, prenoviti moramo svoje življenje in naučiti se moramo, kako se odzvati na dogodke brez alkoholne »bergle«. Pitje ni več obrambna črta ali smer pobega. Zdaj se moramo stanovitno soočiti s svojimi težavami in jih pretrpeti. 

Vsak izmed nas mora nositi enega ali več križev. Mnogi izmed nas križe nosimo sami in tiho prenašamo, kar nas doleti, garamo in trpimo brez olajšanja in vztrajamo v osamljeni trdnjavi bridkosti in bolečine. Če nam bolečino povzročajo drugi ljudje zaradi svoje zlobe ali krutosti ali pa so to rane, ki si jih sami povzročamo – mnogi od nas poznamo križ. Včasih v tem trpljenju rastemo in zaradi njega postajamo boljši.

Jezus si je naložil svoj križ. Kako ti nosiš svojega na svoji drugi postaji križevega pota?

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Opešal je v močeh – podre ga križ, naš greh,

vtopljen v dolge sveta – leži potrt na tleh.

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na tretji postaji križevega pota vidimo, kako Jezus pade pod bremenom, ki ga nosi. Premišljujmo lastno pot treznosti ter svoje spodrsljaje in padce.

Pot treznosti traja vse življenje. Ni lahka. Lahko rečemo, da smo kakor novorojenčki, ki se najprej plazimo, preden se dovolj ne naučimo novoodkrite veščine, da bi lahko začeli hoditi. To je pot trpljenja, ki ne vzpostavlja zlahka novega življenja in njegovih pravil.

Veliko je bojev na tej poti. Prepogosto smo v veliki skušnjavi, da bi se predali pitju.

»Mi lahko škoduje samo en kozarec? Doslej sem izvedel že dovolj, da lako po enem ali dveh kozarcih odrinem steklenico. To zmorem. Sem močan in boljši, nisem slaboten kot prej.«

Toda samo en kozarec lahko zelo poškoduje. Pomislimo tudi, da je krivda in očitanje nad napako še dodaten udarec krhki samopodobi, ki je zdaj obupala nad tem, da je treznost v temelju nemogoča.

S sredstvi, ki jih človek  redko uporablja in jih v polnosti ne razume, na novo očiščen človek doživi ponoven padec.

Stre ga teža trpljenja, stre ga ogromnost nalog, stre ga obljuba, za katero se zdi, da jo je skoraj nemogoče doseči; človek pade. In stre ga krivda zaradi nesposobnosti, da bi bil čist in trezen, ostane pa obris skušnjave, da bi spet padel.

Ker pa človeka vodi namen, ki prevaga to kratkotrajno bolečino, najde človek moralno rešitev, zato vstane in nadaljuje pot, ki si jo je izbral. Križ graditve treznega življenja ponovno vzamemo v roke in boj se začne.

Kakor je Jezus, ki je nosil težo svojega križa, padel, boš verjetno tudi ti padel ali pa si že padel. Ne dovoli, da te ponovni padec premaga. Če se je ponovni padec zgodil že zdavnaj in si še vedno osramočen, da si človek, ali pa se je zgodil včeraj, se uči od svojih napak in  nezadostnosti.

Ko doživiš svojo tretjo postajo ali začutiš, da vstopaš vanjo, se ozri k Jezusu po pomoč. Morda obstaja v podobi drugih ljudi, ki čakajo in si želijo, da bi ti pomagali.

In če vseeno padeš, si padel. Vstani! Uči se in ponovno vzpostavi svojo pot treznosti.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

0, žalostni spomin – ko Mater sreča sin,

bridkosti meč ji gre – do srca globočin.

4. postaja: Jezus sreča Marijo, svojo Mater.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

V četrti postaji križevega pota vidimo Jezusa, ki sreča svojo Mater, ki ni zmogla pomagati. Premišljujemo o tem, kako smo prejemali pomoč drugih, ki smo jih srečali na poti treznosti.

Na poti bolečine in trpljenja, na kateri bo zasvojeni jaz umrl, se človek sreča z ljubeznijo.

To je lahko zasvojenčeva mati ali kdo drug, ki ga je vzgajal. Morda se to zgodi, ko alkoholik išče pomoč in sreča koga v enaki stiski. To je lahko skupina 12 korakov.

Tu najde tolažbo in ugodje. Ponujena mu je roka v pomoč in vodstvo; ali pa samo najde svobodno ponujeno ljubezen in sprejetost, ne da bi kdo zahteval kaj v povračilo.

Toda človeku izkušnje trpljenja se prva znamenja naklonjenosti obrnejo proti njemu. Povečati je treba moč za vztrajanje toliko, da bo zadoščalo.

Tema, ki je obdajala trpečega alkoholika, se le počasi razjasni. Pogosto je težko videti, da je tema samo znotraj tebe, ko te ljudje pogrešajo in so zaskrbljeni zaradi položaja, v katerem si se znašel. Trpeči človek zaradi samopomilovanja ne more razumeti, zakaj bi mu kdo ponudil roko v pomoč. Zaradi tega ne smemo nikoli zapreti svojih oči za tiste okrog nas, ki so še vedno v bolečinah zaradi svojih zasvojenosti.

Ne moremo vedeti, kdaj se bo pojavila roka kakor jasen blisk sončne svetlobe v temni sobi.

Ali si doživel svojo četrto postajo križevega pota? Ko si se mučno vlekel po svojem križevem potu, kolikokrat si doživel tako prijaznost? Ali ni pomagala? Če si potoval dovolj daleč, da se boš spomnil tega iz svoje prvotne treznosti, ali si ponudil roko drugim v pomoč? Ali si koga srečal na tej poti?

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Omagal Jezus je – od teže križeve.

O, Simon, sprejmi križ – Gospoda usmili se.

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

V peti postaji križevega pota vidimo, kako je Simon iz Cirene prisiljen  nositi Kristusov križ, ko je bil Jezus preutrujen. Premišljujmo, kako pogosto smo uspeli pomagati komu, za katerega je izgledalo, da svoje poti ne more več nadaljevati.

Si na srečanju 12 postaj, ker si navajen tako. Vidiš, da nekdo prihaja. Nekateri člani  gledajo s sočutjem na človeka, ki si ga prepoznal kot človeka, ki je prišel pred dvema tednoma in še danes smrdi po alkoholu. Vsi ga ignorirate; morda bo odšel.

Prišlek se napoti proti aparatu za kavo in poskuša napolniti kozarec. Nekaj kave se polije, ko jo dvigne, in do trenutka, ko kava prispe do njegovih ustnic, je je že pol na tleh.

Ti in drugi izmenjate nakj ciničnih pogledov. Tresoči novodošlek se zadržuje v zadnjem delu sobe in upa, da se bo skril, a nenadoma brcne v kovinski stol. Vse glave se obrnejo in opazijo, da njegovo opotekanje polije še preostalo kavo. Naglo se usede, glavo ima povešeno v znamenju poraza.

Naenkrat začutiš, da nekaj začne vreti v tebi. To je tako, kakor če bi se roka dvigala v tebi in se otresla nekaj koščkov zavesti. Morda moraš narediti nekaj, česar ne želiš narediti.

Poskušaj in vztrajaj. »Ne bo poslušal.« Rekel bo: »Nimam časa. Tukaj sem se oglasil samo na kavi in na pogovoru, da bi slišal, kaj govorijo stari znanci.« »To je zapravljanje truda, saj sem že pokušal pomagati tistim, ki so ponovno padli, a ni nikoli uspelo. Zakaj bi zdaj?«

Nima smisla. Ta moč v tebi postane premočna in vstaneš, ne glede na začetek sestanka. Izogneš se zijalom, ki te spremljajo v zadnji del sobe. 

Nagneš se naprej, se ga primeš za roko in človeku zašepetaš: »Hej, moje ime je Simon in jaz sem alkoholik,« malo pomolčiš in nadaljuješ, »kot ti.« Človek pogleda navzgor, najbolj odkrito svetlikanje upanja se zasveti v njegovih očeh. Nadaljuješ: »Sediva skupaj, ti in jaz.« Spomniš se, da se zadnji dve srečanji z njim ni nihče pogovarjal. Prejšnji teden je odšel takoj po srečanju. »Po srečanju bova šla ven in še klepetala. Je v redu?«

Človek vstane iz svojega prepada, kakor če bi bi nekdo dvignil križ z njegovih ramen. Upanje je obnovil nekdo, ki je zmogel stopiti k njemu, čeprav je bil najprej nejevoljen na svoji peti postaji.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

S prtom Veronika – obriše Jezusa;

zato ji da spomin – obličja svetega.

6. postaja: Veronika obriše Jezusov obraz.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

V šesti postaji križevega pota vidimo, kako je bil Veroniki podarjen dar Jezusovega »resničnega obraza.« Premišljujemo, kako moramo obnoviti svoj resnični jaz in videti svojo resnično podobo, ki je narejena v podobnosti Bogu.

Jezus se ustavi na poti do križanja in prejme trenutno prijaznost od ženske, Veronike, ki obriše od krvi in pljunkov poškropljen obraz s prtom, in eden njegovih zadnjih čudežev je, da pusti odtis svojega obraza na njem. Svojo podobo.

Kaj vemo o »resnični podobi«, ki pripada tebi? Ko si pil, je bil to tvoj resnični jaz? Ne. Čeprav so nekateri izmed nas začeli piti, ker se niso počutili »resnični«. Nismo se mogli dovolj dobro povezati z drugimi; bili smo »izobčenci«. Ko smo pili, nam je bilo, kakor če bi se koprena odstrnila od nas in bi kar naenkrat »razumeli« in »ustrezali«.

Pitje je bila osvoboditev in v mislih smo ponovno opisali dogodke dneva, a vedno le do svoje zadovoljitve. Napake so bile popravljene in nejasnosti odgovorjene z veliko modrostjo. Toda to nismo bili mi.

Ozdravitev govori o odkrivanju svojega resničnega jaza, »resnične podobe«, kakor si nas je Bog zamislil. V okrevanju  smo razgalili  svoje značajske napake in napačno usmerjene čute. Učili smo se graditi novo življenje in začeti pot, ki nam jo je na zemlji Bog namenil.

Bili smo rojeni z razlogom; nismo bili postavljeni na zemljo, da bi bili nespametno opijanjeni. Ponovno obišči to šesto postajo v svojem potovanju.

Od vseh postaj je prav mogoče, da se ravno ta ni zgodila. To potrjuje dvom o pristnosti imena »Veronika«, ki je skupek grške in latinske besede za »pravo podobo«.

Mislim, da se je zgodba o Veroniki zgodila, a njeno ime ni bilo nikoli znano, kajti zdi se mi, da je kmalu pobegnila s ceste, da bi je Rimljani ne prijeli. Zato si je majhna skupnost Jezusovih učencev zanjo domislila to ime.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Slabosti ves prevzet – Zveličar pade spet;

oh, grehi ga teže – ki jih ponavlja svet.

7. postaja: Jezus drugič pade pod križem.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na sedmi postaji vidimo Jezusa, kako pade drugič pod križem. Premišljujmo svoja težka bremena in kako včasih nimamo trdnosti, ki jo potrebujemo, da bi vzdržali na poti treznosti.

Kakor če bi potrebovali več dokazov, da smo ljudje, se zavemo, da se znova in znova rušimo pod težo preizkušenj in težav. Pogum in moč se razvijeta z vsako napako in se nadaljujeta v vstajenje. Kakor je Jezus padel drugič zaradi svoje človeške nemoči pod pritiskom poti na križ, se prav lahko zgodi, da bomo tudi mi doživeli ponovni padec na svoji poti trpljenja.

Pot zgodnje treznosti torej ni lahka. Pojavi se ogromno izzivov in zank, ko se nekdo uči, kako naj se trezno odziva na težave vsakdanjega življenja. Kaj pa, če drugi padec pride mnogo kasneje? Kolikokrat na srečanjih 12 korakov si že slišal, da je nekdo ponovno padel, in ljudje so bili presenečeni, ker je živel trezno 20 let? Kaj se je zgodilo? To, da smo ljudje. Nobena treznost ni tako zagotovljena, da bo po tem, ko bo človek dosegel uspeh, dosegel tudi garancijo in bo pot, po kateri se mučno premika, gladka od takrat do smrti. Vsakdo je le en sam požirek stran od padca.

Ohrani to v mislih, ko se bo zdela tvoja zaverovanost preveč varna in ko se ti bo zdelo, da si premagal alkoholizem. Pogosto je na srečanjih 12 korakov rečeno, da je človek, ki je najdalj trezen, tisti, ki je zjutraj najbolj zgodaj vstal.

Nikoli ne dojemaj svoje treznosti kot zagotovilo. In nikoli ne domnevaj, da se treznosti lahko nabere toliko, da si boš iz nje nabral moč. Na nek način je bolje, da smo čim dlje trezni, saj smo bili verjetno izpostavljeni mnogim viharjem. Toda vedno je možnost, da te preveliko samozaupanje ali spodrsljaj budnosti iztiri. Morda še nisi doživel svoje sedme postaje.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Usmiljene žene – ne jokajte za me,

le zase in svoj rod – točite zdaj solze.

8. postaja: Jezus tolaži jeruzalemske žene.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na osmi postaji vidimo jeruzalemske žene, ki žalujejo za Jezusom. Premišljujmo o napačni naklonjenosti in obžalovanju, ki ga drugi čutijo do nas.

Pred mnogimi leti sem v postnem premišljevanju bral o tem. Ne spominjam se, kje, ker tiste knjige nimam več. Pisec je govoril, da so judovske žene šle v času rimskega križanja na cesto, ki je vodila na morišče, in iz navade žalovale nad obsojenim.

Če se spomnim dovolj natančno, bi to ženske naredile, čeprav so zelo redko poznale obsojenca. Spominjam se, da so to naredile, ker navadno obosojeni ni imel nikogar, ki bi žaloval za njim. Z žalovanjem so izjokale obsojenčeve in svoje grehe.

Če je temu tako, potem je to podoba ozdravljenega alkoholika. Ozdravljeni alkoholik hodi po težavni poti. So ljudje, ki dobro mislijo in vidijo človekovo trpljenje. Močno se odzovejo na človekovo željo po treznosti. Morda pijejo in ne želijo, da bi jih kdo spominjal na težave, ki so povezane s tem, ali pa imajo napačno oblikovano sočutje in ne želijo videti človekovega trpljenja, ne marajo videti, kar vidijo.

Jezusov govor jeruzalemskim ženam v Lukovem evangliju nam govori, da se je malo zanimal za njihovo skrb Zanj. Morale bi jokati zase, saj je Jezus vnaprej videl padec Jeruzalema. Ravno tako si alkoholik ne želi pomilovanja in naklonjenosti napačno oblikovanih in zavedenih ljudi. Izbral si je pot treznosti, mora se dopolniti in skrb drugih je treba pravilno sprejeti. Bodi pozoren, ko doživljaš svojo osmo postajo.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Zveličar omedli – pod križem spet leži;

o, trdo srce, glej – tvoj grehi ga žalosti.

9. postaja: Jezus pade tretjič pod križem

Molimo te, Kristus, in te hvalimo, 

ker si s svojim križem svet odrešil.

Na deveti postaji Jezus pade tretjič pod težo križa in mučeniškega potovanja, ki ga je zdržal na poti do križanja. Premišljujmo o neustavljivem značaju trpljenja in kako nepremagljive se včasih zdijo težave.

Nekje na poti treznosti alkoholika premagajo dogodki. Nekaj resnega in zelo slabega se je zgodilo v življenju. Lahko je to izguba službe ali smrt soproga. Lahko je resno zdravstveno stanje. Ob tem ali čemerkoli drugem lahko boj za preživetje postane pretežak, da bi zdržali. Poznam ljudi, ki so doživeli veliko težkih preizkušenj in so zdržali, pa tudi druge, ki niso.

Alkoholik je nesrečen in poln obupa. Teža realnosti ga zadene in ponovno pade.

Ali bo bolečnina sploh kdaj izginila? Ali bo kdaj nastopila svoboda?

V obupu je predaja. Ne nujno v takšnem obupu, o katerem je govor v 12 korakih, ampak v drugačnem. To je predaja pred vso bolečino in težavami.

To je predaja Božji volji na drugačen način. Še malo bolj natančno je to za zmedenega alkoholika. Omeji njegov pogled na posebnosti, posebno na bolečino, druge čustvene povezave na preteklo zasvojenost in težavno sedanjost in jih postavi v Božjo voljo.

V deveti postaji, tretjem padcu alkoholikov na poti, človek najde moč za ponovno vstajenje.

Ne bo končne zmage zasvojenosti nad menoj! Vstal bom!

V notranjosti je alkoholik prepričan, da se ne bo nikoli predal. Vsakič, ko vstane iz prahu ponovnega padca, okusi občutek svobode treznosti. Ima njen okus in jo hoče še okusiti.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Ko pride na goro – obleko mu vzemo

in za dolge sveta – še žolča mu dado.

10. postaja: Jezusa slečejo.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na deseti postaji križevega pota vidimo Jezusa, ki nima več oblek. Premišljujmo o tem, da bi slekli svojo napačno zunanjost in  značajske napake.

Trpeč alkoholik postane učljiv. Po poti bolečine in smrtnega boja, ki ga je izkusil od takrat, ko je nehal piti, je zdaj pripravljen, da bi slekel preteklo pogojeno obnašanje in se naučil nove vrste pravil. Alkoholik se nauči, kako se na stvari trezno odzivati. Trpljenje je doseglo točko, ko se fasada odstrani: napačna zunanjost, ki jo je prej kazal drugim in je skoznjo komuniciral z resničnostjo. Značajske napake so odstranjene. Zdaj dojema resničnost tako, kot je, in življenje je prilagojeno novi resničnosti, rezultat pa je treznost.

Molimo, da bi lahko slekel to »obleko« in molimo, da bi lahko »oblekel Kristusa«, vidna dejanja, ki bodo drugim pokazala, da si ločen od sveta, da zdaj živiš svoj življenjski poklic otroka, ki ga je posvojil Bog.

Ti si od Boga izbran otrok. On je tvoj Oče in Jezus je tvoj brat, Sveti Duh pa je tvoj vodnik in učitelj.

V zastrupljanju, ki ga naši samopodobi povzroči alkoholizem, je pogosto zelo težko, morda celo nemogoče čutiti, da smo v tem odnosu do Svete Trojice. To je ena izmed laži, ki smo jih sprejeli. Da nismo vredni in da se lahko samo preko pitja in zasvojenosti »počutimo bolje« v sebi. To je tako, kakor če so fantazije, ki se nam pojavijo, boljše kot naš resnični jaz.

Toda to ni res. Naš resnični jaz, ki se razodene, ko je navlaka odstranjena, je veliko boljši. Tako smo bili zamišljeni in ustvarjeni. Avtor vseh stvaritev si nas je zamislil, kakor je naredil vesolje in vso resnico in lepoto znotraj njega. Vso večnost je premišljeval, načrtoval in začel stvarjenje in naš delež znotraj stvarjenja je ravno tako pomemben kakor stvarjenje katerekoli galaksije.

Z molitvijo in premišljevanjem se lahko naseliš v Očetu, Sinu in Svetem Duhu in Oni v tebi. To prebivanje bo raslo. Na svoji deseti postaji boš izkusil zdravljenje preteklosti.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Na križ ga polože – razpno roke, noge

in ostri mu žeblji – spet rane narede.

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na enajsti postaji vidimo Jezusa, pribitega na križ. Premišljujmo svoje grehe, ki smo jih storili med zasvojenostjo, in jih pribijmo na križ.

Križ je znamenje smrti, a v Jezusovem primeru pomeni življenje. To je »pohujšanje križa«, saj znamenje križa pomeni življenje vsem, ki verujejo.

Jezus je umrl za naše grehe. Mi smo ga usmrtili od Adamovega izvirnega greha preko Jezusove želje, da bi nas odrešil naših grehov.  On je trpel za vse nas.

Priznajmo svoje grehe duhovniku in potem pribijmo spomin na ta dogodek na križ. Jezus je umrl, da bi bili lahko grehi oprani ne glede na to, ali so veliki ali majhni. Pred nekaj leti sem bil pri sveti maši in majhen star duhovnik je pridigal o tem, kaj bi lahko Jezus rekel o tvojih grehih in spovedovanju grehov. To je zelo pomembno, ko želiš svoja dejanja pustiti v preteklosti. Stari duhovnik je menil, da bi Jezus lahko rekel: »Umrl sem zate, naj bodo odpuščeni in pozabljeni tvoji grehi.« Pribij svoja pretekla hudodelstva na križ na svoji enajsti postaji. Najprej se spovej in naredi pokoro, nato opazuj, kako preteklost umira in postaja »napaka, iz katere se učimo«. Izkušnja je predvsem v tem, da se učimo iz napak, celo grešnih.

Poskušaj se čustveno ločiti od svojih preteklih hudobij. Obstajajo, a so v preteklosti. Tja tudi sodijo. Ni ti jih treba prenašati v sedanjost.

Uči se iz njih, da se ne bodo spet ponovile, a pusti, da umrejo na križu.

Križ ljudem različno govori. Znamenje smrti postane znamenje življenja; novo življenje, ki pričakuje.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Na križu Bog visi – in sveta teče kri:

za nas umira Bog – žalujte vse stvari.

12. postaja: Jezus umre na križu.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na dvanajsti postaji Jezus umre na križu. Tako naj tudi naš zasvojen, alkoholiziran jaz umre in ostane v preteklosti.

Dolgotrajen boj je končan. Stara zasvojena oseba slabi in se izgublja. 

Alkoholik se je naučil veščine treznosti. Na dogodke se ne odziva več s strahom in ne išče več pomoči v steklenici. Strah se sreča z vero. Stare poti postajajo oddaljeni spomini. Je že res, da so boleči, a bolečina nima več moči. Daje samo okus spodbujevalca. »Če bom to storil, se bo tisto zgodilo«. Človek, ki pije, umre na svoji dvanajsti postaji in nikoli ne vstane, trezen človek pa ostane buden in trden v veri.

Alkoholik ima še globljo vero v Boga po katoliški Cerkvi. Spoznamo lahko, da vir zdravljenja alkoholizma in tudi zakrament ozdravljenja obstajata v Cerkvi. To sta pogosta spoved in obhajilo.

Okrepljen z zakramenti novi trezni človek nadaljuje svoje novo življenje in obrača voljo in željo k Bogu, da bi lahko zaupal njegovi milosti in previdnosti.

Alkoholik je srečal božanskega zdravnika in ga sprejel v svoj dom.  Zdaj uživa novo življenje v treznosti. Preteklost pusti za seboj in ga ne bo več preganjala. Obstaja kot spomin in opomin.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

0, Mati žalostna – ki ljubiš Jezusa,

objemaš zadnjikrat – Sinu zdaj mrtvega.

13. postaja: Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na trinajsti postaji Jezusovo telo snamejo s križa. Premišljujmo, kako bomo pripravili svoje staro alkoholično življenje za pokop.

Ukvarjati se moramo s preteklimi potrebami. Ne morejo biti obešene na nas kakor sidro, niti ne morejo prebivati v našem življenju kot nepovabljen gost. Če bi to dovolili, bi preprečili nadaljnjo duhovno rast in razvoj.

Ne moremo se premakniti naprej, če od časa do časa zanihamo nazaj. Če živimo v preteklosti, nam to preprečuje, da bi živeli v sedanjosti.

Vzemi spomine svoje grešne preteklosti in jih odstrani s križa. Poskušaj preko molitve in premišljevanja odstraniti čustvene dele preteklosti od samih dogodkov. Pripravi se za pokop teh stvari. Pribil si jih na Kristusov križ, da bi jih izročil v edinost z njegovim trpljenjem in smrtjo. Zdaj jih ni več. Jezus te je ozdravil. Pokopati ne pomeni zatreti; pomeni, da morajo biti v preteklosti, kamor sodijo. Spomini na pretekle dogodke morajo zadostovati kot opomin na življenje, ki ga ni več vredno živeti. Spomini naj služijo kot spodbujevalec za neprestano treznost. Ni nobene potrebe po čustvih, ki te vežejo na življenje v preteklosti.

Dlje kot ostajaš čustveno povezan s preteklimi dogodki in alkoholičnim življenjem, ki ne obstaja več, težje bo zate ohraniti sedanjo in prihodnjo treznost.

Alkoholik je pribit na križ. Zdaj pa pokoplji to osebo na trinajsti postaji.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

Bridko objokovan – je Jezus v grob dejan;

o grešnik, moli ga – tvoj greh je zdaj opran.

14. postaja: Jezusa položijo v grob.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo. 

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na štirinajsti postaji vidimo Jezusov pokop. Tudi mi premišljujmo o osvoboditvi, ki jo čutimo, ko »pokopljemo« svojo zasvojeno preteklost.

Uporabimo svoje spomine brez čustev kot spodbujevalec, da bi ohranili treznost. Nato se lahko premaknemo naprej.

Poslovimo se od svojega zavedenega jaza, ki je še vedno del nas, čeprav nas nima več v oblasti. Naučili smo se (ali pa se še vedno učimo), kako se odzivati na dogodke trezno in ne zasvojeno. Ustavimo se in pomislimo, namesto da bi takoj zgrabili za steklenico. Sprejmimo odgovornost za svoja dejanja in se jih začnimo zavedati. Smo duhovno dozoreli.

Tudi žalujmo nad njo, kakor se to zgodi v štirinajsti postaji. Ne želimo je ponovno oživiti ali obuditi od mrtvih. Namesto tega žalujmo za izgubljenimi priložnostmi in ljudmi, ki jih v našem življenju ni, a bi bili, če ne bi pili.

Toda ne ostanimo v tem žalovanju. Kar je bilo naše življenje pred treznostjo, je zdaj zaključena preteklost. Ni povratka in ne da se ponoviti stvari. Ni pomemben razlog, zaradi katerega smo zlorabili alkohol. Alkoholiki smo bili, zdaj smo trezni. Cerkev nas vedno želi sprejeti in zaščititi v težkih časih. Preko svete maše in zakramentov nas ohranja žive v duhu.

Trezni smo in zdaj smo vstali s Kristusom.

Usmili se nas, o Gospod. 

Usmili se nas.

0, Jezus, hvali naj  – ves svet te vekomaj!

Po svojem križu nam – podeli sveti raj.

Po namenu svetega Očeta: Oče naš…. Zdrava, Marija… Slava Očetu.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s