Izvori judovske dobrodelnosti

(Gregg E. Gardner: The origins of Charity in Rabbinic Judaism)

 /Povzetek knjige/

Judovska dobrodelnost je zelo širok pojem, ki mu lahko sledimo skozi dolga stoletja in informacije o njem črpamo iz mnogih virov. Za širok pogled se je potrebno najprej omejiti na določen čas in literaturo. Sveto pismo stare zaveze nam daje zelo splošno informacijo o tem, kako skrbeti za reveže. V resnici zelo skopo opiše način, kako pomagati revežem, z vidika vsebine in motivacije pa daje vse orodje, ki je potrebno, da bi bilo za reveže dostojno poskrbljeno.

Dobrodelnost želim opisati s pomočjo študije Gregga E. Gardnerja, The Origins of Organized Charity in Rabbinic Judaism.

Dobrodelnost v osnovi pomeni, da nekdo, ki ima dovolj, da ali posodi nekomu, ki je revež. Vendar pa to vendarle ni tako enostavno. Ob tem se odprejo mnoga vprašanja. Najprej, kdo sploh je revež, kdo je bogat in ima dovolj za preživetje; kaj so sredstva, ki jih nekdo potrebuje za življenje, ali gre le za stvari ali tudi za nevidno, psihološko, duhovno, socialno pomoč; kakšni so motivi dajanja; kakšna je soodvisnost med dobrotnikom in prejemnikom pred dejanjem darovanja ali po njem in v čem njun odnos darovanje spremeni; koliko na potrebe ali gmotno stanje vpliva okolje, v katerem nekdo živi in kako je od tega odvisna pomoč in nenazadnje, kakšni so lahko civilizacijsko – religiozne prvine dobrodelnosti?

 

Večina študije se nanaša na obdobje tannaim, judovskih rabinov, ki so delovali od 10-220 po Kristusu. Njihova razlaga izhaja vsekakor iz judovske stare zaveze, a pri njih že zasledimo nekatere nove prijeme in umestitve v novi čas, ki se kažejo pri dobrodelnosti.

 

1. Uvod

Najpomembnejša izhodišča rabinske misli o dobrodelnsoti so: da je dobrodelnost izvrševanje pravičnosti (ṣdk), kar obenem pomeni, da v dobrodelnosti človek posnema Boga; drugo izhodišče je, da lahko dobrodelnost rani reveža, predvsem taka, ki je neposredna, iz tega pa izhaja tretje izhodišče, ki pravi, da je dobrodelnost najboljša takrat, ko je organizirana.

 

Nekje v času porušenja drugega templja se zgodi premik, ki dobrodelnost naredi za skupno dejavnost celotne judovske skupnosti, ki ji rabini dajejo poseben pomen. Že prej opazujemo nekatere oblike dobrodelnosti, ki so zajele prav vse ljudstvo kot zakon. Paberkovanje in jubilejna leta, ki revežem dajeta možnost preživetja, jubilejno leto s tem, da so revežem dolgovi odpuščeni, so znani že v stari zavezi.

 

Problem dobrodelnosti je v samih pozicijah dajalca in prejemnika, ki se za darovanjem še okrepijo. Prejemnik v resnici lahko reši svoje življenje preko dejanja sprejetja pomoči, postane vsaj na ravni medosebnih odnosov še bolj podrejen. Zato pravimo, da dobrodelnost rani ali da dajalec poniža prejemnika s svojim darom, saj ga naredi še bolj odvisnega. Tega problema se rabini dobro zavedajo. Sirah celo zapiše: Otrok, nikar ne živi od prosjačenja, ker je boljše umreti kakor prosjačiti. (40,28).

 

Motiv rabinov, ki so oblikovali različne modele za odpravo revščine, je tudi v tem, da bi odstranili prosjačenje. Prosjačenje je bilo v tedanji družbi vredno obžalovanja Tosefta v Pe’ah pa svari pred dajanjem beračem. Ob tem naletimo še na naslednji problem, ki se izkaže za pomembnega. Če so si lahko ljudje na podeželju pomagali s paberkovanjem in tudi sicer živeli od drugih bogastev, ki jim jih je nudila narava, v mestih kaj takega ni bilo mogoče. V mestu so bili revni brez najnujnejših sredstev in so tako postali odvisni izključno od pomoči sočloveka – torej prisljeni v beračenje.

Na tem mestu je zanimivo, kako se želja revežev, da bi si priberačili čim več, sooči z enim izmed motivov rabinov, da bi oblikovali sistem dobrodelnosti. Berači so se premikali tja, kjer je bila njihova možnost za pridobivanje sredstev največja. Najdemo jih v središčih mest, na forumih in v templjih, to pa povzroča tudi na njihovo vidnost. Kjer so se ljudje množično zbirali, tam so si reveži obetali največ naberačenih sredstev. (6)

 

Tako se pojavi pomembno načelo, ki se zdi nehumano: zavrnitev revežev, ki beračijo na javnih mestih ali od vrat do vrat, kar pa ne pomeni, da so reveži s tem ostali praznih rok. Namesto tega so bili napoteni na kraje, kjer se je organizirana dobrodelnost že dogajala, obenem pa je bil to razlog, da so različne vrste dobrodelnosti razvijali in spodbujali. Osnovna načina organizirane dobrodelnosti sta bila tamhui in quppa. (7)

 

Razvoj dobrodelnih ustanov odpira nekatera vprašanja. Prvo je gotovo vprašanje splošne dobrodelnosti. Tisti, ki daje miloščino, ima nadzor nad procesom in si s tem pridobi moč. Rabini menijo, da se ta proces najbolj negativno odvija v neposrednem dajanju miloščine od darovalca k prejemniku, saj, kakor smo že omenili, “miloščina rani”. Organizirana dobrodelnost do te točke vzpostavi povsem drugačen odnos. Po eni strani je neposredna vzpostavitev nadvlade zaradi danega daru nemogoča, saj se prejemnik in darovalec ne poznata. Po drugi strani pa smo priča nastajanju nekaterih fondov, ki vključujejo velike količine sredstev in nadzor nad njimi že sam po sebi pomeni družbeno moč. (8) To vprašanje bomo obravnavali kasneje, a zgodovina priča, da se je znotraj procesa organizirane dobrodelnosti dogajalo prav to. Verske elite so si utrjevale svojo moč, bodisi tako, da so nadzorovale prenos sredstev, bodisi, da so sredstva uporabljala zase. Vse to se je v rimski državi dogajalo redno, v judovstvu in krščanstvu pa v določeni fazi razvoja in predstavlja nekakšen odklon. Kljub temu pa tannaim organizirano dobrodelnost priporočajo zaradi varovanja dostojanstva ubogih kot najpomembnejši motiv.

 

Judovska dobrodelnost ni obstajala samostojno, ampak znotraj sveta, ki je določeno obliko dobrodelnosti že poznal. Tako je že rimsko-grška kultura poznala različne načine podpore oz. oskrbe revežev, zato nam ravno rimska dobrodelnost ponuja primerjavo in s tem vpogled v izvirne motive judovske dobrodelnosti. Za Rimljane je bilo beračenje prevladujoča oblika pomoči revežem (11), obstajajo pa tudi še načini podpore, ki so jih bili reveži le delno deležni.

 

Judovska dobrodelnost je povsem izvirna. Izhaja iz dejstva, da je dobrodelnost sama udejanjanje pravičnosti (ṣdk), k darežljivosti v različnih oblikah kliče in spodbuja že stara zaveza, čeprav v Svetem pismu ne najdemo celovitih navodil za oskrbo revežev, pa preroki in modrostne knjige resno opozarjajo na trenutke, ko reveži niso bili deležni ustrezne pomoči in prepuščeni izkoriščanju ter sami sebi. Vse te spodbude, ki nastajajo predvsem na področju pripravljenosti pomoči drugim, pa so nagnile rabine, da so oblikovali načine, v katerih se je dobrodelnost premaknila iz polja samemu sebi prepuščene uresničitve v od vseh sprejeto, utemeljeno in organizirano ter tako, ki ni vzpostavljala novih razmerij moči v družbi. Judovsko dobrodelnost v 1. stoletju tako poznamo v različnih oblikah. Pomoč Hiše iz Adiabene v času lakote, gostoljubnost neke jeruzalemske sinagoge, skrivna soba v shodnicah in templju ter pomoč revežem znotraj skupnosti, med katerimi posebej izpostavljamo pomoč esenov svojim revežem. Ob tem najdemo tudi posebne oblike dobrodelnosti, ki obstajajo znotraj zakonskega – matrimonialnega prava.

Ob navajanju različnih oblik dobrodelnosti avtor navaja poseben problem raziskav, ki se mu metodološko zdi ključen: uporaba rabinskih spisov. Potrebno se je namreč vprašati, če (ali v kakšni meri) so rabinski spisi opisovali stanje, kakršno je, ali pa le stanje, kakršno bi moralo biti. Sam avtor naše raziskave je pri uporabi rabinskih spisov kot faktično zgodovinskih virov previden. Gre za eno najpomembnejših vprašanj v raziskavi!

 

Posebna oblika dobrodelnosti v rimskem času je bil evergetizem. Šlo je za sistem darovanja, pri katerem so bogati posamezniki darovali nekemu mestu določene količine denarja ali drugih darov, v zameno pa jim je to mesto povrnilo tako, da so prejeli časti ali jim je mesto postavilo spomenik ali so si v mestu pridobili kakšno družbeno moč. V resnici je šlo tu le v manjši meri za dobrodelnost, saj nikakor ne gre za pomoč revežem, ampak kvečjemu pomoč vsem, lahko tudi revežem. Pod to kategorijo spada tudi pomoč, ki jo je poslala hiša (dinastija) iz Adiabene. (15)

 

Novi primer prinašajo izkopavanja, ki odkrijejo Teodotovo sinagogo, ki kaže na evergetizem, a njena vloga odpre drug vidik, ki je dobrodelnosti soroden: gostoljubnost. Kakor avtor omenja kasneje, ima gostoljubnost podobno strukturo kot dobrodelnost.

 

Skrivna soba v templju in sinagogah je služila tajnemu izvrševanju dobrodelnosti. Nikoli ni bilo do konca dokazano čemu natančno je služila. Nekaj virov pa je mogoče najti v Mišni in Tosefti. Na tem mestu je mogoče odkriti nekaj značilnosti judovske dobrodelnosti, ki se predvsem osredotoča na tiste reveže, ki so postali revni. Nekateri reveži, ki so revni že od rojstva, se ne bodo nikoli rešili bremena revščine – potrebno je zanje poskrbeti, a samo za osnovne življenjske potrebe, s čimer se izognemo beračenju. Skrivno sobo ne smemo zamenjevati za tempeljsko zakladnico, ki je omenjena v evangeliju. Tam je šlo za darovanje duhovnikom, ne pa za dobrodelnost.

 

Dobrodelno pa so ravnale tudi različne skupine, ki so skrbela za svoje revne. Poseben primer, ki ga navaja avtor, se nanaša na esene, ki so darovali svojim članom, a tu ne gre za organizirano dobrodelnost ampak za darovanje posameznikov.

Različne vire za preučevanje dobrodelnosti najdemo tudi v Mrtvomorskih rokopisih, ki omenjajo nadzornika dobrodelnosti in pa tudi v fragmentu Damaščanskega dokumenta.

Vsekakor rabini niso organizirane dobrodelnosti “ustvarili iz nič”, ampak so za to obstajali že prej različne razpršene pobude.

 

Nekatera izkopavanja omenjajo quppot, ki je posebna soba ob sinagogi, ki je služila za zbiranje darov. V tem času se pojavita tamhui in quppa. Gre preprosto za domača pripomočka, ki pa se se kasneje spremenita v institucije organizirane dobrodelnosti. Lahko rečemo, da so si te institucije sposodile ime. Poročilo o tem najdemo v Mishni in Tosefti. Raziskovanje tamhui in quppa je nekaj, kar po avtorjevem mnenju seže v samo metodološko jedro raziskave. Kljub temu, da najdemo v tosefti nekatere jasne opise teh institucij, pa vseeno ni jasno, ali gre za podobo o tem, kako je bilo ali kako bi moralo biti.

 

V Svetem pismu ṣdk nikjer ne pomeni dobrodelnost ali miloščina, v helenistični dobi pa postane poseben izraz pravičnega ravnanja. Kasneje – v rabinski dobi postane ta izraz običajen izraz za dobrodelnost. Rabini razumejo ṣdk kot materialno podporo za potrebne, mnoga besedila iz tanake pa biblični ṣdk interpretirajo kot dobrodelnost. Dokončno se interpretacija ṣdk kot dobrodelnosti ustali v babilonskem talmudu.

Rabini so izraz še posebej specifizirali. Ločili so dva izraza za dobrodelnost: ṣdk je namenjen živim, gemilut hasidim pa za mrtve in žive; ṣdk je darovanjem revnim, gemilut hasidim pa je za revne in bogate; ṣdk je finančna pomoč, gemilut hasidim pa finančna in telesna pomoč. Zanimiva točka je primerjava med reveži in sužnji. Sužnjev namreč ne moremo šteti med prejemnike dobrodelnosti, ker je bil njihov gospodar dolžan poskrbeti zanje.

 

Rabini razlikujejo med organizirano dobrodelnostjo in drugimi oblikami miloščine. Pri paberkovanju darovalec ni aktivno udeležen. Revni imajo pravico do dobrin, ki jim jih je Bog namenil, zato se darovalec v to ne sme vtikati. Vendar pa ne moremo reči, da imajo ubogi na enak način pravico do miloščine, kakor do paberkovanja. Desetina je namenjena za levita, tujca, vdovo in ubogega, a rabini pravijo, da imajo pravico do miloščine samo ubogi moški. (32)

 

Avtor obravnava tudi razliko med miloščino in drugimi oblikami dobrodelnosti. Paberkovanje in darovanje darov se razlikujeta, a se dopolnjujeta. Njuna oblika je odvisna od tega, kje se uporabljata – na podeželju ali v mestu.

Različne oblike organizirane dobrodelnosti (posebej quppa) so se oblikovale v grško-rimskem svetu in so obstajale ob drugih institucijah v mestih. Tannaim so se na mnogo načinov zavzemali za reveže. Ti reveži niso samo preživeli. Na veliko načinov so bili dobro preskrbljeni. Obenem pa je pomembno, da je bilo v rabinski dobrodelnosti z anonimno dobrodelnostjo ohranjeno tudi dostojanstvo revežev. V tem se je gotovo judovska dobrodelnost razlikovala od drugih oblik. Zamislili so si idealen sistem, v katerem so vsi dajali ali pa prejemali pomoč. Tannaim so si za ohranitev dostojanstva zamislili idealne institucije. Zanje so institucije pomenile prostor, znotraj katerega so potekale človeške interakcije. Institucije dobrodelnosti so po tannaim prostor, na katerem se srečata revež in bogataš – darovalec. Revnemu je omogočeno preživetje, bogatašu pa način, kako bo izpolnil ṣdk. Organizirana dobrodelnost obenem nudi možnost kontrole nad procesom dobrodelnosti.

Avtor knjige na tem mestu uvaja poseben izraz. Pogojno revni (conjunctural poor) so tisti, ki so postali revni, a so bili včasih bogati. Tem je v osnovi namenjena organizirana pomoč, ki so jo imenovali quppa.

Druga vrsta pomoči se je imenovala tamhui. Medtem ko je bila quppa za podporo revežev, ki so bili prej bogati, in je bila omejena na tiste, ki so pripadali lokalni skupnosti, pa je bila tamhui namenjena vsem revnim, tudi tistim, ki niso pripadali lokalni skupnosti. Ta pomoč je bila namenjena pokritju osnovnih življenjskih potreb. Pri obeh oblikah pa je veljalo, da se med prejemnikom in darovalcem ni vzpostavil odnos in se je s tem zavarovalo reveževo dostojanstvo. (37)

 

Quppa, prinaša dobrine, ki so individualizirane za vsakega posebej. Namen quppa je vzpostaviti človekovo prejšnje stanje. Rabini so čutili dolžnost, da se za vsako ceno mora obnoviti človekovo prejšnje stanje, kar pa je zahtevalo tudi ogromna materialna sredstva. (38) Zato tudi ni mogoče govoriti o zgornji meji prispevka darovalcev v fond quppa.

Da bi bilo mogoče to izvajati, je bilo treba določiti verodostojnega in primernega voditelja dobrodelnosti. Več rabinskih spisov omenja, naj bosta vedno dva človeka zadolžena za pobiranje dobrodelnosti, za razdeljevanje pa naj bodo trije. Vloga nadzornika quppa je podobna vlogi sodnika, ker le ta določa, kaj komu pripada. Sčasoma pa je postajala quppa tudi religiozna institucija, ki je okrepila moč rabinov – predvsem v času amoraim.

 

2. Reveži v rimski palestini

Ker se osredotočamo na čas prvega stoletja v Palestini, želi avtorpredstaviti materialno stanje ljudi tega časa. Najprej predstavi gospodarsko stanje in osnovne vire preživetja ljudi v rimski Palestini in vire preživetja.

Največ ljudi se je ukvarjalo s kmetijstom. Kmetijstvo je bilo vir bogastva in revščine. Ena najpomembnejših rastlin Sredozemlja je bila gotovo oljka, saj je oljarstvo pomenilo pomemben vir zaslužka. Močno so na gibanje gmotnega položaja vplivale vremenske razmere – predvsem suša. Del ljudi se je ukvarjal tudi z obrtjo in trgovino. Opazno vlogo igra keramičarstvo. (44).

Meja med preskrbljenostjo in lakoto je bila odvisna od tega, kakšna je bila letina pšenice. Obstajajo različna poročila o tem, kolikšen je bil sad pšenice. Nekatera poročila govorijo o izjemno močni letini, a o teh poročilih je možno dvomiti. Različne nesreče, ki so zadele ljudstvo, so pomenile tudi veliko gmotno osiromašenje. Tako suša, druge naravne nesreče kot tudi nemiri in vojska so prekinili naravni tok vzgoje rastlin, od katerega je bil odvisen gmotni položaj človeka. Ker zasledujemo razvoj rabinskih spisov še širše, je mogoče kot pomembno dejstvo v primerjavi šteti tudi krizo tretjega stoletja, ki nam kaže tudi premik v rabinskem razumevanju. Mnoga besedila, ki kažejo in iščejo rešitve za revščino, izhajajo ravno iz tega obdobja.

 

Različni materialni dokazi opisujejo stanje prebivalstva in z njim revežev. Razlogi za revščino so bili skriti tudi v povsem vsakdanjem poslovanju: zakup, sezonsko delo ter način prehranjevanja revežev. Le-ti so se prehranjevali drugače kot bogati, kar je imelo materialne, zdravstvene in socialne posledice. Medtem ko so bogati jedli pšenico (najbogatejši belo moko), so reveži uživali ječmen, ki je bil poln dodatkov. (49) Eno največjih bogastev je pomenilo meso. Reveži so namesto mesa uživali stročnice, saj je bilo meso znamenje ekstremnega bogastva. (51) Poročila o kruhu iz tistega časa naštejejo kar 72 vrst kruha. Vsaka izmed teh vrst je imela tudi svojo socialno konotacijo. Največji sinonim za revščino pa je bilo uživanje rožičev. Na splošno hrana revnih ni samo slabo prehranila, ampak jih je tudi stigmatizirala.

Podobno je bilo z oblačili. Najpogostejše oblačilo v rimski dobi so bili tunike in plašči. Samo premožni so si lahko privoščili bela oblačila; znamenje revščine pa je bilo zakrpano oblačilo, navadno sive ali rjave barve.

Domovanja so bila v judovskem rimskem svetu zelo različna. Merili za kvaliteto domov sta bila predvsem udobnost in ohranjanje zasebnosti. Reveži so navadno živeli v hišah, katerih prostori so se prekrivali. Znamenje revščine je bilo, če je bilo domovanje v višjih nadstropjih. Kljub temu pa v tem svetu brezdomstvo ni bilo nekaj neobičajnega.

Kot razsvetljavo so uporabljali dnevno svetlobo, ponoči pa oljenke, največkrat je bilo uporabljano drago olivno olje, kar je pomenilo, da so kurili hrano. Reveži so uporabljali nadomestke.

 

Avtor v svoji raziskavi pride do novega poimenovanja. Ob raziskovanju lahko naletimo na dve vrsti revščine. Prva je biološka revščina, ki govori o tem, da niso zadoščene človekove osnovne biološke potrebe. Druga vrsta pa je revščina glede na vrednotenje, kar pomeni, da oseba ni dosegla neke ravni imetja, ki je sprejeta v družbi. Ta revščina je revščina v odnosu do nekoga. (57) V nekaterih drugih raziskavah se uporablja poimenovanje relativna in absolutna revščina.

 

Za raziskavo je zelo pomembna tudi urbanizacija. Ta se je odvijala v tem času hitreje in vplivala na celotno družbo. Mesta so po eni strani dajala primere, kako naj bi delovale različne institucije, po drugi strani pa so prinašale edinstveno izkušnjo, saj so bogataši in reveži živeli blizu skupaj in se še posebej na nekaterih mestih srečevali.

Urbanizacija Palestine in mesto Tannaim v družbi je zelo pomemben del raziskav o revščini prvih stoletij. Ker so bogati in revni živeli blizu skupaj, se je ravno v mestih začelo najbolj raziskovati pomenske razlike in podobnosti revščine in bogastva.

 

3. Od posode do institucije

Najbolj znani instituciji za oskrbo revežev sta tamhui in quppa. Sprva je šlo za povsem običajna pripomočka, ki sta bila uporabna v gospodinjstvu za vsakdanjo rabo. Medtem ko je bil tamhui keramična posoda, ki se je uporabljala v znotraj hiše, pa je bila quppa nekakšna vezena torba, ki se je uporabljala za prenašanje stvari. Oba pripomočka sta se uporabljala v vsakdanjem življenju. Kasneje sta se tako imenovali instituciji. Glede na revščino človeka in opis funkcije posamezne institucije lahko rečemo, da je tamhui človeka varoval pred biološko smrtjo, quppa pa pred socialno smrtjo.

V rimski Palestini prvega stoletja je bilo mnogo oblik dobrodelnosti, a ravno tamhui in quppa sta bili idealni uresničitvi tega, čemur lahko rečemo judovska dobrodelnost.

Raziskava nadalje navaja več oblik uporabe zaradi katerih sta posamezni insituciji dobili ime po določeni posodi. (65-67). Medtem, ko je bila quppa institut socialnega darovanja in zbiranja pa je bila tamhui sistem takojšnje pomoči tistim, ki so to pomoč potrebovali. Tamhui je bila posoda, ki so jo uporabljali na banketih ali v gospodinjstvu, nekatere posode so imele več predelov. (68) Najdemo tudi grške ali rimske ustreznike te posode, ki se je uporabljala pri judih.

Quppa je bila nekakšna košara, v kateri so nosili različne stvari, predvsem suhe dobrine, lahko tudi denar. Quppa je omenjena znotraj zakonov o čistosti. (70) Med drugim je quppa kot košara omenjena tudi v evangelijih. V čudežu o pomnožitvi kruha so učenci nabrali 12 polnih košar ali κοφίνους. Košara ali quppa je bila tudi mera pri izpolnjevanju nekaterih dolžnosti, ki izhajajo iz postave, ter pri različnih dajatvah. Medtem, ko je bilo razdeljevanje tamhui odprto, pa je bilo razdeljevanje quppe strogo nadzorovano in določeno.

Quppa je bila podpora, ki je bila namenjena samo rezidentom, medtem ko je bila tamhui namenjena vsem. Potrebno je bilo, da je vsakdo upravičen do osnovnega preživetja, vsekakor pa so želeli tudi preprečiti prosjačenje od vrat do vrat in po mestih. Rabini so namreč želeli preko organizirane dobrodelnosti povečati tudi socialno kontrolo. Tako organizirana dobrodelnost socialno kontrolo dejansko omogoča. Kdor je prosjačil po domovih, ni bil upravičen do pomoči iz tamhui in quppa. (78) Jasno je bilo določeno, kdo je upravičen do pomoči. Ta se je delila glede na stopnjo revščine.

Posodi, ki smo jo omenili, sta se pri dobrodelnosti dejansko uporabljali. Na ta način se je preneslo tudi ime. O tem pričajo tudi nekatere izkopanine.

Kljub temu da obstajajo jasne povezave med pojmom in posodo, ki se je uporabljala, pa avtor poudari jasno metodološko načelo, da je institucija ločena od svoje materialne osnove. Institucija ni nič drugega kot zbirka pravil, ki so dana za to, da neka dejavnost poteka nadzorovano.

Institucija v tem smislu nastopa kot mreža pravil, ki ni vezana na predmet sam, ampak s tem tvori tudi nove oblike. Rabini so določili, kakšen je bil idealen način za darovanje dobrin. Da bi bila institucija smiselna je moralo obstajati zaupanje v sistem, sistem pa je moral biti tak, da je omogočil kontinuiteto. Darovalci v instituciji dobijo jasen način, kako dejansko izpolniti ṣdk (versko zapoved).

 

4. Tamhui

Zakonodaja je torej tista, ki določa, kakšna je institucija in tudi pri tamhui ni drugače. Tamhui je torej po definiciji materialna, kratkotrajna pomoč za vse. Poleg svoje kratkotrajnosti in vezanosti samo na biološke potrebe, je tamhui zagotavljala tudi izpolnitev potreb, ki so izhajale iz religioznega življenja. Na neki način je mogoče tamhui primerjati tudi gostoljubju, kar je bilo v judovsko rimski kulturi prvega stoletja zelo razširjeno. Medtem ko je bilo gostoljubje odnos med bogatimi in je bilo kot kulturna navada recipročno, pa je bila tamhuinamenjena samo revežem in je bila nerecipročna. Vendarle pa je na zunaj bilo gostoljubje podobno dobrodelnosti, ker je gostitelj priskrbel vse, kar je gost potreboval v času, ko je bival pri njem.

Zakoni tamhui jasno določajo, koliko različnih jedi mora dobiti revež, da bi lahko preživel. Revež je moral dobiti 500 g kruha ter stročnice in svežo zelenjavo, olivno olje, ne pa tudi mesa, ki je veljalo za jed izjemnega obilja. Poleg tega je moral revež prejeti tudi vse, kar je potreboval za uživanje pashe, posebej vino in ribe. Navadno je veljalo pravilo, da so tudi reveži morali na dan uživati tri obroke, posebej je to veljalo za pasho.

Obenem je tamhui ponudil tudi zatočišče. Reveži, ki niso imeli doma, so morali dobiti prenočišče čez noč. To zaokrožuje seznam potreb, ki so jih videli rabini. Šli so celo v takšne podrobnosti, da so premišljevali, če mora dobrotnik zagotoviti tudi vzglavnik (na tej točki je povezava z matrimonialnim pravom) in posteljo z okvirjem. (98) Možnost, da bi reveži prenočevali v privatnih hišah, je v neposrednem nasprotju s tem, da bi lahko ostali anonimni, s tem pa ta dobrodelnost lahko posega v socialno lestvico.

Gostoljubnost, ki se na tej točki nekako pokriva z dobrodelnostjo najde svoje motive v naslednjih vzrokih: Odvrnitev reveževe slabe volje, ugajanje božanstvu in utrditev svojega socialnega statusa. Predvsem pa takratna gostoljubnost računa na povračilo in kdor ni mogel povrniti, je bil iz kroga gostoljubnosti izključen, kar seveda velja za vse reveže. Sveto pismo dobro pozna gostoljubnost, a se izkazuje v smislu nerecipročnosti. Za pričevanja Svetega pisma je taka gostoljubnost posnemanje Boga (5 Mz 10,17-19). (101)

Ker je bila v dobrodelnost vključena tudi namestitev, srečamo v tem smislu tudi gostoljubnost skupnosti, ne le gostoljubnost posameznikov. Tako je bilo mogoče ohraniti nekakšno anonimnost prejemnikov. To namestitev so ponujale sinagoge.

Mishnah avot določa, naj bodo naše hiše posebej odprte za reveže, ki niso člani gospodinjstva. (105) Posebna povezanost med tujci je vzpostavljena s tem, da je v rabinskih spisih tisti, ki potuje, enak revežu ne glede na to, kakšno imetje ima.

Čeprav je med tamhui in gostoljubnostjo nekaj jasnih povezav, pa je med njima jasna ločnica. Poleg že omenjene recipročnosti, ki je bila osnovna norma medsebojnih odnosov v sedozemlju, (108) je pomembno tudi dejstvo, da je tamhui versko določilo in je zamejeno z zelo jasnimi določili in pravili. Gostoljubnost pa je stvar kulture in tako prepuščena vsakemu posamezniku. Zato pravimo, da gre za šibko institucijo. (107) Rabini so šli celo tako daleč, da so preučevali možnost, ali je potrebno tudi revežu darovati za tamhui.

 

5. Quppa

Pomembna religiozna institucija pa je bila tudi quppa. Omenili smo že pot njenega nastajanja. V osnovi je šlo za obnovitveno dobrodelnost in je bila namenjena predvsem tistim, ki so bili bogati in so obubožali (conjunctural poor). Njen namen je bil pravzaprav vzpostaviti staro stanje človeka pred obubožanjem. Ker je šlo zato včasih za velika sredstva, so bile potrebe po darovanju pravzaprav neskončne.

Določila o quppa, ki jih podajajo rabini, govorijo o tem, kako naj bo za človeka poskrbljeno. Tokrat s stališča njegovega statusa v  družbi, ki ga je potrebno na vsak način obnoviti na stanje, kakršno je bilo, preden je obubožal. Merila institucije quppa so glede na človekov položaj v družbi. Tako oblačila, ki so v rimski Palestini jasno pokazala, kateremu sloju pripada človek, ki jih nosi. (113). Po drugi strani pa so določila kazala tudi na to, da se mora človeku povrniti sredstva, kakršna je imel pred obubožanjem. Pri tem naletimo na problem različnih valut. Takrat so se uporabljale različne valute, ki so se tudi drugače menjevale med seboj. Rabini spišejo določila, ki kažejo, kako človeka preskrbeti za določen čas.

Najpomembnejše živilo je bil kruh. Na temelju kruha se je določal tudi status tistega, ki ga je jedel. Medtem ko znotraj tamhui kruh ocenjujejo le glede na težo, pa znotraj quppa gledajo predvsem na to, kaj neki kruh pomeni. Rabini določijo uživanje kruha do velikih podrobnosti. (117). Nekoliko metaforično je potrebno vzeti tudi določilo, da se prejšnje stanje nekega človeka obnovi tudi tako, da se mu priskrbi ženo. Tu gre za splet različnih pomenov stare zaveze in judovskega pogleda na družino. Judovska družina je bila preplet različnih dejavnosti in interesov. Ženina sposobnost rojstva je bila ključna. Zaradi svoje narave žena predstavlja celo družino in je s tem sinonim celotnega gospodinjstva. Quppa kot podaritev žene je pretiran primer, vsekakor pa gre za simboličen pomen, po katerem spoznamo, da se rabini zavedajo celovitosti človekovega življenja. Medtem ko je žena predstavnica družine navznotraj, pa je mož predstavnik družine v družbi. Družba je po judovskem naziranju mreža hišnih gospodarjev, kar so seveda bili moški. Podobna razlaga velja tudi za sužnja in konja. Gledanje ni toliko osredotočeno na materialni kot na socialni, statusni pomen.

Quppa je pomembna tudi zaradi tega, ker je bila nekakšen način kontroliranja družbe. Delovala je na neoseben – skriven način. Na tej točki kontrole, anonimnosti se zelo približa tudi temu, da se je s quppo zelo skrbelo za rabine same. Le-ti niso nikoli izhajali iz revnih slojev ampak so bili iz višjih slojev. Nekaj indicev kaže na to, da so s takšno zakonodajo morda želeli urediti sistem tudi za primer, da bi kdo od njih obubožal.

Na tem mestu velja še enkrat poudariti, da so rabini želeli zares izpolniti besedo 5 Mz: “kolikor potrebuje”. Človek, ki je bil prejemnik sredstev iz quppa, je postal ponovno bogat.

Glede na to, kaj je bila funkcija quppa se postavi vprašanje, koliko je bil človek dolžan dati, glede na to, da so za to v resnici potrebovali skoraj neomejena sredstva. Nekateri viri poročajo, da je potrebno darovati resnično veliko, spet drugi navajajo ⅕ svojega imetja (odlok Usha), (133-134) kot najvišjo dovoljeno mero. Tannaimvztrajajo, da naj bo darovanje sorazmerno s potrebami revnih in ne samo z zmožnostjo darovalcev. Nobeno besedilo tannaim ne omenja zgornje meje, ki naj bi veljala za darovanje ubogim. Človek, ki je daroval revežem vse svoje premoženje je dobil naziv pravični.

 

6. Dobrodelnost z dostojanstvom

Dobrodelnost se človeka torej dotika na različnih ravneh in vidi človeka z različnih zornih kotov: kot bitje z biološkimi potrebami in in bitje s socialnimi potrebami. Tudi v judovski Palestini je bila določena količina revnih, ki so bili tako zelo odmaknjeni od možnosti, da bi kadarkoli prišli iz revščine, zaradi svoje nevključenosti v družbeno mrežo, fizične nezmožnosti ali sploh določenosti z revščino, da je bilo njihovo stanje nespremenljivo. Ti niso imeli druge možnosti kot biti odvisni od pomoči. Obubožani Bogati pa so razen izgubljenega imetja imeli še vso socialno umeščenost, ki je bila potrebna, da bi lahko nadaljevali svoje življenje. Pomoč takim ni bila samo možna ampak je bila tudi zatevana. Naročila o tem najdemo že v 3 Mz in Sir. Rabini so videli nenaden padec v revščino ali obogatitev kot naročeno od Boga. V ozadju je Božja odločitev oz. delovanje. Izpolnjevanje postave je tisto, kar naredi nekoga vrednega za bogastvo ali ranljivega za revščino.

Nekoga, ki je padel v revščino, je potrebno podpirati, tudi če bi se to večkrat ponovilo. Rabini pravijo, da je podpora revnih skupinsko delo. (143)

Pomen quppa lahko razberemo preko primerjave z tamhui. Voditelji quppa, so delovali tudi kot sodniki. Njihova vloga je bila prepoznati upravičeno potrebo, saj je bilo v rimskem svetu mnogo lažnih beračev. Pomemben podatek je bil revežev izvor. Mishna omenja dva dejavnika: 1. da je nekdo reven in da je odstranjen od svojega doma. Revež je lahko prejel pomoč iz quppa samo, če je bil znan. Do quppe je upravičen samo v istem kraju ali pa po določenem času, ko je živel v nekem kraju. Podoben sistem je veljal tudi za obveznosti. Po 30. dneh je moral rezident prvič darovati za quppa. Zato je quppa primer kolektivne odgovornosti, ki deluje lokalno.

 

Obenem se pojavi poseben odnos med quppa, prebivanjem v nekem mestu in civilnimi ustanovami. Da bi bil prejemnik quppa, ni bilo potrebno, da bi imel državljanstvo. Krščanski spisi v 4. stoletju začnejo govoriti o revnih kot o samostojni socialni kategoriji. (149)

Kljub temu, da pri presojanju upravičenosti za quppa mesto igra pomembno vlogo pa se ta socialna institucije z cibilno ureditvijo ne pokriva. Vendarle quppa v mestih igra pomembno vlogo. Je ena izmed stvari, ki so temelj mesta v katerem judovski učenjak lahko živi.

Raziskava se še enkrat loti tudi anonimnega darovanja. Revščina prej bogatih je bila tesno povezana s sramoto, kar pa je bilo nesprejemljivo. Mogoče je, da so se rabini zavzemali za revne, in anonimnost tudi za to, ker so bili sami bogati in si niso želeli, da bi ostali brez pomoči in bi jih zadela sramota, če bi postali revni. Mestno okolje je povzročilo, da je bila revščina vidna. (154) Vsa ureditev, ki jo judje razvijejo je edinstvena, sa je bila pomembna za tedanji svet. V rimskem okolju sočutja do revežev ni bilo.

 

7. Nadzornik dobrodelnosti

Pomoč za reveže je bila glede na rabinsko idejo skupnostna, posredna in anonimna. Da bi lahko vse pravilno delovalo so izbrali nadzornika dobrodelnega procesa. Njegova vloga je bila podobna sodnikovi vlogi, ki je presojal, kdo je upravičen do sredstev iz fonda. Najhujše, kar bi se lahko zgodilo, je bilo, da bi dobrodelni fond izgubil zaupanje ljudi – darovalcev. Nadzornik je igral v quppa odločilno vlogo v sistemu dobrodelnosti.

Nevarnosti, ki so pretile zaupanju v ta sistem dobrodelništva, so bile predvsem vprašanje učinkovitosti sistema ter možnost, da bi se nadzornik okoriščal iz tega fonda. (158)

Za nadzornike so imenovali odgovorne ljudi. Nadzornike so izbirali na različne načine. Gabbai tsadeqqah je bila vloga, ki se je pojavljal v judovskem krogu, njegova vloga pa je bila podobna vlogi pobiralca davkov. Po drugi strani pa se uporablja tudi naziv voditelja dobrodelnega sistema, ki je nekakšen administrator. Ta naziv je parnas, ki je sposojenka iz grščine. Ti parnasi so imeli v rimskem svetu mnoge odgovornosti v lokalni skupnosti. Odločali so v zadevah imetja, osebnih zadevah, financah ter dobrodelnosti. (159) Temu administratorju dajejo rabini še dobrodelno vlogo, medtem ko zunajrabinski spisi nikoli ne omenjajo dobrodelne vloge parnasa. (162).

Zbiranje sredstev za quppa je potekalo javno in zasebno. Darovalce so javno poveličevali. Zaradi tega je bil način zbiranja quppa nekoliko podoben drugim, neudovskim oblikam dobrodelnosti a ker je bilo razdeljevanje vedno anonimno je bilo dostojanstvo reveža ohranjeno. Po drugi strani pa je bilo zbiranje pomoči po domovih podobno beračenju čemur pa so se spet želeli izogniti. Pe’ah namreč definira reveža kot nekoga, ki hodi od vrat do vrat in prosi. (164 165)

Te težave urejajo rabinski zakoni, ki določajo, naj nadzornik darove, ki jih zbere med praznovanji, skriva, pa tudi razdeljevanje naj poteka tajno. Razlikovali so se tudi darovi, ki so jih prejeli v soboto od tistih, ki so jih prejeli ob navadnih dneh. (165)

Rabinska podoba dobrodelnih nadzornikov temelji na beračih in na pobiralcih davkov. Le namen se spremeni.

Tudi razdeljevanje pomoči ima svoj sistem. O tem namreč nadzorniki naletijo na dva izziva. Prvi izziv je, da reveži zaradi ponosa niso hoteli vzeti pomoči, drugi pa, da do pomoči niso bili upravičeni. Tako so rabini določili, da naj se dar spremeni v posojilo, če bi se zaradi daru revež čutil ponižanega. Posojilo namreč ohrani socialno enakost med strankama. (168)

V rimskem svetu je bilo zelo razširjeno prevaranstvo med reveži, saj je bilo v mestih mnogo beračev. Težavo rabini vidijo v tem, da če pomoč gre nekomu, ki do nje ni upravičen, religiozna zahteva ni bila izpolnjena. Po drugi strani pa že samo videz, da pomoč dobivajo nevredni, manjša zaupanje v dobrodelno institucijo. Prevaranti so se lažno prikazovali, da imajo premalo sredstev za preživetje. Po drugi strani pa so bili invalidi, ki so hlinili svojo invalidnost. Različne združbe so invalide tudi uporabljale kot pripomočke za beračenje. Rabini so sicer naročali, naj se revežem najprej verjame, a med naloge nadzornika quppa določili tudi to, naj bo kot sodnik, ki tudi prepoznava prevarante. (171) Tudi nasploh je moralo veljati, da je nadzornik nekdo, ki je ljudi poznal. Nadzorniki so zato po mnenju rabinov nekje med družbenimi veljaki, sodniki in pobiralci davkov. Ker se Rimljani niso zanimali za dobrodelnost, so rabini čutili, da si lahko preko dobrodelnosti pridobijo družbeno moč. To se v polnosti zgodi šele za časa amoraim. Mnogi zakoni o tem, kako naj se skrito ravna s sredstvi, da bo ohranjena verodostojnost in dostojanstvo prejemnikov. Zakoni obravnavajo tudi, kako naj ravna z denarjem, ki mu je bil dodeljen v zasebno rabo. Nikakor tega denarja iz skupnega fonda ne sme jemati v javnosti, da se ne bi ustvaril videz, da si prilašča sredstva iz sklada. (177) Za pravilno izvrševanje dobrodelnosti je obljubljeno večno plačilo.

 

8. Po tannaim

Po obdobju tannaim je nastopilo obdobje amoraim. Tudi oni so zasledovali tradicije, ki so jih razvili že njihovi predhodniki. Trdili so tudi, da je revščina takojšnja, urgentna in široko razširjena težava. Gre za vprašanje življenja in smrti. Tudi tu je zaslediti razprave o primernosti prejemnika. Zelo pogosto se je dogajalo, da so v tem času amoraim prevzemali vlogo nadzornikov. Določili pa so, da so morali biti neodvisni drug od drugega in niso smeli biti v sorodu. (183-185)

Ker je bila nadzorniška funkcija težka in odgovorna je bilo teh nadzornikov malo. Da bi lahko pridobili nove nadzornike, so jim ponujali razne časti (meji na evergetizem). Čast dobrodelnega nadzornika se je povzdigovala celo nad čast tempeljskega uradnika. Dobrodelno zbiranje darov tudi krepi avtoriteto rabinov. Svoj vrh doživi v nabirki, ki je bila namenjena samo rabinom. (187) Amoraim so nabirko za modre predstavljali kot dejanje dobrodelnosti. Obenem so pojem dobrodelnega darovanja razširili. Te so vključevale tudi nepremičnine, ki so služile rabinom. Nekateri viri trdijo, da je bila dobrodelnost ugrabljena za nekatere namene, ki za to ne sodijo. Dobrodelnost tudi postane orodje oblasti, nadzora. (189)

Ob koncu tega obdobja se že odslikuje kriza 3. stoletja rimskega cesarstva, ko je bila v cesarstvu velika lakota.

Zapleten sistem dobrodelništva na urejen način določa način dobrodelnosti, se zaveda stranpoti civilizacijskih institucij in nanje odgovarja. Na ta način bolj ali manj ustreza svojemu izvoru, ko je dobrodelnost izvrševanje pravičnosti in s tem imitatio Dei.

 

GARDNER, G. (2015). The origins of organized charity in rabbinic Judaism.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s