Moje misli ob branju in študiju…
Revščina je tema, ki je v Svetem pismu in judovskih spisih pogosta, ni samo teološko relevantna, ampak govori tudi o samem načinu človeškega bivanja in bistveno določa odnose med ljudmi, značilnosti družbe in pojmovanja človeškega življenja.
Ko govorimo o revščini, je potrebno opredeliti njen vpliv na človeka, ki ga zadeva. V splošnem razlikujemo absolutno in relativno revščino (Skralovnik) glede na razliko v dostopnosti najnujnejših virov za preživetje (hrana, pijača, zatočišče). Medtem ko relativni revež občuti pomanjkanje preobilja ene ali vseh treh dobrin, pa absolutni revež do ene ali vseh bistvenih dobrin nima dostopa in je zato življenjsko ogrožen. Čeprav so bili v helenističnem mestu, ki je okolje Lukovega evangelija, najnižji razred ljudi sužnji, ti niso bili absolutni reveži, ker je bil gospodar dolžan poskrbeti za njihove osnovne potrebe. Slabše od njih so bili preskrbljeni svobodni reveži, ki so bili dnevno odvisni od beračenja. (Esler).
Revščina ima v Stari zavezi mnogo oblik. Hebrejščina pozna sedem izrazov za revščino, ki imajo različne pomene, poudarke in konotacije. (Skralovnik) Grščina pa pozna tri osrednje izraze. Osrednji izrazi za uboštvo v stari zavezi so: hebrejski אֶבְיוֹן[ebyon],דָּל[dal], מַחְסוֹר[mahsor],מִסְכֵּן[misken], רוּש[raš], עָנִי[ani], עָנָו[anawim] in v septuaginti grški πτωχός [ptochos] in πενιχρός [penichros] ter πένης [penes]. (Heisner)
Poznamo več tradicij, ki obravnavajo pojem revščine: pentatevh, modrostne knjige in preroške knjige, ki najbolj vplivajo na obravnavani Lukov evangelij. Ta uporablja za revščino prva dva navedena grška izraza.
Vsaka knjiga Stare zaveze vidi revščino kot konkretno dejstvo in tudi kot poseben teološki koncept. Pomen večine izrazov je določljiv iz sobesedila, ki je odločujoče dejstvo za pomen posameznega izraza (Skralovnik). Revščina ne nastopa nikoli kot osamljeno dejstvo, ampak obstaja vedno znotraj določenega pogleda na svet, znotraj odnosa do Boga ali greha. V peteroknjižju nastopa revščina samo v pravnih besedilih, kar je bistvena razlika od drugih, zunajbibličnih besedil tistega časa, s katerimi je v diametralnem nasprotju.
Revščina je bila v starih zakonikih tistega časa pogosto obravnavana. Navadno se pojavlja vladar kot varuh revnih (Lohfink), pogosto pa so bila določila zakonikov brez dejanske podlage in zato niso izboljšala stanja revežev ali pomenila tudi socialnega čuta (Skralovnik, Matjaž).
Kljub temu, da obstaja zelo močna kontinuiteta med Staro in Novo zavezo (Lk 16,17), pa Stara zaveza nima neposrednega vpliva na Lukovo obravnavo revščine. Tematika je močno pod vplivom okolja, v katerem je besedilo nastalo. Luka je starozavezne in judovske vire spretno uporabil znotraj jezika skupnosti. Besedilo je nastalo najverjetneje v urbanem okolju, helenističnem mestu rimskega imperija znotraj skupnosti, v kateri so bili večinoma kristjani iz poganstva z judovsko manjšino, skupnost pa je bila izobražena v osnovah judovske misli. Najverjetneje je delo nastalo med 70 in 95 po Kr. (Esler)
Pomembna okoliščina odnosa do revežev je bila judovska družba, ki je delovala v tistem času znotraj helenističnih mest in je nudila pomoč revežem. Osnova zanjo so že naročila Stare zaveze, konkretni opisi pa so ohranjeni v rabinskih virih. (Rosenfeld, Perlmutter). Postava naroča, da je dolžnost vsakega juda skrbeti za reveže, ne predvideva pa stalnih organizacij, ki bi predvidevale organizirano skrb za reveže. Vendar pa je v obdobju po razrušenju drugega templja (70 po. Kr) mogoče zaznati razvoj organizirane skrbi za reveže (Rosenfeld, Perlmutter). Judje so imeli razvejan sistem opazovanja revščine. Razlikovali so med bogatimi, ki so postali revni, in tistimi, ki so bili revni že ves čas. Glede na to načelo so postali tudi prejemniki pomoči (Rosenfeld, Perlmutter). Stara zaveza poda nekaj navodil, kako naj bo poskrbljeno za reveže: paberkovanje, obdelovanje v jubilejnem letu. Vendar pa so bili v tem smislu na slabšem reveži iz mesta, ki tako niso mogli dobit pomoči in so bili izpostavljeni beračenju ali pa so bili odvisni od vsakodnevne službe. (Esler)
Za našo raziskavo je najpomembnejša sprememba, ko skrb za reveže postane stvar vse skupnosti. Stara zaveza naroča, naj za reveže skrbi vsak posameznik. Tam najdemo predvsem naročila, kako naj človek ravna s svojim premoženjem, da bi lahko od njegovega premoženja živeli tudi reveži. Paberkovanje, sobotno leto in jubilejno leto so bila s postavo sprejeta dejstva, ki so jih Izraelci spoštovali (2 Mz, 23,11; 3 Mz 19,9-10; 5 Mz 24,19-21). Nekateri drugi narodi so poznali tudi skupno skrb za reveže ali vsaj fonde, ki so ljudstvo varovali pred lakoto v sušnih letih. O tem beremo v zgodbi o egiptovskem Jožefu, čeprav se zdi, da je zamisel o zbiranju živil Jožefova in s tem izvirno judovska (1 Mz, 41,35-36). Zasledujemo lahko premik od individualne k skupnostni skrbi za reveže. Skrb družbe za revne se torej pokaže na področju zagotavljanja hrane, a se pojavi tudi na področju pravičnosti na sodišču. Tam naj se tudi revežu zagotovi pravičnost pri sodbi tako, da se omeji možnost podkupovanja sodišča s strani bogatih (Meyer; 2 Mz 23,3; 5 Mz 16, 18-20). Pri načinu oskrbe revežev s hrano se uporabi tamhui, nekakšna velika posoda za strežbo hrane, s katero so vsak dan nabirali hrano za reveže ter quppa, zaboj, v katerega so hrano za reveže nabirali tedensko. Tudi tujci, ki so prebivali v mestu, so bili upravičeni do pomoči, a so bili domači reveži do le-te “bolj upravičeni”. (Rosenfeld, Perlmutter). Oblikovanje tovrstne pomoči, ki se prakticira znotraj skupnosti v helenističnih mestih, je osnova za nastanek nove rabinske teologije. V mestih so bili namreč reveži deležni manjše pomoči s strani rimskih oblasti.
Ugotoviti je treba, da je posebej pomembna motivacija za pomoč tista, ki spozna kultna določila in kultne potrebe kot razlog za pomoč revežem. Pobuda za pomoč revežem je bila vsekakor na začetku podrejena postavi, ki je pravno – religiozno besedilo. K temu so jih pomembno zavezovala tudi obredna določila pashe.
Premagovanje revščine je v judovskem izročilu povezano tudi s poznavanjem postave, ki bi naj človeka že samo po sebi usmerilo k reševanju lastnega stanja revščine. V Midrašu najdemo Legendo o Hlilelu starejšem, ki je svojo revščino premagoval z obiskovanjem pouka o postavi. (Henoch Ben-Pazi) Pri tem se postavlja vprašanje, če naj bodo zato prejemniki pomoči le tisti, ki poznajo oz. preučujejo postavo. (Greenspoon) Vprašanja revnih najdemu tudi v v preroških knjigah, kjer pisec pravzaprav njih same krivi za revščino, ker se vdajajo lenobi. (Rosenfeld, Perlmutter; Heissner). Rabinska literatura revščino povezuje z nasiljem (Greenspoon), saj se nepravilno ravnanje z reveži pogosto konča s smrtjo. (Skralovnik).
Lukov evangelij in revščina
Tudi v Lukovem evangeliju se zgodi premik od posameznika k skupnosti, saj na teološki ravni zaznamo pojav novega templja, novega duhovništva in novega češčenja. Lukova zgodba se začne z angelovim oznanilom duhovniku, ki služi v templju (Lk 1,7-11) konča pa se z apostoli, ki se vrnejo v tempelj, da bi slavili Boga po Jezusovem vnebohodu (Lk 24,53). (Barber) Ni odveč omeniti, da se prvi dejanja češčenja v templju zgodijo posameznikom: Zahariju (Lk 1,8-9), ob Jezusovem darovanju starčku Simeonu (Lk 2,28) in prerokinji Ani, Fanuelovi hčeri (Lk 2,37). Celo Jezus v templju ostane kot posameznik (Lk 2,46). Učenci pa po oznanilu Lukove pridige prebivajo skupaj (Lk 24, 33. 36). Omembo revščine in revnih najdemo v ključnih točkah Lukove teologije: rasti iz vere posameznika, ki živi po postavi, v novo skupnost, ki slavi Boga.
Odprtje teme revščine se v Lukovem evangeliju kronološko začne z Marijo. Marija gotovo ne pripada bogatemu sloju prebivalstva, pa tudi revna ni. Evangelist opiše njeno stanje kot nizkost [ταπείνωσις] (Lk 1,48). V svoji pesmi govori tudi o Božji moči, ki presega socialne razlike tedanjega časa (Lk 51-35).
V začetku Lukovega evangelija srečamo reveže ( gledano relativno) v pastirjih, ki so prebivali pod milim nebom. Prebivajo kot skupina. Njihov obisk mesta Jezusovega rojstva se zdi kot kultno dejanje (Lk 2, 15-16). Prvi častilci deteta so torej predstavniki nižjih slojev, k Jezusu pridejo kot skupnost.
Tematika uboštva se nadaljuje v odlomku, kjer Jezus oznani namen svojega delovanja in svoj program. “Prinesti blagovest ubogim” (Lk 4,18; Iz 61,1) je izraz, ki je vzet iz preroške literature, iz Izaijeve knjige. Luka s tem Jezusovo poslanstvo tesno poveže z ubogimi. Če Jezus izgovori to v shodnici, liturgičnem okolju, je znamenje, da sta uboštvo in skupnost povezani dejstvi. Luka z jasnim namenom povzame iz Stare zaveze zgodbo ljudi, ki so življenjsko ogroženi. Vdova je izgubi vse imetje in k njej pride Elija; Naaman je smrtno bolan, k njemu je poslan prerok Elizej (Lk 4,25-27). Ta dva primera nakazujeta, da Bog sliši uboge, ne samo tiste, ki se k njemu zatekajo preko bogoslužja. Izbira teh dveh za Luka značilnih primerov kaže na to, da so v Lukovi skupnosti prevladovali pogani, ki se niso nameravali spreobrniti v judovstvo. Naaman je bil pogan in tudi po ozdravitvi se ni dal obrezati. (Esler) Luka v Jezusu vidi nekoga, ki v svoji pridigi z opomini presega zgolj kultne in versko motivacijo. Še več, Jezus poudarja, da bogoslužje že v preteklosti ni bil pogoj za Božjo naklonjenost. To je za gotovo novo sporočilo skupnosti, ki ji Jezus pridiga.
Ustavo nove skupnosti pa predstavljajo Blagri, saj zapovedujejo nov način bivanja v Božjem kraljestvu. (Lk 6,20) Pri Luku rešitev za reveže ne bo prišla nujno šele ob dovršitvi časov, trditev je napisana za sedanjost.
Vprašanje eshatologije oz. dovršitve je ob premisleku o mestu uboštva skozi vse Sveto pismo izjemno pomembno. Še natančneje bi za Jezusove Blagre morali reči, da se bistvena sprememba odnosa do bogatih in revnih zgodi šele v nebeškem kraljestvu, mora pa se proces začeti že tukaj in sedaj in znotraj krščanske skupnosti. (Esler)
V poročilu o obedu Jezusa pri farizeju Simonu poda primerjavo odpisa dolga dvema dolžnikoma. Z odpuščanje dolgov, pri čemer gre za dolžnike, ki dolga ne morejo vrniti, torej gre za uboge oz. za absolutne reveže, želi Luka pokazati na nove vrednote, na predanost Bogu. Dejanje žene spominja na bogoslužno dejanje popolne predanosti in češčenja. Pouk o tej vrednoti je ravno primer dveh dolžnikov – revežev.
Moja teza sicer ne obravnava bolezni kot neposrednega razloga za revščino, čeprav je dejstvo, da so bili mnogi bolni v tistem času povsem prepuščeni sami sebi. Pripoved o ozdravljenju krvotočne žene (Lk 43-48), sicer navaja, da je žena porabila za zdravnike “vse, kar je imela za življenje” (8,43), se pravi, da je bila revna oz. se je neprestano borila z minimumom preživetja. Ozdravljenje, do katerega pride, se zgodi, kljub temu, da Jezusa stiska množica. Dotik krvotočne žene je drugačen in nakazuje na bogoslužno dejanje.
Če pa je že Jezus sam kot svoje poslanstvo izrazil prinesti blagovest ubogim (4,18) in je tudi sam živel ubogo (Lk 9,85), morajo tudi učenci, če želijo biti priče veselega oznanila, prav tako izkusiti uboštvo in prostovoljno odpoved. Ko Jezus pokliče učence (Lk 9,3-4), jim naroči, kako se v življenju prostovoljno odpovedovati. Njihovo življenje je vzorec nove skupnosti, novega eshatološkega občestva, prva značilnost te skupnosti pa je uboštvo. V 10,57-62 se zgodba ponovi, sedaj Jezus izbere drugih dvainsedemdeset učencev in jim da podobna naročila. Tudi na tem mestu je uboštvo značilnost življenjskega sloga učencev. Povezava med poslano skupnostjo in novo skupnostjo pa je še močnejša, saj Jezus učencem dvakrat naroči, naj oznanjajo, da se je Božje kraljestvo približalo. Nova skupnost, krščanska ekklesiaise razlikuje od katere koli druge skupnosti, saj so v njej zbrani bogati in revni – v judovski sinagogi pa tako močna edinost ni bila nikoli dosežena. (Esler)
Vprašanje kulta v novi skupnosti se še zaostri v pogovoru z učiteljem postave. (Lk 10,25-37). Večno življenje je po Jezusovih besedah sicer mogoče doseči po postavi, a postavo razloži prava etika skupnosti. Zato navede priliko o usmiljenjem Samarijanu. Z njo poleg spodbude za dejavno izražanje zapovedi ljubezni opozori tudi na sistem obredne čistosti, ki se v določenih okoliščinah postavi v nasprotje z zapovedjo ljubezni, ki je najvišja zapoved. Duhovnik in levit si nista upala približati človeku, ker bi po določilih 3. Mojzesove knjige postala nečista (3 Mz 21,1-5). Toda starozavezno besedilo nadaljuje, da bi to lahko storila, če bi v ranjenem spoznala mater, očeta, sina, hčer, brata, sestro ali devico, ki mu je blizu. To je lahko jasen namig na novo skupnost v Kristusu, kjer moč medsebojnih odnosov preraste celo najbližje družinske odnose (prim. Lk 8,19-21; 11,27-28). V tem primeru so jasno soočena tudi kultnost in bogoslužna določila. Zdi se, da pomeni to v vseh omenjenih primerih nov način življenja in skrb za revne in vse ostale, ki bi potrebovali pomoč.
Zgled pravilnega ravnanja je tudi primer Samarijana, ki je krivoverec (Lk 11,33), podobno kot dogodka v Nazaretu (Lk 4,25-27). Kasneje Jezus neposredno izzove obredna in postavna določila farizejev in učiteljev postave in njihovo držo in razlago označi kot pozunanjenost (Lk 11, 39-43), kar niti ne ustreza več temu, kar je želel Mojzes v postavi. Ljudem so zaradi takega razumevanja postave naložena “neznosna bremena” (Lk 11,46).
Prihod Božjega kraljestva in nove krščanske skupnosti je pred vrati, kar je razvidno tudi iz pogovora z nekom iz množice, ki bi rad, da bi Jezus posredoval v delitvi dediščine (Lk 12,13-15). Soočenje družinskih vezi z vezmi v novi skupnosti je prikaz moči in drugačnosti novega sveta. Odnosi v novi skupnosti bi morali presegati lastninske odnose. Zato Jezus pove priliko o bogatem človeku, ki mu je polje dobro obrodilo” (Lk 12,16). Čeprav se ne zdi, da bi v priliki bogataš storil kaj narobe, pa hoče Jezus ponazoriti na bistvo problema: zanašanje na Bogastvo. Nova skupnost in odnosi v njej s tem postanejo nemogoči. O tem govorijo tudi naročila učencem, ki so podoba nove skupnosti (Lk 12,22-32).
Posebno mesto v Lukovi teologiji imajo gostije. V navodilih, ki jih Jezus da nekemu prvaku med farizeji, ki ga je povabil na večerjo, je kot temeljno dejstvo navedel, naj povabi take, ki mu ne bodo mogli povrniti (Lk 14,12-24). Tudi na tem mestu se izrazi podobna slika kot pri pošiljanju učencev, saj mu gre za nasprotovanje tedanjim utečenim načinom zbiranja. Skupine so se zbirale po principu socialne enakosti. To,da Jezus povabi revne, ki ne morejo povrniti, ni klic k socialni revoluciji. Je prikaz nove skupnosti, ki živi vrednote kraljestva in zato je sobivanje bogatih in revnih samoumevno. (Esler) Posebna vrsta gostije v Lukovem evangeliju je tudi upor proti idealom mestnega življenja in znamenje etike skupnosti. Nova skupnost si privzame povsem nova načela ravnanja. Kaže tudi na domnevo, da je bila Lukova skupnost sestavljena iz preprostih ljudi, v njej pa je bilo tudi nekaj članov elite. (Moxnes) V Jezusovem nasvetu je ravno revščina začetna misel nauka, ki spregovori o tej novi etiki skupnosti.
Nekakšno nasprotje je vzpostavljeno z dvema prispodobama. Gre za prispodobo o izgubljeni ovci (Lk 15,1-7) in prispodobo o izgubljeni drahmi (Lk 15,8-10). Medtem ko je lastnik stotih ovac gotovo veljal za bogatega, pa žena, ki je imela samo deset drahem, gotovo ni bila. Vendar pa sta oba, ki najdeta izgubljeno, prispodoba za veselje v nebesih. Tako veselje pa je le priprava na še večje veselje. V naslednji priliki o izgubljenem sinu (Lk 15,11-32) bogati mladenič občuti težo revščine. Navkljub spremljevalnim dogodkom se tukaj odprejo vprašanja bivanja znotraj neke skupnosti, propadanja bogatašev in klasično judovsko vprašanje, da je revščina nasilje in smrt. (Greenspoon)
Podobna tema, kot jo je mogoče zaznati na gostiji v Božjem kraljestvu (Lk 14,12-14), je vidna tudi v priliki o krivičnem oskrbniku. Helenistična družba je stremela k temu, da bi si neka skupina ali družbeni razred izmenjevala dobrine. Na ta način lahko vsakdo, ki naredi kaj dobrega drugega, verjel v povračilo. Vendar pa je pričakovanje povračila zagotovilo, da je bogastvo varnost in zavetje. (Moxnes)
Močno eshatološko noto ima tudi ena najznamenitejših prilik o bogatašu in Lazarju (Lk 16,19-31). Lazar trpi na zemlji, bogataš pa živi življenje bogataša in se ne meni zanj. Toda po smrti se stanje zamenja. Vendar pa je prilika iz vidika življenja v skupnosti toliko pomembnejša zato, ker Jezus središče dogajanja prenese nazaj v sedanjost. Poskušanje Mojzesa in prerokov je temelj človekovega spreobrnjenja. Živa skupnost, ki si je privzela etiko postave in prerokov, je lahko prejemnica vesti o velikih Božjih delih, posebej o vstajenju mrtvih. Brez zvestobe v malem je to nemogoče. Jezusovo oznanilo je radikalno: celo vstajenje od mrtvih lahko postane formalen kultni dogodek, ki na življenje pravzaprav nima nobenega vpliva več. Nova skupnost bo zvesta v malem (Lk 16,10).
O revščini govori tudi prilika o vdovi in krivičnem sodniku (18,1-8), če vdove štejemo med depriviligirane in ogrožene vrste prebivalstva.
Tema o pravičnem sojenju je v Stari zavezi pomembna (3 Mz 19,15), saj je pravičen pravni sistem tudi vprašanje socialne pravičnosti. Medtem ko je bilo po eni strani pomembno, da reveži niso bili krivično sojeni, po drugi strani pa se je bilo treba izogniti, da bi bili posebej priviligirani. Zgodba o cestninarju in farizeju, ki sledi, dopolni sporočilo pravičnosti. Farizej ostaja znotraj kultnega, obrednega iskanja pravičnosti, med njim in vsemi ostalimi je prepad.
V zgodbi o uglednem bogatašu (Lk 18,18-23) se jasno pokaže revščina kot spodbuda za novo življenje vskupnosti in prehajanja iz kultne motivacije. Ugledni bogataš na Jezusov izziv odgovori, da že dela, kar je njegova dolžnost. Toda Jezus ravno z argumentom odpovedi in odnosa do revnih obrazloži razliko med samim formalističnim izpolnjevanjem zapovedi in etiko, ki naj jo živijo učenci skupnosti. Odpoved bogastvu, ki jo Jezus svetuje, pravzaprav ni nekaj novega. Kakor se ta argument pojavi že na mnogih mestih v evangeliju (Lk 16,29.31, 20,37, 24,27; 24,44), se tako tudi tukaj zdi, da je v resnici odpoved bogastvu in pomoč revežem potrebna za pravilno izpolnitev postave. Postavo je potrebno brati in razumeti na nov, a izviren način. Tema se nadaljuje z oznanilom o nevarnosti bogastva v Lk 18, 24-41. Zaupanje v bogastvo samo na sebi preprečuje človeku, da bi bil pripravljen za Božje kraljestvo, če pa učenci želijo biti nova oblika skupnosti, morajo živeti te vrednote že tukaj. Konkretno srečanje z revnimi je edina smiselna dopolnitev oznanila. Slepi v Jerihi (Lk 18, 35-43), ki je bil zato prisiljen v beračenje, je zaradi svoje vere, ki raste iz ponižnega odnosa do Boga vzor preseganja zaprtosti v pravna določila kultnega iskanja pravice, saj je odprt za Boga in njegovo usmiljenje.
Tak model nove učenke je tudi uboga vdova, ki daruje v templju, Jezus pa pohvali njeno daritev. (Lk 21,1-4) Dogodek se zgodi po tem, ko Jezus vstopi v tempelj in ga najprej očisti, nato pa z različnimi dogodki in učenjem izpostavlja vrednote novega bogoslužja in nove skupnosti, ki presega zgolj kultno. Vzporednico temu Jezusovemu dejanju najdemo v mnogih bogoslužnih prenovah, ki jih srečamo pri prerokih, na primer pri preroku Malahiju (Mal 1,11; 3, 1-4). Tempelj je že od začetka zamišljen kot kraj molitve in odpuščanja (1 Kr 8,30-40); oni pa so naredili iz njega skrivališče pred Božjo jezo in zatočišče, ki naj jih obvaruje pred kaznijo (opomba v Jeruzalenski izdaji k vrstici 46). Skrivališče pred Božjo jezo in s tem pred Bogom je odličen opis negativne strani kultnega, ki samo oddaljuje od Boga. V tem smislu je uboga vdova darovala v templju vse, kar je imela v življenju, (Lk 21,4),to pa je pravzaprav podoba novega, prenovljenega bogoslužja. Zavrača kultno od Boga ograjeno bogoslužje in prinaša novo pristno bogoslužje iz srca in vere. V tem odlomku se do skrajnosti izostri razmerje med kultom in vrednotami nove skupnosti. Ravno ubogi so tukaj primer in začetek nove stvarnosti.
Ko se kult prenovi v novo bogoslužje postane del etike nove skupnosti. Postane nov pogled na življenje, ki ga učenci že živijo. Eshatološka podoba skupnosti, Cerkve je že prisotna, saj Jezus učencem iz njihove lastne izkušnje življenja v obilju kljub odpovedi pove, da je Božje kraljestvo že tukaj (Lk 22,35). Jezus na mnogih mestih oznanja, da je Božje kraljestvo stvar dovršitve, vendar pa se mora začeti tukaj in sedaj. Ko učenci doživijo odrešenjske dogodke so zbrani kot skupnost in Lukova zgodba se konča z učenci, ki so zbrani v templju ter predstavljajo novo skupnost.
Pregledani odlomki kažejo na to, da so teme kulta, skupnosti in revščine sorodne in se pojavljajo kot hermenevtični ključ za razumevanje evangelija. Med vsem korpusom so izrazito pomembni razširjeno štirje odlomki: Dogodek krvotočne žene (Lk 8,43-48), prilika o usmiljenjem Samarijanu (Lk 10, 29-37), vdovin dar (Lk 21,1-4) in trojni poduk učencem (Lk 9,3-4; 10,4-8; 22,35). Na tem lahko pokažemo, kako je ravno revščina izhodišče za osrednje sporočilo evangelija, zato ni nenavadno, da je Jezusovo poslanstvo prav oznanjevanje blagovesti ubogim (Lk 4,18).
