… v Božjo slavo

Predragi bratje in sestre!

Da bi lahko razumeli, kar smo pravkar prebrali, bi morali to besedilo prebrati še enkrat in se povsem stopiti z besedilom, ki ga Cerkev postavlja pred nas v današnjem bogoslužju. In ne samo to. Potrebno bi bilo stopiti na pot z emavškima učencema in doživeti njun strah ter dvome in v njih vztrajati dolgo, vztrajati tako trmasto, da bi se nam pridružil Jezus in bi nam začel zgodbo ponovno in ponovno razlagati. To je naš, človeški pristop. In ko bi začutili tudi v sebi goreče srce, bi se začelo v nas dogajati nekaj novega. Sprejemati bi začeli oznanilo, ki ga v tistem trenutku še ne bi razumeli; a to oznanilo bi nas spreminjalo in bi nam dajalo novega življenja.

Kako zelo pomembno je, da so v evangeliju opisani tudi učenci, ki ne morejo verovati. Filip, Tomaž in drugi učenci, ki nam s svojo nevero nevede povedo, da nas Jezus ne zavrača, kadar ne zmoremo; da je vedno z nami in nam že vnaprej odpušča. Če bi učenci vedno uspeli Jezusa razumeti bi nam bilo težje, vsak trenutek, ko bi se počutili oddaljene od njega bi bil za nas kot prava tema vere.

Da bi lahko vedeli, kaj pomeni, da “v nas gori naše srce”, se moramo najprej prepustiti čistemu, skoraj otroškemu navdušenju. Navdušenju, ki je preprosto, a se mu včasih ni lahko prepustiti. To navdušenje nas bo popeljalo na pot lepote, do trenutka, ko bomo živeli v čistem zaupanju in ljubezni do Boga, ki nam sam daje svoje življenje.

Zato papež Frančišek od vsega začetka svojega oznanjevanja tako zelo poudarja veselje nad tem, da smo odrešeni in da je Bog z nami na naši poti življenja. Jasno mu je, da ne moremo razumeti niti trohice vere, niti enega samega dejanja Božje besede, če ne vstopimo vanjo preko veselja in navdušenja in če naše srce, tudi sredi žalosti in obupa, ne začuti, da nas Bog spreminja, predvsem pa, da je z nami vse dni do konca sveta.

Bog si želi, da bi bili resnično srečni, da bi doživeli polnost svojega življenja. Naše življenje je v Božjih očeh neizmerno dragoceno. In včasih je velik kontrast med tem, kako živimo in kako Bog ljubi naše življenje. Zato je tako zelo pomembno, da sprejmemo tudi ostrino in navdušenje, ki veje iz današnjega drugega berila. Nismo odkupljeni s srebrom ali zlatom iz svojega praznega življenja. Odkupljeni smo z dragoceno krvjo Jezusa Kristusa.

Torej je naša naloga po bogoslužju ta, da vzamemo v roko Sveto pismo, odpremo Lukov evangelij pri 24. poglavju in beremo in beremo to priliko, da se poglobimo in se pomešamo med učenca ter čakamo na Jezusov prihod.

Da bi še drugače razumeli to izjemno bogato evangeljsko priliko, bi rad povedal neko srednjeveško zgodbo o vitezu, ki si je želel narediti nekaj zares velikega. Odločil se je, da bo svojemu ljudstvu, svojemu mestu prinesel luč. Pa ne katerokoli luč, ampak luč iz Betlehema, kjer se je Jezus rodil. Zato je osedlal svojega najboljšega konja, vzel najboljši ščit in bojno opravo, najboljši oklep in mnogo denarja, da bi lahko preživel to izjemno dolgo pot. Po treh mesecih je bil na kraju, kjer se je Jezus rodil. Na kratko je pomolil in nato prižgal svetilko, ki jo je imel zato pripravljeno.

Kmalu zatem, kakšna dva ali tri dni po tem, ko je začel svojo vrnitev, ga je napadla tolpa roparjev. Prej se jih je lahko branil, zdaj pa je bila ena roka na konjski uzdi, ki je ni smel spustiti, še manj pa je želel spustiti svetilko, v kateri je gorela Jezusova luč. Zato so ga roparji kmalu obvladali in mu vzeli ves denar in opravo. Prosil jih je, naj mu pustijo svetilko. Ugodili so mu samo zato, ker se jim je zdela brez vrednosti. V posmeh so mu namesto iskrega konja dali osla, ki so ga prej zaplenili nekemu drugemu človeku.

Ko je vitez nadaljeval pot brez denarja in dragocenosti, ki so mu prej prinašale hrano, je bil večkrat lačen in žejen, premražen in bolan, njegovemu stanju pa so se mnogi posmehovali in ga obmetavali z različnimi odpadki.

Kmalu so ga napadli še drugi roparji in mu pobrali vse, kar so pustili prvi. Ostali sta mu samo še preprosta tunika in svetilka. Toda – kako nenavadno: čeprav je bil prej navajen na bogato življenje, zdaj ni ničesar pogrešal. Nadaljeval je svojo pot. Molil in pel, saj je bil nosilec Jezusove luči.

Težke razmere na poti pa so naredile svoje. Bolezen mu je pobrala veliko moči. Nekaj dni preden se je vrnil v svojo vas, je od utrujenosti zadremal. Lučko je imel ob sebi. Ko se je zbudil, je videl, da je lučka ugasnila. Ves njegov trud, vse žrtve, vse bogastvo – vse je bilo zaman.

Zdaj je moral domov, da si vsaj reši življenje. Ko je prispel do mestnih vrat, jih je tiho odprl, da bi ga kdo ne slišal. Prispel je kot berač, in kar je najhuje – ni uspel v svoji nalogi. Prej je bil mogočen zmagovit vojak. Zdaj je izgledal kot vojska, ki je pobegnila iz bitke.

Ko pa je naredil dva ali tri korake v mesto, so se začela odpirati okna, ljudje so drli na ulice, prižigali sveče, ga objemali in mu ploskali, dajali so mu darila in se mu zahvaljevali kot rešitelju. Ni razumel. Bil je še bolj zmeden kot prej. Še najbolje se je počutil ob beraču, ki je ležal ob poti. Umaknil se je k njemu in ga vprašal: “Kaj je ljudem?” Vsi so čakali luč, zdaj pa ga pozdravljajo kot nekoga, ki mu je uspelo, čeprav mu ni.

In berač je odgovoril: “Mar ne vidiš, da tvoj obraz žari? Tako lahko žari samo obraz nekoga, ki je v resnici srečal Boga in mu v srcu gori resnična svetloba!”

Spreglejmo, bratje in sestre, in uvidimo, da nas Bog blagruje in nam daje svojo moč. Vabi nas ne samo v svojo čredo, ampak v svoje srce, v samo skrivnost Boga. Ko je visel na križu, je sicer molil, kakor da ga je Oče zapustil, a je s tem pokazal samo, da je med njima še prostor. Toliko prostora, da bi med njiju sprejel nas, ki smo njegovi ljubljeni otroci.

Zato radi sprejemajmo to resnico, o kateri nam govori Jezus, preko katere nas vabi k sebi, da bi lahko razumeli, kako zelo nas ima rad.

Toda zakaj tega večkrat ne zmoremo? Jezus sam pove. Ker ne sprejmemo veselja vstajenja, ne moremo razumeti teže trpljenja. “Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?” (Lk 24, 26) Trpljenje tolikokrat izrivamo iz svojega življenja. Trpljenje v najmanjših merah, kakor tudi tako, ki je res težko in neizogibno. Kolikokrat mama že ob prvem otrokovem joku kar poskoči, da ne bi otrok jokal kakšne sekunde preveč; kolikokrat svoje otroke vzgajamo, da jim ne sme ničesar manjkati? Ko nas otrok prosi za kakšno stvar, ki bi jo rad imel, nam je najlažje, da mu to omogočimo. Zakaj se niti toliko ne ustavimo, da bi ga razumeli in mu razložili, da kaka želja sploh ni njegova in da bodo reklame, ki jih gleda, jutri ponudile novo in novo željo, vsilile novo idejo, kako in kaj narediti, da bi bil tak kot ostali.

In še več. Zdi se, da zavračamo trpljenje tudi tako, da ne zmoremo potrpeti. Informacijo moramo imeti takoj. Kakršnokoli. Čeprav izmaličeno. Čeprav novico, ki nas v ničemer ne gradi in nas samo poškoduje. Vse hočemo videti, vse slišati. Kakor da bi se bali, da nas bo pomanjkanje novic izbrisalo iz življenja.

Trpljenje nenavadno zaznamuje naše življenje. Ko gledamo ostarele in bolne; ljudi, ki so nam blizu; kako težko je sprejeti trpljenje drugega, trpljenje, ki se mu ne da izogniti! Ko tekamo od zdravnika do zdravnika in zahtevamo nemogoče, ko si iz tega ali onega vira iščemo zdravila, namesto da bi se ustavili in si pogledali v oči in sprejeli preizkušnjo tako, kakršna je. Bolezen je velikokrat priložnost za resnico, velikokrat obudi tisto, kar je v srcu skrito in ne pride na dan. Včasih je odrešitev celo to, da sprejmemo trpljenje, ki pomeni, da bo nekdo, ki ga imamo neskončno radi, ki je del nas, brez katerega si ne znamo predstavljati življenja, umrl. Zaradi Jezusa bomo živeli skupaj z njim, z njo, bomo zdržali napor trpeče bližine. V smrti zato ne bo sam, sama, mi bomo zraven. To je lepota križa, ki lahko premaguje smrt. Kolikokrat se je že zgodilo, da so ljudje sprejeli svojo bolezen, bolezen drugega, sprejeli svoje omejitve, invalidnost, celo dejstvo, da se njihovo življenje končuje, pa so šele potem zaživeli in premagali tudi vse prepreke in celo bolezen samo. To je Jezusovo dejanje neskončne ljubezni. Vstajenje ni podaljševanje življenja, ampak polnost življenja. In vera v vstalega Jezusa je trenutek, ko se zavem, da je moje življenje po Jezusovi daritvi že večno. Tako, ki ne potrebuje čudežev, ampak sprejema, da je čudež vsak človek, ki prizna, da je Jezus naša moč in naše življenje.

Predragi bratje in sestre. Najprej sprejmimo torej dejstvo, da smo ljubljeni Božji otroci, pa tudi to, da je naše življenje s Kristusom skrito v Bogu. Naj hodimo po emavški poti ali v plemenitem romanju v svojo notranjost, nikoli se ne bojmo srečati Gospoda, ki se nam vedno pridruži na póti in ki naše potí spreminja v iskanje polnosti, naša kratka življenja pa v večno popolnost. Amen.

Avtor: Bogdan Rus OFM

3. velikonočna nedelja. Leto A. 2017.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s