Odtis podobe:

Poznati Jezusa Kristusa

 

Cristoph kardinal Schönborn, O. P., Dunajski nadškof

Kako so prvi Kristjani razumeli (videli) Jezusa? Približajmo se vtisu, ki ga je naredil Jezus na prve kristjane, in poglejmo eno najstarejših besedil v Novi zavezi, himno, ki jo Pavel uporabi, da bi skupnosti v Filipih predstavil Jezusa kot Kristusa.

 

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,

se ni ljubosumno oklepal svoje

enakosti z Bogom,

ampak je sam sebe izpraznil tako,

da je prevzel podobo služabnika

in postal podoben ljudem.

Po zunanjosti je bil kakor človek

in je sam sebe ponižal tako,

da je postal pokoren vse do smrti,

in sicer smrti na križu.

Zato ga je Bog povzdignil nad vse

in mu podaril ime,

ki je nad vsakim imenom,

da se v Jezusovem imenu

pripogne vsako koleno

v nebesih, na zemlji in pod zemljo

in da vsak jezik izpove,

da je Jezus Kristus Gospod,

v slavo Boga očeta.

 

V splošnem štejemo, da je ta himna iz Pisma Filipljanom predpavlinska.[i] Verjetno je bila zložena v štiridesetih letih, približno v desetletju po vstajenju. To besedilo vsebuje verjetno največji razpon kristoloških izjav Nove zaveze. Glede na to, da je himna tako močno usidrana v evangeliju, pa se njene implikacije (posledice) razjasnijo šele, ko jih pogledamo v njenem starozaveznem ozadju. “Pri sebi sem prisegel, iz mojih ust je prišla pravica, nepovratna beseda: meni se bo upogibalo vsako koleno, prisegal vsak jezik. ‘Samo v Gospodu,’ mi bodo rekli, ‘je pravičnost in moč’” (Iz 45,23-24).

Po Jezusovi smrti so prvi kristjani izjemno hitro nanj usmerili tisto, kar Stara zaveza govori o Bogu.[ii] Jezus, tesar iz Galileje je od Boga prejel “ime, ki je nad vsakim imenom,” ime, ki ni nič manj kot samo Božje ime. V Jezusovem imenu se mora pripogniti vsako koleno in vsi morajo izpovedati, da je “Jezus Kristus Gospod.” On je kyrios – beseda, ki se uporablja v grškem prevodu Stare zaveze in označuje Božje ime.

Martin Hengel pravilno zaključuje glede tega zgodnjega izraza Krščanske vere v Jezusa: “V razponu niti dveh desetletij se je v kristologiji zgodilo več kot v sedemsto letih, ki so sledila, vključno z oblikovanjem zgodnjih krščanskih dogem.”[iii] Samo dve možnosti razlage vidim za ta razvoj. Prva možnost, ki se je znanstvenikom zdela privlačna, je bila, da je prva generacija sama zaključila proces “pobožanstvenja” Jezusa v izjemno kratkem času. Zaključek seveda sloni na spoznanju izvora teh idej. Od začetka zgodovinsko-kritične metode so za razlago tega razvoja uporabljali zunanji vplivi. Nekateri razlagalci v tem vidijo vzorce grškega mita o Herkulu ali orientalskega mita o Anthroposu, prvinskem človeku in odrešeniku, ki se pojavi v gnosticizmu. Vzorec ponižanja in povzdignjena, na kateri je zgrajena himna iz Pisma Filipljanom, je moč najti tudi v gnosticizmu.

Ker je v tem tudi nenaden pojav ideje o Jezusovi preeksistenci, pa se ta možna razlaga zdi prepričljiva. Kljub vsemu pa obstaja nekaj stvari, ki govorijo proti tej hipotezi. Najpomembnejša glavnina teh razlogov je povezana z zanemarjanjem Stare zaveze, ki je prisotno v njej. Če himno iz Pisma Filipljanom beremo v luči Stare zaveze ugotovimo, da jasno stoji znotraj svetopisemske tradicije, posebej v povezavi z modrostno literaturo in Izaijevo knjigo. Ti vplivi so veliko bolj mogoči kot predvidevanja, da himna odraža poenoten mit o gnostičnem odrešeniku, s katerim so se srečali prvi kristjani.[iv]

Branje te himne, ki spoštuje nepretrganost med Staro in Novo zavezo, ki jo je razglasil sam Jezus (glej. Mt 5,17; Lk 24,44), odpira nove možnosti za razlago ter razumevanje. Tako branje omogoči predstavo “Jezusovih dejanj, ki so imela tako močan vpliv na učence in širše, na druge kroge ljudi, da si to lahko danes le težko predstavljamo.”[v]

V resnici nas tako branje usmerja nazaj na samega Jezusa – podobo, ki je prevelika, premočna, preveč privlačna da bi jo lahko opisali samo s povzetkom poganskih mitologij.[vi] Mišljenje in domneve o Jezusu, ki jih je imela prva krščanska skupnost takoj po veliki noči, imajo verjetno svoj izvor in razloge v Jezusu samem. Besedilo, kakor je himna iz Pisma Filipljanom, je mogoče sestaviti le, če je sam Jezus v svojih delih in besedah ponudil temelj in pogoje za kaj takega. Spet pa je samo trenutni nesporazum, če domnevamo, da je med Jezusovim pričevanjem in vero prve Cerkve obstajala kaka globoka razpoka. Ta nesporazum je možen samo, če smo pripravljeni “priznati sodobno dogmo o popolnoma nemesijanskem Jezusu”[vii] – kar pomeni o Jezusu, ki sebe ni razumel znotraj svetopisemske tradicije judovskega ljudstva.

Če torej Novi zavezi priznamo judovsko okolje, nas to usmeri nazaj v zgodovino, k osrednjem dogodku v Jeruzalemu okrog leta 30 – Jezusovi smrti na križu in radikalni spremembi, ki se je zgodila z doživetjem učencev ob prikazovanjih vstalega Jezusa. Ta doživetja in ne vnos nekega mita o večkulturnem odrešeniku so odgovor, kako se je izkušnja o Jezusu in vedenje o njegovi zgodovinski vlogi lahko tako hitro “samopreoblikovala” v vero v nebeškega Božjega sina. Ne glede na to, kako lahko razumemo te izkušnje, pa so učencem dale gotovost, da je Jezusova smrt na križu imela smisel in še več – da je njegova smrt in vse njegovo življenje pred njo bilo po volji Boga, da se je njegova beseda izkazala za resnično, njegove trditve pa potrjene. Jezus je torej najpristnejše dejanje Boga.

 

Sprememba v perspektivi: Pavlov primer

Tudi Pavel je imel izkušnjo prve Cerkve. Prišel je, da bi bil deležen “vzvišenosti spoznanja” Jezusa Kristusa (Flp 3,8), kar je popolnoma spremenilo njegov pogled na Jezusa. Že pred svojo spreobrnitvijo je vedel, kdo je Jezus: nevaren, blasfemičen upornik iz Galileje, katerega učence je treba preganjati, ker so se oddaljili od očetnih izročil (Flp 3,5-6; Gal 1,13-14)). Toda po njegovem spreobrnjenju je Pavel sodil, da je njegovo spoznanje “skladno s človeškimi mislimi” ali, dobesedno, “po mesu” (2 Kor 5,16). Tisto, kar se je Pavlu zgodilo na poti v Damask je nekaj, kar je kasneje razumel kot dogodek, ki ga je mogoče primerjati s prvim dnevom stvarjenja. Preko srečanja z Jezusom (“Videl sem našega Gospoda” 1 Kor 9,1) je sam postal nov človek. “Kajti Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« (1 Mz 1,3) je zasijal v naših srcih zaradi razsvetljenja Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa” (2 Kor 4,6).

Tukaj ponovno vidimo zgodnje razumevanje Jezusa in krščanskega učenčevstva, ki je opisano z izrazi iz Stare zaveze. Pavel potegne vzporednice med spreobrnitvijo h Kristusu in poročilom o prvi zavezi v stvarjenju. Božje stvarjenje luči omogoča, da je vse, kar je vidno, sploh mogoče. S podobnim stvariteljskim dejanjem je Bog v Kristusu zasijal v temi človeškega srca. Spreobrnjenje h Kristusu je novo stvarjenje. Samo takrat, ko so “oči našega srca” (Ef 1,18) razsvetljene na ta način oz. bolj natančno: ko so preustvarjene čez svojo naravno moč spoznanja, lahko “Božja slava” sveti v Jezusu, da ga lahko prepoznamo kot Božjega Sina (kar pomeni, z močjo svetlobe, s katero se pojavi v pomembnem starozaveznem izrazu (doxa tou theou)), in s tem poveže Kristusa z močjo svetlobe s katero se Bog razodene ljudem Stare zaveze.[viii]

Pavlovo spreobrnjenje, njegovo poznanje Jezusa kot Božjega Sina je novo stvarjenje človeka (2 Kor 5,17). To “razsvetljenje” ni zaustavilo Pavlovega razumevanja “resničnega zgodovinskega Jezusa”. Čeprav je zaslepilo njegove zemeljske oči, pa mu je dovoljevalo videti Jezusovo resnično identiteto. V enem samem dogodku mu je bilo darovana epignosis, globoko, resnično poznanje Kristusa.

Pavel je povsem jasen, ko iniciativo pripiše Bogu: “Ko pa se je Bogu zdelo prav … razodeti v meni svojega Sina.” (Gal 1,15-16; 2 Kor 4,6). V tem dogajanju se poznanje Boga zlije s poznanjem Kristusa, kakor se Kristusovo samorazkritje in Božje samorazodetje zlijeta druga v drugo. To zlitje je posebno pomembno za Pavlovo kristologijo, ker kaže na popolno edinost delovanje Boga in Jezusa, kar se izkaže v posledičnem odsevu edinosti substance.

Pavel zato lahko reče, da se mu je Kristus sam prikazal (1 Kor 15,8; 9,1). Pavla je Jezus osvojil (Flp 3,12) in (Jezus) ga je poznal (Gal 4,8-9; 1 Kor 13,12b). Vsebina njegovih pisem je skladna z zgodbo o njegovem spreobrnjenju v Apostolskih delih. Tam zasledimo, kako se Jezus prikaže v siju luči in reče: “Zakaj me preganjaš?”, čemur sledi Pavlovo spreobrnjenje (Apd 9,4). Pavlova kristologija v vsej polnosti obstoji samo zaradi tega Božjega daru in pobude – razodetja Jezusa, “samorazodetja” Boga.

Če pa je vse vedenje o Kristusu milost, se lahko vprašamo: zakaj jo nekateri imajo, drugi pa ne? Ali ni teološka razprava o tem odveč? Jasno je, da poznanje Jezusa kot Kristusa ni stvar “večjega” spoznanja. Tudi to je del pohujšanja – da nihče nima dostopa do poznanja Kristusa razen v svobodnem in nezasluženem razodetju Boga. Resnično poznanje Kristusa je “skrito pred modrimi in razumnimi in razodeto malim” (Mt 11,25). Živo vedenje samo takrat, ko je dano. “Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal” (Jn 6,44).

To razsvetljeno samorazodevanje Jezusove podobe pri Pavlu ni osamljeno, individualistično dogajanje, ki se zgodi brez socialnih povezav, čisto subjektivno, privatno doživetje brez odnosov. Izkušnja, da Jezus je Kristus, ima vpliv tudi na Pavlov odnos do tistih, ki podobno prepoznavajo Jezusa kot Mesija, preko tega pa na vsa človeška bitja.

Člani skupnosti iz Judeje “so le slišali: ‘Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti’” (Gal 1,23). Za Pavla spreobrnjenje ni pomenilo samo spremembe starih odnosov ampak tudi vzpostavitev novih odnosov v novi skupnosti. Vera v Jezusa kot Kristusa in skupnost tistih, ki verujejo v Jezusa kot Kristusa, sta neločljivi. Pavel to vzame zelo zares. Čeprav je bil poklican od Boga in ne po človeških bitjih, čeprav je videl samega Jezusa, gre po štirinajstih letih v Jeruzalem in tam svoj evangelij predstavi “najuglednejšim osebam, da bi morda ne tekel ali da ne bi bil tekel v prazno” (Gal 2,1-2).

“Poznati Jezusa Kristusa” za Pavla ne pomeni otresti se tradicije ali spomina Cerkve. To nadaljevanje je vedno znova mogoče videti v njegovih pismih, kadar izrecno omeni izročilo skupnosti (1 Kor 15,1-11; in na tem mestu Pavel govori ravno o vstajenju), ali pa ko uporabi liturgično izročilo cerkva, kakor to stori v starodavni himni pri Filipljanih. Na začetku te kristologije je izkušnja, ki bi jo rad delil. Ta izkušnja pa vendarle mora biti, da ne bi tekel v prazno, odeta v spomin, (liturgično) spominjanje Cerkve.

Izkustvo Jezusa Kristusa je mogoče razložiti in oznanjevati samo z nenehnim navezovanjem na Sveto pismo, kar pomeni na postavo, preroke in psalme ali na celoto Stare zaveze. To je le del temelja Pavlovega oznanjevanja – da je namreč podoba Jezusa, njegov pomen in pot “v skladu s Svetim pismom” (1 Kor 15,3). Osrednja točka je v tem, da se poznanje Jezusa Kristusa združuje s poglobljenim branjem Svetega pisma v Izraelu, branjem, ki se začenja v Kristusu kot središču in se giblje v prostoru Svetega pisma.

Da bi se izognili nesporazumom, pa je treba takoj dodati še naslednje. Jezus nosi te Božje podobe kot križani. Ravno nad tem škandalom se spotikajo pogani in judje. Himna iz Pisma Filipljanom to jasno pokaže. Povzdignjenje pride nad ponižanega. Pavel se je dobro zavedal nevarnosti, ki je pretila, če bi pozabili na križ. Neizprosno je spominjal na oznanilo Jezusa kot križanega. Točno to središče krščanske vere je deležno največ nerazumevanja, zavračanja in posmeha v najstarejših poganskih virih o Kristusu in teh, ki verujejo vanj.

Med letoma 110 in 112 so nekateri, ki so bili obtoženi, da so kristjani, opisali svoj zločin rimskemu preganjalcu Pliniju mlajšemu z naslednjimi besedami: “Ves naš zločin in prekršek je, da se redno na določen dan zberemo in pojemo pesmi z odpevi Kristusu kot Bogu (carmen Christo quasi deo).[ix] Kmalu zatem piše Tacit v svoji zelo znani zgodbi o Neronovem preganjanju: “Avtorja tega imena [to ime je ‘kristjani’], Kristusa, je pod Tiberijem usmrtil prokurator Poncij Pilat.”[x] Obstaja neka pomaziljenost v Tacitovem tonu. Preprosti neuki tesar iz zaničevanega judovskega ljudstva, ki je bil obsojen na sramotno smrt kot politični sovražnik, naj bi bil razodevalec Božje resnice, bodoči sodnik sveta, celo sam Bog? Ta prezir vidimo tudi v zgodnjem prikazu kristjanov, ki so jih našli na palatinskem griču, ki prikazuje križanega Kristusa z oslovsko glavo in pripisom pod njim: “Aleksander časti svojega Boga”.[xi]

Izziv češčenja samega Boga v podobi križanega Jezusa iz Nazareta, izziv, ki je bil vse hujši vse do eksistenčne krize, je v vsej jasnosti izrazil poganski filozof Celzus med drugim in tretjim stoletjem.

 

Kako naj presodimo, da je Bog ravno on ki … ni naredil nobenega dela, ki ga je napovedoval, ko pa smo ga obtožili in ga hoteli kaznovati, se je skril in poskušal pobegniti in bil najsramotnejše ujet, izdali pa so ga tisti, ki jih je imenoval svoje učence? Če pa bi on, nasprotno, bil Bog, mu ne bi bilo treba pobegniti in ga ne bi mogli zvezanega odvesti, še najmanj pa bi ga zapustili ali celo predali njegovi spremljevalci, ki so mu osebno zaupali in ga imeli za učitelja in so menili, da je rešitelj in sin in glasnik najvišjega Boga.[xii]

 

Celzus ima dober razlog, da te obtožbe položi na ustnice Juda. Na tej točki so se judje in pogani strinjali in zato Pavel tako odločno poudari: “Mi pa oznanjamo križanega Kristusa” (1 Kor 1,23; 2, 1-2). Križani Božji Sin, kyrios, mesija, soter (odrešenik) – to je pohujšanje brez primere. Zaradi tega ni sprejemljive “razlage” za izvor tega pohujšanja vrednega učenja. “Iznajdba” podobe križanega mesija, Božjega Sina, ki umrje na križu – ni nekaj, kar bi si lahko judje in pogani predstavljali, kaj šele naredili.

Zato obstaja samo ena smiselna razlaga. Ta pa je, da je Jezus sam koherenten (celovit) v svojih delih in besedah, v svojem življenju in pasijonu, v smrti in vstajenju. On sam je vzrok kristologije, on je luč, zaradi katere je njegova podoba razsvetljena in očitna. Ni res, da ga je kristološka dogma “prebravala” in ga “pokrila”. Bolj kot to velja, da svetloba izhaja iz njega. “V tvoji luči vidimo luč” (Ps 36,10). To je luč, ki je oslepila Pavla in ga vrgla ob tla, ki ga je oslepila, a istočasno “razsvetlila oči srca” (Ef 1,18), tako da je bil sposoben videti Kristusa.[xiii]

V tem je razlog, zakaj bo kristologija vedno in znova poskus videti podobo Kristusa v njegovi lastni luči in kopati globoko v njegovo “koherenco”. Ta poskus mora, da bi bil sam na sebi resničen, vedno biti poskus razumevanja Kristusa v luči njegovega lastnega samorazumevanja – kar pomeni v luči Stare zaveze. Kakor apostoli in Pavel moramo tudi mi v svojih kristoloških refleksijah poskušati razumeti, zakaj je pomembno, da je “Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo” (Lk 24, 26).

Središče kristologije je “nujnost,” ki ne more izvirati iz kakšne človeške logike ali premisleka, ampak je obenem najgloblji odgovor na vse človeško spraševanje, napake in hrepenenja. Jezus je odgovor – presenetljiv, nepričakovan, škandalozen, a vendar vir sreče iznad vsega, kar si želimo – Božji odgovor na nemir človeškega srca. “Inquietum est cor nostrum, donec requiescat in te,” – nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.[xiv]

O tem, kako lahko Pavel, verni jud, reče “da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno” (Flp 2,10), kako lahko kliče h klečečemu češčenju pred Jezusom, odgovarja François Dreyfus (+1999), dominikanec judovskih korenin, takole:

 

Da bi razumeli, kako težavno je judu verovati v skrivnost učlovečenja, moramo doživeti, kar je doživel sveti Pavel na svoji duhovni poti. V primerjavi s tem so vse ostale ovire smešno lahke. Ta ovira je tako velika, da jo je nemogoče premagati. Okoli nje je potrebno hoditi kakor okrog gore, katere vrh je mogoče doseči samo z južne strani, s severne pa ne. Samo v luči vere in naknadno je mogoče odkriti, da Trojica in učlovečenje ne nasprotujeta Izraelovi dogmi monoteizma: “Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod” (Mr 12,29, ki navaja 5 Mz 6,4). Odkrijemo, da v tem ni nobenega nasprotja, ampak da krščanska dogma razvija in celo krona vero Izraela. Za tistega, ki ima podobno izkušnjo, obstaja spoznanje, ki se samo ponuja: pobožni jud iz prvega stoletja je v enakem položaju kot današnji. Samo trdno zagotovilo varnosti ga lahko prisili hoditi okrog te ovire. In samo zanesljiv poduk o Jezusu lahko vzpostavi pogoje za kaj takega.[xv]

 

[i] Glej Joachim Gnilka, Der Philipperbrief [Pismo Filipljanom] (Freiburg: Herder, 1968), 131-133; Rudolph Schnackenburg, “Cristologische Entwicklungen im Neuen Testament” [Razvoj kristologije v Novi zavezi], v Mysterium Salutis: Grundriss heilsgeschiclicher Dogmatik [Skrivnost odrešenja: Pregled odrešenjskozgodovinske dogmatike], 5. del., ur. Johannes Feiner in Magnus Löhrer (Einsiedeln: Benziger, 1965): III/1:322; Wilhelm Egger, Galaterbrief, Philipperbrief, Philemonbrief [Pisma Galačanom, Flipljanom in Filemonu] (Würzburg: Echter, 1985), 60.

[ii] Oscar Cullmann, Die Cristologie des Neuen Testaments, 5. izdaja (Tübingen: Mohr, 1975), 242. Ang.: The Cristology of the New Testament (London: SCM, 1963).

[iii] Martin Hengel, “Cristologische Hohheitstitel im Urchristentum,” [Najvišja kristološka poimenovanja v zgodnjem krščastvu] v Der Name Gottes [Božje ime], ur. Heinrich von Stietencron in Peter Beyerhaus (Düsseldorf: Patmos-Verlag, 1975), 107.

[iv] Gl. Schnackenburg, “Cristologische Entwicklungen,” 321: Gnilka, Der Philipperbrief, 138-144.

[v] Martin Hengel, “Cristologie und neutestamentliche Chronologie” [Kristologija in novozavezna kronologija] v Neues Testament und Geschichte [Nova zaveza in zgodovina] ur. Heinrich Baltensweiler in Bo Reick (Tübingen: Mohr, 1972), 64.

[vi] Glej Schönborn, My Jesus: Encountering Christ in the Gospel (San Francisco: Ignatius, 2002), 14.

[vii] Hengel, “Cristologie und neutestamentliche Chronologie,” 48.

[viii] Glej Ez 9,3; 10,19. Izraz doxa tou theo se v grški Stari zavezi prevaja tudi z doxa Kyriou. Gl. 2 Mz 40,34-35; 3 Mz 9,23; 1 Kr 8,11; 2 Krn 5,14.

[ix] Pisma, 10. knjiga, Pismo 96, 7. odstavek. Text in Readings in Church History, prenovljena izdaja, ur. Colman J. Barry (Westminster, MD: Christian Classics, 1985), 75-76.

[x] Annales, 15. knjiga, 44. odstavek. Besedilo v The New Testament Background: Selected Documents, prenovljena izdaja ur. C. K. Barrett (New York: Harper & Row, 1989), 15-16.

[xi] Slikovni material v Ante Pacem: Archeological Evidence of Church Life Before Constantine, Gradon F. Snyder (Macon, GA: Mercer University, 20039, 60.

[xii] Origen, Proti Celzu, 2. knjiga, 9. Poglavje, v Ante-Nicene Fathers, 4. zvezek, ur. Alexander Roberts in James Donaldson (Peabody, MA: Hendrickson, 2004), 433-434.

[xiii] Glej Hengel, “Die christologischen Hoheitstitel im Urchristentum,” 90-92. Glej tudi Alois Grillmeier, Jesus der Christus im Glauben der Kirche [Jezus Kristus v veri cerkve], 5. zvezek (Freiburg: Herder, 2004), 1,14-16. Ang.: Christ in Christian Tradition, 2. zvezek. (Atlanta: John Knox, 1975).

[xiv] Avguptin, Izpovedi, 1. knjga, 1. poglavje, 1. odstavek. Besedilo v A select Library of the Nicene and Postnicene Fathers of the Christian Church, Prva izdaja, 1. zvezek, ur. Philip Schaff (New York: Christian Literature Publishing, 1866-90), 45.

[xv] Jésus savait-il qu’il état Dieu?, 3. izdaja (Paris: Cerf, 1984), 16. opomba. Ang.: Did Jesus Know He Was God? (Chicago: Franciscan Herald, 1989).

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s