Ne utrudite se moliti!

Vztrajnost.

Na ta način navadno razlagamo bistvo te evangeljske zgodbe; običajno smo razlagali to zgodbo tako, da smo si sodnika predstavljali kot prispodobo za Boga. Tako smo si živo slikali, kako je Bog tisti, ki le počasi prisluhne klicem revne in ranljive vdove – ženi brez moža, brez statusa, brez prihodkov, brez zaščite.

Glede na to predstavo Bog izpolni ženski njene želje, ker ga nadleguje tako močno, da Bog izgubi potrpljenje in se zato vda.

Vztrajnost zmaga.

Zgodba pa opisuje podobo z napako. Sodnik, ki naj bi bil prispodoba Boga, namreč ni nekdo, ki bi ga želeli posnemati.  Evangeljska pripoved nam govori, da “se ni bal Boga in ne menil za ljudi.” Če bi bil on podoba Boga, potem bi bil Bog nekdo, s katerim se pogajamo ali ga nadlegujemo do točke, ko popusti.

Fr. William Bausch je v knjigi z naslovom: “Bil sem lačen in ste me nasitili” predlagal drugačno interpretacijo te zgodbe. Vpraša se: “Zakaj ne bi videli Boga v podobi vdove?”

Če je upodobitev Boga vdova, potem se nam prilika seveda izriše v povsem drugi luči. V njenem sporočilu še vedno ostaja vprašanje pomena vztrajnosti, a zdaj je tisti, ki vztraja, opisan kot nekdo, ki se – pogosto proti vsem oviram – upira nepravičnosti, ki odklanja diskriminacijo, nasprotuje pretiravanju v vseh njegovih razsežnostih.

Vdova si tako nadene vlogo Rose Parks (črnske borke za svobodo in pravice, sodelavke Martina Luthra Kinga, op. prev.), osebe, ki je zdržala vse pritiske, dokler ni dosegla pravice. Osrednji pomen evangelija ob novi interpretaciji ostane nespremenjen, le da je njegovo novo središče stalno iskanje pravice, kjerkoli je to potrebno.

Ta drža od nas zahteva, da vztrajamo in ne popuščamo v zahtevah, da bi našim otrokom zagotovili primerno izobrazbo in zdravstveno oskrbo. Vztraja, da zahtevamo, da se z vsemi našimi zaporniki ravna spoštljivo, da imajo naši vojaki primerno zdravstveno oskrbo, da si lahko starejši zagotovijo primerno pokojnino, da delamo z našim planetom kot darom od Boga.

To je zgodba o lakoti in žeji po pravičnosti.

Toda težava je v tem, da so skozi človeško zgodovino množice prosile Boga, da bi naklonil olajšanje tistim, ki so obteženi z bolečino in trpljenjem. Nepravičnost pa kljub temu ostaja. Videti je, kakor da bi bil mir nemogoč.

Zato mnogi obupajo. Zdi se, da je vztrajnost ob stalnih grožnjah in krivicah pravzaprav eden največjih izzivov, s katerim se lahko srečajo človeška bitja.

Martin Luter King v svojem slavnem “Pismu iz mestne ječe Birminghama”, ki jo najdemo v njegovi knjigi “Zakaj ne moremo čakati”, piše: “Iz boleče izkušnje vemo, da nam svobode ne bo nihče dal prostovoljno; tisti, ki so tlačeni, si jo morajo vzeti … Vsa leta sem poslušal besedo ‘Počakaj!’ Ta ‘Počakaj’ je skoraj vedno pomenil ‘Nikoli’. Spoznati moramo, kar je spoznal eden naših slavnih pravnikov: ‘Pravica, ki zamuja, je pravica, ki je ni’.”

Zgodba današnjega evangeljskega odlomka je krščanski odgovor na bolečo resnico o pravici, ki zamuja ali je sploh ni; Božji načrt za kraljestvo pravice ne miruje in se bo na koncu koncev uresničil.

Do takrat pa “molimo in se ne naveličajmo.” Vztrajnost.

avtor: Ted Wolgamot

vir: http://celebrationpublications.org

prevod: Bogdan Rus OFM

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s