Slovenci nimamo kralja. Imamo pa Kraljico.

Druzina/36-2017/2 aktualno – kronanje Marijinih podob.doc

Na Sveti Gori so 300-letnico kronanja Marijine podobe praznovali junija, prvega septembra se 110-letnice kronanja spominjajo na Brezjah

 Slovesnih kronanj Marijinih podob je malo. Kronanje svetogorske Matere Božje junija 1717 je bilo šele drugo kronanje Marijinih podob zunaj italijanskih dežel (prvo je bilo na Trsatu leta 1715) in šele nekaj mesecev za svetogorsko so okronali znamenito »črno Marijo« v češkem romarskem kraju Čenstohova. Kronanje brezjanske Marijine podobe pred 110 leti naj bi bilo šele peto kronanje v slovenskih krajih in bližnji okolici (poleg Trsata in Svete Gore so leta 1863 okronali Marijino podobo na otoku Barbana, septembra 1869 pa žalostno mater Božjo v Trstu). Tako ni čudno, da je bilo dejanje kronanja za Sveto Goro in za Brezje eno najbolj slovesnih dogodkov v zgodovini božjih poti.

 

Svetogorska »kronanca«

O slavjih ob 300. obletnici kronanja na Sveti Gori smo že veliko pisali v junijskih številkah Družine, daljši zapis zgodovinarja Renata Podbersiča je izšel tudi v reviji SLO. Ko je gvardijan p. Romuald Sitar prosil v Rim za dovoljenje za kronanje – kot frančiškanski provincial je namreč spremljal kar šestletne priprave na kronanje na Trsatu –, je v pismu omenil tudi priljubljenost Svete Gore med romarji in da se »ob običajnih romarskih shodih zbere do petnajst tisoč ljudi, ki so tam deležni številnih uslišanj in čudežev«. Rim je po poizvedovanju pri oglejskem patriarhu dovolil takojšnje kronanje, p. Sitar pa je ob pridobljenem »privilegiju« poskrbel še za okrepljeno molitev ob milostni podobi na cedrovem lesu s podobo Marije z Jezusom v naročju, ob strani pa sta prerok Izaija in sv. Janez Krstnik; podobo naj bi naslikal beneški slikar Jacop Palma st. Na sliki je za Marijo naslikano mogočno deblo, predstavljalo naj bi drevo Davidovega rodu, v daljavi pa je naslikano obzorje z gorami in prav to hribovsko ozadje po besedah zgodovinarjev nakazuje, da je bila podoba narejena prav za Sveto Goro.

Dragoceni kroni za Marijo in Jezusa je podarila Ana Katarina Schellenburg iz ljubljanske plemiške družine; kot poroča kronist, je bilo v kronah »osem unč čistega zlata, to je 227 gramov, v kronah pa je bilo vdelanih še 30 biserov, 23 diamantov in 25 drugih dragocenih kamnov«. Milostno podobo so kronali na travniku v Gorici 6. junija 1717, slavje z več kot 30 tisoč vernikov je vodil pičenski škof Jurij Frančišek Ksaverij de Marotti. Sveti sedež je po več kot 30 letih, leta 1748, v spomin na Marijino prikazanje in dogodek kronanja dovolil poseben praznik, ki naj bi se obhajal vsako leto tretjo nedeljo po binkoštih – med ljudmi se je ta praznik uveljavil z imenom »kronanca«.

»Slovenci prvič pozdravili svojo kraljico«

Tudi ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je v pismu v Vatikan, v katerem je marca 1907 prosil za dovoljenje za kronanje milostne podobe na Brezjah, kot razlog navedel, da »to svetišče množično obiskujejo ne le verniki ljubljanske škofije, temveč tudi iz vseh sosednjih škofij in tu velika množica prejema svete zakramente«. Že junija je dobil od papeža Pija X. dovoljenje in priprave na slavje prvega septembra so se začele. Poleg molitve in čaščenja podobe so se pripravili tudi zunanje: načrt za poseben šotor je izdelal Janez Vurnik, postavili so 150 mlajev, izobesili osem 10 metrskih zastav; duhovniki so osem dni, »noč in dan« spovedovali v 20 spovednicah, kot je v dnevniku zapisal škof Jeglič je prišel na Brezje že dan prej in spovedoval kar 18 ur. Slavja se je udeležilo prek 30 tisoč vernikov, prišli so z 90 banderami.

Kroni za Marijo in Jezuščka je iz 18-karatnega zlata izdelal zlatar Ivan Kregar. Kot piše v arhivu je na mali kroni 12 večjih vijoličastih rubinov in smaragdov z briljanti, na večji kroni pa deset takih in več manjših žlahtnih kamnov. Vrh kron je zlat križ na okroglem podstavku, v križ so vdelani briljanti.

Kronanje – tudi državniška razsežnost

»Pred sto leti je slovenski narod prvič v Mariji pozdravil svojo kraljico,« je leta 2007 ob 100. obletnici kronanja dejal kardinal Franc Rode, dejanje škofa Jegliča, »človeka z močno narodno zavestjo in izrednim pastoralnim čutom« pa je po njegovih besedah imelo »v prvi vrsti verski, duhovni pomen, pa tudi narodno in – ante litteram – državniško razsežnost. S tem dejanjem je škof Jeglič Brezje razglasil za narodno svetišče Slovencev, kar je Slovenska škofovska konferenca 1. januarja 2000 tudi uradno potrdila. Odtlej so Brezje kraj naše istovetnosti, kraj, na katerem bije katoliško srce. Ali kot je v tistih letih zapisal J. E. Krek: ‘V srcu Marijinega svetišča vemo, kdo smo. Da smo katoličani, da to ni samo zunanja oblika, ampak jedro našega prepričanja’, naše najgloblje in nezamenljivo bistvo.« Krona je simbol suverenosti, znamenje narodove vrhovne oblasti, je še dejal kardinal: »Z obredom kronanja škof simbolično izroči Mariji oblast nad narodom in ga zaupa njenemu varstvu. Slovenci nismo imeli kralja, ki bi deželo izročil Mariji in jo razglasil za kraljico, imeli pa smo škofa s kraljevskim srcem.«

Krona kot simbol naše vere

Tudi božji služabnik škof Anton Vovk je ob 50. obletnici kronanja razmišljal o kraljevski vlogi: »/…/ če je sam Bog v nebesih Marijo kronal, ji smemo tudi mi na zemlji pokloniti krono, znamenje kraljevske vloge /…/ Vendar če bi vkovali v krono najsvetlejše diamante in kamne in bisere, ki jih najdemo na zemlji, bi krona še ne bila primerna za pravo čaščenje nebeške Kraljice. Krona, ki jo more izdelati človeška roka, je le simbol krone, kakršno si želi Marija … Mi smo njena krona, z življenjem po krščanskih krepostih smo mi najsvetlejši kamni in najdragocenejši biseri. Ali smo taki, da nas je Marija vesela?« Škof Vovk je nagovor sklenil, da če mi verni Slovenci nismo živi kamni na Marijini kroni, potem je Marija med nami brez krone in zlata krona na brezjanski milostni podobi brez duhovne vrednosti. »Marija je naša Mati, Pomočnica in Kraljica!«

 

»Ni je žene, ki bi bila tako skrita in tako vplivna obenem«

  1. Bogdan Rus, frančiškan na Sveti Gori, pred tem je bil pet let na Brezjah

 

Zakaj rečemo Mariji tudi »kraljica«?

To je navidez lahko, sicer pa težko vprašanje. Podobe kraljice v sodobni miselnosti ni. Posebej velja to za predstavo Slovencev, ki v zgodovini nismo imeli svojih pravih kraljev, ki bi se jih spominjali. Danes bi bila za Slovence prispodoba Marije Kraljice recimo pisateljica, ki zmore s preprostimi besedami povedati velike reči; je mati, je žena, ki odpušča. Ni je žene, ki bi bila tako skrita in tako vplivna obenem; ki bi imela tako svete namene. Značilnost Marije kot kraljice je mogoče opisati: je tiha, je popolnoma resnicoljubna, njena dejanja pa so preroška. Mati in oče, ki vzgajata svoje otroke za prihodnost, sta morda odsev take podobe. Ali pa žena, ki zna izraziti svoja pričakovanja do zakona in do moža. Ki je pogumna in preudarna obenem.

Kako se kaže Marijina kraljevska vloga?

»Vi ste moje veselje in moja krona,« piše v Pavel v pismu Filipljanom, z izjemno pronicljivostjo je svetopisemski stavek omenil božji služabnik Anton Vovk ob obletnici kronanja Marije na Brezjah leta 1957. Veliki teolog Hans Urs von Balthasar jo razloži zelo preprosto. Zaradi svoje vloge na zemlji je Marija prejela krono tudi v nebesih.

Scott Hahn v svoji razpravi o Mariji v Svetem pismu (prevod najdete na http://www.uredu.si) pravi, da Marija ni kraljica v smislu »kraljeve žene«. Orientalski svet je namreč poznal izjemno pomembno vlogo kraljice – matere. Ta je svojemu sinu, to je kralju svetovala, čeprav je odločal on. Kadar je svetovala modro, se ji je uklonil. S tem je bila kraljica – mati zagovornica modrosti in obramba proti oblastnosti in samovolji.

Ampak Jezus ni ne oblasten ne samovoljen …

Seveda ne, zato pa Mariji ostane tretja kraljevska vloga: vloga človeka, ki ni vladar in je zato dostopen vsakomur. In tako Marija tudi v resnici deluje, kar lahko kot duhovnik na božjepotnih krajih opazujem tako rekoč vsak dan. Slovenci se na Marijinih božjih poteh radi »odpremo«, radi pripovedujemo o sebi. Tu je Marija kraljevsko velika tudi v današnji Sloveniji.

Torej se tu vidi način njenega kraljevanja?

Pred Marijo se odpremo. Delamo tisto, kar nam danes zelo manjka: postanemo ustvarjalni v veri. Poudarjam: ustvarjalni v veri, ne moralno sprijeni, kar nekateri napačno razumejo kot ustvarjalnost, sproščenost. Krona na Marijini glavi pomeni, da je prav, če sem ustvarjalen, čeprav sem zato tudi zmotljiv; če si kdaj želim nečesa, kar mora nato Bog malo popraviti. Slovenski kristjani smo pogosto tako boječi, ne verjamemo, da si sploh lahko želimo darov od Boga, ne verjamemo, da smemo prositi. Torej: Ja! Smem prositi Boga, posebej pred Marijo. Moje prošnje so zaželene! Jaz sem zaželen pred Bogom!

 

Kaj pomeni dejanje kronanja Marije? Zakaj so se škofje in patriarhi odločali za kronanje milostnih podob?

Mislim, da so želeli okronati molitev vernikov. Zaslužni papež Benedikt XVI. je rekel: »Cerkev ni samo tam, kjer se odloča, ampak tam, kjer se moli.« In v prvi vrsti so Marijini romarski kraji, kraji molitve.

Tako narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezjah kot Sveta gora sta kraja, ki imata izrazito neokrnjeno duhovno jedro. Prepričan sem, da ne Brezij ne Svete gore ne bi več bilo, če ne bi v ozadju stalo izjemno duhovno vrenje. Na Brezjah so ljudje v izrekanju prošenj razvili neprecenljivo duhovno bogastvo. Duhovna narava Svete Gore je enako intenzivna, a po načinu nekoliko drugačna. Že pogled v ravnino pod Sveto Goro razodeva izjemno zgodovinsko dejstvo: duhovna dediščina oglejskega in beneškega patriarhata ni kar izhlapela, ampak se je v veliki meri izrazila na Sveti Gori. Če pogledamo strukturo milostnega dogodka na Sveti Gori vidimo, da je enak kot v Lurdu in Fatimi, ta dva kraja sta nam danes tako zgovorna po svoji vsebini. Kronanje Marijinih podob je tako potrditev, je praznovanje, je pritrditev Cerkve, ki pravi, da Božja pot po mnogih letih še živi svoje duhovno življenje, svojo izvirnost ter raste.

Upodobitve kronanja Marije so znane že pred kronanjem prve podobe. Kronanje pa je večinoma povezano s potrditvijo bistvenih dogodkov naše vere, v katerih je navzoča Marija: učlovečenje, oznanjenje, križanje, ustanovitev Cerkve.

 

Pravzaprav smo tudi mi pri krstu prejeli kraljevsko službo. Kaj sploh to pomeni?

V letu usmiljenja je Cerkev učila predvsem, da Bog ni malik, ki trga od nas, kar je najboljše, in se naslaja nad našimi izgubljenimi priložnostmi. Je prijatelj, je dober, je usmiljen in vabi nas, da bi mu bili čisto blizu. “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili.” (Mt 11,28) Bolj kraljevskega stanja na svetu ni. Bog komaj čaka, da bi nam lahko naredil kaj dobrega, da bi nam nadel krono dostojanstva.

Bog vsakemu od nas nadene krono že s tem, da lahko tukaj svobodno delamo in se veselimo odrešenja. Svobode vesti nam nihče ne more odvzeti. Bog je tako dober, da tisto, kar pričakujemo v prihodnosti, uživamo že sedaj. Morda kdaj tarnamo, kako je težko … A že samo zato, ker želimo delati dobro, ima vse naše življenje drugačen predznak. Zato se veselimo življenja v Bogu.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s