TEMPLJI, OLTARJI IN ŽIVLJENJE OD EVANGELIJA

na dan

(1 Kor 9,12b-18)

Peter Richardson

1. Uvod

Ko Pavel piše iz Korinta v Rim, trdi, da ‘Božje kraljestvo ni jed in pijača’. Ali pa morda je? V 9. poglavju 1. pisma Korinčanom hrano in pijačo (v. 4) tesno povezuje z apostolstvom (v. 1-6) in z evangelijem (v. 12b-18). Presenetljivo se približa trditvi, da sta hrana in pijača stvar evangelija in zato Božjega kraljestva.[i]

Velika težava v širitvi prve Cerkve je bila finančna podpora tistih, ki so oznanjali evangelij. Poleg 1 Kor 9 je to skrb mogoče najti (1) v prvi zbirki Jezusovih izrekov v Q 10.2-12, posebej v vrsticah 7-9, kar je namig, da naj se misijonarje skupnosti Q podpira v krajih, kamor potujejo (Q 10.5-6, 10-11).[ii] Najdemo jo tudi v Tomaževem evangeliju, ki združuje zapoved potujočim misionarjem, naj jedo, kar je postreženo, z mnenjem, da jih taka hrana ne bo omadeževala (Tomažev evangelij 14b). V (1) in (2) primeru se zdi, da je to določilo občasno in začasno. Drugačen pristop je mogoče najti (3) v najzgodnejših Pavlovih pismih, kjer je Pavel ponosen na svoje lastno delo, saj je delal v obrti (1. in 2. Tesaloničanom); ta vtis pa prihaja iz dolgoročnejših potreb. Še en vzorec se izkaže (4) v zahvali v Pismu Filipljanom – ki je po mojem mnenju najzgodnejše in samostojno pismo. Tu nakazuje Pavel podporo krščanskim misijonarjem, potem ko so se preselili na vse konce, očitno pa pred tem ne (Flp 4,15-20; 2 Kor 11,7-11).

Poleg tega (5) najdemo v Pismu Galačanom nenavaden primer opominjanja. Pavel namreč opominja svoje galačanske spreobrnjence, naj ‘delijo vse svoje dobrine’ s tistimi, ki jih poučujejo (Gal 6,6).[iii] V pismu Rimljanom (6) Pavel napoveduje prihodnjo podporo za prihajajočo misijonsko oskrbo Španije. K temu je potrebno dodati (7) nabirko, ki so jo zbirali Pavel in njegovi sodelavci za pomoč pri stiski zaradi lakote svetih v Jeruzalemu,[iv] glede na to, da je bil ta dobrodelni sklad sestavni del oznanjevanja evangelija (Gal 2,10).[v] Ta nabor različnih načinov delovanja je vzporeden primerom iz grškega in rimskega sveta, kakor so jih prenašali ustno izročilo in filozofske šole: delo za preživetje (prim. 3. zgoraj), prosjačenje (morda prim. 4. zgoraj), vstop v gospodinjstvo darovalca (prim. 1. in 2. zgoraj, posebej Q 10.5-8) in zaračunavanje prispevkov (možno prim. 5. zgoraj).[vi]

Denar je ključno analitično orodje pri razumevanju zaporedja pavlinskih pisem in vsebuje vsaj enega izmed ključev razumevanja Pavlove biografije, obenem pa je tudi pomemben dejavnik težav, s katerimi se Pavel srečuje od kraja do kraja.[vii] Denarne zadeve nam dajejo tudi neposreden vpogled v družbeno okolje, v katerem se je Pavel gibal.[viii] Odgovor na vsa vprašanja, ki se nanašajo na denar in apostolsko pomoč, je izven obsega te razprave, želimo pa vsaj orisati široko obzorje denarnih vprašanj, ki obkrožajo naše razmišljanje, katerega glavna točka je poskus družbeno-zgodovinskega opisa Pavlovega pogleda na evangelij – in njegovih trditev o podpori – v okviru Pavlovega odnosa do Korinta. Časovno obdobje korintskih pisem je natančno tisto, v katerem so v ospredje stopile napetosti med različnimi navadami in praksami. Pred tem je Pavel živel deloma od samooskrbe (Tesalonika) in deloma od podpore dobrotnikov (morda Filipi).[ix] V kasnejšem obdobju je skrb za denar odpadla (Pismo Filemonu in pisma, v katerih je avtorstvo negotovo).[x] Med osrednjim delom Pavlovega delovanja, ki je bilo osredotočeno na Egejo in Korint, je prihajalo v denarnih vprašanjih v povezavi z evangelijem do močnejših sporov.[xi]

Večino svojih komentarjev povezujem z delom Pavlovega argumenta v 1 Kor 9,1-18 in še posebej vrstic 12b-14. Trdim, da pomembnost analogije s templjem še ni bila polno vključena v preučevanje teh vprašanj ali omenjenega odlomka; ponovno moramo namreč premisliti Pavlovo omembo Gospodove zapovedi, saj ‘evangelij’ vidimo v drugi luči, ko je osrednja svetloba obrnjena v tej smeri.[xii]

Potrebno je na kratko skicirati okoliščine, ki ležijo v ozadju močno zadržanega tona 9. poglavja.[xiii] (1) Pavel je imel navado, da je občasno delal za svoje lastno preživetje. Sam se je preživljal, ko je bil v Tesaloniki (1 Tes 2,9-12; 5,12-15; 2 Tes 3,6-13) in v Korintu (1 Kor 4,12; prim. 9,15-18). (2) Mogoče je, da ga je za časa Filipov podpiral dobrotnik (torej Lidija), vendar to ni gotovo (Apd 16,15).[xiv] (3) Ko je bil v Tesaloniki, je Pavel v več kot enem primeru sprejel pomoč te iste skupnosti v Filipih (Flp 4,15-20). Njegovo kasnejše priznanje Cerkvi v Korintu (2 Kor 11,7-11), da je prejemal podporo iz Makedonije, je zanj očitno sramotno, saj je bil zelo odločen, da take podpore ne bo sprejel. (4) Čeprav nič ne vemo o njegovem ravnanju v Galaciji, pa nam je njegov nasvet/njegova zapoved v Gal 6,6, na katerega je pozoren Longenecker, le malo v pomoč.[xv] Odgovor dobimo v omembi tistih, ki ‘mislijo, da so nekaj’ (Gal 6, 3; prim. 2, 2, 6-7, 9) in morajo ‘preveriti svoje delo’ (6,4; prim. 1 Kor 3,10-15; 9,8-12a). Menim, da se celotni odlomek 6,6-10 ukvarja s podporo oznanjevalcem ob misli, da so prisotni lokalni učitelji.[xvi]

Po svojem prvem obisku Korinta (5) se Pavel strinja, da bo zbiral nabirko za Jeruzalem; Korinčane povabi, naj darujejo, oni pa povabilo takrat sprejmejo.[xvii] V času pred pisanjem Prvega pisma Korinčanom jih začne skrbeti zaradi nabirke – načina zbiranja denarja in dejstva, da bo denar odnesen v Jeruzalem (1 Kor 16,1-4). (6) Približno v istem času, medtem ko je bil odsoten iz Korinta, je Pavel pisal svoje prvo pismo korintskim kristjanom in mogoče je, da je 2 Kor 6,14-7,1 le fragment tega pisma.[xviii] V njem Pavel obenem nakazuje na nabirko in, kakor domnevam, govori o podpori njemu samemu.[xix] Fragment, ki se nam je ohranil, močno nasprotuje neustreznim partnerstvom (2 Kor 6,14-15) in si prizadeva za podobo skupnosti kot templja (v. 16), ustvari verigo navedkov iz Septuaginte – dva od njih temeljita na pomenu čistosti (v. 16b-18) – in zaključi z s strogo zapovedjo, ki preprečuje (obredno?) omedeževanost v prid popolni svetosti (ἐπιτελοῦντες ἁγιωσύνην, 7.1).[xx] (7) Če bi sodili po dokazu, ki se pojavi nekoliko kasneje, pa vidimo, da Korint zavlačuje z nabirko za Jeruzalem (2 Kor 8,1-24), medtem ko so druge Cerkve v provinci Ahaji bolj prripravljene za zbiranje nabirk (2 Kor 9,1-15).[xxi] Makedonske Cerkve so kar hitro zaključile z darovanjem v sklad, zdi pa se, da imajo galaške Cerkve manj interesa, saj smo priča grozečemu molku o Galaciji po omembi 1 Kor 16,1 (Glej Rim 15,26).

Dejstvo, ki v Korintu stvari zaplete, (8) je to, da so bili tam prisotni Kefa in Gospodovi bratje oziroma, da so vsaj vplivali na tamkajšnjo situacijo.[xxii] Verjamem, da je bil v Korintu vsaj Kefa (tukaj sledim Barretu).[xxiii] Oni so za razliko od Pavla in Barnabe,[xxiv] namreč podporo zase imeli za samoumevno (1 Kor 9,4-6). Trdijo, da so upravičeni do hrane in pijače, da lahko s seboj vzamejo ženo in da jim ni treba delati. (9) V tem okolju so torej delovali Pavlovi sodelavci.[xxv] Njihova vloga v finančnem smislu ni jasna: Zdi se, da je Timotej deloma odgovoren za nabirko (1 Kor 16, 10-11), kasneje pa na enak način tudi Tit (2 Kor 8, 18-24). ‘Bratje’ in morda ‘brat’ (2 Kor 8,22) so v denarne zadeve vključeni, a na nedoločen način.[xxvi] Apolo v denarne zadeve ni vključen, njegovega odnosa do Pavla pa ni mogoče z gotovostjo določiti (1 Kor 16,12); njegova vloga v Korintu, ki je očitno pomembna, po mojem mnenju Pavlu ni všeč (1, 12; 3,4-9, 21-23; 4,6-7).[xxvii] Glede Timoteja (1 Kor 16, 10-11; prim. 4,17-19) pa Pavel čuti posebno skrb za njegov blagor; grožnja, ki jo Pavel omeni, se zdi resnična, a o njej ne izvemo nič. Ali so vsi prejeli podporo od korintske Cerkve, je stvar debate; če jih je, potem mora biti to relativno nesporno. (10) Nekateri so dobili hrano in nastanitev od posameznih dobrotnikov v Korintu. Najverjetnejši trije dobrotniki so (a) Fojba, ki jo prepoznamo kot dobrotnico (προστάτης) mnogih in samega Pavla (Rim 16,1);[xxviii] (b) Gaj, Pavlov krščenec (1 Kor 1,14), ki ga nedvoumno prepoznamo kot gostitelja (ξένος)[xxix] Pavla in vse Cerkve (Rim 16,23); (c) Erast, mestni zakladnik (ὁ οἰκονόμος τῆς πόλεως, Rim 16,23). Mogoče je, da so bili dobrotniki še (c) Krisp ali Stefanaj, ki sta bila tudi Pavlova krščenca (1 Kor 1,14-16); Hloja (1,11), ena izmed Pavlovih poročevalk; ali Fortunat ali Aháik, ki so bili prav tako Pavlovi poročevalci (16,17). Glede na rabo izrazov προστάτης (Fojba) in ξένος (Gaj) lahko sklepamo, da je ima svoj pomen tudi dejstvo, da je bilo v Korintu mecenstvo prisotno v okviru različnih filozofskih šol, čeprav ne moremo z gotovostjo trditi, kdo je bil komu mecen.[xxx]

Finančne zahteve so bile za relativno majhno cerkveno skupnost najverjetneje zelo velike. Bile so tudi kompleksne. Bolj pomembno pa je vendar to, do kakšne mere je vprašanje podpore Pavla, drugih apostolov, svetih v Jeruzalemu in morda nekaj sodelavcev postalo sporno, da je tako začelo ogrožati neokrnjenost in celo oznanjevanje evangelija.[xxxi] Ko govorimo o vlogah, funkcijah, dejavnostih in načrtih poti, se v ozadju pojavi vprašanje denarja: po eni strani naloga oznanjevanja evangelija zahteva denar, saj z urejenimi financami pridobimo čas za oznanjevanje; po drugi strani pa mecenstvo ustvari vezi odvisnosti in podrejenosti in smrdi po sistemu, ki vključuje obojestranske obveznosti.[xxxii] Služenje po Kristusovem klicu – oskrbnik Božjih skrivnosti (1 Kor 4,1) – ni preprosta in nezapletena naloga. Je prepletena z možnostjo napačnega razumevanja, tekmovalnosti in antagonizma.[xxxiii]

 

  1. Pavlova apologija

 

V tem okoliščinah Pavel napiše apologijo[xxxiv] za svoje nesprejemanje podpore, ki bi jo dobil od Korinčanov: čeprav je apostol kot drugi, ki sprejemajo podporo, in kljub močnemu zatrjevanju, da je upravičen do pomoči, sebe ne bo zavezal zaradi tega, kar bi prejel (1 Kor 9,1-18). Opazimo očitna vprašanja, na katera se redko opozori: kdo naj bi bil v običajnih okoliščinah njegov podpornik? Kdo podpira druge? Cerkev kot celota? Neka skupina znotraj Cerkve? Ali bogati posamezniki? Sam tega ne pove, a ko pride do vprašanja nabirke v 16,1-4, je popolnoma jasno, na koga misli: ‘vsak od vas’.

Apologija vključi odstavek, ki brani ustalitev v njegovem apostolskem ravnanju (9, 19-23), kjer trdi, da je njegovo običajno ravnanje takšno ‘zaradi evangelija’ (v. 23).[xxxv] 9. poglavje je utemeljeno na prepirih glede Pavlove pravice do hrane in pijače (9,4); gre za osrednji termin v zapletenem odlomku pisma (8, 1 skozi 11,1 ali 11,34), ki se ukvarja s podobnimi vprašanji: hrana žrtvovana malikom (8, 1-13), hrana in pijača pri Izraelcih v puščavi (10,1-13), vprašanje hrane malikovalstva (sveta žrtev), in z zaključnim vprašanjem o pitju in hranjenju, kar ponovi Pavlu lasteno stališče (10,31-11,1).[xxxvi] Če sklepamo, da se ta odlomek nadaljuje v 11,34, so vključeni še Gospodova večerja, sodba o pitju in hranjenju in primerni načini obedovanja (11, 17-34). Toda 9,1-26 izstopa iz preostalega dela odlomka po intenzivnosti, ki temelji na prvoosebnih poimenovanjih – večinoma v ednini – kar je pomembna značilnost Pavlove navidezne apologije.[xxxvii]

Temeljne točke apologije so naslednje: (1) Pavel je apostol (9, 1). ‘Drugi’ menijo, da ni (9, 2), nekateri od njih so izven Korinta in so morda povezani z nasprotniki iz Jeruzalema (‘drugi apostoli in Gospodovi bratje in Kefa’; 9,5). (2) Pavel na tem mestu in drugod trdi, da je zelo tesno povezan s Korinčani (9,2). (3) Ti ‘drugi’ trdijo, da ne morejo delati za preživetje ter da jih spremlja žena; vsaj eden (Kefa) je bil verjetno v Korintu, morda jih je bilo tudi več (9,5). (4) Podana je vrsta razlagalnih primerov (vojaška služba, vzgoja grozdja, paša ovac in koz, vršítev z volom, oranje polja), s katerimi je utemeljena evangeljska praksa, čeprav primeri nimajo opraviti z nedelom (9, 6), ampak s plačilom in vzdrževanjem, kar ima za posledico pravico do hrane in pijače, kar je sorodno, a drugo vprašanje. Ti primeri osvetlijo Pavlovo mnenje, izraženo v 9,6, da vsi opravljajo očitno delo – kot vojak, vinogradnik, pastir, plantažnik itd.

Pavel nato (5) posploši te primere kot vzorec pravične zahteve (ἐξουσία, v. 12a, prim. v. 4,5, 6,18), pravice, ki jo sam potem zanika (v. 12b).[xxxviii] (6) Glede na to, da je zavrnil pravico (v. 12b), nato ponudi dva dodatna argumenta, ki sta za to razpravo središčna: (a) ‘tisti, ki opravljajo sveto službo, jedo to, kar je iz svetišča’ (v. 13a; v. 13b je sintetični paralelizem); (b) ‘Gospod je odredil, naj tisti, ki oznanjajo evangelij, živijo od evangelija’ (v. 14). Za razliko od prejšnjih primerov v vrsticah 7-11, te spremlja uvodni stavek ‘Ali ne veste …?’ in ‘prav tako …’ kar nakazuje vnaprejšnje vedenje in vzročno povezanost, na katero bomo pozorni spodaj. (7) Svojo zavrnitev empatično ponovi (‘bi si zagotovil temelj za ponos’) v prvi osebi ednine (v. 15),[xxxix] zvito in malodane šaljivo trdi, da njegovo plačilo ni v tem, da bi bil poplačan (v. 15-18).[xl] Zdi se, da se ta zavrnitev najprej nanaša na hranjenje in podporo, in ne na Cerkev, skupino ali podporo dobrotnika.[xli] (8) V vrsticah 19-23 poudarja svojo svobodo (vrstici 1,18), ko se s svojim ravnanjem skrbno obrača na štiri strani in pravi, da živi v spoštovanju do Judov, tistih pod toro, nevernih in slabotnih.

Če podčrtamo, je 9. poglavje obenem podobno in drugačno od 8. in 10. poglavja: je v temelju drugačno zaradi silovitega načina,na katerega obravnava Pavlovo ravnanje in izzive proti temu ravnanju; vendarle pa ustreza sobesedilu 8. in 10 poglavja po samem predmetu – hrana, pijača, način hranjenja, vprašanje darovanja (malikom), kaj je postavno, kaj je običajno obnašanje.[xlii]

 

  1. Svete stvari: τὰ ἱερά … ἐκ τοῦ ἱεροῦ

 

Običajno predpostavljamo, da Pavel misli na poganski tempelj (9,13) ali pa da ni pomembno, ali gre za poganski ali judovski tempelj, glede na to, da so dejanja podpore podobna. Želim premisliti nekatere dokaze in nato razumeti socialno-zgodovinske posledice interpretacije, da je tempelj v Pavlovih mislih jeruzalemski tempelj.[xliii]

Formalna posledica takega pogleda je, da se Pavlova argumenta v 9,13-14 približata drug drugemu in sta zato v okviru njegove argumentacije bolj pomembna.[xliv] Namigovanje na Jezusove besede in na jeruzalemski tempelj nakazuje, da ima Pavel v mislih – morda v celo ospredju svojih misli – okoliščine v Judeji in Jeruzalemu. Vedno znova to prikaže različne odtenke načina uporabe teh oznak v njegovi argumentaciji; niso le kasnejša domislica kot osrednji argument, iz katerega izhaja njegova programska trditev v 9,19-23.[xlv]

Povezave z judovstvom nakazujejo na apostolske povezave z Jeruzalemom; vprašanja glede denarja v razpravi so povezana za drugimi apostoli, vključno s Kefom in s tem z ravnanji, ki so povezana z jeruzalemsko Cerkvijo. Vabljivo je preveriti Pavlove nenavadne omembe samega sebe in Barnaba (9,6) ter njuno pravico (ἐξουσία) da bi se vzdržala dela.[xlvi] Pavel v 9, 13 v bistvu govori o jeruzalemskem templju, to pa ima za posledico, da Pavel misli na obredna določila za podporo duhovnikov. Na oblikovni ravni sta dve polovici 13. vrstice v sinonimskem paralelizmu:

 

ὅτι οἱ τὰ ἱερὰ[xlvii] ἐργαζόμενοι [τὰ][xlviii] ἐκ τοῦ ἱεροῦ[xlix] ἐσθίουσιν, οἱ τῷ θυσιαστηρίῳ[l] παρεδρεύοντες[li] τῷ θυσιαστηρίῳ συμμερίζονται;

 

Ves besednjak, z izjemo παρεδρεύω ima svoje naravno okolje v jeruzalemskem templju, natančneje pri oltarju žgalnih daritev in v pravilih za delež duhovnikov pri daritvah, natančneje pri tempeljskem kultu in širše pri dajatvah za podporo levitov. Miselno ozadje je seveda vzpostavitev levitskega duhovništva v Jeruzalemu – ali kjerkoli so se njegovi člani naselili – in podpora, ki jo je prispeval ostali Izrael.[lii]

Nekateri deli sistema podpore, kakor so bili tempeljski davek[liii] in žgalne daritve (tako skupinske kot posamezne), niso bile del vzdrževanja duhovnikov. Druga darovanja pa so bile velika in so imela različne oblike: deleži darov posameznikov (kar je vključevalo tudi denar, s čimer so se izognili prvencem, ki se jih ni dalo darovati) in daritve primikanja. Nekatere od teh (npr. duhovnikovi deleži daritve za greh) je bilo mogoče pojesti samo v templju, druge pa (npr. skupne daritve, desetine, prvence in daritve primikanja) je bilo potrebno pojesti v stanju čistosti, čeprav jih je bilo bilo mogoče pojesti tudi doma in jih deliti s svojimi družinami, ki so bile v stanju čistosti. Obstajale so kazni za nepravilno uživanje mnogih izmed teh: smrtna kazen je na primer doletela neduhovnika, ki je jedel daritev primikanja in daritev prvenca (m. Bikk. 2.1).

Težava s to preskrbo je bila, da so tempeljske daritve prinašale hrano in relativno malo denarja. Ker naj ne bi delali na svoji zemlji, ki bi jim prinašala hrano – in v teoriji je bilo za to malo potrebe – so morali duhovniki za denarno podporo opravljati druge službe. Kakor poudarja Sanders, so bile te priložnosti za delo v okviru njihovih sposobnosti pisarjev, izvedencev za postavo, prepisovalcev in podobno, čeprav jih je mnogo delalo bolj služabniška dela. Nekatera pravila, ki so se nanašala na podporo duhovnikom, so jim očitno dovoljevala živeti v določeni razdalji od Jeruzalema (gl. 4 Mz 18,8-32; 5 Mz 14,22-27; prim. 26,12-15), morda celo kjerkoli (4 Mz 18,31, manj natančno 5 Mz 14,27).

 

Da Pavel v splošnem misli na te navade v 9,13, je še poudarjeno z 10,1-13, posebej pa s zelo podobno izjavo v 10,18, kjer ni mogoče dvomiti o tem, na koga se nanaša: ‘Poglejte Izraela po mesu! Mar niso tisti, ki uživajo žrtve, deležni oltarja? (βλέπετε τὸν Ἰσραὴλ κατὰ σάρκα: οὐχ οἱ ἐσθίοντες τὰς θυσίας κοινωνοὶ τοῦ θυσιαστηρίου εἰσίν).[liv] Kakor prej, omeni hranjenje, žrtvovanje, delež in posebej žgalne daritve. Vprašljivo je, če želi oblikovati dvoumno stališče (npr. začetek v 20. vrstici očitno omeni spor v Korintu), izhodiščna točka pa je jeruzalemski tempelj – Ἰσραὴλ κατὰ σάρκα, česar ne poda zelo elegantno.[lv]

Ni potrebno ponavljati, da je njegovo stališče v 10. poglavju drugačno od tistega v 9., a se njegovo središče zanimanja nenehno spreminja skozi celoto te obsežne enote pisma, ki je zelo obsežna. Vsekakor obstaja dovolj jezikovnih in konceptualnih povezav, da lahko verjamemo v možnost, da ima Pavel v mislih Jeruzalem. Možno je, da Korinčani niso prisluhnili pismu na enak način; morda so takoj pomislili na navade, ki so jih imeli v Korintu. Taka različnost v načinu poslušanja je med glavnimi razlogi za nesporazume med Pavlom in Korinčani.

Pavlove misli se gibljejo okrog razlogov za načine hranjenja; vrstice 10, 1-13 so osredotočene na drugi vidik zgodovinske skrbi za Izrael, njihove izkušnje v puščavi, ko so odšli iz Egipta (2 Mz 13-17), kar je vse predstavljeno v sobesedilu prvencev (13,1-16). Njegovo stališče v 10. poglavju ni toliko v zvezi z ravnanjem v templju kakor s trditvijo, da sta hrana in pijača, ki sta ponujena vsem, ‘duhovni’ (πνευματικὸν βρῶμα… καὶ… ἔπιον, 1 Kor 10,3-4). Kljub tej in kljub tipološki (?) povezanosti s Kristusom je bila večina generacije, ki je šla skozi puščavo uničena (v. 5). Tako je opozorilo jasno: ne postanite malikovalci (v. 6-11, 14,19-20).

Nekaj manjših sledi ‘Izraela’ se pojavlja še na drugih mestih v 8,1-11,1, bežno v programskem stavku 9, 19-23,[lvi] kasneje pa še v 10,31-11, 1. Kasneje v pismu se še pojavi kakšen stavek o hranjenju in pitju v sobesedilu o mnogovrstnih odnosih med Grki, judi in Božjo Cerkvijo. To je v bistvu posplošena oblika odlomka 9, 19. 23, ki ima namen, da se lahko Pavel v tem odlomku premakne od svojega lastnega ravnanja do njihovega ravnanja (10,31-11,1), in zaključi: ‘Moji posnemovalci postanite, kakor sem tudi jaz Kristusov’.

Ta zadnji napotek bi lahko razumeli na dva načina. Glede na to, da ni mogoče posnemati Kristusovega ravnanja z upoštevanjem ‘Grkov’ ali podobnih, mora zaradi tega Pavel za ‘Božjo Cerkev’ biti zgled Kristusovega ravnanja v vprašanju hranjenja ali pitja ali pa ‘ne iskanja svoje [lastne] koristi’. Zgornje je še bolj verjetno, kar potrjuje Rim 15, 3; za Pavla je iskanje koristi ‘za mnoge’ oblika ravnanja, ki je podobna Kristusovemu.

S to zadnjo mislijo se vračam k 9,12b-18. Tri značilnosti ta odlomek povezujejo z 10, 31-11: hranjenje in pitje (prim. hrana), ne iskanje svoje lastne koristi (prim. izogibati se postavljanju ovir na poti) in Kristusov vzor (prim. Gospod je zapovedal). Vprašanje je, zakaj Pavel namiguje na Gospodovo zapoved in jo združi z omembo templja v 13. vrstici, tako da uporabi močni izraz za povezavo: ‘na enak način’ (οὕτως καί)? Po eni strani je povezava očitna: kakor duhovniki dobijo svojo podporo iz njihovega dela (οἱ ἐργαξόμενοι), morajo ‘tisti, ki oznanjajo evangelij,’ (τοῖς τὸ εὐαγγέλιον καταγγέλλουσιν) ‘živeti od evangelija’ (ἐκ τοῦ εὐαγγελίου ξῆν). Delo v templju, delo za evangelij; hrana od enega, življenje od drugega.

Pavel včasih sebe opiše z duhovniškimi izrazi (prim. Flp 2,17-30; 4,17-18; Rim 15,15-29). V 15. poglavju Pisma Rimljanom si na primer želi oznanjati evangelij v Španiji (Rim 15,22-24,28), potem,ko obišče Jeruzalem ‘v službi svetim’, da bi jim Makedonski in Ahajski kristjani lahko ‘pomagati tudi v telesnih potrebah’ (15,25-27). Sam Pavel je ‘služabnik Kristusa Jezusa med pogani in je opravljal duhovniško službo za Božji evangelij, da bi tako pogani postali Bogu prijetna daritev’ (15,16),[lvii] kar je analogno s Kristusovo vlogo, ki je bil ‘služabnik obreze zaradi Božje resnice, da bi … narodi [pogani] lahko slavili Boga …’ (15,8-9), iz tega pa izpelje trditev, da ‘Kristus sebi ni ugodil …’ (15,3). Ta izjava povezuje duhovniški jezik 1 Kor 9,13-14 in judovsko-poganski jezik iz 10,31-11,1 (enako pri pismu Rimljanom) z denarno vsebino celotnega 1 Kor 9,1-18. Povzamemo lahko, da Pavel ne nasprotuje uporabi kultnega jezika in podobe templja v povezavi s svojimi dejavnostmi in naravo podpore, ki mu jo ponujajo Cerkve.

 

  1. ‘Gospod je odredil’

 

Osredotočam se na 1 Kor 9,13-14. Nedvomno Gospodovo zapoved, ki jo omenja Pavel, najdemo v Q 10,2-12.[lviii] Tukaj gre za dve relevantni vprašanji: zakaj Pavel citira Gospodovo zapoved kot del svojega argumenta; s kom se ne strinja, ko pravi, da ga ne bo upošteval?[lix]

(1) Na strani moram pustiti, kakšna oblika Jezusovih izrekov leži za Pavlovim namigovanjem:[lx] dovolj je, če omenim, da tako Lukova in Matejeva uporaba Q in Tomaževega evangelija vključuje izročila o sprejemanju in hrani, ki je ponujena (prim. Q 10,5,7a,7c,8; Tomažev evangelij, 14). Namen je podoben, čeprav je mogoče, da je v tej obliki kasnejši dodatek,[lxi] da ‘je delavec vreden svojega plačila’ (Q 10,7) ali, kakor pravi Pavel, da ‘tisti, ki oznanjajo evangelij, živijo od evangelija’ (1 Kor 9,14). Do tu je bilo veliko težav, razen morda pri Pavlovi pomembni ponovitvi izreka. Za težavnejše se izkaže dejstvo, da je Pavel s tem, ko je dodal ‘Gospodovo zapoved’ k svoji analogiji templja iz 9,13 (οὕτως καί), povlekel globoko povezavo med oznanjevalci evangelija in podpiranjem duhovništva preko desetine, darovanja prvencev in žrtvovanega mesa. Zakaj? Razlog ne more biti v tem, da povezavo predlaga sam Jezusov zgled, saj v Jezusovih besedah o tem ni nobenega namiga. Izhajati mora iz samega Pavla: Menim, da ima tukaj v mislih kakor v Rim 15 analogijo med sabo in Barnabom ter tempeljsko službo.

Ko Pavel oblikuje svoje izjave ‘Ali ne veste … enako tudi …’ vsaj v svojem mišljenju povezuje dve misli in Korinčane poskuša prepričati o tej povezavi.[lxii] Podpora tem, ki oznanjajo evangelij, je enaka podpori tistih, ki služijo v templju. Pravica do hrane in pijače, tudi v okolju izgnanstva, je kakor pravica levitov do podpore, kjerkoli bi že morda živeli; on in Barnaba (‘midva’ iz 9,11-12) imata enako pravico. Še bolj pomembno pa je, da so pogoji za tako podporo približno enaki.

Gooch je oblikoval tehtno in prepričljivo trditev, da Pavel

 

ne govori o svoji navadi izogibanja hrani, ki je žrtvovana malikom v 1 Kor 9, ker se je izogibal hrani, ki bi bila kakor koli povezana z malikovalskim kultom … Pavel ni videl težav v opustitvi obreze … ali … kashrut, ne bi pa opustil zavezne zahteve, ki je zapisana v tori in podpira posebno vdanost enemu Gospodu … Pavlov ugovor stališču korintskih kristjanov do hrane, žrtvovane malikom, ne izhaja iz njegove skrbi o zavedanju prisotnosti ljudi, ki imajo slabotno voljo (slabotni), ampak iz njegovega lastnega zavedanja in njegovega lastnega spoznanja, ki je bilo vedno znova pogojeno z njegovo pripadnostjo judovstvu.[lxiii]

 

(2) Ko Pavel pravi, da ne bo zahteval svoje pravice (‘jaz’ v 9,15; prim. ‘mi’ v 9,12b), se zdi, da ima v mislih neko drugo mnenje. Čigavo? In zakaj? V delu, ko misli na mnenje Korinčanov – med katerimi so mnoge prepričali drugačni argumenti – deloma od drugih krščanskih učiteljev – najverjetneje mnenje nekaterih, ki imajo povezave z Jeruzalemom, med njimi pa je morda tudi Kefa / Peter. Odgovor na vprašanje Zakaj? je veliko težji in zahteva nadaljnji pregled okoliščin, ki sledi v naslednjem razdelku.

 

  1. Drugačni pogledi na podporo v Korintu

 

Rezultati moje analize v nekaj pogledih potrjujejo Goochovo hipotezo, obenem pa nadomeščajo en vidik njegove študije, njegovo podcenjevanje (kakor je v večinah študij Prvega pisma Korinčanom) o pomembnosti 9. poglavja kot integralnega dela 8. poglavja preko 10. ali 11. Na tem mestu bi rad zadeve uravnotežil.

(1) Pavel pride v Korint z izkušnjo iz Filipov (pomoč mecena?) in Tesalonike (samooskrba s pomočjo iz Filipov).[lxiv] V Korintu si v najboljšem primeru privzame dvoumen način delovanja, v najslabšem primeru ga hlini. Dela s svojimi rokami (1 Kor 4, 12), domnevno od začetka njegovega bivanja v Korintu.[lxv] Lahko pridemo do zaključka, da sam tudi trdi, da ima pravico do podpore Cerkve (9,12b-18), čeprav to pravico zavrača iz razlogov, ki niso jasni. Da bi se zadeve še bolj zapletle, je on sam ponujena pomoč (sicer bi kasnejši deli zgodbe ne imeli smisla; 2 Kor 12,13-18), a meni, da pomoči ne more sprejeti, kakršnokoli obliko bi že imela.[lxvi] Menim, da je ponujena pomoč v njegovih očeh ‘omadeževana’ in del argumenta v njegovem zdaj izgubljenem prvem pismu govori o teh nesprejemljivih oblikah pomoči.[lxvii] Kaže na obliko čistosti, ki je skladna s pomenom čistosti, predstavljenim v Mojzesovi postavi (preostala fragmenta v 2 Kor 6,14-7, 1, kakor tudi 1 Kor 5,11 poudarjata obredno čistost).[lxviii] Na zavzema se za levitska pravila sama, ampak za vrsto čistosti, na katero se nanašajo.[lxix] Če je do tega zaključka prišel šele potem, ko je prvič sprejel njihovo podporo in jo kasneje vrnil, je to do njih še bolj žaljivo; toda tega ne moremo vedeti.

(2) Nato se zgodita dve stvari: na neki točki, potem ko zavrne sredstva iz Korinta, sprejme sredstva iz Makedonije (čeprav se to razjasni šele kasneje; 2 Kor 11,7-11), nato pridejo ‘drugi’, ki so prav tako dejavni v Korintu (n. pr. 1 Kor 1,10-17; 3,4-15; 9,1-6 itd.).

(3) Ti ‘drugi’ sprejmejo ponujena sredstva iz Korinta. Ne delajo, sprejmejo hrano in pijačo (9,4-5). Ključna prvina v tej rekonstrukciji je seveda dejstvo, da navajajo Jezusove besede, ki zadevajo podporo:[lxx]

 

V katero koli hišo pridete … V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar imajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vas postrežejo. (Lk 10,5,7-8)

 

… delavec je vreden svoje hrane.

V katero koli mesto ali vas pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in ostanite tam, dokler ne odidete. (Mt 10,10b,11)

 

Ko boste šli kamorkoli in hodili po deželi in ko vas ljudje povabijo, jejte kar vam ponudijo in … Na koncu koncev, kar gre v vaša usta, vas ne more poškodovati, prej vam škoduje, kar pride iz vaših ust. (Tomažev evangelij 14b)

 

“Kjer koli stopite v hišo, tam ostanite, dokler ne odidete od tam …” (Mr 6,10)

 

 

Ta ‘Božja beseda’ je skladna z razlago pri Luku in pri Tomažu, v manjši meri pa pri Mateju in morda tudi pri Marku, naj krščanski misijonarji jedo, kar jim ponudi oseba, pri kateri stanujejo (samo Mateja skrbi ‘vrednost’ gostitelja), ne da bi se karkoli spraševali (kakor se Pavel izrazi v 1 Kor 20,25-30).[lxxi] Če dobrotnik – glavna oblika podpore dobrotnika je predpostavljena v izrekih Q – ponudi ‘omadeževano’ hrano (gl. Tomažev Evangelij 14b, posebej prim. Mr 7,15), naj jedo brez skrbi. To je za Pavla nevarno in meni, da naj bi bilo nevarno tudi za druge. Pavel sodi, da je zlasti nesprejemljivo, če se hrano, darovano malikom, uživa pri Gospodovi večerji.

(4) Ko so te razlike v mnenju nastale, so bile lahko na videz majhne, a Pavla so stisnile v kot, saj je bil prisiljen odpreti vprašanje podpore, potem pa skleniti, da je bolj svoboden v evangeliju, če ne bo sprejel nobene pomoči.[lxxii] Nasproti Jezusovi besedi in menim, da tudi skrajnim mnenjem nekaterih kristjanov, ki jih Pavel užali s svojimi napadi na njihov jedilnik, najprej napade vprašanje nepravilnih prehranjevalnih navad – ‘nevarno hrano’ iz 8. in 10. poglavja – nato pa brani svoje ravnanje, ko ne sprejme podpore – njegovo ‘ponašanje’ iz 9. poglavja. To mišljenje z dvema konicama pomaga lepo razložiti poglavja od 8 do 10 glede vprašanja hrane, ki je darovana malikom – hrane, ki jo Pavel zavrne – in je del oblike dobrotnikove podpore, ki razžali Pavla.

(5) Pavel razvija misel, s katero se je ukvarjal v svojem prejšnjem pismu (prim. 2 Kor 6, 14-7,1) – skupnost je tempelj, ki zahteva ‘popolno svetost’.[lxxiii] Ista misel podpira njegovo trditev v 9,13 (‘opravljajo sveto službo … jedo to, kar je iz svetišča’) skupaj s pomeni čistosti in na bolj splošen način v 1 Kor 3,16-17 (‘Vi ste Božji tempelj … Če kdo Božji tempelj uničuje …’).[lxxiv] Pred tem zadnjim odlomkom je tempeljska arhitekturna prispodoba (3,10-15) zaključek, ki poudari uničenje. Tempelj je skupnost;[lxxv] kakor jeruzalemski tempelj morajo tudi oni skrbeti zase s čistostjo, saj ‘ne morete piti Gospodovega keliha in keliha hudih duhov’ (10,21).

(6) Zakaj je Barnaba pomemben v 9,6? Ni obiskal Korinta in če Apd 15,36-41 točno poročajo, sta bila s Pavlom ločena kar nekaj časa. Prvi razlog se ponuja sam: Pavel in Barnaba sta oba uporabljala analogijo templja za krščanske skupnosti, zato poudarjata čistost skupnosti, in en element tega je prepoved hrane, žrtvovane malikom. Morda so na drugih mestih že obstajali spori med ‘drugimi’ in Barnabom o tem vprašanju? Morda je Barnaba kot levit le namig na idejo o podpori, ki je podobna levitski?[lxxvi]

(7) Nabirka za Jeruzalem se vključi v ta spor; prav tako gre za denarno zadevo in spominja na zahtevo judom v izseljenstvu, da bi podpirali jeruzalemski tempelj.[lxxvii] Nabirka ni oblika podpore za tempelj, a ko Pavel prosi za denar za Jeruzalem, zavrne pa podporo zanj osebno, se zdi nekoliko dvoumen. Ko Korinčani nato spoznajo, da Pavel prejema podporo iz Makedonije – zanj in za Jeruzalem – nočejo dajati za Jeruzalem. Manijo, da je Pavel neprepričljiv (v drugem kontekstu, 2 Kor 1, 15-22; 10, 1-2).

(8) Ko Pavel piše 2 Kor 10-13, so okoliščine težke.[lxxviii] A tukaj ne gre vprašanje hrane, darovane malikom, obstaja pa močnejši vidik spora o težavi podpore.[lxxix] Besednjak ‘evangelija’ je še vedno prisoten (9,13; 10,14,16;11,4,7 ponovno), medtem ko sprejme podporo od drugih, Pavel ogroža odnos s Korinčani (11,7-11). Odnos poskuša ponovno vzpostaviti z izjavo, da jih ni hotel obremenjevati (12,11-13).[lxxx]

 

  1. Zaključek

Pavlov odnos do podpore, ki jo nudijo Korinčani, je zapleten. Jedro moje interpretacije je, da Pavel verjame v skupnost kot metaforo templja in da mora tempelj označevati svetost in čistost, ki je podobna tistim v jeruzalemskemu templju vključno s pomenom podpore duhovnikov. Pavlove duhovniške analogije v 1. in 2. pismu Korinčanom – in tudi v Pismu Rimljanom in Filipljanom – potrjujejo moj splošni pristop. Pavel in ‘drugi’ se ne strinjajo glede primerne oblike podpore. Menim, da ‘drugi’ živijo z dobrotniki in sprejemajo vse vrste hrane, ki jo oni in njihove družine običajno uporabljajo,[lxxxi] kar vključuje tudi hrano, darovano malikom, kar je navada dobrotnikov glede na namige v Jezusovih izrekih iz Q 10,2-12 in Tomaževega evangelija 14 b. Vsaj eden ali več od teh dobrotnikov, ki gostijo srečanja skupnosti, pri katerih se obhaja Gospodova večerja, ni dovolj pazljiv (prim. 1 Kor 10,14-22; 11,17-34).

Pavel tako ravnanje zavrne.[lxxxii] Sprejema splošno načelo podpore, a ga preoblikuje v besednjaku ‘evangelija’ in tako uporabi Jezusove besede, ki jih uporabljajo drugi. V 1 Kor 9,14 skuša sebe postaviti ob stran, tako da privzame Jezusov izrek v svoje lastno razumevanje templja. Posledica je, da njegov οὕτως καὶ pomeni ‘to je tisto, kar Gospodova zapoved v resnici pomeni’, njegov οὐκ ὅδατε pa jih spomni, da sta poznavanje izhodišč njegove interpretacije in zavest o čistosti templja nekaj, kar spada v splošno vedenje.[lxxxiii]

Ko pravi, da je evangelij brezplačen, si želi, da bi bila njegova zavrnitev pravice do podpore videti na višji stopnji, kot je ravnanje ‘drugih’. Vse, kar naredi, pa je, da svojih pravic, kot mu jih dovoljuje evangelij, ne izrabi v celoti (9,18); na začetku tega miselnega toka (v. 12b) tudi pokaže, da se zato izogiba postavljanju ovir (ἐγκοπή) evangeliju na pot. Vendarle pa nam noben izmed njegovih argumentov ne pove, zakaj bi bil sprejem podpore ovira. Njegovovo ravnanje dobro razloži hipoteza, razložena zgoraj; tisti, ki sprejemajo podporo, sledijo Jezusovim izrekom, da lahko jedo, kar se postavi pred njih, in tako nekaterim postavljajo ovire. Kot nasprotje Pavel zagovarja moralno čistost – ‘popolna svetost’ – in tako zavrne obliko dobrotnikove pomoči, ki bi lahko nekatere vodila stran (v malikovalstvo) ali pa ovirala njegovo lastno svobodo oznanjati brez obvez.[lxxxiv]

Obstaja tudi razlika v ravnanju glede na kraj podpore. ‘Drugi’ (in morda sam Pavel na zgodnejši stopnji) sprejmejo podporo posameznih dobrotnikov, a za Pavla je pomembna samo skupnost – ki je tempelj. Verjame, da mora podpora priti iz celotne Cerkve, ali pa je sploh ne potrebuje. V sedanjih okoliščinah ne bo sprejemal podpore od nikogar.[lxxxv] To se dobro povezuje z 9,19-23 s prvotno skrbjo za vse, v čemer je dobro uravnotežena posebna skrb za jude, tiste pod postavo, tiste zunaj postave in slabotne. Podobno ravnotežje je razvidno v 10,31-11,1 kjer ga je strah za mnoge in nikogar ne želi užaliti.

Presenetljivo v Prvem pismu Korinčanom je to, da so skoraj vse povezave z ‘evangelijem’ zgoščene v kratkem delu pisma.[lxxxvi] Vidna je neposredna povezava med podporo in evangelijem. Družbenozgodovinska rekonstrukcija bi lahko nekoliko presvetlila dejstvo, zakaj je tako v Korintu, ne pa tudi drugod. Različni oznanjevalci evangelija imajo v temelju drugačno naravnanost na podporo in različna izhodišča za razpravo o finančni pomoči. Pavel se prej s tem določenim sporom še ni srečal. Verjame, da so nekateri ‘drugi’ v nevarni zmoti, ko jedo v kuhinjah svojih dobrotnikov kar koli. Tako dejanje ogroža ‘slabotne’, skupnost, Božji tempelj in evangelij, čeprav se tisti, ki sprejemajo tako ravnanje, sklicujejo na Jezusovo besedo. Za Pavla sta hrana in pijača stvar evangelija, ker ‘tisti, ki delajo v templju, dobivajo hrano iz templja in … z oltarja’, in ker je ‘Božji tempelj svet’ in ste ‘vi ta tempelj’,[lxxxvii] je včasih pač ključno zavrniti ponujeno hrano ali pijačo, da bi zaščitili evangelij.

[i] Lk 10, 8-9 na nenavaden način združi trditev: ‘Jejte, kar se pred vas postavi,’ z ugotovitvijo, da ‘se vam je približalo Božje kraljestvo’.

[ii] To gradivo je v Q1, najzgodnejši plasti izrekov; J. S. Kloppenborg, The Formation of Q: Trajectories in Ancient Wisdom Collections (Philadelphia: Fortress Press, 1987).

[iii] Glede nenavadne narave tega opomina glej R. N. Longenecker, Galatians (WBC, Dallas: Word Books, 1990), strani 278-79; prim. H. D. Betz, Galatians (Hermeneia; Philadelphia: Fortress Press, 1979), str. 304.

[iv] K. F. Nickle, The Collection: A Study in Paul’s Strategy (London: SCM Press, 1966).

[v] Napotki v Didache, da naj bi si delili med seboj (4.5-8; 1.5-6), se lahko prav tako nanašajo na evangelij, čeprav to tu ni prav jasno. Prim. tudi Barn. 19.10 in 1 Klem. 16,4. Gl. R. Garrison, Redemptive Almsgiving in Early Christianity (JSNT Sup 77; Sheffield: JSOT Press, 1993).

[vi] Glej C. Lutz, Musonius Rufus ‘The Roman Socrates’ (Yale Classical Series 10, New Heaven: Yale University Press, 1947), zlasti §11, str. 80-84; R. Hock, The Social Context of Paul’s Ministry (Philadelphia: Fortress Press, 1980), str. 52-65; L. M. White (ur.), Social Networks in the Early Christian Environment: Issues and Methods for Social History (Semeia 56, Atlanta: Scholars Press, 1992).

[vii] Kronologija: G. Lüdemann, Paul: Apostle to the Gentiles (Philadelphia: Fortress Press, 1984); biografija: gl. G. Lyons, Pauline Autobiography: Towards a New Understanding (Atlanta: Scholars Press, 1985), čeprav avtor podaja dokaze proti polemičnemu in s tem apologetskemu kontekstu avtobiografskih oznak (str. 224); težave: E. A. Judge, ‘Cultural Conformity and Innovation in Paul’, TynBul 35 (1984), strani 3-24; C. Forbes, ‘Comparison, Self-Praise and Irony: Paul’s Boasting and the Conventions of Hellenistic Rhetoric’, NTS 32 (1986), str. 14-15; G. Theissen, The Social Setting of Pauline Christianity; Essays on Corinth (Philadelphia: Fortress Press, 1982), zlasti str. 27-67, 145-74; A. Schreiber, Die Gemeinde in Korinth (Münster: Achendorff, 1977).

[viii] Gl. J. P. Sampley, Pauline Partnership in Christ: Christian Community and Commitment in the Light of Roman Law (Philadelphia: Fortress Press; 1980), zlasti str. 81-87, ki dokazuje, da je vse nerazumevanje glede denarja povezano oz. povzročeno s societas.

[ix] Menim, da se pismo Filipljanov ukvarja s podporo v večji meri kakor Prvo pismo Korinčanom.

[x] Sampley, Pauline Partnership, pravilno omenja ‘poenotenje telesa’, ki je vključeno v enovito podobo Pavla kot izdelovalca šotorov (str. 84).

[xi] Želim si najti še drugo razlago poleg te, ki jo poda R. N. Longenecker, Paul Apostle of Liberty (Grand Rapids: Baker House Books, 1964), str 231: ‘Mogoče je, da je bila želja po samozatajevanju Pavlu privzgojena že zgodaj v šoli Gamaliela I., saj so bili Hillel in njegovi neposredni nasledniki znani po tem, da so presegali meje svoje dolžnosti, ko so uporabljali bolj stroga pravila pri sebi in bolj prizanesljiva pri ljudeh’.

[xii] D. L. Dungan, The Sayings of Jesus in the Churches of Paul (Philadelphia: Fortress Press, 1971), str. 3-40. Ne strinjam se z bistvenimi deli te pomembne študije; kakor Longenecker se avtor sklicuje na ravnanje Davida Daubeja, čeprav pravilno poudari, da Pavel ne poda nobene razlage za Pavlovo uporabo Jezusovega izreka in da njegov a trditev pomeni isto kot ‘ravnati po Gospodovi volji prizadene Cerkev!’ (gl. strani 15-16, 32-33). P. J. Thomson, Paul and the Jewish Law: Halakha in the Letters of the Apostle to the Gentiles (CRINT III.1; Assen: van Gorcum, Philadelphia: Fortress Press, 1990) ima to za eno od šestih pomembnih tradicij Halake (str. 125-31) in zaključi, da je bilo zgodnje krščansko apostolstvo utemeljeno v judovskem konceptu, čeprav se Pavlova tradicija oddalji od farizejske tradicije (strani 144-49).

[xiii] Glej. P .D. Gooch, Dangerous Food: 1 Corinthians 8-10 in its Context (Waterloo, ON: Wilfrid Laurier University Press, 1993) in njegov pregled najpomembnejših točk v literaturi (str. 135-55); W. L. Willis, Idol Meat in Corinth: The Pauline Argument in 1 Corinthians 8 and 10 (Chico, CA: Scholars Press, 1985), zlasti str. 267-75; H. Probst, Paulus und der Brief: Die Rhetorik des antiken Briefs als Form der paulinischen Korinterkorrespondenz (1 Kor 8-10) (Tübingen: Mohr, 1991).

[xiv] To ‘zgodovinsko dejstvo’ smelo razglasi G. Lüdemann, Early Christianity According to the Traditions in Acts (Mineapolis, MN: Fortress Press, 1989), str. 183.

[xv] Longenecker, Galatians, str. 278-79.

[xvi] Položaj je konflikten, kakor je to poudarjeno v Galačanih. Analogija s sejanjem in žetvijo (prim. zlasti 2 Kor 9,6-15), opozorila o korupciji in večnem življenju, opomin k dobroti do vseh, tudi do gostoljubja v veri niso tako splošna, ker so naslovljena na učitelje.

[xvii] Tukaj sledim J. C. Hurd, The Origin of 1 Corinthians (London: SPCK, 1965), zlasti str. 200-206.

[xviii] Hurd, Origin, strani 213-70. Per contra, N.A. Dahl, ‘Fragment in njegovo sobesedilo: 2 Kor 6,14-7,1’, v: Studies in Paul (Mineapolis, MN: Augsburg, 1977), str. 62-69: oseba, ki je ta fragment vnesla, je morda bil Pavel sam (str. 69).

[xix] Hurd, Origin, zlasti str. 220-39, 202-206. Ne strinjam se z njegovim pogledom, da mu [Pavlu] Korinčani ‘niso ponudili finančne pomoči’; str. 204; prim. Gooch, Dangerous Food, posebej strani 99-97. V svoji hipotezi se razlikujem od obeh v tem, da je prvo pismo vključevalo kratko razpravo o podpori.

[xx] Zdi se, da je to naraven videz fragmenta; je v skladu s pogosto navajano (a po mojem mnenju napačno) domnevo, da ne izhaja od Pavla ampak iz Kumrana. Glej tudi A. F. Segal, Paul the Convert (New Heaven: Yale University Press, 1990), str. 166-71, 228-33: Pavel ima za ‘svojo osebno poklicanost poklic tempeljskega služabnika’ (str. 171).

[xxi] V tem sledim H. D. Betzu, 2 Corinthians 8 and 9 (Hermeneia; Philadelphia: Fortress Press, 1985).

[xxii] To zadevo puščam ob strani; dopuščam možnost, da v ‘drugi’ iz 9. poglavja lahko vključimo Kefa in Apola. Glej tudi G. D. Fee, 1 Corinthians (NICNT; Grand Rapids, 1987), str. 409-410.

[xxiii] C. K. Barett, ‘Cephas and Corinth’, v: O. Betz, M. Hengel in P. Schmidt (ur.), Abraham unser Vater (Leiden: Brill, 1963), str. 1-12.

[xxiv] Glej npr. Fee, 1 Corinthians. Pavel je opustil mecenstvo, drugi učitelji (Kefa in Apolo?) pa so darove sprejeli in s tem ‘Pavlovo odpoved izjemno izpostavili’ (str. 399-400).

[xxv] M. M. Mitchell, ‘NT Envoy in the Context of Greco-Roman Diplomatic and Episotolary Conventions. The Example of Timothy and Titus’, JBL 111/4 (1992), str. 641-62.

[xxvi] O ‘bratih’ je težko kaj povedati (1 Kor 16,11) dokler ne identificiramo, kdo so in kaj delajo.

[xxvii] P. Richardson, ‘The Thunderbolt in Q and the Wise Man in Corinth’, v: P. Richardson in J. C. Hurd (ur.), From Jesus to Paul (Waterloo, ON: Wilfrid Laurier University Press, 1984), str. 91-111; isti avtor, ‘On the Absence of Anti-Judaism in 1 Corinthians’, v: P. Richardson (ur.), Anti-Judaism in Early Christianity. I. Paul and the Gospels (Waterloo, ON: Wilfrid Laurier University Press, 1986), str. 59-74.

[xxviii] P. Richardson, ‘From Apostles to Virgins: Romans 16 and the Roles of the Women in the Early Church’, Toronto Journal of Theology 2/2 (1986), str. 33-61.

[xxix] Ξένος je navadno ‘gost’, a se pogosto nanaša na ‘gostitelj’; beseda nakazuje bližnjo povezanost z dobrodelnostjo, med državami pa pogodbo. Glej LSJ, ad loc.

[xxx] Hock, Social Context, str. 65: ‘da bo vstopil v dom … je bilo nekaj, kar so Korinčani pričakovali od Pavla. Njegova odločitev, da je opravljal obrt … je najverjetneje vzbudila odpor in kritiko’.

[xxxi] Glej 1,10-31 (posebej 17, 21-24); 3, 1-15 (posebej 14-15); 4, 14-21 (posebej 20); 9, 1-18; 12, 27-31 (ali se občutek soodvisnosti v ἀντιλήμψεις v 12, 28 nanaša na mecenstvo?); 16, 1-12 (posebej 10-11).

[xxxii] Glede mecenstva gl. A. Wallace-Hadrill (ur.), Patronage in Ancient Society (London: Routledge, 1989), zlasti razpravi R. Saller (2. poglavje), A. Wallace-Hadrill (3. poglavje) in p. Garnsey in G. Woolf (7. poglavje).

[xxxiii] Theissen, Social Setting, str. 41, poudarja, da so spori obstajali ‘med različnimi vrstami misijonarjev’ in niso predstavljali osebnega sovraštva.

[xxxiv] Glej W. L. Willis, ‘An Apostolic Apologia? The form and Function of 1 Cor. 9’, JSNT 24 (1985), str. 33-48, ki kakor jaz poudari povezavo z 8. in 10. poglavjem.

[xxxv] P. Richardson in P. W. Gooch, ‘Accomodation Ethics’ TynBul 29 (1976), str. 89-142; P. Richardson, ‘Pauline Inconsistency: 1 Corinthians 9,19-23 and Galatians 2, 11-14’, NTS 26 (1980), strani 347-62.

[xxxvi] M. M. Mitchell, Paul and the Rhetoric of Reconciliation (Tübingen: Mohr, 1991), predstavlja razumljiv argument za retorično analizo, v kateri je celoten odlomek 1, 10-15, 58 ‘telo’, 5, 1-11, 1 pa je ‘drugi odlomek dokazov’, 8, 1-11, 1 se ukvarja z ‘mesom, ki je darovano malikom, svobodo in edinostjo skupnosti’ in 9, 1-27 je ‘vzorčen argument: pravilna uporaba svobode za skupno dobro’ (povzetek na str. 184-85; prim. tudi str. 243-50). 9. poglavje vidi kot ‘simulacijo obrambnega govora’ (str. 130).

[xxxvii] Gooch, Dangerous Food, ne poudarja pomembnosti 9. poglavja. Kot korektiv in za natančno analizo mnogih težav običajnih pogledov, Mitchell, Rhetoric, strani 243-50.

[xxxviii] Mitchell, Rhetoric, str. 248: ‘Središče Pavlovega stališča moramo iskati v 12b, 15a, in 18b saj vse tri vrstice povejo natanko enako stvar … Pavel ni izkoristil svoje ἐξουσία, čeprav je za to gotovo imel pravico’. Toda ali on zavrača podporo Cerkve? Podporo skupine? Individualno podporo?

[xxxix] Prej je v v. 12b uporabil prvo osebo množine.

[xl] Gl. Dungan, Sayings of Jesus, strani 23-24.

[xli] Pavlovo empatično ‘ponašanje’ (καυχάομαι) je delo besednjaka ponosa in časti; tukaj je znamenje ‘brezsramnosti’, kritike, ki se ji mora Pavel izogniti s ponašanjem v evangeliju in ne v sebi (v. 16-18). To spoznanje dolgujem D. Nighswader. Glej J. D. M. Derrett, ‘Cultural Ignorance: St. Paul’s Boast of Disinterestedness’, v: Jesus’s Audience (New York: Seabury, 1977), str. 167.74. Za teološko perspektivo glej G. Dautzenberg, ‘Der Verzicht des apostolischen Unterhaltsrecht. Eine exegetische Untersuchung zu 1 Kor. 9’, Bib 50/2 (1969), str. 212-32.

[xlii] H. Conzelmann, 1 Corinthians (Hermeneia; Philadelphia: Fortress Press, 1975), str. 151, izmed mnogih je značilen po tem: ‘9. Poglavje presenetljivo vpelje novo temo: Pavlovo apostolstvo’.

[xliii] Glede judovstva, glej spodaj. Glede grških praks gl. W. Burkert, Greek Religion (Oxford: Oxford university Press, 1980); M. Detienne in J. P. Vernant (ur.), The Cuisine of Sacrifice among the Greeks (Chicago: University of Chicago Press, 1989).

[xliv] Prej sem menil, da je navajanje teh Jezusovih besed skoraj naključno in nepomembno: P. Richardson in P. D. Gooch, ‘Logia of Jesus in 1 Corinthians’, v: Gospel Perspectives 5 (ur. D. Wenham; Sheffield: JSOT Press, 1985) str. 39-62.

[xlv] Zavedam se cele vrst argumentov, ki izhajajo iz Pavlove povezanosti z judovstvom in helenizmom. Zadovoljiva rekonstrukcija se mora naslanjati na obe tradiciji: moje razumevanje Prvega pisma Korinčanom se je v temelju spremenilo, ko sem prvič obiskal Korint in sem videl na primer jedilnice v Asklepionu in območje Demeter in Kore. Obstaja namera, da bi Pavla in okoliščine v Korintu preveč ločili od judovstva in ta razprava kakor nekatere druge ohranja obstoječ dvojni pomen, posebej pri samem Pavlu. V tem se v glavnem strinjam z Longeneckerjem, ki ga v glavnem zanima dvojni pomen.

[xlvi] Iz Apostolskih del je mogoče razbrati (in jaz v to nisem prepričan), da je Barnaba Levit (Apd 4,36) iz Cipra in posestnik. Verjetno ni imel stalne vloge v tempeljskem bogočastju, a kot levit je imel pravico do podpore in mu ni bilo treba delati. Duhovniki in leviti so včasih imeli v lasti deželo (glej na pr. 3 Mz 35, 1-8), čeprav obstaja nekaj dokazov, da je tu mišljena skupna lastnina (3 Mz 25, 32-34; Joz 21, 1-41; prim. Ezk 48, 8-14, kjer zemlje ne smejo prodati). Naj ne bi delali, čeprav v resnici so; glej E. P. Saders, Judaism: Practice and Belief 63 BCE-66 CE (London: SCM Press, 1992), str. 77.

[xlvii] Tukaj ‘daritve, svete stvari’ (LSJ). Z ἐργαζόμενοι verjetno pomeni ‘opravljanje obreda’.

[xlviii] Τὰ je verjetno potrebno opustiti tudi v P. 46 in drugih.

[xlix] Ozko gledano naj bi se to nanašalo na del templja, a večje bi lahko pomenilo manjše; gotovo se nanaša na hranjenje ‘iz’ (morda pa ‘pri’; tako Fee. 1 Corinthians, ad loc.) oltarja ali templja.

[l] ‘Oltar žgalnih daritev’ (θυσία je pravilno ‘zažgana daritev’; tako LSJ) in je uporabljena na teh mestih (prim. npr. Mt 5,23-24; 23, 18-20; 1 Klem 32, 2; Barn 7, 9). čeprav lahko tudi pomeni na kadilni oltar kakor v Razodetju, ali pa je bolj splošna omemba. Pavlova raba izraza se nadalje razjasni v 1 Kor 10, 18, 20. Glej tudi CD, stolpec 6 in 11.

[li] παρεδρεύω ni beseda iz LXX in niti iz Nove zaveze, ampak jo lahko najdemo v kultnem kontekstu pri Jožefu, Ag. Apion 1, 30. Mogoče jo je najti tudi na drugih mestih (gl. Fee, 1 Corinthians, ad loc.). Njegov osnovni pomen je ‘čakati, služiti’ (npr. bolnim), ‘pogosto obiskovati’ ‘ravnati kot ocenjevalec’ (prim. sodniki), ‘zasesti zadnji položaj’ (LSJ, s. v.) BAGD navaja nekaj kultnih pomenov: gl. zlasti Vettius Valens 210, 3; ἐν ἱεροῖς τόποις ἢναοῖς παρεδρεύειν; W. W. Dittenberger, Sylloge Inscriptionum Graecorum, 3, 633.20 (c. 180 BCE): τοῦ ταμίου παρεδρεύοντος ἐν τῷ θυσίας ποιήσθαι (695.27-28).

[lii] Podrobnosti v Sanders, Judaism, str. 47-189, posebej str. 77-118, 146-89, 429-31; Jewish Law from Jesus to the MIshnah (London: SCM Press, 1990), str. 22-48; o Diaspori, str. 255-308, zlasti str. 283-308.

[liii] Nadalje, P. Richardson, ‘Why Turn the Tables? Jesus’ Protest in the Temple Precints’, SBLSP 1992 (Atlanta: Scholars Press, 1992), str. 507-23.

[liv] Tukaj je Pavlovo stališče zamotano. Glede mnogih vprašanj, ki izhajajo iz vrstic 19-20, gl. Gooch, Dangerous Food, zlasti str. 75-84.

[lv] Vedeti moramo, da nikoli uporablja soodnosnice, Ἰσραὴλ κατὰ πνεῦα. Gl. P. Richardson, Israel in the Apostolic Church (Cambridge: Cambridge University Press, 1969), str. 122, 126.

[lvi] Na bežen način, ker je ta odstavek osredotočen na torah in judovstvo, in ne posebej na Izrael (prim. tudi 9,8 glede torah); gl. Richardson in Gooch, ‘Accomodation Ethics’; Richardson, ‘Pauline Inconsistency’. Bodimo pozorni na to, da se izrazita rimska in helenistična metafora pojavi v 9, 24-27; gl. R. Garrison, ‘Paul’s use of the athlete metaphor in 1 Corinthians 9’, nam ponudi ozadje cinikov in stoikov ter povezav z ismijskimi igrami.

[lvii] J. H. Schütz, Paul and the Anatomy of Apostolic Authority (Cambridge: Cambridge University Press, 1975), str. 45: jezik je posvečen in celo žrtvovanjski.

[lviii] Dungan, Sayngs of Jesus. Glede omenjenega odlomka gl. W. Braun, ‘The Historical Jesus and the Mission Speech in Q 10, 2-12’, Fundations and Facets Forum 7, 3-4 (1991), str. 279-316.

[lix] Gl. P. Richardson, ‘“I Say not the Lord”: Personal Opinion, Apostolic Authority and the Development of Early Christian Halakah’, TynBul 31 (1980), str. 65-86; Richardson and Gooch, ‘Logia of Jesus’; P. Richardson, ‘Gospel Traditions in the Church in Corinth (with apologies to B. H. Streeter)’, v: G. F. Hawthorne in O. Betz (ur.), Tradition and Interpretation in the New Testament (Tübingen: Mohr, 1987), str. 301-18. Prim. Longenecker, Paul, str. 137-38, čeprav dvomom o njegovih obeh zaključkih: ‘Ali je nemogoče, da bi Pavel imel v rokah Logia’; prim. št. 54. 1 Kor 7, 10 in 9, 14: kaže, ‘da pomeni, da so bili tudi Korinčani kar dobro poučeni glede vsebine Kristusovega učenja’.

[lx] Za verodostojno rekonstrukcijo najzgodnejših obdobij gl. Braun, ‘The Historical Jesus’; za njegovo mesto v Q, gl. Kloppenborg, Formation; za prekrivanje med Q in Tomaževim evangelijem gl. H. Koester, Ancient Christian Gospels: Their History and Development (Philadelphia: Trinity University Press, 1990), str. 87-89.

[lxi] Braun, ‘The Historical Jesus’, prepoznava samo pregovore o miru in 9. vrstico kot avtentično od zgodovinskega Jezusa. R. W. Funk, Roy W. Hoover in Seminar o Jezusu, The Five Gospels (New York: Macmillan, 1993), str. 317-20, kot kontrast pravijo, da sta vrstici 7a in 8 avtentični.

[lxii] Glede οὐκ ὅδατε gl. Hurd, Origin, str. 85-87; navadno ustna informacija, razen v 9, 13, 24. Toda verjetno je tudi 9, 13 primer ustnega naročila od Pavla ali drugih. Gl. str. 109-11.

[lxiii] Gooch, Dangerous Foof, str. 95-97; drugače Hurd, Origin, str. 115-49, zlasti 126-31.

[lxiv] V 1 Tes 2,9-12 in 2 Tes 3,7-12 Pavel poudari, da je imelo njegovo delo za preživetje namen, da ne bi nikogar obremenjeval. V kasnejšem odlomku posebej priskrbi določeno argumentacijo: ima pravico do podpore, a želi si, da bi dal primer dela za svojo hrano. Njegov pristop v Prvem pismu Korinačnim, ki je precej drugačen, nakaže zelo drugačene težave na dveh mestih: v Tesaloniki, brezdelje; v Korintu, prepiri glede same hrane. Gl. R. Jewett, ‘Tenement Church and Communal Meals in the Early Church: The implications of the Form-Critical Analysis of 2 Thessalonians 3, 10’, BR 38 (1993).

[lxv] Običajen sklep; prim. 2 Kor 6, 14-7,1 in 1 Kor 5, 9-13.

[lxvi] Sampley, Pauline Partnership, izpostavi, da Pavel nikoli ne navaja družbenih kategorij, ko govori o Korintu: ‘okoliščin, ki so potrebne za societas, pri korintskih kristjanih ni bilo’ (str. 86).

[lxvii] Način, na katerega je 9. poglavje “zagozdeno” med 8. in 10. poglavje, in posebnost nekaterih delov me je delno pripeljala do tega zaključka. Narave njegovega argumenta v 1 Kor 5, 9-13 (gl. predvsem 5, 11, ‘s takim niti ne jejte skupaj’) in 2 Kor 6, 14-7,1 merita v isto smer.

[lxviii] M. Newton, The Concept of Purity at Qumran and in the Letters of Paul (Cambridge: Cambridge University Press, 1983). Na splošno, B. J. Malina, The New Testament World: Insights from Cultural Anthropology (Louisville: John Knox, 1981), str. 122-52.

[lxix] Gl. Segal, Paul the Convert, str. 168, čeprav pride do drugačnega zaključka.

[lxx] Menim, da so najprej oni navajali Jezusove izreke, Pavel pa jih omeni – v popolnoma predelani obliki – ker se jim ne more izogniti.

[lxxi] Tukaj se približujem zelo težavnem področju in se moram omejiti na nekaj krakih ugotovitev: Zdi se, da se je sam Pavel nekajkrat znašel v okoliščinah, da je bil pripravljen jesti hrano, ‘darovano malikom’; prvotni Pavlov interes v 10, 27 je bil v tem, da bi obravnaval povabila nevernikov; ideja, ki bi se je verniki v teh ravnanjih lahko oprijeli, je zanje veliko bolj težavna (prim. 10, 18-22); posebej nevarno je zanj mešanje med Gospodovo mizo in mizo malikov (10, 16-17, 21).

[lxxii] Podobno Musonius Rufus, 11, 12-13: ‘Ali misliš, da je bolj primerno za svobodno osebo (eleutheriôteron), da zase poskrbijo s svojim delom v potrebah življenja (anankaia) ali da prejemajo podporo od drugih?

[lxxiii] Glede splošnega vprašanja, W. A. Meeks, The first Urban Christians (New Heaven: Yale University Press, 1983), str. 97-103.

[lxxiv] B. Gärtner, The Temple and the Community in Qumran and the New Testament (Cambridge: Cambridge University Press, 1965), str. 49-60, gl. povezavo med 2 Kor 6,14-7,1 in 1 Kor 3,16-17, toda spregleda 1 Kor 9,13 in 10,18. Podobno R. J. McKalvey, The New Temple: the Church in the New Testament (Oxford: Oxford University Press, 1969).

[lxxv] Mitchell, Rhetoric, strani 99-111: Moj pogled je, da so vsi primeri uporabe οἰκοδομή/οἰκοδομεῖν v Prvem pismu Korinčanom … del celovitega odgovora na korintsko strankarstvo’ (str. 102, št. 23).

[lxxvi] Čeprav so okoliščine popolnoma drugačne, morda ni nepomembno, da so med mnogimi hebrejskimi in aramejskimi spisi, ki so bili najdeni na Masadi iz časa upora, nekateri, ki govorijo o ‘duhovniški desetini’, ‘za posvečene stvari’, ‘ustrezajo za čistost posvečenih stvari’. Gl. F. Millar, The Roman Near East 31 BC-AD 337 (Cambridge, MA: Harvard University Press, 1993), str. 367.

[lxxvii] Sanders, Jewish Law, str. 292-97, ponuja dokaze za τὰ ἱερά, ki se nanaša na pol šekla tempeljskega davka, če citiramo Jožefa, Ant. 16,163, 166, 169, med drugimi viri. Ne mislim, da trdi to tukaj (in niti to, da on to trdi), a prisotna je neka dvojnost v Pavlovem izrazu.

[lxxviii] Naklonjen sem temu, da bi postavil 2 Kor 10-13 po odlomku 1-7; če je to res, potem se njihov odnos konča slabo.

[lxxix] Mitchell, Rhetoric, str. 303: ‘Pavlova retorika sprave v Prvem pismu Korinačnom je bila porazna’.

[lxxx] Na eni strani so vprašanje v 2 Kor 8 in 9 (za kar mislim, da je ločeno pismo, pri čemer sledim Betzu), saj je njen edini fokus na končanju nabirke.

[lxxxi] Glede tega vprašanje zlasti 10, 25-27, glej razpravo v Gooch, Dangerous Food, str. 85-92.

[lxxxii] Prim. Theissen, Social Setting, str. 44: ‘Preko tega uvoda [οὕτως καὶ ὁ κύριος διέταξεν] Pavel uporabi izviren pomen izreka in ga postavi na glavo’.

[lxxxiii] Ne predpostavljam, da so vsi člani Cerkve v Korintu judje ali prozeliti, le nekaj od njih jih je. Niti ne pričakujem več kot splošno poznanje določil za češčenje v Jeruzalemu, kakor so dostopna mnogim.

[lxxxiv] Ali je molk o teh stvareh deloma posledica dejstva (1 Kor 1, 10-17), da je spreobrnil nekaj oseb in sprožil težave, npr. Gaja (Rim 16, 23)?

[lxxxv] V Rim 16,2 (Fojba) in 16, 23 (Gaj) Pavel prizna, da je tudi on imel dobrotnike. V tem vidim model, ki ga pri Pavlu zasledimo na več mestih (posebej v povezavi z finančnimi vprašanji), da je nekaj povedal eni Cerkvi, nekaj drugega pa drugi.

[lxxxvi] Na drugih mestih samo 15,1-2; 4,15 in 1,17. Samostalnik je uporabljen v 9,12, 14, 18, 23; glagol v 9,16 bis, 18.

[lxxxvii] Dvoumnost pri rabi besede tempelj dobesedno in metaforično ni značilna za Pavla. Judovstvu je po uničenju templja npr. postala delitev miloščine nadomestilo za daritve v templju, ki je bil uničen leta 70 po Kr, tako, da je bila odkupitev še vedno mogoča. Čeprav je smisel drugačen, pa je hermenevtični pristop podoben. Gl. Garrison, Redemptive Almsgiving, str. 56-59.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s