Končno se je zasvital božič. Toliko je bilo pričakovanja, toliko kričečih napovedi, da je težko enemu dnevu nositi težo vseh pričakovanj. To postane zelo očitno, ko pogledamo darila, ki so raztresena po sobi, in porabljeni zavijalni papir. Velika pričakovanja so povezana s tem praznikom, a takšna, da je o njih potrebno tudi premišljevati.
Vemo, da ima pričakovanje dolgo, dolgo zgodovino. Zatirano Božje ljudstvo si je želelo rešitelja, ki bi jim ga Bog poslal. Njihovo upanje je opisano v njihovih zgodovinskih in preroških spisih. Kakor mi so se tudi oni obrnili k Božji besedi, da bi našli upanje, in tudi oni so si kakor mi na svoj način predstavljali, kar so brali v Svetem pismu. Božjo besedo so brali v luči svojega lastnega mišljenja in si ustvarili svoje lastne predstave o rešeniku, ki ga bo poslal Bog. Ponižani bodo povišani in ves svet bo videl, da so oni Božje ljudstvo.
Današnja berila nam pripovedujejo zgodbo o največjem Božjem odgovoru na človeško upanje. Bog je poslal rešenika, ki ni bil ne kralj in ne vojščak. Eden najbolj jasnih znakov, da je sporočilo ali dogajanje od Boga, je dejstvo, da se dogaja nekaj zelo dobrega, a niti malo na tak način, kakor bi ga pričakovali. Ne glede na to, koliko smo se naučili iz Svetega pisma, nas Bog preseneča z delom po drugem scenariju.
V naših štirih božičnih bogoslužjih nam evangeliji podajo Matejevo poročilo o Jezusovem izvoru, ki razloži, kje je Jezusovo mesto v izvoljenem ljudstvu, Janezov prolog, ki Jezusa postavi v zgodovino vesoljstva, in Lukovo preprosto zgodbo o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. (Marko nam o Jezusovem ozadju sploh ne poroča.) V teh pristopih se lahko prepozna svetopisemski zgodovinar, mistik in ljudje, ki so jim všeč preproste zgodbe. Matejeva znanstvena predstavitev ponuja prvo izmed mnogih razlag, da Kristus izpolnjuje prerokbe o mesiji. Janez nas popelje v čase pred stvarjenjem s svojim “v začetku”, ostali del zgodbe pa pove z “njegovi ga niso sprejeli”. Zaključi z najboljšo Božjo ponudbo človeštvu, “Tistim pa, ki so jo sprejeli je dala moč, da postanejo Božji otroci”. Lukove zgodbe so najboljša osnova za izdelavo jaslic. Manjkajo mu samo trije modri.
V Lukovi zgodbi se pogosto pojavljajo pastirji, zato je dobro preučiti vlogo, ki jo imajo pri Božjem rojstvu. Pastirji so bili med ljudmi, ki so imeli v družbi najnižji položaj v svojem času. Za ta poklic je bil sposoben vsak, ki je lahko ostal buden, da bi preprečil pobege in po potrebi s pračo natančno nameril v nevarne zveri. Bili so prikovani k delu, ki jim ni dovoljevalo sobotnega počitka in se zato niso mogli držati črke postave, verjetno pa so bili tudi med tistimi, ki je niso znali prebrati. Niso sloveli po iskrenosti, so pa bili svobodne misli in obdajal jih je vonj njihovih ovc. Vsekakor so se v največji možni meri razlikovali od verskih elit.
Lahko si predstavljamo, da pastirji niso imeli izdelanih predstav o rešeniku, ki bi zameglile njihovo presojo. Ko so čakali na odrešenika, jim je manjkalo teoloških kriterijev, po katerih bi ocenili kandidate. Rekli smo, da so se jim prikazali angeli, a ti so jim samo vzbudili radovednost. Ne gre za to, da bi bili navajeni vsakodnevnega neba, polnega angelov, a to ni bilo tisto, kar jih je prepričalo. Sledili so navodilom angelov in šli v Betlehem, da bi se sami prepričali o povedanem.
Šli so iskat “rešenika”, “Mesija in Gospoda”. V Betlehemu so se priklonili, da bi zrli v novorojenega, ki je bil povit kot vsak drugi otrok, le da je ta ležal v hlevu – kakor so rekli angeli.
Naši pastirji so bili nasprotje posmehljivcev. Slišali so, da je Bog prišel k njim kot rojeni otrok v največji revščini, ki si jo lahko zamislimo. A menili so, da si je to vredno ogledati. Ne vemo natančno, kaj so razmišljali. Nikoli ne bi mogli odgovoriti na vprašanja pred birmo, a brez sramu so drugim povedali, kaj so videli in slišali. Bili so neuki in nevzgojeni, kakor je to sploh mogoče, bili so prvi evangelisti.
Božični evangelij nas vabi, da bi ponovno premislili svoja pričakovanja. Kje iščemo Boga? Že na tisoče let lahko opazujemo, da se Bog pojavlja med nami na najbolj nevsiljive načine. Supernove in nebesa, ki so polna glasbe samo zato, da bi nas usmerila k nečemu veliko bolj enostavnemu, nečemu, za kar moramo biti dovolj krotki, da bi se učili od ponižnih. Morali se bomo skloniti zelo nizko, da bomo razumeli.
Iz. 62, 11-12
To berilo iz Izaijeve knjige povzema vse temeljne prerokove obljube. Dobro je premisliti to besedilo vrstico za vrstico. Prva stvar, ki jo slišimo, je oznanilo Gospoda. To ni teologova znanstvena teorija ali politična obljuba, da prihajajo boljši časi. Bog je tisti, ki govori, in oznanilo naj gre do konca zemlje. To oznanjevanje ima vesoljne posledice. Ko praznujemo božič, nas to oznanilo postavi v naš čas v zgodovini, točno na dan med Jezusovim časom in časom končne dopolnitve zgodovine. Oznanilo pravi: “Tvoj rešitelj prihaja”. Ta glagol je v sedanjiku. Mi smo v vmesnem času. Kar je Kristus dosegel, pravi Pavel, se dogaja in mora biti dopolnjeno (Kol 1,24). Naša pot adventa nam je pomagala, da bi spoštovali to oznanilo. Spoznali smo resnico, da naš rešenik prihaja skoraj vsak dan na različne načine.
Danes nas Bog vabi, da bi se veselili časov, ko je bil Kristus med nami. Prerok pravi, da prihaja “s plačilom pred njim”. Bili smo deležni njegovega plačila vsakokrat, ko smo videli, da raste pravičnost. Spoznali smo njegovo plačilo vsakič, ko se je pred nami sovraštvo in nezaupanje spremenilo v mir, ki je gradil skupnost.
Ljudje, ki prepoznajo Božjo prisotnost – Kristusovo neprestano prihajanje v ta svet – se ne morejo ne-spremeniti. Prerok pravi, da se morajo taki imenovati sveti. Mi smo sveti, pa ne zaradi naših dejanj, ampak zaradi tega, kar smo videli in slišali in čemur smo dovolili, da se je dotaknilo in oblikovalo naše srce.
Celotno berilo bi lahko povzemala zadnja vrstica, ki spominja na začetek Izaijeve knjige. Na začetku je Izaija rekel: “Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč.” Na koncu Izaija reče, da so ljudje, ki so bili zapuščeni, sedaj “obiskani”, Bog jih pogosto obiskuje. Ti ljudje smo mi, mi danes praznujemo Boga, ki je prisoten tukaj in zdaj skozi prostranost gibanja časa in prostora.
Tim 4,4-7
Vemo, da se je Božja dobrota razodevala od trenutka stvarjenja, še posebno skozi zgodovino Božjega ljudstva. Izjemno je, da pisatelj navaja poseben trenutek v zgodovini, ko se je razodela Božja dobrota in njegovo usmiljenje do ljudi. Toda on opisuje vrh zgodovine Božjega ljudstva – učlovečenje Božje ljubezni do človeštva v osebi Jezusa iz Nazareta. Beseda, ki se uporablja za “velikodušno ljubezen Boga” je filantropija, ‘ljubezen do človeka’, ki se običajno izrazi v velikodušnosti.
Pisatelj nam pove, da je Božje usmiljenje spodbudilo Božji prihod v stvarstvo. Pred kratkim se je končal jubilej – Leto usmiljenja – in že praznujemo božični čas, zato si ta beseda zasluži naše pozornosti. V hebrejskih spisih beseda usmiljenje izhaja iz iste besede kot beseda maternica. Usmiljenje lahko opišemo kot čut skrbne matere, ki vzgaja otroka. To je čut, ki mora obvezno najti izraz v dejanju, še posebej v izkazovanju ljubezni. Božja ljubezen je nebeška pobuda, Božja svobodna in ljubeča drža do nas v vsakem trenutku, božanska značilnost, ki sili Boga, da je prisoten v človeštvu in vsem stvarstvu.
Odlomek se začne s premišljevanjem Božje dobrote, drugi korak pa je, da v bolj konkretnih korakih opiše, kaj to za nas pomeni. Jezus Kristus, Božji izraz velikodušne ljubezni in materinskega sočutja, se je učlovečil, da bi nas spreobrnil; da bi se ponovno rodili v njegovo lastno življenje. To nam govori, da lahko o božiču, prazniku učlovečenja, razmišljamo tudi kot o prazniku velike vrnitve. Božja beseda si je privzela meso, da bi bilo lahko meso popolnoma deležno Božjega življenja. Ta postopen proces se je začel z našim krstom in raste k izpolnitvi v večnem življenju. Učlovečenje je neprekinjena skrivnost, prihajanje Boga, dokler Bog ne postane vse v vsem.
* Opomba prevajalca: V tem delu je razlaga zelo šibka in nekoliko feministična. Da je izraz usmiljenje v hebrejščini povezan z izrazom “maternica” je res, a je to le eden izmed mnogih vidikov in tega so se Hebrejci dobro zavedali. Prav tako avtorica v tem delu Božjo prisotnost obravnava nekoliko preveč panteistično – Boga preveč zlije s stvarstvom, kar pa ne ustreza svetopisemski teologiji. Kljub temu je besedilo polno lepih spodbud in z rahlo miselno korekcijo vredno branja.
Lk 2, 15-20
Prvi del te zgodbe, Lk 2,1-14 je bil odlomek, ki smo ga brali pri polnočnici. Poslušamo o cesarjevem odloku, poti v Betlehem, rojstvu in naznanilu pastirjem. V bogoslužju pri zorni maši poslušamo o odgovoru pastirjev.
Luka je verjetno zelo užival v opisovanju zgodbe o Jezusovem otroštvu. Do te točke v zgodbi sta se angela prikazala Zahariji in Mariji, da bi oznanila rojstvo Janeza in Jezusa. Sedaj pa so angeli šli ven in našli najnižje v družbi, najbolj neizobražene med Božjim ljudstvom in jim povedali, da je zgodovina prišla do točke popolne prenovitve. Kaj pa je ključ do vsega? Preprosto, vsakdanje dejstvo, da je bil rojen otrok!
Morda je to bistvo Lukove genialne misli: samo ljudje, ki so preprosti kot pastirji lahko verjamejo, da lahko tako velika sprememba pride preko nečesa, kar je tako preprosto kot rojstvo otroka. V resnici pastirji niso začeli ničesar obljubljati, odločili so se, da bodo šli in videli. Toda to je bilo dovolj. Redko poudarjamo dejstvo, da pastirjev ni prepričalo sporočilo angelov ali božična pesem, ki je napolnila nebo. Čudežna dogajanja so le vzbudila njihovo radovednost. Nekaj drugega jih je prepričalo.
Kaj jih je ganilo, ko so videli otroka v jaslih?
Luka je napisal to zgodbo kot premišljen uvod v svoj evangelij in nosilno zgodbo, ki je vzporedna z eno zadnjih zgodb – dveh učencev na poti v Emavs. V obeh primerih gre za potovanja: v Betlehem ali iz Jeruzalema. V obeh primerih angeli oznanijo nekaj o Jezusu: najprej, da je bil rojen, v drugem primeru pa, da je živ. V Betlehemu in Emavsu Luka omenja prenočišče, kraj, kjer ljudje prenočujejo. V prvem primeru ni mesta za Marijo in Jožefa, ki pričakujeta rojstvo njunega otroka. Ko potujeta proti Emavsu, učenca povabita tujca, da bi ostal z njima v prenočišču. V zgodbi o rojstvu otroka najdemo povitega in ležečega na prostoru, kjer se hranijo živali. V emavški zgodbi učenca prepoznata vstalega Gospoda v lomljenju kruha. Tako pastirji kakor tudi z Emavsom zaznamovana učenca gredo k drugim z veselo novico tega, kar so videli in slišali.
Lukova tehnika podajanja povezanih zgodb na začetek in konec svojega evangelija je več kot samo spretnost. Luka nam pove, da je vse od začetka do konca njegovega evangelija potovanje, romanje srečanja s Kristusom. Pokaže nam, da učenec lahko postaneš samo preko tega srečanja. Prav tako uporabi podobo preprostih pastirjev in nedojemljivih učencev kot primer za vse Kristusove učence, ki bodo brali njegovo zgodbo skozi stoletja.
Božič je praznik novega začetka, praznik, ko se Božja prisotnost predstavi svetu v osebi Jezusa Kristusa. Božji opomnik, da se Bog pojavi med nami nevsiljivo, kot otrok v plenicah ali slučajen popotnik na cesti. Bili smo priča velikim razglašenjem, preroškim napovedim, podobnim nebeški luči in kaki glasbeni prireditvi. Toda Bog – kakor je spoznal že Elija – prihaja vedno na najbolj nežne načine (1 Kr 19,12). Nikoli ne bomo mogli vplivati na način ali čas, ko se bo Bog razodeval v našem življenju. Povabljeni smo, da bi iskali Boga v svetu, v zakramentih v občestvu in v stvarstvu. Vsaka izmed teh stvari nosi v sebi moč resnične navzočnosti.
Pravzaprav ne bomo nikoli vedeli, kaj je tako zelo navdušilo pastirje, ko so se sklanjali nad hlevčkom. Morda je bila to izpolnitev obljube angelov in prerokov, da bo rojen otrok. Morda je bilo nekaj, kar so opazovali v prisotnosti otroka. Morda je bil značaj ljubezni Marije in Jožefa do Boga tako sevajoč, da sta s tem evangelizirala pastirje samo preko srečanja z njimi. Karkoli je že bilo, so bili pastirji dovolj odprti in ponižni, da jih je to spremenilo.
Tega praznika se veselimo, zato se vrnimo s pastirji v Betlehem. Umirimo se za nekaj trenutkov in vstopimo v premišljevalno molitev. Zamislimo si podobo jaslic in prosimo vsako osebo v jaslicah, naj nam razodene svoje videnje evangelija. Potem poslušajmo drug drugega in razodenimo, kaj smo videli in slišali v premišljevanju praznika. Ko bomo to storili, se bomo kot učenci pridružili pastirjem in popotnikom, saj vsi potujemo proti izkustvu polne in neskončne prisotnosti Boga.
Razmišljanja o odlomkih božje besede za praznik Gospodovega rojstva (zorna maša) 2016 (leto A).
vir: http://celebrationpublications.org
Avtor: Mary M. McGlone
Prevod: Bogdan Rus OFM
uredublog 