Božje samorazodevanje – “Kdo si?”

 

“Kdo si?” V moji skupnosti je imela ena starejših sester navado to vprašanje postaviti mlajši vsak dan pri zajtrku. Ni imela demence. Še zdaleč ne! Spodbujala je sestro, da bi še naprej globlje in globlje raziskovala svojo identiteto, da bi raziskovala in oblikovala podobo same sebe. Mlajša je začela z imenom in nadaljevala z drugimi besedami, da bi opisala odnose, ki jo predstavljajo; sestra, hči, prijateljica itd. Nekateri odgovori so odkrito temeljili na veri, medtem ko so drugi dopuščali, da bi lahko bila vse od plavalke do kardinalove pahljače. Sčasoma je postajal vedno večji izziv odgovarjati na nov, odkrit in ustvarjalen način – mnoge smo se učile iz tega pogovora.

Seveda smo tudi vse opazile, da je bila del izziva sposobnost pokazati na resničnost vsake besede, ki te opisuje. Če rečeš, da si teniški igralec, je dobro, da vsaj veš, kateri konec loparja je treba prijeti. Če bi sledil Pavlovemu zgledu in rekel: “Jaz sem član Cerkve,” kakšen dokaz za to bi danes ponudil? Večina nas je bila krščenih, ko smo bili še otroci, in čeprav imamo o tem uradno potrdilo, to vseeno ne zadošča. V Genezi je prvo vprašanje, ki ga Bog postavi človeštvu: “Kje si?” Kakor dva poredna otroka Adam in Eva priznata, da se skrivata. Od tega trenutka naprej nas Četrta evharistična molitev opominja, da nas Bog neprestano išče, pošilja preroke in nas neprestano skuša zvabiti v zavezo ljubezni.

Današnji odpev k psalmu ponuja vodilno misel naslednjega tedna. Po prvem berilu bomo ponavljali: “Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.” Ali se zavedamo, da ko molimo te vrstice, izražamo svojo pripravljenost sprejeti, kar koli bo Bog naredil v svojem načrtu za človeštvo?

Eno izmed pomenskih središč današnje Božje besede in bogoslužja je, da Božja ponudba odrešenja še nikoli ni bila netelesna. Bog vedno deluje preko bitij, ki odsevajo Božjo podobo. Ko je Izaija slišal Božje vprašanje, “Koga naj pošljem?” je odgovoril z enakim čustvom kot psalmist: “Tukaj sem! Pošlji mene!” Današnji odlomek iz Izaijeve knjige razmišlja o poklicu preroka, a poudarja, da so preroki poklicani že v zibelki, vedno pa so poklicani v dobro Božjega ljudstva.

Ko Pavel začne svoje Prvo pismo Korinčanom, pove nekaj podobnega. Sebe prepozna kot nekoga, ki ga je Bog poklical, šteje pa se za člana skupine ljudi, ki si delijo isto dostojanstvo in odgovornost. Evangelij prepozna Jezusa kot nekoga, ki je prežarjen z Božjim duhom, v katerega bo tako rekoč potapljal druge ljudi.

Vsi trije odlomki današnje Božje besede razmišljajo o poklicanosti in nam dajejo dobro teoretično podlago – toda branje psalma je nevarno početje! Ko molimo te besede, tvegamo svoje življenje. Seveda bi se bilo lažje skriti z Adamom za zeleni grm, a ta molitev nas vabi, da bi se pridružili veliki družbi Božjih prijateljev in bi odgovorili kot Abraham, Izaija, Samuel in Marija iz Nazareta, vsi tisti, ki so na sebi lasten način odgovorili, kakor Marija: “Glej, dekla sem Gospodova.”

Ko opazujemo te svetopisemske heroje in svoje najljubše svetnike prepoznamo, kar je postalo očitno v pogovoru med mojima dvema sestrama: od našega odgovora Bogu in drugim, ki so nas poklicali, je odvisno, kdo bomo postali. Vsako izmed beril, ki smo mu prisluhnili ta konec tedna, nam razodeva, kakšne nas je Bog ustvaril. Prvo berilo nas opominja, da nas je Bog poklical, preden smo bili rojeni. Pavel nam govori, da je naša poklicanost sprejeti vlogo v skupnosti, ki jo je Bog oblikoval in jo poslal v dobro sveta. Evangelij nam predstavlja Janeza Krstnika kot primer Božjega služabnika, ki je tako predan, da lahko prepozna tistega, ki ga je Bog izbral, in tako ponižen, da se lahko umakne, ko pride čas za to.

Kdo si?

To je vprašanje, ki ga berila tega tedna postavljajo vsakemu od nas osebno in kot skupnosti, ki jo je sklical Bog v dobro sveta. To je vprašanje, ki si ga moramo znova in znova postavljati, ker je pomen našega življenja odvisen od odgovora nanj. Le ko povemo, kdo smo, lahko tudi molimo: “Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod.”

 

Iz 49,3,5-6

Današnje prvo berilo je iz Izaijevega “Drugega speva Božjemu služabniku.” Svetopisemski slovar (John L. Mackenzie, 1965) razlaga, da je nekdo, ki nosi naziv “službnik” ali “kralj”, pravzaprav nosilec naziva z veliko častjo. Služabnik nosi visok položaj preprosto zato, ker je del spremstva pomembnega posameznika. Toda Izaija opisuje služabnika, ki je nad kulturo; človeka, katerega orožje je njegov jezik in ne njegov meč, človeka, ki je očitno šibak, njegovo zmago pa lahko razumemo samo v luči vere (Iz 42, 49, 50, 52). Razlagalci so dolgo razpravljali, ali se Izaijev spev o Božjem služabniku nanaša na določeno osebo, kot sta Mojzes ali Jeremija, ali na ljudstvo v celoti. Krščanski svetopisemski pisci so videli Jezusa skozi oči Izaijevega trpečega služabnika.

Bolj kot te zgodovinske razprave je pomembno, kaj nam ti odlomki govorijo danes. Te odlomke lahko razlagamo na dva načina. Lahko jih beremo kot luč, ki osvetljuje Jezusa in njegov odnos do judovske tradicije, ali pa izvemo, kaj želi povedati o nas samih.

Ko beremo ta odlomek v odnosu do Jezusa, v njem slišimo odmeve nedavnega božičnega časa. Od trenutka spočetja je bil Jezus Božji Sin, ki ga je Bog poklical v telesu, da bi bil Božji glasnik, da bi ponovno zbral Izrael v eno sveto Božje ljudstvo. Zaslišimo sledi Jezusovega skrivnostnega poslovilnega govora (Jn 17,5) v obljubi: “Tako sem bil počaščen v Gospodovih očeh.” Podobno “in moj Bog je bil moja moč” odmeva v “Oče in jaz sva eno” (Jn 10,30). Nenazadnje pa se ne da pa se spregledati tudi povezave med “Zato sem te postavil za luč narodom” (Jn 1,3) in “da boš moje odrešenje do konca zemlje.”

Ko se premaknemo od teorije k praksi nas branje spodbuja, da bi videli, kako so te ideje delovale v Jezusovem življenju. Kako se je boril s svojim klicem, da bi bil Božji služabnik? (Pomislimo na skušnjave v puščavi in Lukov sklep, da se je hudič od njega odmaknil “za nekaj časa”.) Kaj je Jezusu dalo prepoznati križ kot slavo? (Premišljujmo paradokse Govora na gori.) Kako lahko vidimo Jezusa kot primer za posnemanje zaupanja v Boga, ki je naša moč? (Kaj se je zgodilo, ko se je sam oddaljil, da bi molil?)

Naše razmišljanje bi lahko zaključilo vprašanje: Kaj je posledica tega, da smo služabniki Gospoda Jezusa: Kdaj sem nazadnje premišljeval klic svojega poslanstva, na katerega je Bog računal, preden sem bil rojen? Koliko časa je od takrat, ko sem izbral takšno obliko slave, kot si jo je želel Jezus? Kako sem se pripravljen nasloniti na Boga? Ta vprašanja nam pomagajo določiti, ali smo ali nismo na poti živečih in krščenih kristjanov, ali pa imamo v lasti samo certifikat, ki zagotavlja, da so nas obredno umili, preden smo se zavedali, kaj to sploh pomeni.

 

1 Kor 1, 1-3

Prve vrstice Pavlovih pisem niso nepomembne. Pri pisanju svojih pisem se je zgledoval po navadah tedanjega časa in jih dopolnjeval. Začne z imenovanjem sebe in tistih, ki jim je pismo namenjeno. Prav tako v začetnih vrsticah pisma namigne, o čem bo govorilo jedro pisma. Čeprav se zdi nagovor enostaven pa je poln namigov.

Če začnemo s svetnim ozadjem pisma, ugotovimo z raziskovalci, da je bilo napisano med letoma 56 in 57, približno pet let po tem, ko je Pavel osnoval korintsko skupnost. Trgovsko mesto Korint je vsebovalo prav vse od bogastva do revščine, najrazličnejših religioznosti in razbrzdanosti vseh vrst. Družbeno okolje je samo na sebi predstavljalo neprestane izzive za krščansko skupnost. Ekonomska različnost in cela vrsta duhovnosti med njihovimi člani je še pripomogla k težavam, s katerimi se je morala skupnost soočiti. V luči te mnogovrstnosti je Pavel začel s klicem po tem, da bi prepoznali, kdo so.

Najprej je sebe predstavil kot apostola, ki je bil poklican po Božji volji. S tem je poudaril dejstvo, da si ga ni lastila nobena skupnost ali posameznik, ampak samo On, ki ga je poklical. Imenovati se apostola je bilo pogumno dejanje; privzel si je naslov, ki je je bil rezerviran za oznako manjše skupine, ki je hodila za Jezusom. (Apd 14,14 imenuje Pavla in Barnaba apostole, izven tega pa samo Pavel razširi to kategorijo še nase.) Pavlova samodoločitev za apostola razlaga, zakaj je verjel, da ima avtoriteto pisati skupnosti na ta način.

Ko se je predstavil, se je obrnil k svojim bralcem. Imenuje jih Božja cerkev v Korintu. Beseda ekklesia (cerkev) pomeni preprosto “zbrana (skupina)”. Pavel te zbrane ljudi imenuje Božja cerkev. To ni samo srečanje ali klub; ni podobna kakšni prostovoljni organizaciji. To srečevanje je sklical Bog in pripada Bogu. Kakor Pavel nikoli ni bil samozvan niti ga ni najela nobena človeška organizacija, tako tudi to skupino ni oblikoval kakšen lastni interes ali poseben namen. Za svoj skupni obstoj se morajo zahvaliti samo Bogu. To pomeni, da so posamezni člani povezani med seboj s skupnim klicem; so več kot le skupek posameznikov, ki stremijo za istim ciljem. Poklicani so v občestvo.

Nazadnje pa Pavel reče skupnosti, da so poklicani k svetosti s tistimi, ki povsod kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. S tem je Pavel uveljavil katoliškost Cerkve; vsaka majhna skupnost je poklicana k edinosti z drugimi Cerkvami na enak način, kakor so posamezni člani poklicani v svojo lokalno skupnost.

Pavel zaključi pozdrave v svojem pismu z “molitvijo želja” za milost in mir. Milost in mir, o katerih govori, ne prihajata preprosto od Boga. Namesto tega obrazloži, da prihajata tudi od Gospoda Jezusa Kristusa. Tako smo navajeni teh besed, da se ne zavedamo, kako pomembne so. Te besede so razlikovale Jezusove učence od judovskih bratov, prav tako pa od drugih verskih tradicij. Te besede, ki so bile tako šokantne za prvo stoletje, so prinesle idejo o božanstvu Jezusa v splošno zavedanje, s stalno uporabo pa so postale dogma, ki je oznanjala Jezusovo božansko in človeško naravo.

 

Jn 1,29-34

Ko srečamo Janeza v tem odlomku, je on že razglasil, da on ni mesija, ampak tisti, ki pripravlja pot. Četrti evangelij zelo previdno predstavi Jezusa, ki je različen od Janeza in mu ni nikoli pokoren – do te mere, da ne omeni osebnega srečanja obeh. Janez je preprosto predhodnik tistega, ki mora priti. Istočasno pa Krstnik opiše svojo lastno versko izkušnjo povezano z Jezusom: “Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim.” Biblični razlagalec Juan Matias (El Evangelio de Juan) pravi, da je Janezov opis tega spuščanja tak, kot da bi golob iskal svoje gnezdo: Janez je videl Duha priti domov, da bi počival v Jezusu.

Ker je Janez prepoznal prisotnost Duha v Jezusu, ga je imenoval Jagnje Božje. To imenovanje, ki nam je tako zelo znano, se pojavi samo na tem mestu v Svetem pismu. Janezova primera je edinstvena: Jezus je Jagnje Božje. Sveto pismo piše, da je bil odnos Janeza Kristnika do Jezusa tak: “On mora rasti, jaz pa se manjšati,” Janezovo oznanjevanje, da je Jezus prišel od Boga, pa je to jasno priznalo. Janez je spoznal, da je njegov klic drugačen kot Jezusov.

Jezus je osrednja osebnost tega odlomka, a največ o njegovi poklicanosti izvemo od Janeza Krstnika. Ker je bil odkrit in močan, je Janez priznal svoje omejitve. Rekel je: “Ne poznam ga,” in vendar mu je posvetil svoje življenje, “da se on razodene Izraelu.” To je globok izraz ponižnosti. Predstavlja Janeza kot služabnika, ki je vedel, kaj pomeni biti apostol. Janez je bil tisti, ki je bil poslan, da odpre pot nečemu, kar je bilo večje kot bi si lahko sam predstavljal.

Berila tega tedna nas vodijo v čas med letom z mislijo o tem, kaj pomeni, da se imenujemo kristjani. Spominjajo nas, da biti kristjan ne pomeni nekaj ločenega od drugih. Poklicani smo, da bi skupaj, oblikovani po Božji besedi, postali luč narodom. Kakor Janez Krstnik smo poklicani tudi mi, a zato, da bi lahko pokazali Jagnje Božje drugim. Ko spoznamo in sprejmemo to poslanstvo, se lahko imenujemo Božja Cerkev v svojem kraju in v svetu.

 

Avtor: Mary Mcglone

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

“Faconetelj”

“Ljubezen na prvi pogled” je popularna tematika v knjigah, filmih operah in glasbi. V mjuziklu “South Pacific” slišimo pesem “Nekega čarobnega večera” Franka Sinatre. Mjuzikel “Zgodba z zahodne strani” nam postreže s takojšnjo a tragično povezavo med Tonyjem in Marijo. Shakespeare je ustvaril Romea in Julijo. Mozartova opera Čarobna piščal nam pove zgodbo o Taminu in Pamini, ki sta prevzeta od ljubezni. Nekateri pravijo, da je ni stvari na svetu, ki bi se lahko primerjala z ljubeznijo na prvi pogled. Imamo sposobnost, da se zagledamo drug v drugega. Velike rjave oči, prameni las in živahen nasmeh so prve privlačne sile, ki nas vodijo k temu, da bi vstopili v odnos, ki spremeni naše življenje.

Jezus ima to karizmo. Pritegne nas v odnos, ki spremeni naše življenje. Janez Krstnik ga je moral le predstaviti njegovim bodočim učencem. “Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.” In stekli so za njim.

 

Avtor: diakon Dick Folger

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Pridigati mladim

OSREDNJA VRSTICA: (Prvo pismo Korinčanom:) Pavel, po Božji volji poklican apostol Kristusa Jezusa, in brat Sostén Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjersibodi, na svojem ali našem kraju: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.

TEMA: (1) Skupnost vernikov. (2) Radikalno premagovanje: resnične besede!

IZHODIŠČE: V starih časih, ko so živeli vaši stari starši in drugi predniki, so zelo trpeli, ker še ni bilo mobilnih telefonov. Morali so se sporazumevati s pisanjem stvari, ki se imenujejo “pisma”. To je zahtevalo nekaj, kar imenujemo “papir”. Ko so zaključili, so vložili pismo v nekaj, kar se imenuje “ovojnica”. Ljudje, ki so jih imenovali “poštarji”, so odnesli pošto k ljudem, ki so jim bila “pisma” namenjena. V Pavlovem času so bili potencialni poštarji člani družine, prijatelji, vojaki in trgovci, ki so potovali v pravo smer.

OSREDNJE VPRAŠANJE: *Te je že kdo vzpodbudil, ti svetoval ali podprl s sporočilom, kartico ali pismom? * Gotovo so elektronska sporočila in SMS-i bolj hitri in priročni, a zakaj učinkujeta resnična razglednica ali pismo na papirju močneje?

SMERI ZA RAZISKOVANJE: * Duhovno smo povezani z vsemi, ki kličejo Jezusovo ime. * Občestvo svetnikov, skrivnostno telo Jezusa Kristusa. * Dejanska pisma ali razglednice so lahko krščanska presežnost. Cena znamke in malo časa, ki si ga vzameš – malenkost! * Ljudje, ki bodo cenili pismo ali sporočilo zahvale ali morda vzpodbudo: starši in stari starši, nekdanji učitelji in trenerji, prijatelji, ki so se odselili, mestni veljaki, duhovniki, kateheti in škofje.

CITAT: “Poslati pismo je dober način, da nekam gremo, ne da bi premaknili karkoli drugega kot svoje srce” (Phyllis Theroux).

 

2. nedelja med letom. Leto A. 2017.

Avtor: Jim Auer

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s