Veselje je v služenju

Med prvim velikim tednom po svoji izvolitvi je papež Frančišek dvignil nekaj obrvi in odprl mnogo oči. Na veliki četrtek je obiskal mladinski zapor, kjer je obhajal letno umivanje nog. Nog ni umival samo katoličanom. V obred je vključil tudi muslimane in ženske. To je bilo za mnoge katoličane veliko presenečenje, posebej za klerike. Dolga stoletja je bil obred umivanja nog na veliki četrtek rezerviran samo za katoliške moške.

V zadnjem letu je bil jubilej, leto usmiljenja. Papež je vzpostavil navado, da zapusti Vatikan en petek v mesecu in opravi nekaj “del usmiljenja”. Avgusta je sveti oče obiskal varno hišo za ženske, ki so zapustile prostitucijo, mnoge izmed njih pa so bile žrtve trgovine z ljudmi. Tudi to je začudilo mnoge ljudi.

V današnjem evangeljskem Janez Krstnik, ki je v zaporu zato, ker je poslušal svojo vest, pošlje skupino svojih učencev, da bi govorili z Jezusom. Neprepričan, ali je Jezus dolgo pričakovani mesija, je Jezusu poslal vprašanje: “Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?”

Jezus odgovori s tem, da spomni na 35. poglavje Izaijeve knjige, 5. in 6. vrstico: “Pojdite in povejte Janezu kar ste videli in slišali: slepi spregledujejo, hromi hodijo in gobavi so očiščeni, gluhi slišijo in mrtvi vstajajo ubogim pa je oznanjena vesela vest.”

Če bi kdo vprašal papeža Frančiška: “Ali si ti sveti oče, ki je bil izbran za Cerkev?”, ali ne bi mogel odgovoriti zelo podobno kot Jezus? V papežu Frančišku vidimo dela ljubezni in usmiljenja, ki smo jih videli pri Jezusu.

Čez dva tedna bomo opevali, “veselje, ki je za ves svet”. Bogoslužje nas kliče, naj se veselimo že danes. “Gaudete”, veselite se! Prihod našega odrešenika je pred nami. Naj ne zmanjka veselja. Ko pripravljamo Gospodova pota, to delamo s svetlimi srci, saj vemo, da naš Odrešenik prihaja kmalu.

V prvem berilu slišimo to napoved pri Izaiju: “Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cvetí kakor narcisa.” Včasih doživljamo naše življenje kot nerodovitno divjino, včasih pa kot izsušeno puščavo. V takem temnem času je verjetno za nas težko biti vesel in se radovati, ko se moramo boriti.

Tudi za druge drži enako. Včasih ljudje – morda celo nam najbližji – morda trpijo ali se borijo, lahko čutijo, kakor da je njihovo življenje brez upanja, nerodovitno in suho. Kako naj najdejo razlog za veselje in radovanje?

V tem adventu se lahko navdihujemo pri zgledih Jezusa in papeža Frančiška. Njuna dejanja so mnogim olajšala življenje in jim podarila ozdravljenje. Njuna ljubezen in usmiljenje sta prinesla upanje in veselje.

Kaj pa, če bi nam kdo postavil vpršanje, ki so ga postavili Jezusu? “Si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?” Kaj bomo odgovorili?

Jezus se je dvignil k Očetu, ko je izpolnil svoje delo na zemlji. Nam je prepustil, da bi nadaljevali njegovo zemeljsko delo. Lačni bodo nasičeni, brezdomci bodo dobili prebivališče, osamljeni bodo obiskani … in vsi bodo našli razlog za veliko veselje, ko bo vsak krščeni nadaljeval Jezusovo poslanstvo in sočutje.

Pa tudi mi bomo našli naše lastno veselje, ko bo Jezus služil nam po drugih, celo (ali pa posebej) po tistih, ki jim mi služimo.

3. adventna nedelja. Leto A. 2016.

Avtor: diakon Ross Beaudoin

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s