Oznanjevanje odrešenika, ki prihaja

Samo še 21. dni je do božiča! Pripravite se!

Poglej na svoj adventni koledar. Lahko opaziš Janeza Krstnika s povsem sodobno ekološko-naravnim izgledom in z nenavadno, povrh še nevegetarijansko prehrano? Čeprav se le težko prilega v prisrčne podobe adventnega koledarja, pa je osrednja oseba adventa. Njegovo opozorilo, da je prišel čas, da spremenimo obnašanje, lahko zveni kot: “Raje pazi, da ne boš potem žalosten …” toda nagrada, ki jo obljublja za spreobrnjenje, ni okrašeno drevesce, obdano z darili: igračami in elektroniko.

Janez v resnici obljublja nagrado, a ta je takšna, ki jo bodo znali ceniti samo tisti, ki so v resnični stiski ali ki so se spreobrnili. Kakor njegovi predhodniki, preroki, Janez kliče ljudstvo, naj bo pripravljeno za srečanje z Bogom. Pravi, da Bog pripravlja nekaj tako novega, da je to mogoče primerjati samo z očiščenjem v ognju – in oni bodo na tak način krščeni. To pomeni, da je v njihovem življenju veliko takega, kar mora odpihniti očiščevalni veter Duha.

Janez to oznanilo oznanja neposredno verskim avtoritetam, ki se pojavijo na bregu njegove reke. Da ne bi množice mislile, da je on še ena verska predstava (kakor so to bila žrtvovanja, ki so redila duhovnike in njihove denarnice), se Janez obrne na voditelje z zahtevo, naj že naredijo kaj vrednega in naj ne računajo na svoje krstno potrdilo ali Abrahamovo poreklo, ki bi jim dalo “prost vstop” v odrešenje. Janezovo učenje je odmev Izaija, ki je bil njegov predhodnik v preroški službi; v Izaijevo sporočilo položi Janez še posebno dodatno ostrino. Toda že same Izaijeve lepe obljube zahtevajo več, kot bi lahko opazili na prvi pogled.

Danes slišimo, kako Izaija naznani prihajajočega odrešenika, nekoga, ki bo vstal iz ruševin nekoč velikih, danes pa premaganih duhovnikov. Tisti, ki bo prišel, bo popoln voditelj, nekdo, katerega globoka ljubezen in spoštovanje do Boga bo izpolnjena z darovi modrosti in sposobnostjo krepiti pravičnost. Dokaz za popolno nepristranskost tega voditelja bo, da bodo tudi revni in prizadeti obravnavani z resnično pravičnostjo.

Če želimo v resnici sprejeti Izaijeve obljube moramo izstopiti iz naših udobnih obuval in si predstavljati, da hodimo naokrog obuti v sandale ljudi, ki nimajo ničesar razen upanja. Da bi le bežno pogledali obraze in noge nekaterih najbolj ubogih bratov in sester, moramo samo pogledati v časopis, poguglati “sirski begunci” ali pa iti na spletno stran Visokega komisariata združenih narodov za begunce in poiskati Sudan na www.unhcr.org. V blišču in sijaju adventa se moramo zazreti v njihove obraze. Z njihovimi ušesi moramo prisluhniti Izaiju, ki napoveduje Njega, ki bo prinesel pravičnost. To je enako kot dejstvo, da Mesija mora priti. Vprašanje je, če si lahko z njimi delimo upanje na prihod Božje pravičnosti. Če bomo zmogli, bomo z njimi prejeli nagrado.

Še 21 dni je do božiča. V teh predbožičnih dneh, času, ki je običajno namenjen uživanju v družbi prijateljev in razmišljanju, kako obdarovati tiste, ki jih imamo radi, pa smo poklicani, da praznujemo advent kot bistven del praznovanja. To pomeni, da ne mislimo samo na seznam gostov in na menije, ampak da tudi nekaj časa mislimo na tiste, ki jih ne moremo povabiti, ker so tako zelo daleč – geografsko, ekonomsko ali psihološko. Potem, ko bomo pomislili nanje in na njihovo stisko, lahko molimo zanje s tem, da se zavedamo, da Bog lahko dela skozi naše molitve na nepričakovan način.

Lahko bi rekli, da nas advent vabi, da bi premislili seznam božičnih želja, ki jih ima Bog, s tako pazljivostjo, kot izbiramo prava darila za druge. Izaija, Pavel in Janez Krstnik govorijo o željah Boga. Izaija pravi, da Bog želi, da bi hrepeneli ali da bi sprejeli Duha, ki ponuja darove modrosti, razumevanja, sveta in moči in strahu Božjega. To so sposobnosti, ki so potrebne za to, da oblikujemo skupnost, kot si jo predstavlja Pavel; skupnost, ki privlači druge, da bi poznali in slavili Boga. Krstnik nas nato kliče, naj vzamemo vse te veličastne ideale in jih naredimo konkretne kot sadove dreves, na katere ljudje gledajo, da bi se nahranili.

Ni nam treba živeti kot Janez Krstnik, da bi bili adventni ljudje, moramo pa prisluhniti njegovemu oznanilu. Pravi nam, da se tistim, ki kaj potrebujejo, vedno mudi. Bog čaka na naših cestah, preoblečen v tiste, ki nimajo ničesar drugega kot upanje. Bodimo čuječi!

Iz 11, 1-10

V današnjem berilu Izaija ne razkrije tistega, ki bo prišel; pove le, da bo prišel iz izumrlega Jesejevega rodu. To ga določi na edini potreben način; pripada Božjemu ljudstvu. Lažje kot po imenu bo tega vladarja mogoče prepoznati po darovih, ki jih ima, in po tem, kar bo naredil z njimi. Trije pari darov Duha mu bodo omogočili, da postane kralj, ki bo služil Bogu v imenu Izraela.

Prvi par darov, modrost in razumevanje, je povezan s prepoznavanjem znamenj časa. Razumevanje dovoljuje človeku, da doume sedanje okoliščine v luči Božjega delovanja v zgodovini. Modrost je dar sposobnosti za odločanje o najboljšem načinu delovanja, ki je rezultat takega spoznanja. Modrost in spoznanje skupaj pa sta odskočna deska za preroško dejanje. Dar svéta je sposobnost presoje, kaj naj naredimo z nasvetom: naj ga sprejmemo ali ne. Na nas namreč lahko drugi vplivajo s sebičnimi nameni, pa naj nam dajejo drugi nasvete iz lastnih izkušenj ali nam jih dajejo taki ljudje, ki bi morali pri svetovanju povsem pozabiti nase. Dar moči se nanaša na to, da bo vladar po sprejeti odločitvi znal to tudi izpeljati – ne glede na to, kako se bodo vplivni borili proti njemu.

Kar krona darove, je spoznanje in strah Gospodov. To pomeni, da vse vredno znanje prihaja od poznanja Boga. To ne pomeni, da je teologija edina znanost, ampak to, da je vse, kar je znano, že vsebovano v luči Božje prisotnosti in delovanja. Tako je “strah Gospodov” omenjen dvakrat, kar pomeni, da pravični vladar ve, da on ni Bog in Boga pozna bolj, kot to more spoznati. Na koncu vse to pripelje do zaključka, da je tisti, ki prihaja, pravični vladar, Božji predstavnik med ljudmi.

Nato se Izaija dvigne nad same ideje, značilnosti ali osebnostne poteze novega vladarja in opiše, kaj bo ta vladar naredil. Janez Krstnik je hotel videti sadove človekovega obnašanja, tisti pa, ki bo prišel, pa deluje za uboge. Čas, ki prihaja, je po Izaijevem mnenju tak, v katerem bodo odpravljeni vsi spori. Od Boga izbrani kralj bo prinesel pravico vsem, ki trpijo. Ne potrebuje niti meča niti bojnega voza, saj bo resnica njegovih besed vsa moč, ki je potrebna za to, da bo premagal brezobzirne in pokvarjene. To bo naredil tako dobro, da se bo zdelo, kakor da je pravičnost nit, s katero so sešita njegova oblačila. In čeprav se bo to zdelo nenavadno, bo narava zaživela v harmoniji – tudi divje zveri bodo nehale ogrožati druga drugo.

Ko se bo vse to zgodilo, bo to kraljestvo znamenje za ljudstva. Resnica, ki kraljuje v tej stvarnosti, bo premagala svet v svoji privlačni moči. Ne glede na to, kako nezvesti so bili ljudje, ne glede na to, kako omrtveli so morda postali, lahko Božja moč vse to v resnici spremeni. Tako pravi Gospod.

Rim 15, 4-9

Skoraj bi si lahko predstavljali, da je Pavel napisal ta del svojega pisma za ljudi, ki so pogledali v začetke Svetega Pisma in se vprašali: “Kaj je šlo narobe? Zakaj ni Božje kraljestvo prevladalo?” Pavel odgovarja s tem, ko pravi: “Poglej na besedo, ki je zapisana za drugi čas in za druge razmere. Nekaj nam imajo povedati. Naj se vas Božja beseda dotakne enako, kot se vas dotakne to, kar vidite okrog sebe! Ko se boste kot Izaijev pravični vladar naučili delati z resničnostjo v luči Božje obljube, jo boste razumeli prav.” Pavel vztraja, da sta Sveto pismo in tradicija za nas ključni. Ne gre za to, da bi nam dajala natančne odgovore na vsako vprašanje ali nam povedala čas drugega prihoda; oba nas učita vztrajnosti.

Vztrajnost je dar, ki ga nihče ne mara. Najbolj jasno ga prikažejo ljudje, kot so Job ali mučenci. Vztrajnost lahko opišemo kot vzdržljivost v vdanosti – značilnost, ki jo kdo potrebuje v zelo težkih časih. Pavel ve, da rimska skupnost živi v preizkušnjah, v časih, ki jih opišejo besede “porodne bolečine” novega stvarjenja. V svojem času imajo malo možnosti za izbiro; ali dovolijo okoliščinam, da premagajo njihovo vero, ali pa se odločijo, da bodo skupaj nadaljevali v veri, ki jo navdihuje skupna vera v Jezusa Kristusa.

Na koncu Pavel poziva skupnost, da bi živela v veri – z vso vztrajnostjo, ki bi jo morda zahtevale okoliščine. Pavel pravi, da kdor veruje v Kristusa, ni nikoli sam. Poklicani so bili skupaj in samo takrat, ko bodo cenili dejstvo, da so bili poklicani drug za drugega, lahko postanejo tisto, kar si Bog želi zanje. Niso naravna skupnost; namesto tega njihove vezi prihajajo od Boga in ne od kakšnega njihovega nagnjenja. V Božjem skrivnostnem načrtu lahko samo v skupnosti postanejo tisto, kar Bog ve, da lahko postanejo. Zaradi tega jim Pavel pravi, naj se odločijo drug za drugega, naj sprejmejo drug drugega tako, kakor jih je Kristus sprejel. Ko rastejo v skupnosti, služi resnica o tem, kdo so in kaj postajajo v Kristusu, kot najboljše orodje evangelizacije. Njihova medsebojna ljubezen – posebej, ko zahteva vztrajnost – bo druge vodila, da bodo slavili Boga.

Mt 3, 1-12

Janez Krstnik je osrednja oseba drugega tedna adventa. Matej ga upodobi kot preroka prerokov. Čeprav ga Luka predstavi kot sina Elizabete in Zaharija, pa dobimo pri Mateju občutek, kakor da bi se “pojavil” v puščavi, kakor bi prišel od nikoder, ne pa iz Božjega večnega načrta. Janez ni podoben svojim sodobnikom, medtem ko jim je Jezus podoben. Onadva sta skoraj prikaz nasprotja med vero v strašljivo, kaznujočo podobo Boga in pastirjem izgubljene ovce. Janez ve, da ni središče zgodovine, a zaveda se svoje pomembne vloge.

Janezovo poslanstvo je bilo v tem, da je ljudi spodbudil, da jih je spomnil na to, kako so vse obljube Stare zaveze dokazale, da pokvarjen svet, kakor so ga poznali, ni niti Božja volja niti ni bil dokončen. Janez se je naslonil na versko tradicijo, razlagal svoj čas in pridigal, da bo Bog kmalu posredoval, toda ljudje morajo biti pripravljeni, če želijo biti del tega, kar bo Bog naredil v njihovi sredi.

Janezov krst je bil znamenje njihove pripravljenosti. Bil je razodetje želje vsakega človeka po spreobrnjenju. Janez je zanetil srce svojega ljudstva in ga spomnil, da sta plitkost njihovega življenja in institucionalna nepravičnost njihove družbe greh in sta zato obe nepotrebni in premagljivi. Janezovo poslanstvo je bilo, da je oblikoval oznanilo, da tak položaj ni edina možnost; da se je Bog zanje zamislil nekaj boljšega.

Janezove apokaliptične podobe so bile naravnane na to, da bi pregnale leno mišljenje. Ni rekel, da ni dobrega v družbi. Bila so drevesa, ki so dajala sad, pa tudi žito in plevel, a prišel je čas za večjo prevetritev. Želel je, da bi vsak človek ocenil svoje lastno življenje, ločil zrno od plev in se nato potopil v vodo, da bi iz nje prišel prenovljen in pripravljen za to, kar bo prišlo.

To ni bil lahek čas za oznanjevanje preroškega sporočila za spreobrnjenje. To je veliko težje kot današnje pridiganje in spodbujanje, da bi bil božič spet praznik živega Boga. Zato potrebujemo Janeza Krstnika, ki nas bo prisilil, da se bomo vprašali: “Je to vse?” Medtem ko se zdi, da nam lahko sporočilo o spreobrnjenju pokvari praznike, pa je to v resnici edina stvar, ki temu času lahko da kakšen pomen.

Zdi se, da bo Janez Krstnik vedno glas vpijočega v puščavi; naloga današnjih prerokov je, da nas spomnijo, da je prevelika zazrtost v naš svet puščava našega lastnega stvarjenja in ravno zato lahko upamo na spremembo.

In popolna uresničitev naše vere v Boga je upanje v našem srcu. Najbolj močan glasnik v puščavi je danes lahko papež Frančišek, ki nas v “Laudato si” o skrbi za skupni dom vabi, da bi molili:

Troedini Bog, čudovita skupnost neskončne ljubezni … Prebudi našo hvalo in hvaležnost za vsako bitje, ki si ga naredil. Daj nam milost, da bi se čutili v globini povezane z vsem, kar obstaja … Bog ljubezni, pokaži nam naše mesto v tem svetu, da bomo orodja tvoje ljubezni … Gospod, dosezi nas s svojo močjo in lučjo, pomagaj nam, da bomo ščitili vsako življenje, da se bomo pripravili za boljšo prihodnost, za prihod tvojega kraljestva pravičnosti, miru ljubezni in lepote. (#246).

 

Razmišljanje za 2. adventno nedeljo (Leto A) 2016

vir: http://celebrationpublications.org

prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s