Nova jutranja zarja

Pred nekaj meseci je nedeljska priloga časopisa Chicago Sun Times oglaševala naslov “Obljuba nove jutranje zarje”. Članek, ki je sledil, je obljubljal nov model Rolls Roycea, za katerega osnovno varianto bi bilo treba plačati 340.000 dolarjev (ne, nismo po nesreči napisali dodatnih ničel). Toda vsi avtomobili, ki bodo narejeni v letu 2017, so že vnaprej prodani. Ta stroj, pravzaprav nič drugega kot kombinacija štirih pnevmatik, motorja, dveh vrat, sedežev, volana, stopalke za plin in zavore, lahko brez težav postavimo kot vzporednico slonokoščenim posteljam, zaradi katerih je Amos v današnjem prvem berilu vzkliknil z žalostjo in jezo.

Današnje besedno bogoslužje se začne z Amosom, ki navaja Božji krik: “Gorje brezskrbnežem”. Kljub vsej dramatičnosti Božjega vpitja pa je ključna zadnja beseda. Resnična tragedija za Amosa je samozadovoljnost. Ne gre za to, da bi bilo kaj narobe s tem, da se udeležimo zabave – Jezus je bil znan po tem, da se je rad udeleževal zabav. Težava je bila v tem, da je zabava postala način življenja teh ljudi, zato niso opazili skrivnosti, ki je bila okrog njih. Kakor je tarnal Amos: “Ne bolí pa jih Jožefov polom”.

Središče Amosovega razmišljanja je bilo, da je upal na nekaj drugega; nekaj, kar bo prelomilo krog slepote in porabništva. Želel si je, da bi lahkomiselni resnično občuteno sprevideli bedo okrog njih; a so bili dovolj bistri, da so se ji izognili, saj so vedeli, da se jim bo gabila. To je bilo tako, kot če bi zavohali vonj, ki prihaja iz brezdomčevega počivališča pod mostom.

Bilo bi tako moteče, kot če bi opazovali dve 13-letnici, ki bi se sprehajali po soseščini v razslojeni mestni četrti, v kateri bi bilo veliko razbitih oken in zapuščenih hiš ter z naboji postlani parki in pregorele svetilke. Bilo bi tako nagnusno kot misel, da bi pili vodo iz ene ameriških največjih rek. Taki dogodki so dovolj, da nam uničijo apetit. Zato so se jim brezskrbneži izognili.

Kot zaključek Amosovega protesta poslušamo Jezusovo zgodbo o Lazarju in bogatašu. Lazar bi se odlično vključil v zgornjo zgodbo, če si ne bi bil sposoben zagotoviti mesta ravno pred bogataševo graščino. Lahko bi domnevali, da je napredek naše civilizacije v tem, da imamo varovane skupnosti in zakone o beračenju. Bogataš v Jezusovi zgodbi se mora naučiti gledati drugače, toda naše načrtovanje mest omogoča, da obidemo “Lazarjeve” skupnosti z medkrajevnimi avtocestami. Kakorkoli – takrat ali sedaj – rezultat ostaja isti: Lazar ostaja neviden.

Jezus to ve, zato se odloči, da bo povedal izmišljeno zgodbo, da bi zmotil naš mir. Naslovi jo na najvišje med najvišjimi, na farizeje, ki jih lahko primerjamo stebrom naših župnij, kleriki ali redovniki. Potem ko opiše ozadje, tako da opiše grobo krivico, ki smo se jo naučili ignorirati ali živeti z njo, nadaljuje, da bi povedal neizrekljivo: Vsak, tudi ti in jaz, popolnoma vsi bomo umrli. Prišel bo čas, ko ne bomo več mogli spremeniti ničesar in takrat ne bomo več mogli popravljati naše zgodbe.

Nato Jezus pove zgodbo iz krajev onstran groba, ki je kasneje navdihnila tudi Charlesa Dickensa. Vidimo Lazarja, ki uživa v ljubezni, ki si jo je vedno zaslužil, medtem ko mora nekoč bogati, sedaj mrtvi, dvigniti oči, da bi spoznal vsaj preblisk ljubezni. Kakor da bi bogati mož šele prvič videl Lazarja. Toda v resnici ni videl njega, ampak to, kar je Lazar imel. Bogataš je dopustil, da je njegov občutek za sočloveka tako obubožal, da je tudi po smrti ostal slep in neobčutljiv za povezave med ljudmi in med vsemi stvarmi. Nezmožen, da bi pobegnil pred vrednotenjem ljudi po moči, je prosil za milost Abrahama, saj je domneval, da je še vedno dovolj močan, da bi poslal služabnika. Vse, kar je dosegel, je to, da je še poglobil prepad, ki ga je ustvaril med sabo in drugimi. Njegov zadnji poskus “Pošlji ga, da posvari moje brate” ni bil nič drugega kot en vidik njegovega čuta za razredne in rodbinske privilegije. Vsi imamo Mojzesa in preroke, da lahko spoznamo. Niti strah pred resničnostjo smrti niti grožnja ne moreta človeka naučiti ljubiti.

Potrebno je spremeniti besednjak, ki nam govori, kdo smo. Začeti moramo govoriti o “tebi” in “nas” namesto o “jaz”. Naš vzorec o “naših” mora prerasti ozkost klana ali družbene skupine, da bi lahko vključili tiste, ki jih Stvarnik imenuje “moji”. Ko se bo to zgodilo, bo smrt nastopila kot obljuba in ne kot grožnja in ne bomo zadovoljni, dokler se ta obljuba ne bo uresničila kot resnična nova jutranja zarja.

avtorica: Mary M. McGlone

vir: http://celebrationpublications.org

prevod: Bogdan Rus

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s