Kaj lahko hermenevtika prispeva bioetiki?

na dan

Roberto Mordacci

 

V nedavni bioetični razpravi – posebej v Združenih državah – se je zvrstilo kar nekaj poskusov, da bi zgradili nove konceptne okvire in metodologije za soočenje z bioetičnimi vprašanji. To iskanje pristopov, ki bi se razlikovali od tradicionalnih analitičnih in racionalističnih, ki so prevladovali v zgodnji bioetiki, tvori najpomembnejši tok razprave v bioetiki: ‘ponovitev’ etike kreposti, ‘nova kazuistika’, ‘etika oskrbe’, uporaba fenomenološkega jezika in vztrajanje v narativnem kontekstu, znotraj katerega v polnosti razložimo moralna vprašanja – skupna značilnost vseh je kritična naravnanost do deduktivnih in racionalističnih značilnosti pristopa ‘aplikativne etike’.

Mnogi alternativni pogledi dajejo pri moralnem presojanju poseben poudarek vlogi interpretacije v nasprotju z ‘geometričnim razmišljanjem’, ki zavzema določene primere znotraj glavnih načel. Mnoge izmed teh pristopov navdihuje sodobna evropska filozofija, čeprav pogosto brez jasnega zavedanja o posledicah. Potreba po interpretaciji je vodila nekatere ameriške avtorje k temu, da so poudarili vidik, ki ga pogosto označujemo kot hermenevtiko, in pri tem mislimo na podobnosti med kliničnim kontekstom, kjer zdravnik bere simptome, da bi lahko postavil diagnozo, in hermenevtičim okoljem, kjer bralec razlaga besedilo, da bi lahko razumel njegov pomen; do sedaj objavljeni prispevki temeljijo na ozkem razumevanju hermenevtičnega položaja, zato pa v celoti ne razvijejo možnosti za bioetiko, ki jih vsebuje ta pristop.

Drev Leder je izpostavil vprašanje, kako zelo različni jeziki zdravnikov in pacientov otežujejo odgovore na vprašanja, ki so izražena na podlagi svojskih moralnih tradicij in osebne zgodovine, tako da zdravnik in pacient pogosto razvijeta celo vrsto resnih nerazumevanj; take težave lahko presežemo samo, če se zatečemo k razlagi zgodbe (narrative) vpletenih. Tako razkrinkamo težnjo po posplošenju načel, saj je v proces vključenih več razlagalcev v skladu z njihovo moralno tradicijo. Od bioetika se tako v hermenevtični perspektivi ne pričakuje, da bi dajal odgovore, ampak ‘da bi postal posrednik (facilitator) dialoga med stranema in bi spodbujal skupno razumevanje in spoštovanje’ (1, pri 255), istočasno pa bi poudarjal vrednost konteksta odločitve, ki jo je potrebno narediti. Drugi vztrajajo pri razlagi določenega primera v splošni zgodbi življenja neke osebe, ali pa poudarjajo pri interpretaciji posebnosti kliničnih odločitev in pravijo, da bi lahko klinično etiko videli kot medicinsko hermenevtiko. V teh prispevkih ni jasno, kako naj razumemo ‘interpretacijo’, zlasti če domnevamo, da namen etičnega premisleka ni ‘deskriptivno’ delo razlaganja znamenj, simptomov ali celo zgodb in vsebin, ampak bolj kot to ‘normativno’ delo opravičevanja moralne vrednosti ene izbire proti drugi: eno pomeni razumeti, kaj pacient govori in želi; nekaj povsem drugega pa je racionalno opravičiti dejanja in razloge za ali proti neki izbiri.

Ponavadi se normativni vidik ‘hermenevtične bioetike’ konča s pozivom k dialogu in skupnemu spoštovanju: to je seveda nekaj dobrega, vendar pa je nato avtor v nerodnem položaju, ker kljub temu da je poskušal razumeti položaj vseh ostalih, nima racionalnega načina, kako bi ocenil svoj lasten položaj, saj bo moral razložiti tudi sebe; ti avtorji popolnoma zanemarijo to stran moralne odločitve, kar je perspektiva subjekta, ki je soočen z oceno moralne trdnosti svojih lastnih dejanj. Zdravnik bi lahko rekel: ‘Razumem, da bi ta pacient rad umrl sedaj; toda, kaj naj naredim? Je v resnici dobro zanj, da umre? Je v resnici dobro, da mu jaz pomagam umreti?’; na tem mestu ni dovolj reči, da moramo drug drugega razlagati in razumeti. V resnici je odsotnost te perspektive osnovna značilnost pristopa ‘aplikativne etike’; na ta način tudi hermenevtika spet postane neosebna in abstraktna perspektiva.

Opozarjanje na jezik, kontekst in dialog ni edini prispevek hermenevtičnega pristopa k bioetiki: v resnici to ne bi bilo dovolj, da bi vpeljali izročilo v polno areno razprav o bioetiki. Hermenevtika ima za bioetiko globlje posledice, čeprav ne omogoča oblikovanja celovite bioetične perspektive.

Prispevek hermenevtike je vpeljan v bioetično refleksijo kot v vsako vrsto filozofskega dela. Paul van Tongeren je trdil, da lahko etiko vidimo kot ‘hermenevtiko moralnega izkustva’: to pomeni, da orodje, ki ga običajno uporabljamo na besedilu, lahko uporabimo na dejanju ali, bolje, na delovanju, ki je podlaga tega delovanja. Zato, kakor je izpostavil Paul Ricoeur, lahko polnopomensko dejanje vidimo kot besedilo, humanistične vede pa kot hermenevtične znanosti. Če razumemo dejanja in izbire kot besedila, nam bo tudi jasno, da je njihov pomen predvsem na ravni komunikacije: postopki, dejanja, razprave izražajo pomen, ki ga deloma podaja izvrševalec, deloma pa je preko njega samega vključen v delovanje, ki je iznad dejanskega pomena. Tako so dejanja šifre, v katerih pišemo pomen našega življenja in s tem prispevamo k neprestanem prevrednotenju in obnavljanju pomenov, ki so vključeni v delovanje. To pomeni, da določeno dejanje, ki je izbrano z določenim namenom, predstavlja pomen, ki je le delček celotnega smisla, ki bi ga radi dali svojemu življenju.

Najprej moramo presojati besedilo, potem se moramo zavedati naših predpostavk: te so presoje ali predsodki, ki jih običajno izvajamo, v enaki meri pa so pravila in načela, ki smo jih nekritično podedovali iz tradicije. Poleg tega imajo sami udeleženci svoje lastne predpostavke zato je potrebno njihova dejanja razlagati kot izraz njihovih tradicij, ki jih izražajo. V tem prvem smislu je seveda dialog temeljna dimenzija: nobena moralna odločitev se ne more zgoditi, če ni vsaj poskusa uresničenja plodnega dialoga med udeleženci. V resnici pa temeljni vidik dialoga, pa naj se sliši še tako čudno, ne zadeva odnosa med subjekti, ampak med subjekti in dejanjem, kakor se interpretacija zgodi med bralcem (bralci) in besedilom. V trenutku, ko so soočeni z moralno odločitvijo, se udeleženci soočijo z nujnostjo razumevanja pomena delovanja, v katerega so vključeni: besedilo, ki bo interpretirano, je dejanje (ali bolje delovanje), ne (samo) drugi subjekt.

Delovanje, ki ga je potrebno interpretirati sprejme svoj pomen od aktivnega udeleženca, istočasno pa tega udeleženca presega in ima pomen samo na sebi, deloma, ker je rezultat vseh pomenov, ki so pred tem sestavljali delovanje, odslikujejo pa tudi tisto, kar Alasdair MacIntyre imenuje ‘notranja vrednost’ delovanja – njegov ‘ključni osrednji pomen’. Izziv moralne odločitve je torej v tem, da od subjektov zahteva pripravljenost izdelati izvirno in avtentično interpretacijo pomena delovanja, zaradi česar bodo njihove odločitve in dejanja v času konkretni načini izraza; z drugimi besedami, izziv za aktivnega udeleženca je, da je zvest ključnemu osrednjemu pomenu delovanja.

Nadalje je pomen Wirkungsgeschichte (‘zgodovine učinkov’), ki jo izraža Hans Georg Gadamer, lahko z nekaj spremembami uporaben kot orodje za premislek o posledicah dejanja kot dela karakterističnih značilnosti odločitve. Učinki, ki jih je potrebno premisliti, niso samo materialne konsekvence dejanja kot del značilnih posebnosti odločitve. Učinki, ki jih presojamo, niso samo materialne posledice dejanja, ampak tudi modifikacije v pomenu določenega delovanja, ki ga vpeljujejo naše odločitve. Naše odločitve izražajo določeno interpretacijo pomena delovanja v obliki konkretne odločitve za ravnanje na ta ali drugi način, z enim ali drugim namenom. Tako ustvarimo novo besedilo (primer, ki lahko postane ‘paradigmatičen’ [vzorčen]) ali pa prispevamo k neprestanemu preoblikovanju pomena vrste delovanja, kakor interpretacija besedila modificira pomen tega besedila za bodoče bralce.

Težavno vprašanje za normativno etiko je, če je ima praksa v resnici ključni osrednji pomen, ki ima normativno vsebino in ga drugače razumejo različne tradicije in posamezniki, a ima običajne temeljne značilnosti ali drugače, pomen je enako kot njegove interpretacije, kar pomeni, da ne obstaja nič drugega kot zbirka (tudi normativnih) pomenov, ki so dodani določenim ravnanjem, ki pa bi jih lahko (in jih bodo) radikalno spremenili posamezniki in tradicije.

Moja teza (1996) je, da imajo mnoga temeljna ravnanja v človekovem življenju tak ključni osrednji pomen, zato so praktične odločitve podvržene zahtevam konsistence: posamezna odločitev lahko na različne načine izraža skrb za spoznavanje ključnega osrednjega pomena delovanja, v katerega je vključena, ta odločitev pa ne more biti taka, da nasprotuje osnovnemu pomenu. Zahtevalo bi veliko prostora, da bi to tezo razložil in utemeljil. Lahko poskušam zgolj skicirati, v kateri smeri bi šla naša argumentacija. Na primer: ‘ubijanje iz usmiljenja’ se pogosto opravičuje z razlogi, da izraža držo skrbi do na smrt bolnega bolnika, iz ‘usmiljenja’ za njegovo neznosno stanje. V luči dosledne fenomenološke analize seveda delovanja ‘skrbi’ ne moremo razumeti tako, da vključuje ubijanje. ‘Skrbeti’ najprej pomeni ‘biti odgovoren za drugega, ki je odvisen od moje pomoči’; tako se mora moja pomoč do konca pomensko izražati tako, da ne bom dovolil zlu, da bi drugega ali drugo pokončalo; zato je sklicevanje na ‘usmiljenje’ zelo napačno, če je uporabljeno zato, da bi opravičili ubijanje v kontekstu skrbnega pristopa. Podobno pa prostovoljno aktivno evtanazijo večkrat upravičujemo s spoštovanjem avtonomije; tudi spoštovanje svobode drugega (koncept, ki vključuje avtonomijo) ne more vključevati ubijanja njega ali nje, saj, če navedemo Davida Callahana, ‘ne moremo prenesti naše suverenosti na drugega, ne da bi ji nasprotovali’, kakor načelo svobode ‘ne more zahtevati, da bi lahko nekdo imel svobodo ne biti nesvoboden’ (JS Mill).

Za bioetično refleksijo je pomembno bolje razumeti njeno hermenevtično naravo v vsaj dveh vidikih: aktivnega udeleženca kot prvo vodi nazaj v središče moralnega vprašanja: kot aktivni udeleženec se mora zavedati svoje perspektive, mora pa se tudi vključiti v moralno vizijo, ki jo njegova izbira izraža; ni dovolj, da se izražamo iz neosebnega stališča (kakor bi rekel R. M. Hare Archangel), ko govorimo o moralnih vprašanjih. Drugič, pomaga nam razumeti na kakšen način lahko nekatere moralne norme razumemo kot absolutne: te norme izhajajo iz ključnega osrednjega pomena osnovnih delovanj človeškega življenja; nasprotovati temu pomenu kaže na pragmatično nasprotovanje, ki je zato moralno nekonsistentno.

Tretja možna korist zavedanja hermenevtične narave bioetike je, da je hermenevtika značilno evropski pristop, ki sintetizira dolgo in slavno tradicijo misli. Ta tradicija je lahko videti preveč oddaljena od praktične realnosti v preteklosti, a ima še vedno potencial graditi ustrezno praktično etiko, ki se izogiba pomanjkljivostim analitične tradicije.

 

Vir: Bulletin of medical ethics, Nov 1996, 123, 13-15.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s