Bodite sveti kot Bog

Nekega dne je Bog naročil Mojzesu, naj zbere vso Izraelsko skupnost, da bi jim sporočil nekaj pomembnega. Mojzes je storil, kot mu je naročil Bog, in Bog je rekel: “Bodite sveti, ker jaz, GOSPOD, sem svet.” Kaj naj bi to pomenilo? Odveč se zdi Boga klicati svet; kaj pa naj bi bil drugega? Ljudstvo je iskalo svetost tako, da so izpolnjevali postavo; a kako naj bodo sveti, kot Bog? Je Bog izpolnjeval postavo? Bog ni imel ne žene ne staršev, nikogar, ki bi mu daroval daritve, vse rastline in živali pa so pripadale Bogu, zato kraja in ljubosumje ni prišla v poštev. Kako bi lahko nekdo živel sveto kot Bog?

Jezus je  na koncu današnjega evangeljskega odlomka izrekel pravzaprav enako naročilo, le da je uporabil besedo “popolni” namesto “sveti”. Zahteva je slišati nemogoča. Kako bi lahko bili kot Bog? Isti trenutek, ko se to vprašamo, zaslišimo odmev prvega poglavja Geneze: “Bog je ustvaril človeka po svoji podobi”. Ogromen potencial imamo! Prav mogoče je problem naša definicija svetosti ali Božje popolnosti.

Če pogledamo nazaj v današnji evangelij, lahko spremljamo nepristransko obravnavo pravičnih in nepravičnih, tistih, ki so dobro znani po svoji dobroti, in tistih, ki so poznani po vsem drugem kot po ljubezni do Boga in drugih. Merilo za Božjo ljubezen oz. popolnost se zdi način, kako Bog pošilja vsem sonce in dež. To je tisto, kar je Jezus mislil, ko je rekel: “Ljubite svoje sovražnike, da boste otroci nebeškega Očeta.” In da ne bi bila to samo pobožna teorija, je podal tri praktične, presenetljive in duhovite primere, kako je popolnost videti v vsakdanjem življenju.

Preden se posvetimo tem primerom, si oglejmo prevod, ki pravi: “Hudobnežu se ne upirajte.” Kdaj pa je Jezus dopustil, da je zlo raslo? Boljši prevod te misli bi bil: “Ne odgovarjajte sovražno na nekoga, ki je hudoben.” To je nekaj povsem drugega, kot ne odgovarjati na zlo. Praktično vprašanje je, kako se odzvati brez sovražnosti.

Jezus pravi, naj nastavimo drugo lice tistemu, ki nas udari. Bistvo te misli je skrito v skrbno izbrani besedi “udari”. Jezus ni rekel: “Ko te tvoj zakonec pretepa,” ali “Ko te tolpa spet preganja,” namesto tega je rekel: “Če te nekdo udari (po licu)”. Udarec bolj poniža, kot da bi povzročil, da bi tekla kri. Udarec ne začne prvega pretepa s pestmi; “udarec” je izrinjanje, merjenje moči v družbeni hierarhiji. Bodimo pozorni tudi na to, da Matej opisuje udarec z desnico (desna roka na desno lice). Jezus opisuje nekaj, kar poskuša postaviti žrtev na njeno mesto, ne pa dejanja, ki bi jo onesposobilo. S tem, da bi žrtev nastavila še drugo lice, bi spremenila razmerja in dala vedeti: “Udari me zares, pa bomo videli.” Seveda je veliko poslušalcev zavzdihnilo, ko so si predstavljali ponižanega služabnika, ki je na koncu stal, kakor pred nesramnim fevdalnim gospodom.

Podobno moramo vedeti, kaj pomeni, da gremo s kom eno miljo dlje. Rimski vojak je lahko prisilil lokalnega prebivalca, da je nesel njegov tovor, a le eno miljo. Ponudba, da bi nosil še drugo miljo, je uniformiranemu nasilnežu odvzela pobudo in ga izpostavila nevarnosti, da ga prijavijo, ker je presegel mejo. Jezusovo občinstvo se je zato začelo smejati podobi rimskega vojaka, ki si je začel prizadevati, da bi nekako odvzel breme pametnemu, drznemu, miroljubnemu uporniku.

Tretji primer neravnovesja moči je ekonomske narave. Reven človek si je izposodil denar in vse, kar je lahko zastavil, je bila njegova tunika, zunanja obleka, ki mu je ponoči služila tudi za odejo. Če je hotel posojilodajalec zavrniti vračilo tunike, dokler ne bi bilo posojilo poplačano, je lahko zbral skupino sodelavcev, ki so presodili v njegovo korist. Revni dolžnik ni imel drugega izhoda, kot da take vrste pravičnost razloži preroško in pove, da bo zakon o enakem povračilu naredil nekatere nage, medtem ko si bodo drugi nagrabili umazano spodnje perilo – obleke, ki jih ne potrebujejo in se jih komaj hočejo dotakniti.

Kakšna je Božja svetost? Videti je kot nikoli zaključena prisotnost v upornem človeštvu, ponavljajoče se povabilo v občestvo, učlovečenje ljubezni ne glede na ceno. Podobna je osebi, ki se približa zatiralcu z odnosom, ki pravi “Ti si lahko boljši in ne mi!” Podobno je Oscarju Romeru, Dorothy Day, Materi Tereziji in majhnemu otroku, ki odpusti svojemu bratu, ker mu je zlomil nogo, ko mu je pri nogometu vzel žogo.

Mojzes pravi “Bodite sveti!” Jezus je rekel “Bodite popolni,” s svojimi zgodbami pa je učil, da ni samo možno, ampak veliko zabavneje biti svet, kot ne.

3 Mz 19,1-2.17-18

“GOSPOD je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri vsej skupnosti Izraelovih sinov in jim reci: ‘Bodite sveti, kajti jaz, GOSPOD, vaš Bog, sem svet.’” Na neki ravni lahko sklepamo, da je v ozadju  ideje, da postajamo taki, kakršen je Bog, ki ga častimo, naša socio-psihološka značilnost. Ljudje večkrat posnemamo tisto, kar občudujemo. Vidimo, kaj imajo drugi za želeno in nenadoma komaj čakamo, da bi to dobili zase. Kakor da bi bila v nas neka zevajoča praznina, lakota, ki si želi zadovoljitve; ki nas žene, da zunaj sebe najdemo še več. Tako pa si nadevamo oznake naše ekipe in kupujemo avtomobile, ki govorijo o naših vrednotah, bodisi da želimo biti vpadljivi ali pretirano ekološki. To je sila, ki nas naredi odprte za idolatrijo. Idolatrija ni samo kak starodaven obred priklanjanja pred totemom: zavedati se moramo, da vsak korak, ki ga naredimo, govori o naših najglobljih vrednotah, z drugimi besedami, govori o tem, kar častimo. Latinskoameriški škofje so odločno spregovorili proti “idolom moči, bogastva in kratkotrajnega užitka”, ki so postali “odločujoči kriteriji družbene organizacije” (Aparecida #387). Kaj častimo, ne prepoznamo po tem, kam zahajamo v Cerkev, ampak bolj po tem, za kaj porabimo svojo energijo in svoj denar. Kar nas razveseli, je za nas postalo sveto, tisto, za kar si prizadevamo, da bi bili in bi delali.

Papež Frančišek je spregovoril o “univerzalnemu klicu k svetosti”: “Vsi smo poklicani, da postanemo svetniki!” Pogosto smo zapeljani, ko mislimo, da je svetost obljubljena samo tistim … ki posvetijo [svoja življenja] molitvi. Toda ni tako! Nekateri ljudje mislijo, da je svetost, da zapremo oči in si nadenemo pobožni obraz … Ne! To ni svetost! Svetost je nekaj večjega, nekaj globljega, dar od Boga.” In nadaljuje: “Ko nas Gospod pokliče, da bi bili svetniki, nas ne kliče k temu, da bi naredili nekaj, kar je težko ali žalostno … niti slučajno! To je povabilo, da bi bili deležni njegovega veselja, da bi živeli in obdarovali vsak trenutek našega življenja z veseljem in ga obenem spremenili v dar ljubezni za ljudi okrog nas” (Radio Vatikan, 19. 11. 2014).

To je komentar papeža Frančiška na spodbudo 3. Mojzesove knjige, da bi posnemali Božjo svetost. V zelo preprostem jeziku povzema, kar so o tem odlomku povedali judovski in krščanski razlagalci. O Božji svetosti govorijo kot o Božji ljubezni, Božjemu vztrajnemu prihajanju k človeku s povabilom, da bi deležil v trinitarični ljubezni. Ne glede na to, ali poslušamo Mojzesa, Frančiška ali druge razlagalce, končni sklep je vedno enak: “Bodite sveti, kajti jaz, GOSPOD, vaš Bog, sem svet,” je povabilo k veselju.

 

1 Kor 3,16-23

Med odlomkom iz 3 Mojzesove knjige in odlomkom iz pisma Korinčanom obstaja zanimiva povezava. Mojzes je od svoje skupnosti zahteval, naj bodo sveti, kakor je Bog svet. V prvem pismu Korinčanom Pavel piše vsej skupnosti kot Božjemu templju. Na tem mestu moramo biti pozorni: Pavel govori v drugi osebi množine. “Vi” imenuje tempelj in prebivališče Božjega duha v skupnosti, in ne v posameznikih. Medtem ko tak način govorjenja običajno razumemo bolj kot pobožno versko izražanje, pa je v Pavlovih dneh pomenil močan šok. Pavel je pisal to pismo okrog leta 56, ko je v Jeruzalemu še vedno stal tempelj kot središče judovskega čaščenja. Ta temelj so sprejemali kot središčno točko Božje prisotnosti na zemlji (Psalm 48): svet prostor v svetem mestu v Božji sveti deželi. Za Juda, kar je bil Pavel, je bilo misliti na krščansko skupnost kot na Božji tempelj mešanica blasfemije in klica ljudem, da bi izpolnili najgloblji pomen svoje poklicanosti. Pavel je govoril Korinčanom (in nam), da svet ne bo srečal Boga v posebnih stavbah ali na svetih gorah, ampak v srečanju z Božjim ljudstvom.

Ne glede na to, kaj bi si Pavel lahko mislil o razvoju Cerkve v 20 stoletjih po njegovem času, bi nam gotovo rekel, naj ponovno poudarimo prisotnost Božjega Duha v skupnosti. Pavel ne bi nasprotoval našemu zbiranju pri bogoslužju v lepih cerkvah – dokler naše zbiranje ustreza resničnosti, ki jo pojasni kasneje (1Kor 11, 17-33). Toda Pavel bi gotovo izzval našo duhovno lenobo, ki je pomešana z našo nagnjenostjo razumeti določene kraje, posameznike in celo stvari kot “svete”, medtem ko ne opazimo resnične Božje prisotnosti v skupnosti.

Navada, da nekatere kraje razumemo kot svete, se je razvila v krščanstvu, posebej v katolištvu. Prvi kristjani so imeli bogoslužja v domovih, v katerih so bile sicer vsakodnevne družinske aktivnosti. Ko je krščanstvo v četrtem stoletju dobilo svobodo, je bilo mogoče zgraditi velike cerkvene zgradbe, ki so bile mnogo lepše kot  hišne cerkve ali manjše stavbe, ki so bile določene za občestveno češčenje. Evharistični kruh je bil prvič shranjen zato, da bi ga lahko nesli bolnikom, kasneje pa še kot središče osebne molitve pri češčenju, zgradbe pa so postale več kot kraj srečanja. V 13. stoletju je Frančišek Asiški razširjal evharistično adoracijo, ta navada pa se je nadaljevala v naslednjih stoletjih. V bogoslužno rabo so se prikradle zlorabe in evharistični navzčnosti so pripisovali navidez čarobno moč; z občudovanjem napolnjena izpostavitev posvečene hostije je nadomestila deležnost v zakramentu in obhajanju – napačno razumevanje, o katerem govorijo Tridentinski koncil, Pij X in II. vatikanski koncil.

Če bomo vzeli Pavlovo besedo o skupnosti, ki je Božji tempelj, zares, bomo začutili klic k širšemu, globljemu in zahtevnejšemu razumevanju Kristusove prisotnosti v našem svetu. Tako čutenje lahko okrepi našo pobožnost, tudi ko nas kliče, da bi prepoznali Duha med nami in bi mi postali prisotnost, ki jo častimo v evharistiji.

 

Mt 5,17-37.

Današnji evangeljski odlomek nam prinaša Jezusove izreke, pri katerih obstaja velika nevarnost, da si jih razlagamo napačno in s tem povzročimo uničujoč učinek. Kolikokrat smo že rekli zlorabljenim ljudem, da naj nastavijo drugo lice! Kolikokrat so bile te ideje že uporabljene, da bi ustavile upor proti nepravičnosti! Kolikokrat je vdanost v usodo pod geslom “odpor nima smisla” postala smrtna grožnja ne samo za človeštvo, ampak za ves svet?

Da bi se spoprijeli s tem delom govora na gori, moramo razumeti, kaj je Jezus učil o odnosih, ki označujejo Božje kraljestvo. V današnjem evangeljskem odlomku Jezus govori o medsebojnih sporih, odnosih z bratom, soprogom ali znanci. Nato pa opiše, kako naj blagoslovljeni državljani kraljestva ravnajo s svojimi nasprotniki.

Jezus, kakor je to že storil, začne svoj pouk z  besedama: “Slišali ste,“ nato pa navede starodavno priporočilo, ki je bilo oblikovano, da bi prelomilo krog naraščajočega nasilja. “Oko za oko” zagotavlja, da ni pomembno, ali je prizadeta oseba kralj ali kmet, saj ni mogoče od tistega, ki bolečino prizadene, zahtevati nič več kot to, kar je naredil. To je bila dosledna pravičnost. Kakor je poudaril Gandhi, takšna pravičnost lahko prepreči, da bi se nasilje stopnjevalo, a na koncu je vseeno veliko ljudi slepih. Jezus si je želel, da bi njegovi učenci videli stvari drugače.

Želel si je, da bi njegovi učenci zaobšli spiralo sovraštva, zato jih je učil, kako se odzvati, da bi zmanjšali prepade in okrepili človečnost. Zakon povračila, oko za oko, poudarja zunanjo enakost upoštevaje škodo. Jezusova alternativa poosebi dogodek. V njegovi zgodbi prizadeta stran zavrne, da bi z njo delali kot z manj vrednim človekom, zato postane večja v smislu človeškosti, obenem pa povabi drugega v bolj človeško okolje. Ta misel je podobna misli “Zadnji bodo prvi” in drugim stavkom, s katerimi se Jezus odzove na svoje lastno priprtje, ko reče, da bodo tisti, ki bodo prijeli za meč, z mečem pokončani.

Jezus je pokazal nemoč okrutnosti s tem, da je pokazal, kako življenje prevlada: vstal je od mrtvih in križ je postal simbol življenja. Toda Pavel priznava, da se njegovo sporočilo zdi svetu noro.

Od Mojzesovih časov je Bog pozival ljudi, naj bodo sveti, kar seveda pomeni, da bi ljubili in bili ljubljeni. Jezusovo današnje sporočilo je, da smo narejeni za kaj več kot za nepomembnost in nesmiselnost in da na svetu ni moči, ki bi nas tako močno ponižala, da bi izbrisala našo človeškost. Jezusovo učenje o medčloveških odnosih opisuje odnose v Božjem kraljestvu. To so modrostni izreki in ne pravni razglasi. Predstavljajo obliko življenja s posebnimi primeri, ki se lahko nanašajo na mnogo okoliščin. Edina rdeča nit pa je globok in ponižni pristop do odnosov, do našega ravnanja z bližnjimi, s katerimi si delimo skupnost ali družino, in tistimi, ki jih srečujemo v dogodkih vsakdana. Resnično središče Jezusovega učenja je tukaj srce, ki ga položimo v vsak človeški odnos.

 

7. nedelja med letom. Leto A. 2017

Avtor: Mary McGlone

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Pridigati mladim

KLJUČNA VRSTICA: [1 Kor] Bratje in sestre, mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet in to ste vi.

TEMA: Kot skupina in kot posamezniki smo Božji tempelj.

OZADJE: Korintsko skupnost je pestila množica problemov, ki je bila med njimi razpršena v več ločenih skupin. Pavel vidi skupnost kot Božji tempelj, s tem pa hoče pokazati na ogroženo edinost vernikov. Prebivanje Duha med njimi pa se pojavlja tudi v posamezniku. Osebno in občestveno prebivanje Boga med njimi se dopolnjujeta.

ZA ZAČETEK: Zamislimo si profesorja, ki reče učencem, “Med seboj imate izjemen talent!” Ali pa reče trener reče ekipi: “Vi ste izrazito talentirana skupina atletov!”

OSREDNJE VPRAŠANJE: Če bi učenci popolnoma zaupali učitelju in spodbudo poskušali vnesti v svoje življenje, kaj je najverjetneje, da se bo zgodilo? *Če pa bi učenci mislili, da učitelj z lahkimi, nerealističnimi besedami želi, da bi se počutili dobro, kaj potem? *Če učenec deloma verjame besedam, a vidi pot do uspeha samo preko ogromne količine težaškega dela? *Kaj pa če je ekipa vesela, da sliši trenerjeve besede, in zato domneva, da bodo s svojim atletskim talentom v vsakem primeru zmagovali?

SMERI ZA RAZMIŠLJANJE: Ovire, da bi res verjeli, da smo templji Svetega Duha: *Mislimo, da to ni mogoče, dokler nismo svetniki in očitno nismo. *Prenehamo verovati, ker to pomeni, da se bi morali zelo spremeniti in si prizadevati postati sveti, kar pa pomeni ogromno dela, kar nas bi nas takoj naredilo drugačne od prijateljev. *Edinost med verniki ne pomeni, da se samo strinjamo. Pomeni, da nas naše razlike ne naredijo sovražnike.

Sveto pismo ni samo zbirka navdihujočih misli. Sveto pismo prinaša resničnost.

 

7. nedelja med letom. Leto A. 2017

Avtor: Jima Auer

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s