Biti odprt sanjam

na dan

“O, pridi k nam Emanuel!” Vsak advent slišimo to pesem, včasih celo tako lepo zapeto, da za trenutek pomislimo, da bi bilo lepo živeti v samostanu in tako peti ves čas. Molitev je lahko nevarna, posebej, če jo zapojemo v tem času. Lepa glasba nas lahko vodi do točke, ko zapojemo prošnje, ki jih nismo dobro premislili in nam morda sicer ne gredo tako dobro z jezika, ker se zavedamo posledic.

Predstavljajmo si, da se je pravični mož, Jožef iz Nazareta, udeležil v svoji skupnosti redne molitve za prihod Mesije. Kakor drugi ob njem je tudi on slišal prerokbe, vizionarske obljube o cvetoči puščavi in poganjku, ki bo vzcvetel iz Jesejeve korenine, modrem svetovalcu, ki bo rojen iz device. Lahko je moliti za te stvari, dokler misliš, da o(b)stajajo v sanjah.

Nekega dne pa se je moral soočiti s svojo nosečo zaročenko. Edina stvar, ki jo je zagotovo vedel je bila, da otrok ni njegov. Ne vemo, kaj je rekel on ne kaj ona. Lahko pa sklepamo, da ga je odneslo stran zbrat svoje izmučene misli in se odločit, kaj bi naredil.

Kako moliti v takih okoliščinah? Morda se je spomnil 13. psalma: “Do kdaj GOSPOD, me boš do kraja pozabljal? … Razsvetli mi oči, da ne zaspim do smrti.” Ko se je stemnilo je zaspal in v ranljivosti spanca je Božja beseda prišla do njega: “Jožef, Davidov sin, ne boj se.”

Ni angela, ki se ne bi prikazal in hkrati ne bi oznanil, da se ni treba ničesar bati. To je prvi preskok vere za človeka – lažje je verjeti v angele, kot verjeti, da se ni treba ničesar bati. Toda Jožefovo upanje in vera je okrepilo sporočilo iz sanj.

Če je bilo težko verjeti, da je Jožefov položaj Božje delo, pa je bilo še težje zanj sprejeti, da ga je morda Marija prevarala in si zasluži, da bi jo zapustil – ali še kaj hujšega.

Tukaj nam Luka in Matej ponudita namige glede vsebine pogovora “on je rekel, ona je rekla”. Rekla je: “Angel mi je rekel, naj se ta otrok imenuje Sin najvišjega in naj ga imenujeva Jezus.” On pa je rekel: “Sem se že odločil, da mu bo tako ime.” Potem pa jo je pogledal s strahospoštovanjem in dodal, “Ime mu bo Emmanuel.”

Po tem nam Matej pove, da je Jožef “vzel svojo ženo k sebi”.

Matej nam ne pripoveduje o Jožefu zato, da bi dokazal čudež deviškega rojstva ampak zato, da bi razodel, kaj pomeni biti pravična oseba, ki sprejema navdihe Svetega Duha ljubezni. Jožefa nam Matej prikaže kot moža z zelo močno vero, sposobnega verjeti v Boga, ki dela stvari, ki jih sam ne bi nikoli predvidel. V Jožefovem dvomu vidimo nekoga, ki si želi biti zvest, ko se zdi pravičnost oddaljena od usmiljenja. Ko je izpolnil naročilo, naj vzame Marijo k sebi ne glede na to, kako bo to vplivalo na njegov sloves in kako se bodo nekateri morda nad tem zgražali, je Jožef pokazal redko kombinacijo usmiljenja in moči. Način, s katerim sta ti dve kvaliteti skupaj rasli v njem, se je združil v krepost strahu Gospodovega, globoko čaščenje, ki ga je preplavilo s prepričanjem, da ga bo skozi vse to vodil Bog.

Jožef se je moral odločiti na hitro, a ga je vse dotedanje življenje pripravljalo na to in vse preostale dneve življenja bo živel posledice. Jožef si ni mogel zamisliti, kakšen vpliv bo imela njegova odločitev na zgodovino. Izaija si ne bi mogel nikoli predstavljati, kako bo njegova prerokba navedena, da bi pomirila moža, ki je bil poklican dati Emanuelu dom. Nihče od nas si v resnici ne predstavlja, kako velik vpliv bodo imele posledice naših dejanj. Lahko samo upamo, da bomo lahko sprejemali navdih Duha kot Jožef. In točno o tem govori Pavel v Pismu Rimljanom. Jožef je razumel, da to pomeni biti odprt za sanje, Pavel pa to imenuje biti svet.

V četrtem tednu adventa nas berila vabijo, da bi molili, da bi bili kot Jožef odprti do nepričakovanihBožjih projektov v našem svetu. Ko prižigamo tretjo svečo, molimo da bi morda odprli naš razum in bi videli onstran naših sanj in predstav, da bi bil lahko Emanuel prisoten v nas in skozi nas.

 

Iz 7,10-14

Redkokatera vrstica stare zaveze je tako zelo pomembna, kot Iz 7,14: “Devica bo spočela in rodila sina”. Ni pomembno, da je Izaija te besede govoril Ahazu, prestrašenemu kralju, ki ni imel poguma prositi Boga za znamenje Božje naklonjenosti tudi potem, ko mu je Izaija svetoval, naj to stori. (Je bil v skrbeh, da ga ne bo dobil? Je bil to prikaz napačne pobožnosti, nepripravljenost, da bi “preizkušal” Boga? Ali je bil to strah pred tem, kar bi moral narediti, če bi dobil zagotovilo nedvoumnega znamenja?) Namen te Izaijeve prerokbe je bil prepričati celo prestrašenega Ahaza, da ima noseča žena, ki je najbolj ranljiva v v njegovem ljudstvu,  pogum imenovati svojega otroka Emanuel, “Bog je z nami”.

Izaija je gotovo najbolj priljubljeni krščanski prerok. Ne samo, da ponuja prelepe besede tolažbe in upanja, naši bratje in sestre, prvi kristjani, so razlagali velik del Jezusovega življenja skozi Izaijeve prerokbe, posebej njegov spev trpečega služabnika. Zato lahko Izaija razumemo le kot napoved Jezusovega rojstva in dokazno besedilo Marijinega devištva. Toda če bomo tako ravnali, bomo morda spregledali bogastvo Izaijeve prerokbe.

Ključna beseda tega odlomka je Emanuel. Ta beseda je izpoved vere, izraz upanja in tudi opozorilo pred sodbo. Uporaba besede Emanuel v veri oznanja judovsko-krščansko vero, da je Bog vesoljstva tukaj z nami. To ni Bog – urar, ampak Bog, ki je po besedah njegovega služabnika Frančiška pastir in se navzame vonja ovc. Zaradi tega je Emanuel tudi izraz upanja. Kakor pravi Pavel: “Če je Bog z nami, kdo je proti nam? … Kdo bo obsodil … Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?” (Rim 8,31-39). Na koncu pa, česar se je morda bal Ahaz, je Emanuel beseda poslednje sodbe. Zahteva, da vsi verniki živijo kot ljudje, s katerimi je Bog, in jih opogumlja, da bi delovali, kot deluje Bog, in stali nasproti močem zla.

Vse to je izraženo v besedi Emanuel. Toda morda bolj kot teološko vsebino nam prerokba o Emanuelu sporoča čustveno kvaliteto Božje materinske ljubezni. Bog, ki prihaja kot Emanuel, je kakor mati, ki drži prestrašenega otroka in mu zagotavlja, da njena prisotnost in objem, čeprav je krhka, ponuja večjo zaščito kot katerokoli orožje, obzidje ali ključavnica. To nas ponese v srce vere, ki lahko suvereno in veselo oznanja: “Če je Bog z nami, kdo je proti nam?”

Malo je vrstic v Stari zavezi, ki so bolj znane kot Iz 7,14. Današnje bogoslužje nas vabi, da raziskujemo njene globine in ji dovolimo, da oblikuje naša srca in naše upanje.

 

Rim 1,1-7

Pavel ne bi nikoli preživel v svetu Twitterja. Svoje Pismo Rimljanom začne s povedjo, ki je sestavljena iz 14 stavkov (664 črk v SSP). To je bilo veliko tudi za njegove čase in kulturo. A v svojem uvodnem sporočilu je želel povedati veliko stvari. Vsebina njegovega sporočila je, kdo je on, kdo je Jezus Kristus in kako so poklicani kristjani. Pavel si ne zasluži kritike, ampak občudovanje, kako vsebinsko zgoščena je njegova uvodna izjava. Pavel pa je želel, da bi natančno razmislili o vsem, o čemer je govoril v teh 130 besedah.

Osrednja tema začetka pisma je to, kar Pavel imenuje “Božji evangelij”. To je dobra novica o Božjem sinu, ki je prišel iz Davidovega rodu in je bil razodet kot Božji sin po moči Svetega Duha v svojem vstajenju. Ta zapletena ideja je eden od Pavlovih poskusov, da bi predstavil Kristusa ljudem, ki so poznali Judovsko tradicijo. Dejstvo, da je bil Kristus Davidov sin, ni poudarilo samo njegove človeškosti, ampak tudi to, da je prišel iz kraljevske rodbine preprostih korenin, ki ji je Bog obljubil večno kraljevanje. Tako nam Pavel v teh nekaj besedah natančno razloži, da je Bog dolgo pričakovani rešenik. Ko Pavel pravi, da je Jezus “postavljen kot Božji sin v moči” ne nakazuje, da bi bilo Božje sinovstvo dodatek k Jezusovi identiteti, ampak da si je Jezus v vstajenju privzel moč življenja, ki jo lahko sprosti, moč, ki privede vse meso k edinosti v sebi. Evangelij, ki ga opisuje Pavel, je dobra novica učlovečenja za vse ljudi. Dobra novica je, da rešenje pomeni deleženje v Kristusovi vstajenjski luči.

Ta evangelij daje Pavlu in rimski skupnosti identiteto. Niso si sami izbrali apostolstva, ampak so bili poklicani in oddeljeni po evangeliju in za evangelij. Ker poznajo evangelij, Pavel verjame, da nimajo druge možnosti, kot da so njegovi glasniki. Če niso poklicani v apostolstvo, niso razumeli oznanila. O tem moramo res dobro razmisliti.

 

Mt 1,18-24

Leta 2013 je Papež Frančišek določil, naj se sv. Jožefa počasti z imenom v evharističnih molitvah Cerkve. Čeprav pobožnosti do Jožefa ne moremo primerjati s čaščenjem, ki ga izražamo Mariji, pa ima vseeno pomembno mesto v tradiciji, posebej glede na to, kako malo je o njem povedano v Svetem pismu. Izven Matejeve in Lukove pripovedi o Jezusovem otroštvu je Jožef omenjen samo v Janezovem evangeliju, kjer ni o njem rečeno nič drugega kot to, da naj bi bil Jezusov oče. Kaj bi lahko spoznali o Jožefu iz teh nekaj stavkov?

Matej za razliko od Luka ostane zvest svojemu poznavanju judovskih navad in v svoji pripovedi o rojstvu poudari Jožefa, ki je glava družine. Brez ponavljanja zelo dobro znanih dejstev lahko opazimo, kako Matej predstavi Jožefa kot most med obema zavezama. Njegovo ime spominja na Jožefa, Jakobovega sina, zavrženega sanjača, ki je rešil svojo družino pred lakoto. Kakor Egiptovski Jožef je tudi Jožef iz Nazareta srečal Boga v sanjah, ki so mu razodele, kako rešiti svojo družino.

Ko nam Matej pove, da je bil Jožef pravičen, namiguje na izjemen dvom, s katerim se je Jožef soočil, ko je spoznal, da je Marija noseča. Postava mu je dovoljevala, da bi jo dal kamenjati (5 Mz 22,20-21). Pravzaprav bi se moral ločiti in izničiti zakonsko pogodbo, da ne bi omadeževal Davidove rodovine z nečistostjo. Po drugi strani pa je Judovska svetopisemska tradicija priznavala Boga, znanega po tem, da je  usmiljen. Ko se je Izrael obnašala kot vlačuga, je Bog opisan kot nekdo, ki je popeljal ljudi nazaj v svojo zavezo tako, da je rekel: “S teboj se zaročim v ljubezni in usmiljenju” (Oz 2,21).

Verska dediščina Jožefu ni ponujala enoznačnega odgovora v dvomu glede njegove noseče zaročenke. Zahteve postave so očitno nasprotovale Božjim delom usmiljenja.

Morda je že bil pred tem, da izbere nekaj drugega, a je bilo slednjič pomembno samo to, da se mu je v sanjah prikazal angel in ga prepričal, da lahko obide postavo, Božji sin pa postane njegov.

Matejevo poročilo o rojstvu je začetek njegovega evangelija. Ko nam oznani prihajajoče téme skozi podrobnosti zgodbe s koreninami v preteklosti, nam zapusti zgodbo, ki je resničnejša kot katerakoli pusto navajanje dejstev. Matej Jožefa ne predstavi le kot sanjača ampak tudi kot Davidovega sina, kar pomeni, da je dedič Božje obljube kraljestva, ki bo trajalo večno (2 Sam 7,12-16). Tako pridemo do čudovitega paradoksa v angelovem pomirjujočem sporočilu. Jožef je bil poklican ravno kot Davidov sin, da bi v rod sprejel nekaj neznanega  z zaupanjem, da je bil Marijin otrok spočet po Svetem Duhu in da prinaša svojo lastno čistost, svetost, ki je ne more zagotoviti noben drug rod.

Angel iz sanj je naročil Jožefu, naj otroka imenuje “Jezus”, naj ga torej imenuje z običajnim imenom, katerega etimologija verjetno pomeni Bog rešuje ali Bog bo rešil. S tem, da ga je poimenoval, je Jožef sprejel Jezusa za svojega in obenem nakazal njegovo Božje določeno poklicanost. Z zadnjo besedo ga je angel še okrepil, ko mu je prvič v evangeliju omenil izpolnitev obljube. Angel mu je zagotovil, naj ne bo v skrbeh. Prerok Izaija je govoril o tem dnevu kot o času, ko bo Bog prebival med ljudstvom.

Emanuelov čas je prišel. Čeprav Matej ni želel izraziti dvojnega pomena besede vstati, je razložil, da je Jožef vstal in je naredil, kar mu je angel naročil. Marijina zadrega in najboljše iz njegove tradicije sta ga prebudila za novo stvar, ki jo je Bog delal v tem dnevu.
4. adventna nedelja 2016. Leto A.

Avtor: Mary M. McGlone

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

 


“Faconetelj”

Tradicija pravi, da je bil Jožef starejši mož in tesar. A Sveto pismo samo pove, da je bil “zaročen” z Marijo in pravičen.

Toda preden sta začela živeti skupaj je Marijino telo kmalu začelo dobivati znamenja nosečnosti. Jožef je vedel, da ni oče. Ko se je pravično odločil, da jo bo zapustil, je morala Marija pretočiti veliko solza. Njune čudovite sanje so postale grozljiva nesreča.

Jožef postanemo, ko se bliža božič. Božji angel pride k vsakemu od nas in nam pove, da je bil v Mariji spočet otrok po Svetem Duhu. Lahko vsi verjamemo taki zgodbi?

Matejevo poročilo zaključi: “Ko se je Jožef zbúdil, je stóril, kakor mu je naróčil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi.” Tudi mi se moramo zbuditi in vzeti malega Jezusa v svoje srce.

 

Avtor: diakon Dick Folger

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM


 

Pridigati mladim

OSREDNJE VRSTICE: Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, glej, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus.”

TEMA: Zaupanje, ko so stvari skrivnostne, zmedene, nelogične.

POSEBNA POZORNOST: Marija in Jožef sta bila “zaobljubljena”, kar pomeni zaročena, kar je bolj resno stanje in zaveza kot danes. Sprejemali so ju kot moža in ženo, čeprav bi moralo do poroke in skupnega življenja miniti še nekaj časa. Jožef je morda mislil, da je Marijo kdo zapeljal ali posilil. Javni proces za ženo, ki je bila osumljena prešuštva je bil pretresljivo sramotilno dogajanje. Jožef se je znal uživeti in bil je pošten.

ZA ZAČETEK: Zamisli si grozljivko, ki povzroči, da se večkrat, zdrzneš, prestrašiš ali poskočiš na svojem stolu. Če bi ta film gledal večkrat, bi vedel, kdaj pridejo strašljivi trenutki in kako izginejo. Zato grozljivka več ne bi imela enakega učinka. Zgodbo o Mariji in Jožefu smo prebrali že tako pogosto, da vemo, kaj bo naslednji dogodek in zakaj bo prišlo do njega. Marija in Jožef pa nista vedela.

OSREDNJE VPRAŠANJE: Kako prepričljivi so bili zares angelovi odgovori Mariji in Jožefu? Ali bi v tem primeru ti mislil: “Aha, seveda, v tem primeru pa ni težav.”

SMERI ZA RAZISKOVANJE: * Ker poznamo zgodbo. si Marijo in Jožefa predstavljamo kot mirna in spokojna. V resnici sta bila nemirna in vsaj malo prestrašena. * Zaupanje v Boga pogosto pomeni, da pustimo, da gre njegova volja svojo pot: opustiti potrebo po dokazu, željo po razlagi ali poskus, da bi nadzorovali položaj in dosegli, da bi se zgodilo kot mislimo, da se mora. Človek obrača, Bog obrne. * Osupljiv pomen imena “Emanuel”: Bog ni daleč. Bog je dobesedno z nami.

 

Avtor: Jim Auer

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s