Marija in križ

Sveti Janez v evangeliju poroča, da je pod križem stala tudi Jezusova mati Marija. To njegovo poročilo je zelo bogato, saj omenja tudi, da je Jezus Mariji in učencu Janezu namenil posebne besede. Žena, glej, tvoj sin in Sin, glej, tvoja mati. To sta stavka, ki se nam lahko za vedno vtisneta v spomin. Spominjamo se ju kot pomemben Jezusov nagovor, saj vemo, da te besede Jezus namenja svoji materi, po njej pa staršem vsega sveta, pa tudi učencu Janezu in preko njega vsem vernikom.

 

Kaj se je sploh dogajalo ob križu in zakaj je Božja mati imela pod križem tako zelo pomembno vlogo? Njena drža je bila drža sočutja. Do neke mere nam je ta drža tuja. Sočutje se redko omenja, velikokrat pa ga živimo na napačen način. Sočutje namreč ni trenutek, ko se mi nekdo smili. To je preveč čustveno in površno. Sočutje me postavi v okoliščine drugega človeka, z njim so-čutim in si s tem delim njegovo življenjsko usodo. Po drugi strani pa ne morem živeti življenja drugega človeka. Lahko ga globoko doživim, in če bom to storil, bom znal narediti zanj največ, kar lahko, ob času, ko bo to najbolj primerno in učinkovito.

 

Starša sta sočutna do otroka takrat, ko ga spremljata z vso potrebno pozornostjo. V svojem sočutju mu celo pustita, da se od časa do časa oddalji od svoje poti. Sočutje jima dovoljuje, da otroku pustita celo, da trpi, ker so-čutita z njim in vesta, kje je in katere so njegove skrajne meje, otrok pa gre lahko dlje, kot zmoreta sama. Molitev staršev je v tej skrbi neprecenljiva. V molitvi se starša odmakneta od svojega čustvovanja in sta sočutna. Otroka ne polagata v svoje roke, ampak v roke Boga, zase pa Boga prosita, da bi znala biti dobra starša in bi otroku pomagala samo takrat, ko je treba, da otroku ne bi kratila svobode, ki jo potrebuje za svojo rast.

 

Ko gledamo Marijo pod križem, lahko spoznamo, da je to vzor prave matere in očeta. Ker je sočutna v najtežjem trenutku. Čeprav se na krut način končuje življenje njenega sina, ki je brez krivde, je sočutna, a pusti, da se njeno življenje odvija naprej. Zato sprejme Janeza, ki s tem postane njen novi sin, zamenjava za Božjega sina, nova družina pa predstavlja novo človeštvo, novo izvoljeno ljudstvo – Cerkev.

 

Pri srednjeveških pisateljih lahko opazujemo, kako globoko so čutili izjemni pomen tega trenutka križanja. Z vsemi mogočimi simboli in primerjavami so skušali povedati, česar besede ne morejo povedati. Celo kakšno pretiravanje lahko najdemo v njihovih besedah, to pa zato, ker se zavedajo, kako šibke so besede in kako velika je skrivnost Božjega delovanja.

 

Duhovni pisatelji so skozi zgodovino velikokrat premišljevali in molili ob dogodku Marije pod križem. Ubertino iz Casale je pisal najrazličnejše teološke spise. Izmed teh so nekateri spisi naleteli na neodobravanje in celo obsodbo, njegov nauk o Mariji pa je izviren in bogat. V svojem razmišljanju o velikonočni skrivnosti pravi, da je Kalvarija tisti kraj, kjer se pokaže, da je človeški razum nesposoben razumeti skrivnost bridkosti, ki združuje Mater in Božjega Sina:

 

O, da bi lahko moja revna duša čutila s teboj, kako velika je bila bridkost sočutja, ki ga je Jezusovo srce čutilo do njegove deviške matere! Kar se da močno premisli, kako močno je bilo trpljenje v srcu Device. Saj v srcu Device ni bilo mišljenja, ki bi pomanjševalo moč te bridkosti, bila je samo misel, ki je bridkost povečevala (Arbor vitae crucifixae Jesu).

 

Ta bridkost se kaže v zunanjih izrazih, kot so solze, vzdihi in telesno omagovanje. Pri Devici vsega tega ne smemo razumeti kot znamenje šibkosti, ampak kot neizrekljivo ljubezen, ki jo je čutila do svojega Sina. Kristusov pasijon je povzročil bolečino v njegovi materi, bolečina, ki jo je ona čutila v srcu pa je povečala Njegovo trpljenje:

 

O, dobri Jezus, to pa je povečalo tvojo žalost: da si bil križan na tako krut način in to ne samo ti; tudi tvoja Mati je bila križana v srcu.

 

Po Ubertinovem mnenju je bila devica Marija deležna skrivnosti Kristusovega trpljenja na Kalvariji, ker je Jezus izrecno želel uresničiti gorečo željo svoje matere, da bi bila združena z njim.

 

Napak bi bilo, če bi se kristjani danes ustavljali ob pobožnostih velikega petka in mislili, da lahko v molitvi in čustvenih bogoslužnih izrazih izpolnimo tisto, kar želi Bog od nas. Naše kalvarije so doma, so v naših medsebojnih odnosih. Prav je, da ob Jezusovem trpljenju pri bogoslužju premišljujemo tudi, komu želimo darovati to trpljenje, koga bomo pričakali z odpuščanjem in koga izmed bližnjih bomo sprejeli z večjo ljubeznijo.

 

Naše kalvarije so naši domovi. Trpeči Jezus pa vstopa vanje zato, ker ve, da se mnogokrat sami ne bi znali izviti iz svoje sebične zakrknjenosti, ampak si želi v naših domovih, ob naših domačih mizah in v naših družinskih pogovorih vstati od mrtvih in kraljevati kot porok naše sreče, samostojnosti in svobode.

 

Prirejeno po L. Gambero: Maria nel pensiero dei teologi latini medievali

Prevedel in priredil: p. Bogdan Rus

* Členek je objavljen v velikonočni številki Svetogorske kraljice.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s