Božja osebna izkaznica

na dan

“To je Judovski kralj” (Lk 23,38).

Skozi srednji vek se je Cerkev pustila ujeti v mnoge navade, ki jih sicer pripisujemo vplivnim ljudem. Korak za korakom je začela posnemati tudi obleko, naslove in stavbe princev in plemičev Evrope.

Namen tega razvoja je bilo stalno opominjanje svetnih oblasti, da je Božja postava pomembnejša in bolj obvezujoča kot postava človeških vladarjev. To gre nekako takole: Če je kralj nosil krono, je moral papež nositi trojno krono. Tako je nastala tiara, ki je bila ukinjena v 20. stoletju.

Ko pa so se dogajale te spremembe, je mnogo ljudi v Cerkvi pozabilo na prizore, ki so tako dobro opisani v današnjem evangeliju.

Nobene tiare, posute z biseri, ni. Le trnjeva krona. Ni zlatega prestola. Le lesen križ. Nobena trobenta ne zveni, noben zbor ne poje in ni bobna, da bi tolkel. Le pust napis govori: “To je Judovski Kralj”.

In tako Cerkev danes praznuje praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.

S takim početjem poskuša Cerkev poudariti vrsto kraljevanja, ki ga Jezus predstavlja … kraljevanje, ki prinaša novo razumevanje resnične moči v svetu.

To je kraljevanje, ki zavrača vse, kar je domače bogatim voditeljem tega sveta. Je kraljevanje, ki govori jezik usmiljenja in odpuščanja. Je kraljevanje, ki ga lahko povzamemo z eno besedo: služenje.

Krepost služenja je v polnosti izražena v podobi križanja, ki jo lahko najdemo v Lukovem evangeliju: prikazuje dva razbojnika, ki visita ob Jezusu. Eden od njiju spozna, da potrebuje odpuščanje. Jezusu pravi: “Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.” Jezus navkljub bolečinam in trpljenju, ki ga povzroča najbolj krut in najbolj ponižujoč način smrti, kar si ga lahko zamislimo, ostane zvest temu, kar je, to je Božje obličje. Ne samo, da odpusti, človeka sprejme kot nekoga “ki bo z njim v raju.”

Tudi podoba “raja” je bogatejša, kot si mislimo. “Raj” se ne nanaša samo na blagoslovljeno življenje v onostranstvu ampak je tudi resničnost Boga, ki vstopa v bolečino, ranjenost in srčno bolečino ljudi, ki trpijo po svetu; Bog sprejme svet, ki se potaplja v posledice nasilja, zapuščenosti in obupa.

Raj je za vse – če jih lahko doseže moč ljubezni, ki je tako prekipevajoče prikazana v Bogu križa.

Usmiljenje je bilo označeno kot osrednja krepost tega leta vere, ki ga je papež Frančišek razglasil decembra lansko leto. Rekel nam je, da je usmiljenje “ime Boga; to je njegova osebna izkaznica.”

Lukov evangelij je poln primerov brezmejne narave Božjega usmiljenja in odpuščanja. To prisrčno predstavi s tem, da začne z zgodbo o Mariji, ki v revščini hleva* slavi Boga, da je mogočne vrgel s prestola in povišal nizke. Jezusova zgodba je to, da ozdravlja bolne in obuja mrtve; da oče sprejme izgubljenega sina. Končno pridemo do današnje zgodbe o križu, kjer o Jezusu lažejo, ga pljuvajo in ga pribijejo na kos lesa.

Vse to govori zgodbo, ki je nad vsem: naš Gospod je Gospod vesoljstva – Bog, ki prihaja, da bi živel z nami kot usmiljeni in neskončno ljubeči služabnik.

Pridiga za nedeljo Kristusa kralja 2016.

http://celebrationpublications.org

prevod: Bogdan Rus OFM

* Podatek za to razmišljanje ni bistven, a vseeno je potrebno poudariti, da se avtor razmišljanja v tej trditvi moti. Marija je svojo hvalnico, ki jo omenja avtor, zapela v Zaharijevi hiši. Ta hiša pa ni bila revna in ni bila hlev, ampak prava hiša, polna dostojanstva. Zaharija je bil namreč duhovnik in njegova žena je bila Elizabeta. Zelo pomenljivo je, da Marija takoj po obiskanju stopi skozi vrata v duhovniško hišo, “Stopila je v Zaharijevo hišo” (Lk 1,40).

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s