Premislek o Mariji

Med mašo 1. januarja vedno predlagam naslednji poizkus: Vprašajte zbrane, kaj praznujemo danes. Večina ljudi vas bo pogledala, kot da ste se ravnokar zbudili iz zimskega spanja. Nato bo tisti, ki bo ta dan pripravljal sveto mašo odgovoril, da obhajamo praznik blažene device Marije, Božje Matere. Seveda! Ali na dan 1. januarja tega ne praznujejo vsi? V resnici praznik Marije in novo leto lepo sovpadata.

Gospod naj te blagosloví in te váruje.

Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv.

Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podelí mir.

Ali obstaja boljši način za začetek novega leta, kot je ta blagoslov? Deviška mati je verjetno tudi sama slišala ta blagoslov, ko se je izgovarjal nad njo in njenim ljudstvom. Kako je lahko razumela ta blagoslov?

Stavek, ki ta blagoslov povzema, je: “Gospod naj ti podari mir.” Marija je seveda slišala besedo “šalom”, ki pomeni mir, besedo, ki je skoraj enaka besedi “salam”, ki jo izgovarjajo naši bratje in sestre muslimani. “Šalom” izraža globino tega, kar pojmujemo kot mir. Hebrejski šalom pomeni več kot mir; pomeni mir, pravičnost in poštenost v odnosih. To vključuje celostno varnost in rast, saj je stvarstvo v sožitju in deluje, kot si ga je zamislil Bog. Blagoslov “šalom” je molitev, da bi človeštvo in vse stvarstvo živelo in uživalo občestvo, ki ga je Bog ustvaril za nas.

Danes praznujemo slovesnost blažene device Marije, Božje Matere. To poimenovanje bi gotovo navdušilo preprosto nazareško ženo. Vendar pa se ona ni obremenjevala s teologijo, dogmami in slovesnostmi. Rodila je, njen mož je bil v zadregi, a ji je ostal zvest, sprejela je nepričakovane goste, ki so prišli, da bi bili priča podobi kraja, s katerim se je sprijaznila družina v negostoljubnih okoliščinah, v katerih se je znašla.

Kaj vemo o tej mladi ženi? Najprej smo izvedeli, da jo je Bog prijazno gledal ali da je, kakor pravi Luka, “našla milost pri Bogu”. Nato se srečamo z njenim ponižnim opisom stanja, v katerem se je znašla: “Glej, dekla sem Gospodova.” Kljub nepredstavljivosti napovedi, ki jo je slišala, je Marijin odgovor izražal šalom (mir). Zaupala je, rodila otroka in skrbela zanj.

Ko so se pojavili pastirji, so vedeli veliko več, kot je Marija lahko pričakovala. Bili so presenečeni, da so našli njenega sina v jaslih, in začeli so oznanjati Besedo, kakor da bi natančno vedeli, kaj se dogaja. Pastirji so bili podobni marsikomu od nas in so hitro začeli ugibati, kaj Bog namerava. Kakor Jezusovi učenci so tudi te prve priče verjetno govorile s pravimi besedami, a ni prav verjetno, da so v celoti razumeli, kar so videli. Pastirji so govorili, drugi so bili “presenečeni”, od Marije pa nismo slišali niti ene same besede.

Luka nam pove, da je “Marija vse besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.” Njeno ime je zapisano v krščanskih in islamskih svetih knjigah. Kasnejši rodovi so jo imenovali blažena, cerkveni očetje pa so utemeljevali, zakaj jo imenujemo “Božja Mati”. Toda od dneva Jezusovega rojstva do njegove smrti slišimo zelo malo njenih besed: vprašanje, komaj zaznavno prošnjo za druge in premislek o njej sami kot učenki: “Sin, zakaj si nama tako storil?”, “Vina nimajo” in “Karkoli vam reče, storite”.

Ko nam Luka pove, da je Marija ohranila vse v svojem srcu, uporabi besedo, ki nakazuje dolg proces premlevanja, življenje v premišljevanju, ki poskuša sestaviti različne delčke skrivnosti v celoto. Ta proces ne vodi do hitrih zaključkov, a to ne pomeni, da je obupala nad iskanjem spoznanja. Lukova izjava o njenem stalnem premišljevanju je eden od razlogov, da nekateri domnevajo, da je Luku  pripovedovala zgodbo o rojstvu Jezusa prav Marija.

Ne glede na to, ali zgodba izvira od Marije ali ne, pa drži, da Luka opiše Marijo kot premišljujočo in dejavno. Marija je morala premisliti več kot kdorkoli v Jezusovi zgodbi. Morala je preveriti svojo izkušnjo in svoj odgovor. Morala je prepoznati smisel vsega, kar je videla, in to umestiti v izročilo svojega ljudstva. Verjetno je sprejela življenje, ki ji je dajalo več vprašanj kot odgovorov in veliko več upanja kot zagotovil. Ob tem je morala tudi menjati plenice in kuhati kosilo.

Marija, mati Boga, ki je prišel v osebi otroka, odvisnega od nje, se je naučila ostati odprta za Božji šalom, dovoliti svoji veri izražati svojo negotovost in svoje upanje, da bo prejela rešitev izven tega, kar si lahko predstavlja. Želela si je izpolniti Božjo voljo na enak način, kakor je vsak dan pekla kruh. Marijo, Božjo mater, opazujemo, da bi nas naučila, kako lahko živimo preprosto kot premišljujoči in dejavni ljudje.

4 Mz 6,22-27

Novo leto začenjamo z blagoslovom, ki prihaja iz dni, ko so bili Izraelci v puščavi. Čeprav rimska liturgija novega leta ne praznuje kot posebnega praznika, pa so berila za praznik Marije Božje matere zelo primerna za praznovanje novega leta. To berilo je bilo izbrano za današnjo priložnost zaradi povezave med klicanjem Božjega imena in obredom imenovanja deteta Jezusa, ki je opisan v današnjem evangeliju. Ne smemo pa spregledati, kako nas branje tega berila v prvem dnevu leta vabi, naj nekaj časa posvetimo samo molitvi, da bi razumeli pomen blagoslova.

Bi lahko začeli leto na boljši način kot z blagoslovom?

V hebrejskem svetem pismu ima beseda za blagoslov, berek, več pomenov. V nekaterih primerih ima blagoslov skoraj magičen pomen, na primer pri Jakobu, ki je ukradel bratov blagoslov v 1 Mz 27. Nekateri jezikoslovci trdijo, da je beseda berek povezana s pomenom ‘poklekniti’, kar izraža zavedanje, da blagoslov prihaja samo od Boga. Ko besedo berek prevedemo v latinščino in jezike, ki iz nje izhajajo (npr. bendecir v španščini), pa beseda pomeni ‘lepo govoriti o nekom’ oziroma ‘moliti, da bi Bog na koga pogledal z naklonjenostjo’.

Molitvena oblika iz 4. Mojzesove knjige, ki jo ponavljamo v liturgiji in vsakdanjih molitvah, ima tri dele: prošnjo, da bi Bog razlil na nekoga dobroto in usmiljenje (blagoslovi in ohrani), prošnjo za Božjo dejavno prisotnost in usmiljenje (razjasni svoje obličje nad tabo, bodi milostljiv), nazadnje pa prošnjo, da bi bil Bog naklonjen in bi drugim naklonil polnost življenja ter notranjo harmonijo (mir).

Na koncu odlomka iz 4. Mojzesove knjige  stoji  blagoslov, ki govori tem, kako lahko slabotni človek postane vreden, da stoji pred Bogom. Rešitev najde v vrsti obrednih pravil, ki pomagajo človeku, da se privadi na Božjo svetost. Pavel pa pravi, da je tako prizadevanje gotovo obsojeno na neuspeh, nobena količina človeškega prizadevanja nas ne more narediti vredne. Božja ljubezen je zastonjski dar, ki nas odreši, če to želimo. Zato je zelo pomembno, da se klic po svetosti konča s prošnjo po Božji milosti.

V tem blagoslovu lahko najdemo vsaj dva vira za našo novoletno molitev. Najprej je to opomnik, da vse, kar je resnično in dobro, prihaja k nam kot zastonjski dar od Boga. Nadalje nas opogumlja, da kličemo Božje ime; spominja nas na vse, kar pomeni Božje ime. Če začnemo z imenom Jezus, spoznamo, da vsako ime, s katerim kličemo Boga, kaže na Božjo željo, da bi z nami delil svojo blaženost.

Gal 4,4-7

To berilo je podobno današnjemu prvemu berilu, za prvi dan tega leta pa je bilo izbrano, ker je povezano s praznikom Marije Božje matere. Vredno se je ustaviti in premisliti ta mnogokrat zanikani Marijin naziv. V zgodovini so ga nekateri imeli za krivoverskega, mnogi pa so trdili, da ni mogoče biti Božja mati. Problem poimenovanja Marije kot “Božje matere” je vera v enotnost Jezusove človeške in Božje narave.

Naziv več pove o Jezusu kot o Mariji. Spomni nas, da je bil Božji Sin (v celoti) človek, da ga je rodila ena mati, da je bil človeško krhek in član od Boga izvoljenega ljudstva. Prenovljeni prevod nicejsko-carigrajske veroizpovedi to posebej poudarja, zlasti z besedno zvezo “utelešen iz Marije device.” Ta prevod bolj kot “rojen iz Marije device” poudarja Jezusovo učlovečenje po devici. Opominja nas, da je bila Marija bistven del Božjega načrta in da je Jezusovo telo prišlo od nje.

Ta poudarek nas morda lahko spomni na interpretacijo učlovečenja po borki za pravice žensk Sojourner Truth. S svojim govorom z naslovom “Ali nisem ženska? (Ain’t I a Woman) je odgovorila moškemu, ki je na temelju Kristusovega učlovečenja kot moškega razlagal podrejenost ženske. Ko je gledala svojega nasprotnika je Sojounerjeva rekla: “Ta mali mož … govori, da ženske ne morejo imeti enake pravice kot moški, ker Kristus ni bil ženska! Odkod je prišel vaš Kristus? Odkod je prišel vaš Kristus? Od Boga in od ženske! Moški pri tem ni imel nič.” Čeprav Pavel in prevajalci niso poznali Sojeournerjeve, so razumeli in spoštovali Marijino vlogo v Božjem načrtu učlovečenja.

Ko nanj pogledamo v celoti, nas berilo vodi preko Marije do premisleka o učinkih učlovečenja. Pavel začne v pravniškem jeziku: “Kristus je postal človek, da bi odkupil vse, s katerimi je delil človeškost.” Nato pa se dvigne nad teorijo in spregovori iz svojih izkušenj. Ni zadovoljen s tem, da njegovo ljudstvo verjame, da so rešeni, želi, da bi čutili to kot uresničeno dejstvo. Poziva jih, naj bodo v stiku s svojo lastno religiozno izkušnjo, s svojim veseljem in svojimi željami.

Ko Pavel govori o ljudeh, ki so zavestno izbrali svojo krščansko identiteto, pa jih poziva, naj si zapomnijo občutek njihove bližine do Boga preko Jezusa Kristusa. Niso kristjani, ker so prepoznali resnico vere kot matematično formulo, ampak ker se je Bog dotaknil njihovega srca na zelo poseben način, tako da jih je vodil, da so se odzvali kot Božji otroci, ki delijo odnos samega Kristusa z Očetom.

Dejstvo, da delimo enak odnos, nas vodi do šokantnega spoznanja, da je Kristus postal človek, da bi mi lahko postali Božji (Katekizem Katoliške Cerkve, #460). Božji smo in to je namen in končni rezultat učlovečenja.

Lk 2,16-21

Berilo je nekakšna ponovitev evangelija, ki smo ga slišali na božično jutro. Ko praznujemo praznik Marije Božje matere, si poglejmo, kaj Luka reče o njej in kaj to pove o našem življenju. Ključna vrstica je: “Marija je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu.”

Luka nam pokaže različne odzive na Jezusovo rojstvo. Ko so pastirji videli dete, so postali evangelisti in neznanim začudenim množicam so razodevali, kar so videli. Ta dva odziva, oznanjevanje in začudenje, nakažeta, kaj bomo slišali skozi zgodbo o Jezusu. Nekateri ga vidijo in so tako prepričani, da skozenj deluje Bog, da začnejo evangelizirati, širiti božjo novico, ki je v resnici ne razumejo v polnosti. Odziv na njihovo oznanjevanje povzroča v drugih “začudenje”, veliko radovednost in zanimanje. Ko so ljudje začudeni, priznajo, da se nekaj dogaja in da je to lahko celo od Boga, a da v njih ni še nobene predanosti. Mogoče je, da bodo postali pozorni na dogajanje, a bodo neradi javno spregovorili o tem. Profesor Svetega pisma Darell Bock razlaga: “Poročilo požgečka ušesa množic, a lahko zgreši njihova srca” (Luka, Baker Books, 1994).

Nazadnje slišimo o Mariji, Jezusovi Materi. Ko jo je angel prvič obiskal, ni oklevala, da bi se prepustila Božjemu načrtu. Sedaj pa, ko si je Božja beseda dobesedno privzela njeno meso, to presega njeno umevanje. Kakor je zapisal Tomaž Akvinski v himni Tantum ergo, da razum ne more doseči Božjih poti, tako je Marija razumela, da je prihajajoča skrivnost večja, kot lahko razloži in da o njej težko govori. Lahko je naredila samo to, da jo je premišljevala, ko je vsak dan hranila Božjega otroka.

Ne glede na to, ali je bila Marija resnični vir Lukove zgodbe, jo Luka predstavi kot premišljujočo in dejavno. Beseda, ki označuje, da je vse, kar se je zgodilo, “ohranila v svojem srcu” je synterei, večpomenka, ki izraža to, da je poskušala razumeti različne dogodke obenem, da se je v sebi pogovarjala o vsem tem, da je v sebi skrbno varovala vse, česar ni mogla razložiti. To je bil čustven in intelektualen odgovor, ki je bil poln vere in ponižen obenem. Marija je sprejela prerokove besede, da Božja pota niso človeška pota. Marija si je prizadevala verjeti, da vse vodi Bog; pomanjkanje razumevanja je ni oddaljilo od vsakodnevnega dela.

Prav tako nas današnje praznovanje ne bo oddaljilo od božičnega. Ko slavimo mater, slavimo Sina. Ko slavimo Sina, slavimo to, kar nam ponuja: nič manj kot to, da bi bili deležni Božjega življenja. To je skrivnost, ki jo moramo, kakor jo je Marija, globoko premišljevati in z veseljem oznanjati.

Avtor: Mary M. McGlone

Vir: http://celebrationpublications.org/

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

“Faconetelj”

Zgodba govori o ženski, ki je bila noseča z dvojčkoma in je šla rodit. Njen mož je bil na službenem potovanju, zato je morala sama voziti v porodnišnico. Na poti je doživela hudo prometno nesrečo. Dvojčka sta se varno rodila na urgenci, ona pa je padla v komo.

Da ju ne bi zamenjali, so zdravniki zahtevali, da se otroka takoj poimenuje. Kot prvi od najbližjih sorodnikov se je pojavil njen brat, zato so ga, ne da bi vedeli, da je v resnici prava zguba, prosili, naj poimenuje otroka.

Ko se je naslednji dan mama zbudila iz kome, se je takoj prestrašila, da je njen brat otrokoma dal čudni čudni ali neustrezni imeni. On ji je takoj razložil: “Najprej se je rodil fant, zato sem ga poimenoval Danko!” Mati je vzdihnila v negotovosti. “Kaj pa drugi?” je vprašala. Brat je odgovoril: “Drugi otrok je bila deklica, zato sem jo poimenoval s podobnim imenom: Danka.”

Današnji evangeljski odlomek nam pove, da z Jezusovim poimenovanjem ni bilo podobne zadrege. Imenoval ga je Bog po angelu, kakor je bilo napovedano v Jožefovih sanjah.

 

Vir: http://celebrationpublications.org

Avtor: diakon Dick Folger

Prevod: Bogdan Rus OFM

 

Pridigati mladim

 

OSREDNJA MISEL: Marija pa je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu.

 

TEMA: Zaupanje, ko se stvari zapletejo, postanejo zahtevne in divje.

 

KAKO BI SE LAHKO MLADI ODZVALI: Pozorno, a z dvomom v srcu, ker ne bi verjeli, da lahko posnemajo Marijo.

 

PRIMER: Angel Gabrijel pove Mariji, da bo spočela sina po Svetem Duhu. Marija reče: “Samo malo – lahko natančno opišeš, kako se bo to zgodilo? Kako naj vem, da je vse to res?” Gabrijel pa odgovori: “To je skrivnost.” “Počakaj malo,” reče Marija, “To samo pomeni, da tega na moreš dokazati in v tem primeru tega ne sprejmem.” Jožef se je zbudil iz sanj in rekel: “Marija je noseča … po Svetem Duhu? To pa ne zdrži. Tega ne sprejmem.” Pastirji so poslušali angele in potem rekli drug drugemu: “Odrešenik leži v hlevu? Pa kaj še.”

VODILNO VPRAŠANJE: *Zakaj se nam zdi ta različica božične zgodbe nesmiselna? *Morda mislimo, da je Bog Jožefu, Mariji in pastirjem dal v roke že napisano besedilo in je samo poskrbel, da so izgovorili njim določene besede? *Če bi se Marija, Jožef in pastirji lahko odzvali tako, zakaj se niso? *Se lahko spomnite dogodkov v vašem življenju, v katerih ste bili sprva očarani, na koncu pa ste bili zaradi njih iz sebe ali prestrašeni?

SMERI ZA ISKANJE: *Včasih se odzovemo na težave v življenju z vero. *Vpraševati in dvomiti ni narobe; je nekaj normalnega. Vendar pa se moramo skozi vprašanja in dvome “pretolči”; ne smemo se zatakniti v njih.

POVEZAVA Z MEDIJI: Po odlični zgodbi Roberta Dahla “VDV – Veliki dobrodušni velikan” je bila nedavno posnet film Stevena Spielberga. V njem siroto Zofijo v nenavadnih okoliščinah zadrži (pravzaprav ugrabi) velikan, za katerega se izkaže, da je pravzaprav prijazen – temu pa sledijo zelo nenavadni dogodki. Je mogoče verjeti temu, kar vidi, in njegovim besedam? Je na varnem? Sofija pa se nauči zaupati. Marija je imela verjetno podobna vprašanja; kakorkoli, verjela je od začetka.

 

Vir: http://celebrationpublications.org

Avtor: Jim Auer

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s