Izrael, od Boga izvoljeno ljudstvo, je dalo svetu novo razumevanje časa kot kakovostnega napredovanja. Medtem ko so druge kulture čas razumevale ciklično in s tem videle človeške izkušnje kot brezkončno kroženje rojstva-rasti-staranja-smrti, kot ogledalo ponavljajočega se zaporedja dnevov, mesecev, letnih časov in let, je Izrael ponudil alternativo. Z vero v stvarnika, ki je vključen v zgodovino, so se krogi razklenili in čas so začeli razumevati kot gibanje proti cilju. S svojim načinom vere v Boga, so nasprotovali temu, da pod soncem ni nič novega. Ne samo, da je Bog Izraela vstopil v odnos z ljudmi, obenem je dal njihovi zgodovini smer in namen. Če poenostavimo: razodetje Svetega pisma je, da je stvarjenje prišlo od Boga, usmerjeno pa je v izpopolnitev v Bogu.
Ta kratek filozofski povzetek je pomemben, ko začenjamo sveti adventni čas, čas spominjanja prisotnosti Boga in upanja za prihodnost. Obenem pa ta povzetek postavlja temelje za naše prvo adventno branje iz knjige preroka Izaija.
Prerok Izaija je živel približno 700 let pred Kristusom v času velike narodne krize. Politični padec Izraela je zatresel vero ljudi, ki so verjeli, da jim je Bog dal njihovo deželo in je tam bival med njimi kot njihov zaščitnik ne glede na okoliščine. Izraelci so mislili, da njihov poraz pomeni, da je bil Bog premagan. Izaijev odgovor ni, da so Asirci osvojili Boga; Bog je uporabil Asirce, da bi kaznoval Izraelce za nepravičnost, ki je zaznamovala njihovo družbo. Izaijeva knjiga se začne z opisom pokvarjenosti ljudi in uničenja, ki so ga s tem povzročili.
Po opisu dekadence, ki je tako nazorna, da bi jo lahko v najboljšem primeru označili z oznako “ni primerno za otroke”, Izaija naznani, da Božja jeza ne bo trajala večno. Bog bo prečistil ljudi v goreči peči preizkušenj in jih nato prenovil. Izaija nato opiše prihodnost, kakor jo je obljubil Bog, v enem najbolj poetičnih videnj v vsem Svetem pismu. Dnevi, ki prihajajo in jih Izaija opisuje, niso daleč od nebes, ampak so resnična obljuba ljudem, da lahko sanjajo in upajo, da bodo njihove sanje postale resničnost.
Vse, kar Izaija obljublja, je povezano z Božjo slavo, ki sije skozi ljudi. Najprej je, kakor je omenjeno že zgoraj, ta obljuba povezana z zgodovino; to ni fantazija in niti ne pripada kaki drugačni resničnosti. To se bo zgodilo v resničnih dneh, ki prihajajo. Božja prihodnost je na dosegu roke.
Druga obljuba: mesto, kjer Gospod prebiva, je med ljudmi je “na višavah”, mestu, ki ga ne more zasenčiti nobena druga resničnost. Postaja središče sveta v smislu, da bo dobrota njegovega ozračja pritegnila vse narode in ljudstva. Izkazalo se bo, da je vredno iskati, kar Gospod ponuja človeški skupnosti; da je vzpon do tja vreden svojega truda. Ljudje bodo tam odkrili modrost, ki jo lahko da samo Bog, poduk, ki daje življenju pomen.
Zadnje obljube, ki jih opisuje Izaija, so povezane z brisanjem ločnic sovraštva. Bog bo sodil med ljudmi in jih bo naučil, da bodo v miru takrat, ko se bodo naučili njegovih poti.
V Izaijevi knjigi najdemo še druge obljube, hkrati pa tudi druge obtožbe in primere nezvestobe. Izziv Izaijevega in našega časa je cena in težavnost vere. Kakor je Izraelovo razumevanje Boga pokazalo, da ima ta zgodovina usmeritev, Božja prihodnost predlaga novost, alternativo krogu vojne, strahu in nasilja, ki mu ni videti konca. Izaija konča to vizionarsko obljubo s spodbudo: “Hiša Jakobova, pridite, hodimo v Gospodovi luči!” Ta napoved bo postala meso samo preko človeškega prizadevanja v sodelovanju z Božjo milostjo.
Bog, ki se razodeva v judovskih in krščanskih spisih, obljublja možnost in ne gotovost. Šibkost od Boga obljubljene prihodnosti je v tem, da je odvisna od človeških src in glav, rok in nog. Bog nas je poučil, a naša srca in glave morajo Božjim sanjam postati dom. In če je Božji projekt vnel naša srca, moramo samo dvigniti svoje roke in noge k delu, da bi postal resničnost. Če ne verjamemo, da je to mogoče, če nimamo volje sodelovati pri tem, da se uresniči, bomo morda morali priznati, da je vera samo cirkus ali mamilo.
Vir: http://celebrationpublications.org
Prevod: Bogdan Rus OFM
uredublog 