Potetovirano srce

Potetovirano srce.

Moč neomejenega sočutja

Gregory Boyle

Free Press

New York

London

Toronto

Sydney

Kazalo

Epigraf

Predgovor

Predstavitev Misijona Dolores in Homeboy Industries

Prvo poglavje: Bog, se mi zdi

Drugo poglavje: Sramota

Tretje poglavje: Sočutje

Četrto poglavje: Voda, olje, ogenj

Peto poglavje: Počasno delo

Šesto poglavje: Jurisdikcija

Sedmo poglavje: Veselje

Osmo poglavje: Uspeh

Deveto poglavje: Sorodstvo

Zahvala

Vodilo za bralno skupino

Točke za pogovor

Kviz z Gregorjem Boylom

O Avtorju

Fantom in dekletom iz skupnosti.

“Danes… z mano… raju.”

Lukov evangelij 23, 43

Predgovor

Deset let je že menda, kar sem si želel napisati to knjigo. Znanci so me vedno opogumljali, da bi to storil a nikoli nisem našel moči (ali dovolj velikih kosov časa) za pisanje. Vse te zgodbe in prilike sem spravil v “javnem skladišču” mojih možganov, vedno pa sem želel najti stalen dom zanje. Običajne “posode” za te zgodbe so moje mašah v petindvajsetih popravnih domovih, kjer sem obhajal evharistijo (mladostniški domovi, integracijske vasi in državni domovi za mlade). Običajno prikažem evangelij s tremi zgodbami, pred evangelijem pa dodam še eno pred obhajilom. Po maši v enem teh popravnih domov me je nekoč nek fant prijel za obe roki in me pogledal v oči. “To je moja zadnja maša v popravnem domu. V ponedeljek grem domov. Pogrešal bom vaše zgodbe. Govorite dobre zgodbe. In upam… da mi ne bo treba nikoli več poslušati tvojih zgodb.”

Poleg mojega služanja v zaporih sem imel tudi dvesto pogovorov na leto z socialnimi delavci, pravnimi svetovalci, študenti iz univerze, župnijskimi skupinami in vzgojitelji. Tudi tam sem uporabljal te zgodbe. Te zgodbe so zidaki okrog katerih upam, da bom v tej knjigi nanesel nekaj tematske malte, ki jih bo držala skupaj. Z nekaj sreče nas bodo dvignili, da bomo lahko videli čez meje stvari, ki omejujejo naš pogled. Potem, ko sem se z glavo zaletel v zid rakave bolezni sem začel čutiti, da smrt morda v mojem primeru ne bo naredila izjeme. Ko sem tako začutil, da je življenje smrtno nevarno, saj se s smrtjo konča, sem svojega provincialnega predstojnika Johna McGarryja SJ prosil za štiri mesece sobotnega časa; ta mi je prošnjo odobril in me poslal v Italijo. To je razlaga za madeže ragu de agnello na nekaterih straneh, ki sledijo.

Vendar pa je nekaj načinov razumevanja te knjige, ki jih ne želim. To ni spominska knjiga mojega petindvajsetletnega dela s člani tolp. Ne bom pisal po časovnem zaporedju, čeprav bom podal kratek površen pregled misijona Dolores ter rojstvo in začetke Homeboy Indistries. Zgodbe, ki bodo sledile zahtevajo to vrsto umestive “pri mizi” (kot bi rekli fantje), da bi bila smiselne. Bralcu bi priporočal odlično poročilo o prvih dneh misijona Dolores v G-dog and the Homeboys Celesete Fremon. Njen všečen opis mladih mož in žena, ki se borili s tem pojavom tolp v zgodnjih 90ih letih je sedaj, z dvema nedavnima posodobitvama, postala še bolj zgovorna, daljnosežna študija v sociologiji tolp. (Mladi člani tolp mi pišejo z vseh koncev dežele, potem, ko so prebrali Celestino knjigo, ki jih je močno ganila. Mnogi pravijo, da je to čisto edina knjiga, ki so jo kdaj prebrali.)

Moja knjiga ne bo priročnik o tem, “kako delati s tolpami”. Mestnim oblastem ne bo podala celovitega načrta za preventivo in ukrepanje v njihovi hitro rastoči težavi s tolpami.

Jasno je, da so teme, ki povezujejo zgodbe med seboj tiste stvari, ki so meni pomembne. Glede na to, da sem že sedemintrideset let jezuit in duhovnik petindvajset let ne bi bilo mogoče, da bi te zgodbe predstavil brez povezave z Bogom, Jezusom, sočutjem, povezanosti, odrešenjem, milostjo, in našim skupim klicem, da bi se veselili drug drugega. Če znotraj znotraj teh zgodb obstaja temeljno vprašanje je to samo zato, da bi odstranilo prikrit občutek, da so nekatera življenja vredna manj kot druga. William Blake je zapisal: “Na ta svet smo postavljeni za malo časa, da bi se morda naučili prinašati žarke ljubezni.” Izkaže se, da je to tisto, kar imamo vsi skupno, člani tolp in tisti zunaj: vsi si želimo prinašati žarke ljubezni.

Še opomba k mojemu pisanju. V takorekoč vsaki zgodbi sem zamenjal imena mladih mož in žena, ki so opisana na teh straneh razen v anekdotah je ime del zgodbe. Odpovedal sem se tudi temu, da bi kakšno določeno tolpo navedel z imenom. Preveč stisk srca, bolečin in smrti je prešlo naše skupnosti, da bi te gruče ljudi povzdignil toliko, kot jih lahko povzdigne omemba v knjigi. Vse, kar je napisano v tej knjigi se je zgodilo po najboljših sposobnostih mojega spomina. Opravičujem se, antemano [vnaprej, špansko], če sem izpustil kakšno podrobnosti, osebo ali pomenski odtenek, ki bi ga vključili tisti, ki so vključeni v teh zgodbah.

Rojen in vzgojen sem bil v “svetovni prestolnici tolp,” Los Angelesu v Kaliforniji, zahodno od področja v katerem sem živel skoraj četrt stoletja v služenju. Imam čudovita starša, pet sester in dva brata. Živel sem udobno, obiskoval sem Katoliške privatne šole, vedno pa sem bil zaposlen, ko sem bil dovolj star, da bi delal. Disneyland zame ni bil “najsrečnejše mesto na svetu”; to je bil moj dom na aveniji Norton. Kot najstnik ne bi poznal članov tolp pa tudi če bi se, kakor pravijo “v njega zaletel z glavo”. Ne bi bil sposoben najti tolpe, če bi me poslali na lov za njimi. Najbolje je reči, da je bilo zame, najstnika, ki je odraščal v LA, nemogoče, da bi se priključil tolpi. To je dejstvo. To dejstvo pa pa me vendarle ne postavlja na moralno višje mesto nad mladimi fanti in dekleti, ki jih boste srečali v tej knjigi. Ravno nasprotno. Vedno bolj jasno vidim, da nikoli ne bo prišlo do tega, da bi jaz bil bolj odličen, da bi imel več poguma, ali bi bil bližje Bogu kot ljudje, o katerih pišem na teh straneh.

V afriki pravijo,  “oseba postane oseba preko drugih”. Nobenega dvoma ni, da so me te fantje samemu sebi. Z njihovim potrpežljivim vodstvom sem se naučil častiti Kristusa, ki živi v njih. Na tem mestu se zlahka spomnim Gerarda Manleya Hopkinska, “Hvalim ga za dni, ko sem ga srečal in ga blagoslavljam, ko razumem, kaj se je zgodilo.”

Ko sem nekoč delal z posebej težavnim fantom, ki se je imenoval Sharkey sem spremenil svojo taktiko in sem se odločil, da ga bom zasačil v trenutku, ko bo delal nekaj dobrega. Vidim, da sem bil z njim preveč natančen in spoznal sem, da je vendarle delal po svojih najboljših močeh. Rekel sem mu, kako je sedaj hraber in pogum ki ga sedaj kaže s tem, ko spreminja svoje življenje močno presega “pogum” iz njegove preteklosti v barriu [latinsko ameriški geto]. Rekel sem mu, da je velik človek in da mislim resno. Zdi se mi, da je Sharkeya to vrglo s tira, tiho je buljil vame. Potem je rekel, “Hudiča, G… tole si bom pa dal vtetovirat na srce.”

Tako, kot sem tem zgodbam na skromen način našel dom si želim, da bi znal vse to, o čemer govorim tetovirati na naše skupno srce. Ta knjiga ne bo poskušala rešiti problema tolp, poskuša pa navdiniti razsežnosti naše medsebojne povezanosti. Knjiga ne želi samo dati človeški obraz članom tolp ampak poskuša tudi prepoznati naše lastne rane v zlomljenih življenjih in strašljivih bojih mož in žena v teh zgodbah.

Naša skupna človeška gostoljubnost hrepeni po tem, da bi našla prostor za tiste, ki so izločeni. To je tisto kar smo, čas si dovolimo spodbujati nekaj drugačnega, nekaj, kar bolj kaže na to, kar ima Bog v mislih. Morda lahko skupaj učimo drug drugega, kako zbirati žarke ljubezni, kako pred našimi očmi osebe postajajo osebe. In vračamo se k sebi.

Predstavitev Misijona Dolores in Homeboy industries.

Poletji 1984 in 85 sem preživel kot duhovni pomočnik v Cerkvi misijona Dolores, v najrevnejši župniji losangelške nadškofije. Leta 1968 sem postal župnik v tej cerkvi. Prvotno sem načrtoval, da bi šel na universo svete Klare, kjer bi bil študentski duhovnik a je Bolivija vse spremenila. Ne znam razložiti, kako so me revni v Boliviji evangelizirali med med letoma 1984 in 85 a so me v resnici postavili na glavo in od tega trenutka naprej sem si želel le, da bi po življenjski poti hodil z njimi. To je bila z moje strani popolnoma sebična poteza. Vedel sem, da imajo revni nekakšen prednostni dostavni način s katerim so mi ponudili dostop do evangelija. Jasno je, da sem želel biti zraven. Ko sem provincialnemu predstojniku izrekel željo, da bi delal z revnimi, me je poslal v misijon Dolores in ne k sveti Klari, kot najmlajšega župnika v zgodovini škofije. Cerkev je bila v Boyle Heights, stara štirideset let in je zavzemala prostor med dvema velikima stanovanjskima projektoma, Pico Gardens in Aliso Village. Vse skupaj je bil največja poselitvena skupina zahodno od Missisipija. Ko sem prišel je bilo tam osem aktivnih tolp, sedem tolp Latinosov in ena afroameriška tolpa (naselitev je bila leta 1986 25 procentno Afroameriška, sedaj pa je 99,9 procentno Latinoameriška.) V tistem času je bilo znano, da je imela soseska Pico-Aliso največjo koncentracijo delovanja tolp v celotnem mestu. Če je bil Los Angeles prestolnica tolp sveta je bila naša na zemljevidu kot poštna znamka majhna soseska prestolnica tolp LA. Prvega mladega, ki je umrl zaradi nasilja tolp sem pokopal leta 1988 in do časa, ko to pišem sem to žalostno nalogo opravil 167-krat.

Prvi otrok, ki sem ga pokopal je bila eden od enajstletnih enojajčnih dvojčkov. Tudi člani njegove družine so le s težavo ta dva brata razločili. Med pogrebom je Vicente sklonjen strmel v krsto svojega brata Dannyja. Oba sta bila oblečena v enaka oblačila. Bilo je, kakor bi nekdo položil ogledalo in bi Vicente strmel v svoj lastni odsev. Ker je bil to prvi tak pogreb, mi je podoba mladega fanta, ki strmi v svojo lastno podobo vsa ta leta ostala v spominu kot prispodoba za nasilje tolp v vsej njegovi samouničevalnosti.

V tem času je bilo veliko srednješolskih otrok vključenih v tolpe, ki so jim v šoli “dali nogo”, saj je njihova prisotnost med šolskimi urami prinašala nasilje veliko prodajanja drog. Zato je bila prva stvar, ki smo jo kot odgovor temu stanju naredili kot župnijska skupnost, da smo leta 1988 odprli alternativno šolo, Dolores Mission Alternative (DMA). Ta šola je pripeljala različne tolpe in njihove člane na tretje nadstropje osnovne šole misijona Dolores, tja, kjer je bil včasih samostan. Vsakodnevni pretepi so bili nekaj običajnega in zelo težko je bilo zadržati zaposlene. Eden od ravnateljev je zdržal samo dva dni, nekaj učiteljev pa samo en dan.

S šolo so v župnijo prišle nove navade. Izobesili smo, čeprav neodločno, zastavo: “dobrodošli”. Pojavil se je nov duh “cerkve”, ki je bil odprt in vključujoč; zamenjal je tesno zaprto podobo župnije, ki je pomagala vzdrževati “dobre ljudi” znotraj in “slabe ljudi” zunaj. Skupnost prvih kristjanov [preveri ime!!!] (Comunidades Eclesiales de Base – CEB) so bile skupine ljudi v župniji, večinoma ženske, ki so evangelij sprejemale tako, kakor da bi neposredno vplival na njihova resnična življenja. Njihovo razumevanje jih je spodbudilo, da so razširile svoje skupnosti na področja, kjer so delovale skupine. Organizirale so carne asadas [preveri ime!!!] in druga srečanja, da bi s tem jasno sporočale, da člani tolp niso naši sovražniki. Neka skupina CEB je pripravila zahvalno večerjo za fante, ki niso imeli kam. Članom tolp so hoteli sporočiti: “vi ste naši sinovi in hčere – četudi smo vas mi rodili ali ne.”

Spominjam se, da sem stal znotraj policijskega traku (trak, ki označuje prizorišče zločina) na neko zgodnje nedeljsko jutro, morda eno ulico stran od cerkve. Truplo mladega člana tolpe je ležalo na tleh in je bilo deloma pokrito z rjuho. Njegova glava in zgodnji del trupa je bilo prekrito z rjuho, videle so se samo prevelike, skrajšane Dickies hlače, bele dokolenke in par modrih Nike Cortez – kar je bilo vse značilno za oblačenje članov tolp tistega časa. Ni bil član naših ustanov in Bog ve zakaj je zašel v ta tuj teritorij. Pam McDuffy, mati in aktivistka v skupnosti se je naslonila name in me objela okrog vratu. Jokala je. “Ne vem, kdo je ta fant a bil je sin neke matere.”

Kmalu so člani tolp začeli posedati v cekvi. Garaža je postala neke vrste dvigovalnica uteži in v zvoniku se je vedno zbiralo okrog deset članov tolp, kadili so in izgubljali čas. Če so v cerkvi, sem se spomnil ne povzročajo nemira v skupnosti. To ni navdušilo vseh župljanov in godrnjanje je naraslo do te mere, da sem bil prisiljen sklicati župnijsko srečanje. Župnijska dvorana je bila nabita; to je lahko pomenilo, da želijo mojemu vodstvu izkazati zaupanje ali pa so mi župljani želeli reči: “čas je, da spakiraš kovčke.”

Nisem govoril. Toda “E. F. Huttoni” iz skupnosti (ko so oni govorili, so ljudje prisluhnili), Teresa Navarro, in Paula Hernandez, so želele samo vstati in spomniti na Jezusa.

“Pomagamo članom tolp v tej župniji, ker je to tisto, kar bi Jezus delal.”

Ljudje so zaploskali in župnijsko občestvo se ni več oziralo v preteklost.

Kmalu so žene organizirale še večje shode oz. caminatas, ki so imeli svojo pot skozi naše področje, kar pa se je potosto dogajalo v vzdušju napetosti ali tik pred začetkom brezkončnega oboroženega spopada. Vomité Pro Paz (Komisija za mir), kakor so se žene imenovale, je šel v samo središče dogajanja in so z nežno molitvijo ter petjem in prisotnostjo pomirile člane tolp, ki so bili že pripravljeni za bitko.

Tak shod je spodbudil rojstvo Homeboy Industries leta 1988. Oborožene z letaki z napisom: “Službe za prihodnost” so stotine žensk peš obiskale tovarne, ki so obkrožale naše ustanove in z močjo množice predale letake direktorjem vsake tovarne. Jasno je postalo, da so bile tavno službe tisto, kar so člani tolp najbolj zahtevali. Kar naprej so se pogovarjali, kako bi imeli jale (delo). Čakali smo na to, da bi tovarne začele zaposlovati a se ni nič zgodilo. Rodila pa se je organizacija: Službe za prihodnost – ki je na začetku poskušala ponuditi donosno zaposlitev za člane tolp Pico-Aliso.

Ta program, ki ga je vodila župnija je kmalu začelo izvajati projekte, ki so zaobsegli velika področja, kjer so delovali člani tolp: oblikovanje centra, ki je skrbel za otroke, skupine, ki so čistile soseske in tudi čistile grafite, urejale in oskrbovale prostor. Člani tolp so bili vključeni v različne zaposlitve a tudi prostovoljna dela, organizacija Jobs for the Future pa je prispevala denar za njihove plače. Napisal sem več čekov brez kritja kot člani ameriškega kongresa. Neprestano smo živeli v dvomu nestalnosti zaposlitve. Ko smo potrebovali denar, ga nikoli ni bilo a je bil vedno pravočasno.

Ravno v tem času sem posredoval pri velikem številu premirij, prekinitvah ognja in mirovnih sporazumih. Veliko časa sem porabil v neke vrste premični diplomaciji, saj sem se s kolesom vozil med soseskami (kakor je to navadah pri članih tolp tudi jaz uporabljam izraze “tolpa”, “barrio” in “soseska”; vse pa pomenijo “tolpo”), s čemer sem vzdrževal med vojskujočimi se stranmi. Nekatere so bile bolj pirove, kot je bil to na primer dogovor naj ne bi streljali v hiše.

Najprej sem videl, da so vse strani na prvem srečanju pozitivno govorile o mirovnem procesu.

“Jah, G [tako me kliče večina fantov; to je okrajšava za Greg], gremo se pogajat o miru.”

Ko pa so se srečali se niso mogli drugače kot da so drug pred drugim kazali moč. Nazadnje sem s temi srečanji prenehal in kakor sta to delali Sovjetska zveza in ZDA, sem vnaprej uskladil vsa določila nakar so predstavniki podpisali sporazum.

Danes je drugače, kot je bilo nekoč. Čeprav ne obžalujem, da sem pomagal oblikovati mnoge mirovne sporazume pa tega ne bi več ponovil. Nehotena posledica je bila, da je to dalo legitimnost tolpam in jim dalo kisika. Videl sem, da na koncu koncev to ohranja tolpe pri življenju.

Nemira v letu 1992 je nemogoče primerjati čemurkoli v Los Angelesu. Ko sem v šestem letniku študiral med Wattsovimi spopadi, ki so bili takrat omejenega obsega – da je bilo to dogajanje nekje daleč.

Leta 1992 tega ne bi mogel reči. Nebo, ki je bilo črno od dima je doseglo vsak kotiček mesta. Sedel sem na verandi stanovanja v Pico Gardens z visokoraslim članom tolpe – s šefom. Ko so bili vsi drugi fantje tako, daleč, da niso mogli slišati mi je s tresočim in nejevernim glasom rekel: “To je konec sveta ali ne, G?” 

Zagotovil sem mu: “Seveda ni”.

Nisem bil pa prepričan, da nima prav. Nacionalna garda je prišla v naše okolje nekaj dni po tem, ko so napetosti eksplodirale čeprav jih nismo potrebovali. Težave niso eksplodirale v tej, najrevnejši izmed skupnosti v Los Angelesu, kjer bi vsakdo pričakoval kaos. Mislim,d a je bil razlog, zakaj ne v tem, ker je bilo toliko načrtno zaposlenih članov tolp, ki so navsezadnje sodelovali pri tem, da so okolico varovali pred tem, da bi se vnela, zato je bil ohranjen mir.

Ker sem toliko govoril v Los angeles Timesu glede spopadov me je poklical Ray Stark. Ray je bil zelo uspešen agent iz Holywooda (Humprey Bogart, Kirk Douglas) in filmski producent megahitov (Funny Girl). Njegova žena, Fran, ki jo je imel zelo rad, je umrla kmalu po mojem obisku Ray pa je želel vplivati na ta hitro rastoč in zastrašujoč pojav tolp. Na najinem srečanju je Ray dal nekaj idej, ki sem jih moral spoštljivo zavreči. Potem, ko sem v stiski zavrnil nekaj teh predlogov (npr., da bi članom tolp nadeli video kamere, da bi lahko kasneje naredili dokumentarec) je bil Ray besen.

“Dost imam, pa kaj misliš, da naj naredim s svojim denarjem?”

Rekel sem mu, da je nasproti ceste naprodaj stara pakarna. On jo lahko kupi, mi pa lahko tam združimo člane tolp, ki se sicer bojujejo. Lahko bi jo imenovali Homeboy Bakery [Fantovska pekarna].

Bil je navdušen in tako se je začela ekonomska veja gibanja Jobs for a Future. Nekaj mesecev kasneje smo zasegli stroj za tortilije v Grand Central Market in tako smo sedaj v letu 1992 z več prodajalnami postali Homeboy industries (in ne več Jobs for a Future).

Naša prva pisarna je bila na posesti župnije, druga pa je že bila od 1994 do 2000 izložba na 1848 East First Street. Bolnišnica White Memorial, ki so bili dologo podporniki mojega dela s tolpami so plačali najemnino. Ravno sem so začeli prihajati člani tolp, ki so bili stari več kot 40 let iz policijskega področja Hollenbeck (nekaj deset tisoč članov), ki so iskali pot ven iz svojega življenja v tolpah. Morda so si člani tolp to vedno želeli a je zaradi pomanjkanja primernega prostora ta želja zbledela. Kmalu smo dodali še ustvarjalce kadra in delovnih mest, da bi našli zaposlitev v privatnem sektorju. Našo dejavnost odstranjevanja tatoojev smo začeli zaradi fanta z imenom Ramiro. Član tolpe, ki je ravnokar prišel iz zapora in je imel debelo kartoteko je imel na čelu tatoo SVET, JEBI SE [FUCK THE WORLD], kar je njegovo čelo v celoti prekrilo. Povedal mi je, da ni bil uspešen pri iskanju službe. Zamislil sem si ga v McDonaldsu: “Si želite krompirček?” in si predstavljal mame, kako so zgrabile svoje otroke in zbežale iz prodajalne.

Zaposlil sem ga v pekarni in počasi, počasi smo očistili njegovo čelo. Od takrat smo imeli laserske odstranjevalnike in zdravnike, ki so na leto opravili več kot štiri tistoč posegov.

Vse to dolgujemo Ramiru (ki je dobil službo kot varnostnik v kinu – brez sledu najbolj jezne točke njegovega življenja).

Posel je b Homeboy industries prihajal in odhajal. Doživljali smo zagone in zaustavitve, a pri vsem, kar je vredno delati je vredno tudi ne uspeti. Začeli smo z Homeboy vodovodnimi instalacijami. Ni nam šlo dobro. Kaj pa vem, morda pa si ljudje niso želeli članov tolp v njihovem stanovanju, česar nisem pomislil.

Na prelomu stoletja sem potrebovali več prostora, zato smo se preselili v naše tretje središče na koncu 1916 East First Street v obnovljeni tiskarni. Kmalu zatem smo začeli služiti članom top tudi pred Boyle Heights in tam je sedaj tisoč ljudi na mesec iz petinštirideset različnih poštnih območij. Člani več kot osemsto tolp iz vse države sedaj prihajajo, da bi iskali zaposlitev, da bi si dali odstraniti tatooje, k svetovanju za mentalno zdravje, pravnemu svetovanju in k drugim pravnim uslugam.

Do leta 2007 smo že pokali po šivih in zato smo zgradili naš sedanji štab, Pekarno Homeboy in Homegirl Café blizu kitajske četrti v središču Los Angelesa. Naše najbolj uspešno podjetje je Homeboy sitotisk, ki sta ga vsa ta leta vešče vodila Ruben in Cristina Rodriguez, upravljamo pa še štiri druge: Peharno Homeboy, Homeboy/Homegirl prodajalno, Homeboy servis in Homegirl Café, kjer so ženske s kartoteko, mlada dekleta iz nasprotnih tolp, a kelnarice z lepim odnosom z veseljem sprejele vaše naročilo.

Okrožje Los Angeles ima 1100 tolp s skoraj 86000 člani. Veliko število teh mladih je zahajalo v Homeboy ko so bili pripravljeni spremeniti svoje življenje.

Homeboy ni za tiste, ki potrebujejo pomoč, je samo za tiste, ki jo želijo. Na ta način smo postali center za odvajanje od pripadosti tolpam. Fantje, ki pridejo k nam pogosto niso pripravljeni, da bi postali vzeli življenje v svoje roke. Malo časa po tem, ko so bili izpuščeni iz zapora imajo priložnost, da sprejmejo prvo delovno mesto, kjer bodo vadili osnovne veščine v Homeboy Industries, kar pomeni učiti se priti vsak dan pravočasno in sprejemati ukaze od šefov s katerimi se ne strinjajo.

Vse to ponujemo zastonj. Smo delovišče in terapevtska skupnost. Smo vadbeni program in podjetje. Smo vse skupaj ob istem času. Ko se fantje na delovnem mestu začnejo počutiti gotovi lahko odidejo drugam in sprejmejo boljše priložnosti za boljšo plačo. Obenem pa damo fantom možnost delati z njihovimi sovražniki. Zato je ta kraj postal za tolpe “Organizacija združenih narodov”. Ko sovražniki delajo drug z drugim izgubijo stik z dogajanjem na ulicah. To prisili aktivnega člana tolpe v to, da zaposlenega vpraša: “Kako lahko delaš s tem tipom?” Odgovor na to vprašanje je pogosto neroden, nespreten in vedno zahteva pogum a že samo vprašanje izzove napredek.

Nazadnje pa je dejstvo, da lahko Homeboy industries najame in pomaga samo določenemu številu članov tolp. Čeprav jih je na tisoče našlo pomoč pa je to le kaplja v morju. V mestu kakršno je Los Angeles je Homeboy Industries deloval kot simbol in tudi kot konkretna pomoč. Več kot dvajset let je ta ustanova mestu postavljala vprašanje: “Kaj pa če bi raje nekaj vložili v člane tolp kot da samo poskušamo ta problem pometati pod preprogo?”

Po dveh desetletjih je mesto Los Angeles vzel Homeboy Industries za svoje in dopustil tudi način našega videnja te “zadeve” in kako naj bi, vsaj deloma nanjo odgovorili.

Fant, ki mu je bilo ime David in je postal brezdomec in odvisnik od heroina je bil nekoč res v slabem stanju.

“Glej, David,” sem mu rekel, ko sem želel pregrizniti zadevo namesto njega, “Najprej se je treba plaziti, preden shodiš, in hoditi, preden lahko tečeš.”

Davidove oči so se orosile od solz. “Ja, ampak jaz vem, da lahko letim. Samo pravi sunek veter moram zajeti.”

Homeboy industries želi biti ta sunek.

To je takrat, ko za trenutek doživimo najslabši del sebe, in se tresemo ker spoznamo hibo v sebi samem; ta osuplost prebije školjko našega razuma in vstopi v srce. (Denis Lavertov)

***

Leta 1992 je Pekarna Homeboy začela z delom, sedem let kasneje, oktobra 1999 pa je pogorela do tal. Ob treh zjutraj sem dobil panični klic s to novico. Prišel sem in videl pekarno, ki so jo obkrožala gasilska vozila in gasilske cevi, ki so vodo usmerjale na vse konce ter ogenj, ki se je visoko dvigal. Žene iz misijona na drugi strani ceste so me pozdravile in me ovile s svojimi rokami. V solzah so mi obljubile, da bodo o b sončnem vzhodu imele venta de comida in začele zbirati denar.

Mlada deklica me je objela in kričala: “Ne skrbi G, postavili bomo avtopralnico.”

Priznati moram, da sem na začetku mislil, da gre za požig. Ko rečem kaj takega ljudje takoj domnevajo, da s tem menim, da so to storili člani tolp. Tega nisem nikoli mislil. Pekarna Homeboy je bila simbol upanja za vsakega člana tolpe v deželi. Da bi uničili ta kraj, ki je mnogim dajal drugo priložnost nima nobenega smisla.

Toda v teh prvih letih smo imeli veliko sovražnikov. Ljudi, ki so čutili, da je pomoč članom tolp pravzaprav pritrjevanje njihovemu slabemu obnašanju. Grozilna pisma, grožnje s smrtjo in groženje z bombo so bile del vsakdana posebej, ko sem v Los Angeles Times pisal v pisma bralcev (kar sem storil tik pred požarom).

Začeli smo se kar šaliti v tem času sovražnosti, ki je prihajala od teh, ki so nasprotovali ideji našega dela v Homeboy in zlivali žolč na nas zato smo morali celo spremeniti naš telefonski odzivnik: “Hvala, da ste poklicali podjetje Homeboy. Vaša grožnja z bombo nam veliko pomeni.”

Enkrat sem iz svoje pisarne slišal neko dekle, ki se je oglasila na telefon in rekla tistemu, ki je poklical: “No pa prnes tisto jebeno bombo, bedak, čakamo, da prineseš svojo rit.”

Vprašal sem, kdo je na telefonu.

Pokrila je mikrofon in osuplo rekla: “Eh, en norc bi nas rad vrgu v zrak.”

“Joj, dete, joj”, sem rekel, “Mogoče bi mi morali samo reči, “Imejte lep dan in Bog naj vas blagoslovi.”

Tisti dan, ko je bil požar so eno uro po tem, ko sem prišel požarni inšpektorji lahko z gotovostjo menili, da je bil vzrok požara “naraven”. Hiša je bila stara osemdeset let in navsezadnje je bila električna napeljava iz pamtiveka. Kratek stik je prebil stene, se na kratko ustavil v pisarni pekarne, ravno tako dolgo, da se je razširil in kmalu je bil ves prostor v plamenih.

Toda seveda tega ni mogoče vedeti v prve pol ure in med tem časom negotovosti je k meni prišel droben požarni inšpektor irskega videza.

“Ste vi lastnik?” je vprašal, medtem, ko so se plameni dvigali skozi streho pekarne za njim.

“Ja.”

“Hmmm,” je rekel, “Ali obstaja kakšen razlog za sum, da je nekdo podstavil tale ogenj?”

“Ne.”

“Hmm, torej nimate nobenega… recimo, nezadovoljnega bivšega delavca, kaj?”

“Ne,” Sem mu rekel, “Vsi ki so še nezadovoljni še vedno delajo zame.”

Moral sem ublažiti napetost, tudi, če se njemu to ni zdelo potrebno. Ni se smejal.

“Poznate to okolje v katerem se nahaja pekarna?” jo je premeril s šepetom in obračal svojo glavo od ene strani na drugo. “No… znana je po huliganih.”

To naj bi bilo zame presenečenje.

“No,” sem mu rekel, “tukaj nam je kar ok, ker podjetje Homeboy,” zdaj sem jaz to govoril šepetaje, “najema samo huligane.”

Zopet brez nameha.

Naslednji dan smo obvestili vse peke o tem, kaj se je zgodilo enega izmed njih Lencha pa nismo našli. Ko pa je nastopil čas za njegovo izmeno je Lencho stopil iz avtobusa, oblečen v njegovo lepo planchado belo uniformo z napisom HOMEBOY BAKERY všito na eni strani in njegovo ime, LENCHO vtisnjeno na drugi. Lahkotno je stopal proti parkirišču.

Toda, ko je vstopil je videl razmočeno zmešnjavo, ki so jo izvlekli gasilci. Videl je dim, ki se je še zmeraj valil skozi veliko luknjo v strehi. Videl je njegove sodelavce, ki so bili vsi nasprotniki iz sovražnih tolp, ki so se prebijali skozi ruševine. Razlaga ni bila potrebna. na mestu je zmrznil, svojo glavo dal med dlani in zajokal.

To je bil njegov razlog, da je zjutraj vstal. Enako pomembno je bil to tudi razlog, da se ni prejšnji večer ni potikal s tolpo. Prijateljstvo, ki ga je delil s svojimi sodelavci, ki si bili včasih sovražniki je bilo globlje kot karkoli, kar je kadarkoli poznal v svoji družini in gotovo močneje kot vez, ki jo je poznal v svoji tolpi. Vse, kar smo lahko naredili je bilo to, da smo ga obkrožili z ljubeznijo in mu obljubili, da bomo vse obnovili.

Deset let kasneje se je vrnil, ko je delal v popolnoma novi pekarni.

***

[ …še ni lektorirano in se nadaljuje…]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s