Znamenja odrešenja

Ponavadi mislimo, da se je Jezusov proces zgodil le enkrat, na koncu njegovega življenja, pred vladarjema Pilatom in Herodom. Jezus je bil pravzaprav preganjan ves čas svojega javnega delovanja. Vsakokrat, ko je kaj naredil ali rekel, je to vzbujalo notranja vprašanja od “Kdo pa misli, da je?” do “Je to on, ki mora priti?” Odgovor na ta vprašanja je odvisen od dveh osnovnih izhodišč presoje: verske tradicije Izraela in odprtosti vsakega posameznika, da bi sprejel ali zavrnil izziv Jezusove osebe in njegovega sporočila.

Tako danes kot v času Janeza Krstnika lahko beremo svetopisemsko besedilo na različne načine. Takrat in danes obstaja močna skušnjava, da bi izbirali besedila, ki bi samo potrjevala naše stališče. Janez se je na sceni pojavil kot apokaliptični pridigar, ki je predvideval, da bo tisti, ki prihaja, prišel s sekiro in baklo v roki, da bo posekal in požgal trhel les Izraela.

Potem ko je bil Janez zaprt zaradi svojega preroškega dela, so mu njegovi učenci povedali, kako je Jezus hodil naokrog in pridigal: neoborožen in tako, da je razoroževal. Težko si je predstavljati Janezovo versko krizo. Verjetno se ni bal za svoje življenje, navsezadnje je vedel, v kaj se spušča, ko je govoril proti Herodu. Gotovo pa ga je skrbelo za njegovo poslanstvo in oznanilo. Ali je v resnici Jezus tisti, ki ga je on prišel napovedat? Če je tako, kje so dejanja? Kje je bil ogenj?

Janez je poslal učene, da bi Jezusa prosili, da izpriča: “Ali si ti tisti, ki mora priti ali naj drugega čakamo?” Jezus se je nameraval izogniti takim vprašanjem; bilo je preveč zaznamovano z osebnimi pričakovanj o mesiji. Zato Jezus vpraša po njihovi izkušnji, reče jim, naj pomislijo, kaj so videli in slišali v njegovi prisotnosti: “Sami presodite. Kakšna dejanja nakazujejo Božjo prisotnost?”

Janez je predstavljen kot vzor skromnosti. Nihče ni dvomil v njegovo poštenost, a samo nekaj ljudi je želelo živeti enako kot on, navkljub strahu pred apokalipso, o kateri je govoril. Imel je življenjski slog, ki je bil poln posta in odpovedi, to pa je odražalo njegovo podobo Boga. Jezusa so po drugi strani kritizirali zaradi tega, ker je jedel in pil in ker se je družil z najrazličnejšimi ljudmi. To je izražalo njegovo izkustvo Boga. Ni čudno, da je bil Janezov najpomembnejši zakrament krst pokore, Jezusov pa evharistija.

Ko so Janezovi učenci prišli k Jezusu, so v njihovih ušesih še vedno odmevale najljubše besede prerokov, verzi, kot jih najdemo v prvem poglavju Izaijeve knjige: “Osel pozna jasli svojega gospoda; Izrael pa ne pozna svojega stvarnika … Zapustili so Gospoda! … Očistite se!” Janezov vidik pridiganja je bilo jasno spoznanje greha. Jezus je črpal iz enakih prerokov, a je v njih videl dobro novico (evangelij). Raje, kot da bi se osredotočil na greh in kazen, je pridigal in prikazoval, kako Bog odrešuje.

V odgovoru Janezovim učencem je Jezus raje dal zgled prek del kot iz besed. Kjerkoli je srečal ljudi je prišlo do spreobrnjenja: slepi so spregledali, gluhi so slišali in ljudje so bili obnovljeni do polnosti njihove človeškosti v občestvu ljubezni.

Tretja nedelja v adventu se imenuje Gaudete, “veselite se”. To je čas, v katerem se veselimo tega, kdo je Bog. Primerno je, da to nedeljo zopet prisluhnemo, kar nam je papež Frančišek rekel v Evangelii gaudium. Prvi odstavek se začne: “Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje.” To bi lahko bila sodobna varianta sporočila, ki ga Jezus da Janezovim učencem.

Današnje praznovanje nedelje “veselite se” nas spodbuja, da bi svojo vero preverili v luči Jezusovega oznanila. Kakšno je odrešenje, ki si ga želimo? Si želimo, da bi bili naši hudobni sovražniki iztrebljeni ali pa si želimo spreobrnjenja grešnikov – vključno z nami? Danes jih je mnogo, ki bi ponudili prvo možnost. To je najpogostejša rešitev, ki jo ponujajo zapori, vojne in vsaka druga oblika maščevanja. Druga možnost zahteva od nas veliko več. Zahteva resnično ljubezen, da bi upali na odrešenje, ki spreminja tiste, ki so nam škodovali, prav tako pa zahteva ponižen pogum za naše lastno spreobrnjenje.

Nedelja “veselite se” nas vabi, da bi se veselili vsega, kar je dobro okrog nas. Spodbuja nas, da bi prepoznali prisotnost Boga v vsem, kar krepi svobodo in sožitje. Bolj ko bomo prisotni v Jezusovem delu spreobrnjenja, bolj bomo razumeli, da smo srečali Boga-z-nami in da ni treba čakati drugega.

Iz 35,1-6a, 10

Prebivalci puščavskih področij vedo veliko o pesku in vodi. Na teh področjih so tujci vedno presenečeni, ko vidijo, kako nepričakovan dež povzroči, da puščava zacveti. Medtem ko navadni opazovalec ne vidi nič drugega kot nerodovitnost, življenje kipi pod površjem in čaka le na začetni sunek dobre prhe. Toda te navidez spontane rastline imajo kratko življenje in so zelo občutljive na vročinski val.

Izaija pa v tem odlomku ne opisuje nenadnega cvetenja ampak celovito prenovo. Tukaj ne govorimo o divjih rožah, ampak o tem, da puščava postane gozd z lepimi gorami. Ozej, Izaijev sodobnik, je oznanjal, da bo Bog preimenoval brezversko “ne moje ljudstvo” v “moje ljudstvo” in “otroci živega Boga” (Oz 2,1, 25). Izaija pravi, da to čaka tiste člane Božjega ljudstva, ki se zavedajo, da so pretepeni, premagani in daleč od svojega Boga. Ta odlomek je videnje njihove slovesne vrnitve domov, trenutka, ko se bodo ob pesmi vračali v obljubljeno deželo.

Izaijeva prerokba govori o vrnitvi sveta v stanje, v kakršnem bi moralo biti. Boječi bodo opogumljeni in šibki bodo našli moč zato, ker bodo spoznali, da je Bog z njimi. Spoznali bodo, kako je bil Bog ves čas z njimi in jih reševal celo takrat, ko so mislili, da so izgubljeni. Druga znamenja velike spremembe bo ozdravljenje tistih, katerih življenje je bilo zaznamovano z ranjenostjo in boleznijo. Slepi bodo videli, gluhi bodo slišali in hromi bodo plesali kot jelen na pesem, ki jo bo pel ozdravljeni mutec. To bodo znamenja odrešenja, ki jih bo izkazal Bog.

Morda je ta način razmišljanja nekoliko tuj zahodnemu človeku, a s tem darom bo Bog obdaril skupnosti. Odrešenje, ki ga Bog obljublja, ni individualno nebeško izkustvo, ampak obnovitev občestva. Občestvo, ki hrepeni po teh sanjah, je tisto, v katerem zdravi hrepenijo, da bi slepi dobili vid, močni pa ne gospodujejo nad šibkimi, ampak nosijo njihova bremena. To je skupnost, ki si želi prepevati v harmoniji, ki jo lahko ustvari le sodelovanje vsakega glasu. Tisti, ki hrepenijo po obnovi, si resnično želijo Božjega kraljestva – in kakor je Jezus rekel v Mt 5,6, bodo tisti, ki upajo na pravičnost, to tudi dočakali. To obljubo napove Izaija.

Jak 5,7-10

Ta odlomek iz Jakobovega pisma bomo bolje razumeli, če si v sobesedilu ogledamo, kaj se je dogajalo pred njim. Vrstice 5,1-6 iz Jakobovega pisma so nebrzdana obsodba bogatih, ki so živeli v bogastvu na račun revnih. Potem ko Jakob govori v imenu revnih, opominja bogate zaradi njihovega življenja.

Ljudje, ki jih Jakob opominja, niso doživeli kakšnega hudega preganjanja; verjetno so jih stiskali bogati, a niso bili sužnji in njihovo življenje ni bilo v nevarnosti. Bili so v neudobnem položaju a ne v smrtni nevarnosti. Bolj so bili v nevarnosti, da bodo izgubili vero zaradi praznine kot zaradi resnične stiske. Njihovo vprašanje odmeva skozi stoletja: “Kje je Bog? Na kaj čakamo v resnici?” Z drugimi besedami: “Če je Jezus Kristus prišel, zakaj se stvari niso spremenile?”

Jakob črpa iz Jezusovih prilik in svetuje potrpežljivost, kakršna je značilna za kmeta, ki seje seme, a je nemočen pred tem, da bi pospešil njegovo rast. Jakob pravi svojemu ljudstvu: “Božje kraljestvo bo vzcvetelo ob pravem času. Bog ni na našem urniku.”

Kakor da bi posnemal Izaija, pa potem Jakob pozove skupnost, naj se vprašajo o svojem občestvenem življenju v veri. Jakob pravi “utrdite vaša srca”. Kakor mora kmet verjeti v nevidno rast pod površino tal, tako morajo oni zaupati v Boga stvarnika, ki vse prenavlja – četudi tega ne morejo videti in se ne dogaja na njihovem urniku.

Potem pa Jakob spregovori o bistvu tega, kar mora skupnost spremeniti. Prej je navajal težave v njihovih odnosih in govoril o “vojnah”, ki so jih bojevali drug z drugim celo do točke, ko jih imenuje (zaradi tega) prešuštniki, ki ta svet ljubijo bolj kot ljubijo Boga (4,4). Ko pa se vrne k osrednji temi, pravi, naj ne govorijo drug proti drugemu. Pravi “sodnik stoji pred vrati” in jih spomni, da bo Kristus prinesel pravičnost, zato naj ne poskušajo soditi drug drugega.

Ta odlomek iz Jakobovega pisma je opomnik vsaki krščanski skupnosti, v kateri so nepomembna pritoževanja in samozadovoljnost večji problem za vero kot preganjanja in v kateri Bog ni povezan z načrtom našega življenja. Ko smo poklicani, da tvegamo svoja življenja, odkrijemo jasnost namena in edinosti. Ko nam nič ne grozi, z lahkoto razvrednotimo drug drugega. Izjemno velik izziv je ostati zvest v dolgem časovnem obdobju in zaupati, da Bog dela vse prav, četudi na način, da uporablja ljudi, katerih čustva in posebnosti nas motijo.

Mt 11, 2-11

Lukov evangelij od vsega začetka dela primerjavo med Jezusom in Janezom Krstnikom. Raziskuje njune podobnosti in nasprotja: Jezus zasenči Janeza na vsakem koraku od napovedi njunih rojstev, trenutka, ko se njuni noseči materi srečata in njunih rojstev, kjer se sosedje razveselijo z Zaharijem in Elizabeto, medtem ko angelska pesem napolni nebesa ob rojstvu Jezusa. Že prejšnji teden smo brali, da v Matejevem evangeliju Janez pridiga o tistem, ki bo prišel za njim. Ko Jezus pride h krstu, Janez protestira, saj bi moral Jezus njega krstiti. V današnjem odlomku se Janez pojavi v zaporu zadnjikrat pred svojo mučeniško smrtjo.

Janez je pridigal ostro oznanilo o njem, ki bo prišel in bo ločil zrno od plev ter uničil vse, kar ne obrodi sadu. Četudi je Jezus priznal Janezovo službo krščevanja, pa se je njegovo pridiganje in delovanje od Janezovega zelo razlikovala. V tem odlomku lahko torej sledimo nekakšnemu sodnemu procesu. Janez sprašuje Jezusa: “Ali si ti pravi?”

Ta dogodek nam ponuja enega najjasnejših razmislekov v Novi zavezi, kaj pomeni biti mesija. Janez je bil v ječi zato, ker je živel svoje poslanstvo. Zanikal je nesmrtnost mogočnega in premetenega moža in zato je trpel posledice. Verjetno je vedel, da živ ne bo zapustil zapora, zato se je spraševal, kaj bo z njegovim poslanstvom. Je imel prav, ko je govoril, da je Božja sodba pred vrati? Je bil Jezus od Boga izbrani ali ne? Znotraj vprašanja lahko začutimo misel, da Jezus ni živel tako, kot je Janez pričakoval.

Ko so se Janezovi učenci približali Jezusu, so mu postavili vprašanje, a niso dobili neposrednega odgovora. Namesto tega jih je Jezus opozoril na to, kar so lahko videli in slišali. Jezus ne določa svoje identitete na kriterijih nekoga drugega. Neprestano se umika kakršnim koli vkalupljenim idejam o vlogi mesije, ki so mu jih ljudje vsiljevali. Raje, kot da bi sebi dal kakšen naslov ali vlogo, je naredil, kar je Janez Krstnik zahteval od svojih učencev: opisal je sadove svojega poslanstva in povabil Janeza in ostale, da bi presojali na podlagi njegovih dejanj. Jezusov odgovor Janezovim učencem prihaja neposredno iz Izaijevega besedila, a ne iz Izaijevega maščevanja (34). Uresničeval je 35. poglavje Izaijeve knjige: ozdravitev slepih in hrom, skrb za gobave, odpiranje ušes gluhim in obujanje mrtvih. Jezusov odgovor Janezovim učencem preizkuša njihovo podobo Boga. Če so verjeli v Boga, ki varuje nizke in ljudem prinaša življenje, potem so lahko verjeli, da ga je poslal Bog. Če so verjeli v Boga prisile povračila in nasilja, potem Jezus ni bil tisti, ki ga iščejo.

V pogovoru z Janezovimi učenci Jezus izreče eno najbolj odločnih in drznih izjav v vsem svojem času delovanja. Janeza počasti in ga imenuje “več kot prerok” ter mu pravi, da je večji kot kdor koli “rojenih od žena”. Obenem pa naredi jasno ločnico med preteklostjo in prihodnostjo Jezus nadaljuje, da je “najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega”. To ni bila zavrnitev Janeza, ampak oznanilo, da se dogaja nekaj novega.

Jezus v človeški zgodovini predstavlja dokončno Božjo intervencijo. Čas prerokovanja, čas čakanja se je iztekel. Od Mojzesa do Janeza so preroki govorili o Bogu. V Jezusu pa je Bog prišel, da bi živel med ljudmi. Z vrhom Jezusovega življenja v njegovi smrti in vstajenju se Bog do konca razodene človeku. Zadnji med temi, ki so prepoznali to resnico, so prejeli večje razodetje kot Janez.

Avtor: s. Mary M. McGlone

3. adventna nedelja. Leto A. 2016.

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM


 

“Faconetelj”

Prejšnje poletje smo bili mnogi navdušeni nad atleti, ki so sodelovali na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Olimpijci so najboljši na svetu v tem, kar delajo. Plavajo hitreje, skačejo višje in dvignejo več kot kdorkoli na svetu.

Na podoben način Jezus časti Janeza Krstnika, da je najboljši na svetu, ko pravi: “Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika”.

Občudujemo Janeza, da je vse svoje življenje porabil, da je oznanjal Jezusa. Še več. Dal je svoje življenje, ko je umiral kot mučenec za svojo vero.

Jezus pa nas vse preseneti z neverjetno primerjavo: “vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«

Avtor: diakon Dick Folger

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM


 

Pridigati mladim

OSREDNJI STAVEK (Pri Jakobu): Bratje, potrpíte do Gospodovega prihóda! … utrdite svoja sŕca, kajti Gospodov prihod je blizu.”

TEME: Potrpežljivost. Mnogo (pogosto v obliki navidez običajnih dogodkov) je prihodov Kristusa v naše življenje.

KAKO BI SE LAHKO MLADI ODZVALI: To ni pravi del leta za potrpežljivost.

PRIMER: Čas je za pridigo – samo malo. [Počakaj točno eno minuto in molči, nato pa nadaljuj s prvim vprašanjem spodaj].

OSREDNJE VPRAŠANJE: Ravnokar smo čakali eno minuto. Je bilo težko? Prazno in nesmiselno? * Zakaj je potrpežljivost na splošno – ki navadno vključuje čakanje – težka? * Če bi zelo jasno spoznali, da Jezus prihaja kmalu, in bi temu povsem verjeli: ali bi kaj spremenili?

SMER ZA RAZMIŠLJANJE * Prvi kristjani so verjeli, da  pride drugi prihod zelo kmalu. * Med Kristusovim prihodom v zgodovini (Betlehem) in drugim prihodom, Jezus k nam prihaja na različne načine: v Svetem pismu, v krščanski skupnosti, v evharistiji in drugih zakramentih, v osebni molitvi (zelo pomaga, če tudi prisluhnemo!), v ljudeh, ki nam pomagajo, v ljudeh, ki potrebujejo našo pomoč, v priložnosti, da bi delali dobro. * Ne moremo dregati v Boga, da bi se podvizal. Lahko pa vsekakor prosimo Boga za potrpežljivost. * Jezus je bil zelo preprost, ko je bil na zemlji; ljudje so se zaradi tega celo pritoževali (Mr 6,3). Še vedno se. * Naša kultura in tehnologija nam “pere možgane”, da mora biti vse takoj ali pa kmalu.

POVEZAVA Z MEDIJI: Velika večina slavnih ljudi zelo dolgo čaka, preden postanejo slavni. Herrison Ford, zvezda Indiana Jonesa in Zvezdnih stez si je želel biti pomemben igralec, delal pa je kot mizar, in ko je nameščal vrata v studio Georga Lucasa, so mu dali vlogo Han Sola.

Avtor: Jim Auer

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s