Ne vključi dremeža

Advent začenjamo z berili, ki usmerjajo našo pot k poslednjim in takojšnjim resničnostim našega življenja. Prva adventna nedelja se vedno ozira na konec časov. Za kristjana to ni gradivo za grozljivke, ampak vnaprejšnji pogled na drugi Kristusov prihod, za katerega verjamemo, da bo vse stvarstvo pripeljal k njegovi izpolnitvi. Prvi kristjani so menili, da so na pragu tega dneva, in so temu primerno načrtovali svoje življenje. To je misel, ki je v ozadju Pavlovega sporočila Rimljanom: “Naša rešitev je blizu.” V današnjem evangeliju Jezus pravi: “Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!” Nekaj desetletij po Jezusovi smrti in vstajenju so zmogli ljudje čakati na konec dan in noč, a sčasoma tudi najbolj zvesti niso mogli ostati v pričakovanju. Videti konec v vsaki slepi ulici lahko naše življenje naredi neproduktivno in nemirno.

Kristjani druge in tretje generacije so morali radikalno prenoviti svoja pričakovanja in spoznati, da če so imeli prav, njihovi vnuki (kaj šele mi) ne bodo nikoli obstajali! Ko se jim pridružimo, da bi videli, kaj ima Jezus povedati o koncu, opazimo, da zelo skromno  razlaga podrobnosti. Njegova edina nedvoumna izjava je bila: “Ne veste, katerega dne pride vaš Gospod.”

Ob tem sem se spomnila na svoje ekvadorske prijatelje, skupnost ljudi s posebnimi potrebami, ki živijo ob vznožju enega najbolj aktivnih vulkanov v Južni Ameriki. Najmanj polovico časa se iz gore Tungurahua kadi ali pa bobni in kraji pod njo so vedno v pripravljenosti – njihova stopnja nevarnosti se giblje nepredvidljivo od rumene preko oranžne do rdeče in nazaj. Povedali so mi, da so se naučili živeti s tem. V svojih nahrbtnikih imajo pripravljeno vodo, zdravila, svetilko in vžigalice. Vsi poznajo najkrajšo pot na varna območja. Ostajajo pripravljeni, a opravljajo svojo službo. Nekatere ženske v resnici meljejo koruzo, kakor tiste v evangeliju, ostali delajo z računalnikom, nudijo fizioterapijo ali pa učijo učence z učnimi težavami. Življenje gre naprej, čeprav ostajajo budni in na preži za tem, kar bi lahko vse spremenilo v trenutku. Tako življenje jih je naučilo, da so pozorni, ne da bi bili živčni; da so v stanju čustvene uravnoteženosti, ki preraste v čudovito hvaležnost za vsak dan in uro, ker vedo, kako je življenje čudovito in minljivo.

Današnja berila nas vabijo, da se osredotočimo na konec ter se opomnimo, kam gremo, ne da bi poudarjali našo ranljivost. To poskuša Izaija naučiti svoje ljudstvo, ko slika podobo življenja, kakršnega bi morali živeti. Izaija govori ljudem, ki so izgubili vero, ker so izgubili blaginjo. Izaija jih želi poučiti, da blaginja, ki temelji na krivičnosti, nima nič skupnega z Bogom. Z besedami, ki so veličastne kot kakšna Händlova glasba, je Izaija naslikal videnje Jeruzalema kot prvega Gospodovega mesta, kamor bodo prišli vsi narodi, da bi častili in se naučili živeti v miru. Potem pa, da ne bi zaspali, ko njihovi rokerji prepevajo “(To so) Neuresničljive sanje” Izaija zavpije, “Hiša Jakobova, pridite, hodímo v Gospodovi luči!”

Pavel v svojem klicu k budnosti Rimljanov izrazi odmev Izaijeve zadnje misli. V času, ko so kristjani pričakovali Kristusovo bližnjo vrnitev slavi, jih Pavel poskuša obdržati v ravnotežju med njihovim vsakodnevnim življenjem in tem, kar bo prišlo. To je osnovna napetost kristjanovega življenja: spoštovati trenutek v polnosti, ker ima svojo vrednost v prihodu Božjega kraljestva.

Advent nas kliče k temu, k čemur neprestano kličemo v evharističnem praznovanju, “Kristus bo spet prišel.” To pomeni, da je stvarstvo v osnovi namenjeno k izpolnitvi. To pomeni, da Izaijeva vizija miru, v katerem se bo orožje spremenilo v poljsko orodje, stroje za izdelavo cest in cestni material, ni le mogoča, ampak nam Bog ponuja strateški načrt do tega cilja. Pavel nam kliče, naj se prebudimo k tej resničnosti. Jezus nam pravi, naj bomo vsak trenutek pozorni na svoje možnosti.

Kar vemo zagotovo, je to, da bo Božja prihodnost zagotovo prišla in to na nepredvidljive načine. Ljudje, ki živijo ob vznožju vulkana, nam lahko namignejo, kako naj bomo pripravljeni. Vedo, da bo nekega dne – jutri ali čez 500 let – Tungurahua preobličil vsako stvar v njihovi okolici, saj je “živ”, delujoč. Enako verjamemo o Božjem kraljestvu. Povabilo adventa pomeni, naj se spomnimo svoje prihodnosti, da bi lahko prenovili svojo sedanjost.

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s