Pot življenja

V teh nedeljah nadaljujemo naše velikonočno praznovanje s premišljevanjem prisotnosti vstalega Kristusa med nami. Velikonočni čas nas vabi, da bi še globlje vstopili v pomen velikonočne skrivnosti, ki jo praznujemo vsako sveto mašo. Vsaka sveta maša se imenuje “mala velika noč” (to najbolj velja za vsako nedeljo), saj našo pozornost usmeri v velikonočno skrivnost, ki jo obhajamo. Kristusova velikonočna skrivnost – njegovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje – je srce naše vere in neprestano posreduje vero in upanje v Boga, ki je vedno zvest in se odziva na potrebe vseh. Današnja berila povzemajo bistvo velikonočnega časa, ki ga praznujemo 50 dni. Odpev k današnjemu 16. psalmu kliče k vstalemu Gospodu, naj nam pokaže pot življenja. Berila nam ponudijo orientacijske točke po poti, ki nam jo je utrl vstali Kristus.

16. psalm je jasna potrditev zaupanja v Boga, ki nas ohranja v naših težavah in vzdržuje naše življenje, celo sredi smrti. Psalmist se veseli v Božji prisotnosti v velikem veselju in časti Boga s hvalo in zahvaljevanjem, ker je bil rešen iz smrti in je spoznal novo pot življenja v Bogu. To je naša velikonočna vera in oznanilo.

Prvo berilo iz Apostolskih del prikaže Petrov govor, ki ga Peter poda neposredno zatem, ko je bil Duh Jezusa izlit v učence. Peter pripoveduje, kako je Bog poveličal Jezusa pred nami, da bi nam pokazal pot življenja, pot, ki je na koncu prinesla smrt po tistih, ki so odtujeni Bogu. Toda Bog je obudil Jezusa iz oblasti smrti, ga povzdignil ter naredil, da je postal naša pot v večno življenje. Pot, ki jo je Jezus utrl, ostaja odprta za tiste, ki se odpirajo za obilje Duha.

Drugo berilo iz Prvega Petrovega pisma nam naroča, naj živimo s tako spoštljivostjo, kot jo izkazujemo Bogu. Jezus nas je odkupil pri Bogu, a ne z minljivimi dobrinami, ampak z brezmadežno daritvijo svojega življenja. Ker se je bil Jezus pripravljen v popolnosti izročiti, ga je Bog povzdignil in ga naredil za večni vir naše vere in upanja v Boga. Poklicani smo, da svoje življenje oblikujemo po Jezusovem načinu življenja in ljubezni in skrbi za druge.

Berilo iz Lukovega evangelija nas vodi na pot v Emavs, pot, na kateri srečamo bitko in dvome življenja skupaj z uvidom in povezavami, ki jih Jezus ponuja. Dva izmed Jezusovih učencev, morda najverjetneje mož in žena, se vračata v svoj dom v Emavsu (ta ugotovitev je zelo pogumna in ni utemeljena ali razširjena; op. prev.). Obupana in pretresena sta zaradi vsega, kar se je zgodilo Jezusu v Jeruzalemu, njune mesijanske sanje so ugasnile, ko je trpel in doživel kruto smrt.

Ko vstali Jezus sreča učenca na poti, jima njuni dvomi in razočaranja branijo, da bi ga prepoznala. Kot odgovor na njune skrbi Jezus razlaga judovske spise in s tem pokaže, zakaj mesija trpi in umre. Dati sebe za druge – celo do smrti – postane pot smrti za Jezusa, kakor tudi za tiste, ki izberejo, da mu bodo sledili.

Emavško iskanje se nadaljuje, ko učenca povabita še neprepoznanega Jezusa domov. Ko si razdelijo obrok, vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in jima ga da. Takoj prepoznata Jezusa, a on hitro izgine. Ko se spominjata svoje izkušnje na poti in pri mizi, spoznata dvoje. Njuni srci sta bili goreči, ko jima je razlagal pisma. Prepoznala sta ga po lomljenju kruha. Ko spoznata, da je treba tako modrost in povezanost deliti, se takoj vrneta k drugim učencem, da bi jim povedala neverjetno zgodbo.

Emavška zgodba je zelo jasen spomin za krščansko resničnost, da nas Gospod hrani pri dveh mizah: pri mizi besede in pri mizi Evharistije. Oboje nas vodi k Jezusovi poti življenja.

V pripravi za praznovanje evharistije te nedelje se spomnite, kako ste spoznali in poglobili zavedanje vstalega Kristusa skozi branje in študij Svetega pisma. Spomnite se trenutkov, ko ste začutili, da vaše srce gori, ko je Gospod “odpiral” za vas pisma. Obudite spomin na trenutke, ko vas je Gospod hranil pri evharistični mizi. S tem spominjanjem pomislite tudi na trenutke, ko boste lahko vi hrana za druge, posebej za tiste, ki so v potrebi, tako materialno in duhovno. Uporabimo ta velikonočni čas, da bomo bolj polno vstopili v Jezusovo pot življenja. Srečno potovanje želim nam vsem!

 

Apd 2,14, 22-33

V velikonočnem času je prvo berilo iz knjige Apostolskih del in ne iz pisma Hebrejcem. Apostolska dela se zdijo primerna za velikonočni čas, saj poročajo o tem, kako so Jezusovi učenci ravnali, potem ko so bili obdarjeni z darom Svetega Duha na binkošti. Luka, ki je avtor Apostolskih del, se je osredotočil na način organiziranja skupnosti v tako obliko, da je izvrševala Jezusovo poslanstvo in služenje in je vsem oznanjala veselo novico nove dobe in odrešenja, ki ga je prinesel Kristus. V današnjem berilu Peter na binkošti pripoveduje vsem Judom, ki so prisotni v Jeruzalemu pri romanju na praznik tednov (binkošti), o čudovitih dogodkih, ki so jih ravnokar doživeli. Potem ko zatrdi, da je s prihodom Duha končno prispela dolgo pričakovana mesijanska doba, Peter priča za Jezusa Nazarečana kot tistega, ki ga je poslal Bog, da bi prinesel mesijansko dobo in preko katerega je Bog delal velika dela. Čeprav so ga nekateri nepostavni Judje zavrnili in niso verovali in so tako naredili zaroto, da bi ga umorili. Toda Božje delo ni smelo biti neopravljeno. Bog je povzdignil Jezusa in ga tako izpustil iz oprijema smrti.

V tem odlomku Peter uporablja standardno rabinsko metodo argumentacije iz judovskega Svetega pisma. Trdi, da je David, ki mu tradicionalno pripisujemo avtorstvo Psalterja, predvideval Jezusovo vstajenje. Ko citira današnji psalm 16,8-11, Peter pokaže, da se Davidovo zatrjevanje, da bo rešen iz smrti ne nanaša nanj, saj je umrl. Zato se Davidova prerokba nanaša na enega njegovih potomcev, ki bo rešen smrti. Peter pogumno oznanja, da je ta potomec Jezus, ki ga je obudil Bog in čemur so bili oni priče. Zdaj, ko je povzdignjen na desnico Boga, na mesto slave in časti, Jezus izpolni obljubo in Duha izlije nad njegove učence. Kar so videli, slišali in doživeli, je bila prisotnost Božjega Duha, ki se je spustil na zemljo, da bi okrepil Jezusove učence, da bi pogumno oznanjali novo mesijansko dobo, ki jo je Jezus začel. Duh jih zdaj vodi na poti življenja.

 

Ps 16, 1-2, 5, 7-8, 9-10, 11.

Luka citira psalm 16 v prvem berilu iz knjige Apostolskih del in pokaže, da je David napovedal vstajenje Jezusa, potomca Davidove rodbine. Psalm pa v dobesednem pomenu govori o psalmistovem miru v Bogu in zaupanju v Boga, ker je bil rešen iz neposredne nevarnosti ali katastrofe, ki bi lahko pripeljala do smrti. Psalmist je prepričan, da je reševanje popolnoma Božje delo. Edini primerni odziv je veselje skupaj s slavljenjem Boga, ki je vedno pripravljen prisluhniti klicem hasidim, tistih, ki so poslušni obljubam zaveze. Ker je bil rešen iz smrtno nevarnih dogodkov, je psalmist prav tako prepričan, da Bog še naprej vodi svoje zveste na pot življenja; to je potovanje, ki vsekakor vodi k veselju v Božji prisotnosti in k spoštljivi in častitljivi radosti na Božji desnici.

Vera v posmrtno življenje se je v Judovstvu razvila postopoma. Celo v Jezusovem času so obstajala očitna nestrinjanja, ki so zadevala vero v večno življenje, pri čemer so farizeji pritrjevali, saduceji pa so večno življenje zanikali. Jezusovi učenci so občutili vstalega Jezusa kot živega v svoji sredi in so tako potrjevali vero v življenje po smrti in nadaljnji obstoj v Božji prisotnosti. Nekaj običajnega zanje je bilo, da so preiskovali Sveto pismo in iskali vrstice, ki bi jih potrdile v tej veri. Psalm 16 je bil naravna izbira, čeprav vera psalmista in skupnosti, v kateri je bila zložena, ni bila čisto takšna. Lukova skupnost je razlagala ta psalm kot ustrezno razlago dogodkov, ki so jih vodili do izkustva vstalega Kristusa. Med velikonočnim časom tudi mi oznanjamo in prepevamo ta psalm kot pritrditev velikonočni skrivnosti, ki govori o tem, kar je Bog storil za Jezusa in vse, ki hodijo po Jezusovi poti življenja.

 

1 Pt 1,17-21

Če bi kot Jezusov učenec vedel, da se bo Jezus jutri vrnil, da bi te sodil, kako bi preživel preostanek današnjega dneva? Kako bi se pripravil, da bi srečal Gospoda? Peter v svojem prvem pismu predstavlja takšne okoliščine. Če smo se odločili, da bomo klicali Boga, svojega Očeta, tistega, ki nas sodi po naših dejanjih, ali ne bomo ravnali na način, ki bo Bogu ugajal in bo zanj sprejemljiv? Peter razume naš čas na zemlji kot potovanje, ki se bo končalo v polnosti Božje prisotnosti, kjer bomo poklicani opravičiti svoja dejanja in njihov namen. Ker smo odrešeni s prelitjem Jezusove nedolžne krvi, moramo mi, ki smo se izročili Kristusu, živeti v odgovornosti tega klica. To je osnova našega krstnega klica, ki smo ga prejeli ali prenovili na velikonočno vigilijo.

Bog, ki je postal človek v osebi Jezusa, je bil oznanjen in predviden od začetka časov. Vedno je bil del Božjega načrta, da bo Bog postal človek in bo notranje povezan z vsem stvarstvom. S tem nam je Stvarnik lahko pokazal, kako živeti kot človeška bitja, kar je želja, ki nam je namenjena že od začetka. Ko je postal eden od nas, se je Božja ljubezen popolnoma razodela na dejaven način, celo do točke, ko je bil Bog pripravljen umreti, da bi pokazal globino te velike ljubezni. Ko je Jezusa obudil od mrtvih, je Bog pokazal, da so Jezusove vrednote in način življenja pot v življenje. V tem najdemo našo vero in naše upanje. Verujemo v Boga, katerega brezmejna ljubezen vedno daje življenje in nikoli ne vodi v smrt.

Vedno, ko opazimo, da smo zatavali stran od prijateljstva z Bogom, moramo iskati pot življenja, ki jo ponuja Jezus. Ko izgubimo vero in upanje, se moramo spomniti, da je Jezus celo v najtemnejših urah verjel, da bo Bog na koncu razodel zanj pot v življenje. Vedno, ko smo poklicani, da srečamo Gospoda, vsak dan ali na koncu našega življenja, smo lahko prepričani, da bo Jezus, ki je hodil po tej poti v življenje pred nami, stal tam in nas pozdravil z odprtimi rokami.

 

Lk 24, 13-35

Pot dveh učencev v Emavs na dan Kristusovega vstajenja je ena izmed najbolj znanih in značilnih pripovedi Jezusovih povstajenjskih prikazovanj. Vemo, da je Luka pisal to zgodbo med 85-90 po. Kr. za skupnost, ki ni videla ali srečala Jezusa, so si pa njeni člani želeli vedeti, kje in kako bi lahko srečali vstalega Kristusa v svojem življenju. Lukova skupnost pripoveduje to zgodbo, da bi lahko odgovorila na pomembna vprašanja, ki so aktualna tudi v današnjih dneh.

Dva učenca, najverjetneje mož in žena, sta zapustila Jeruzalem, se usmerila v Emavs in se pogovarjala o vsem, kar se je dogajalo v Jeruzalemu. Čeprav se jima je Jezus približal in hodil z njima, ga nista spoznala. Namesto tega je videti, da sta bila tako zelo prezaposlena s svojo lastno zmoto o Jezusu, da jima ni uspelo opaziti, da je resnični Jezus potoval z njima.

Ko ju je Jezus povprašal o njunem pogovoru, sta mu razkrila svoje razočaranje v zvezi z Jezusom iz Nazareta, za katerega sta verjela in upala, da je mesija, tisti, ki bo “rešil Izrael”. Na žalost je bil križan in tako razblinil vse njune upe. Jezus jima odgovori tako, da razloži vso Staro zavezo, ki se nanaša na trpljenje, ki se mu je moral Kristus podvreči in tako vstopiti v slavo.

Ko pridejo v Emavs, najverjetneje k njima domov, Jezus sprejme povabilo, da bi ostal z njima, saj je že temno. Ko je hrana pripravljena in postrežena, Jezus vzame kruh, ga blagoslovi, ga razlomi in jima ga da. Po tem dejanju sta ga končno prepoznala. Presenečena sta bila, ko je takoj izginil. Ko začenjata spoznavati pomen dogodkov tega dneva, se spomnita “kako je najino srce gorelo v nama, ko je govoril … in nama razlagal pisma.” Gnana od želje, da bi to izkušnjo podelila, se vrneta v Jeruzalem, a spoznata, da se je Gospod prikazal Simonu. Osupnjena zaradi srečanja oznanita učencem, kako sta ga uspela prepoznati po lomljenju kruha.

Preko emavške zgodbe Luka oznanja, da lahko vstalega Gospoda prepoznamo samo, če iščemo hrano zase v Svetem pismu in evharistiji. Brez takšne hrane in naše želje, da bi jo delili z drugimi ne glede na ceno, ne bomo nikoli prepoznali vstalega Gospoda, ki se nam neprestano bliža in vedno hodi z nami. Vstalega Gospoda in njegovo pot življenja vedno najdemo, ko se hranimo z razodeto Božjo besedo in skupaj lomimo kruh. Kadar koli to delamo v Jezusov spomin, prodiramo vedno globlje v velikonočno skrivnost in jo potrjujemo kot od Boga dano pot v življenje.

 

3. velikonočna nedelja. Leto A. 2017

Avtor: Biagio Mazza

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Načrtovanje bogoslužja:

Evharistična mistagogija

 

Današnji evangelij o srečanju na poti v Emavs nam ponuja prvovrstno priložnost za mistagoško oznanjevanje o evharistiji. Ta bogat odlomek osvetljuje mnogo vidikov evharistije, ki so lahko temelj oznanjevanja in razumevanja.

Eno področje je lahko povezava med bogoslužjem božje besede in evharističnim bogoslužjem. Zgodba jasno pove, da je Kristus prisoten v obeh. Ali naše občestvo prepoznava Kristusovo prisotnost v Božji besedi enako jasno kot v evharistiji? Če ne,  se lahko ta teden osredotočimo na to.

Če pa so, po drugi strani, ljudje navajeni dobrega oznanjevanja, pa se lahko nekateri ljudje močneje odzovejo na besedo kot na drugi del maše. Je potrebna kateheza o pomenu in pomembnosti evharistične molitve? Ali naše občestvo razume namen Gospodove molitve, pozdrava miru, in speva Jagnje Božje kot priprave na sprejetje obhajila? Ali občestvo razume pomen obhajila in njegove občestvene narave? Ali ohranjajo običajno telesno držo in pojejo obhajilno pesem, ko prejemajo Jezusa? Ali večina ljudi prejema Jezusovo telo in kri? Je potreba po premisleku o polnosti teh simbolov in o razlogu, zakaj je II. vatikanski koncil obnovil obhajanje pod obema podobama?

Ali zbrani prepoznajo notranjo povezavo med obhajanjem evharistije in poslanstvom, h kateremu so poslani vsak teden? Morda bi lahko v današnjih oznanilih natisnili spoznanja sv. Janeza Pavla II.: “Ne smemo se zavajati: po ljubezni, ki jo čutimo drug do drugega in posebno po naši skrbi do tistih, ki nas potrebujejo, nas bodo drugi prepoznali kot resnične Kristusove učence. (prim. Jn 13,35; Mt 25, 31-46). To bo merilo, po katerem se meri resničnost evharističnega slavja” (Mane nobiscum Domine #28).

Del namena uvajanja v svete skrivnosti novokrščenih je tudi pomoč, da bi vključili novo vero v svoje vsakdanje življenje. To je tudi izziv za vse krščene – ne glede na to, kako dolgo nazaj so obhajali ta zakrament.

Kako lahko razen s pridigo še poučimo v veri zbrane o evharistiji? Premislimo tale predlog: vključimo v oznanila celotno stran različnih tem med letom. Ponudimo večerno katehezo ob večerji, predstavitvi in pogovoru.

Katere obhajilne pesmi bi poleg velikonočnih pesmi lahko pomagale ljudem globlje razmišljati o pomenu evharistije? Katere prošnje bi morda izpostavile moč evharistije tako, da bi prosili, da bi bolj polno živeli iz tega, kar častimo v nedeljo?

 

3. velikonočna nedelja. Leto A. 2017

Avtor: Lawrence E. Mick

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Pridigati mladim

 

OSREDNJI STAVKI: (Apostolska dela) “Tega Jezusa je Bog obúdil in mi vsi smo temu priče.” (Lukov evangelij) “O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki!” … “Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih… In rekla sta drug drugemu:

“Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?””

TEMA: Kako bi bilo lepo, če bi bilo lažje razumeti vero.

PRIMER / OSREDNJE VPRAŠANJE: Učenca iz današnjega odlomka iz Lukovega evangelija sta bila žalostna, razočarana in zmedena zaradi Jezusove smrti in pripovedovanja, da njegovega telesa niso našli v grobu. Vprašanje 1: Se vam kdaj zdi vera zmedena? Če ja, zakaj se vam zdi, da je tako? Možni odgovori: *Na žalost smo samo preprosti neumneži. *Voditelji cerkve so jo naredili zmedeno, da bi bili videti pomembni. *Ne potrudimo se dovolj, da bi jo razumeli, ker nam ni tako pomembna. *Je kot višja matematika: nekateri jo razumejo, ne pa vsi. Vprašanje 2: Če se ti vera ne zdi zmedena, zakaj ne? Možni odgovori: *Si genij v vseh stvareh. *Razumeš, kolikor potrebuješ ali želiš; drugo ti ni pomembno.

SMERI ZA RAZISKOVANJE: *Emavška zgodba kaže na Jezusovo igrivost in na dejstvo, da je popolnoma človeški. *Nekatera dejstva so “prevelika”, da bi jih lahko spravili v naše človeško razmišljanje. To pa še ne pomeni, da niso resnična. *Boga je mogoče doživeti, ne da bi razumeli globoke ideje o Bogu.

POVEZAVA Z MEDIJI: * “Ko se na poti stemni / in ne vidiš več, / naj moja ljubezen vrže iskro / imej vsaj malo vere vame” (John Bon Jovi). * “V teh dneh nisem gotov, če vem, / kaj delam tukaj in kam grem / toda vsak večer povem enako staro molitev: / “Bog, ni pomembno, če te vidim. Vem, da si z mano.” (Besedilo pesmi: “Faith to Fall Back On”, Hunter Hayes).

3. velikonočna nedelja. Leto A. 2017

Avtor: Jim Auer

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Faconetelj

Ko je bila Helen Keller stara malo manj kot dve leti, je dobila visoko vročino, kar je povzročilo, da je oslepela in oglušela. Ker ni mogla več videti in slišati, se je počutila izgubljeno. Da bi lahko šla ven, se je držala materinega krila. Ljudi je lahko prepoznala samo tako, da se je dotaknila njihovega obraza in njihovih oblek.

V današnjem evangeliju Kleopa in njegov prijatelj hodita po poti v Emavs in srečata Jezusa. Čeprav njun vid in sluh nista bila poškodovana, nista prepoznala Jezusa, dokler ni razlomil kruha.

Ta evangeljski odlomek nas opominja, naj opazimo Jezusovo prisotnost v našem življenju. Besede iz drugega evangelija, 25. poglavja Matejevega evangelija, nas strašijo: “Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi, in ti nismo postregli?”

 

3. velikonočna nedelja. Leto A. 2017

Avtor: diakon Dick Folger

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s